Jedro

Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna. Po naravi gre za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih. Takšna je ustaljena sodna praksa.

V postopkih po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije gre za vprašanja, ki zadevajo veljavnost in razlago prava EU, ne za vprašanja o (ne)skladnosti nacionalnega materialnega prava s pravom EU.

Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Če tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče. Izbira metodologije za izračun tarife ne more biti odvisna od vsebine razpoložljivega procesnega gradiva. V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih med SAZAS in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska: - 499,65 EUR od 16. 2. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 3. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 4. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 5. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 6. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 7. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 8. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 9. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 10. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 11. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 12. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 1. 2014 dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrne, ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 21.797,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2018 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) ter tožniku naložilo plačilo toženčevih stroškov postopka v višini 1.400,93 EUR (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 in zaradi kršitve ustavnih pravic pritožujeta obe pravdni stranki. Primarno predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik sodišču očita, da je pri ugotavljanju višine običajnega honorarja uporabilo napačno podlago. Avdiovizualno delo ne more predstavljati izhodišča za odločanje. Pri določanju tarife oziroma nadomestila je treba izhajati iz avtorskega dela, ne iz (statusa) avtorja. Tarifno praznino je treba zapolniti s pravnim pravilom, ki se nanaša na glasbena dela, ne na drugo vrsto avtorskega dela. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da avdiovizualno delo ne more postaviti cene drugi vrsti avtorskega dela (glasbenemu delu). Sodišče se je pri iskanju nadomestila nepravilno oprlo na 15. člen Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil, ki ne velja za avtorska dela, nastala po letu 1995. Honorar, do katerega so upravičeni avtorji glasbenih del, ki jih varuje tožnik, upoštevajoč tarifo, izračunano s strani Vrhovnega sodišča, je nezakonito zmanjšan za znesek 0,056 EUR. Vrhovno sodišče je za obračunsko leto 2012 uporabilo Pravilnik o delitvi nadomestil Zavoda AIPA, ki je bil sprejet šele v letu 2016. Tarifa je odvisna od višine prihodkov, zato ne more biti fiksna in določena za nedoločen čas. Medtem ko se tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del vsako leto zvišuje (ni fiksna), ostaja tarifa za avtorje glasbenih del enaka - sodišče jo ohranja na ravni iz leta 2012. S tem je kršeno načelo enakega urejanja primerljivih položajev. Vrhovno sodišče je z določitvijo tarife kršilo svojo pristojnost. Sodišče se tudi neutemeljeno ni opredelilo do sklepov o nezakoniti delitvi Zavoda AIPA. Ti sklepi niso bili del procesnega gradiva v zadevi II Ips 43/2018, zato je neprepričljiv argument sodišča, da je Vrhovno sodišče vedelo za sklepe iz leta 2015. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj naj bi dogovor iz licenčnih pogodb odražal drugačna razmerja, oziroma stanje pred letom 2010. Pavšalna je ugotovitev, da je zahtevani znesek večji od nadomestila, ki ga je toženec dolžan plačevati soavtorjem avdiovizualnih del. Cena iz licenčnih pogodb ni pretirana, kar izkazuje primer kabelskega operaterja, ki deluje v Sloveniji in Avstriji. V slednji znaša tarifa za glasbena dela 0,49 EUR na naročnika. Sodišče ni upoštevalo, da znaša valorizirana tarifa Zavoda AIPA dejansko 0,8216 EUR in da tarife s popusti glede tožnika ni mogoče uporabiti. Ker se tarifa nanaša zgolj na TV programe (avdiovizualna dela se ne predvajajo v RA programih), ni podlage za odštetje nadomestila, dogovorjenega v licenčnih pogodbah za RA programe. Nadomestilo za januar 2013 v plačilo zapade februarja 2018, zato terjatev za plačilo nadomestila za obdobje 1. - 23. 1. 2013 ni zastarana. Sodišče toženca nekritično šteje za poštenega uporabnika. Pri odločanju o teku zamudnih obresti bi moralo biti ključno dejstvo, da je toženec retransmisiral avtorska glasbena dela brez tožnikovega dovoljenja.

4. Toženec trdi, da tožnik ni upravičen vtoževati nadomestilo za kabelsko retransmisijo v RA in TV programih v ločenih postopkih. Pravica kabelske retransmisije je enovita pravica, tožba, ki tarifo deli, je nesklepčna (takšno je bilo stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 445/2017). Vtoževana terjatev ima naravo občasne terjatve, za katere velja 3 - letni zastaralni rok. Da je terjatev že zastarala, bi sodišče ugotovilo, tudi če bi se oprlo na odškodninsko podlago. Sodišče je nekritično povzelo stališča Vrhovnega sodišča. Edino veljavno pravno podlago za izračun avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del predstavlja tarifa, določena v 7. točki drugega odstavka poglavja II javno oddajanje tarifnega dela Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del2 (Tarifa 1998), od katere je treba odšteti delež, ki odpade na vso glasbo v avdiovizualnih delih, oziroma vsaj delež, ki odpade na filmsko glasbo, ter upoštevati v drugem postopku dosojeno nadomestilo za uporabo glasbe v RA programih (0,1753 EUR - 0,0587 EUR-0,03 EUR). Če je tarifa določena kot minimalna v določenem znesku, to ne izkazuje, da takšna tarifa ne izpolnjuje kriterijev primernosti iz 156. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)3 oziroma 45. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP4). Dejstvo, da je Tarifa 1998 vključevala pravice, ki jih sedaj upravlja druga kolektivna organizacija, ne more vplivati na njeno veljavnost. Sodišče se ni opredelilo do toženčevih navedb, v okviru katerih se je skliceval na sodno prakso Sodišča EU ter predstavil tarife drugih primerljivih držav, ki so vse nižje od dosojenega zneska. Prav tako se ni opredelilo do predložene študije EIPF o višini primerne tarife. Ni mogoče šteti, da primerjava ni dovolj reprezentativna zgolj zato, ker zajema omejeno število držav. Skladno s prakso Sodišča EU je primerjava tarife kolektivne organizacije s tarifami nekaterih drugih držav članic ustrezna, če so referenčne države izbrane na podlagi objektivnih, primerljivih meril. Referenčne države, ki jih je predstavil toženec, so primerljive s Slovenijo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje priče B. in imenovanje izvedenca. Toženec je že v postopku na prvi stopnji predstavil dejstva, ki izkazujejo, da je tarifa 0,198 EUR občutno previsoka. Pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi deli (brez filmske glasbe) in glasbo (vključno s filmsko) znaša 69,44 % : 30,56 % (ne 61,4 % : 38,6 %). Vrhovno sodišče je v izračunu nadomestila zagrešilo računsko napako, 13 % od zneska 0,45 EUR znaša 0,0587 EUR, ne 0,056 EUR. Upoštevajoč metodologijo Vrhovnega sodišča ter pravilno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli, bi bil tožnik upravičen do nadomestila v višini 0,0835 EUR na naročnika mesečno. Upoštevajoč razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli 61,4 % : 38,6 % in nadomestilo za uporabo glasbe v RA programih, pa bi bil tožnik upravičen do nadomestila v višini 0,1573 EUR (0,246 EUR - 0,0587 EUR - 0,03 EUR). Toženec meni, da bi moralo pritožbeno sodišče Sodišču EU postaviti predhodno vprašanje, ali je skladno s pravom EU, če nacionalno sodišče pri določanju primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe ne upošteva tarif istovrstnih kolektivnih organizacij v petih (z ekonomskega, pravnega in zgodovinsko - kulturnega vidika primerljivih) državah članicah. Stroškovna odločitev je napačna, saj ne upošteva dejstva, da je tožnik zoper toženca vtoževal nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v TV in RA programih v ločenih postopkih, ter s tem tožencu povzročil nepotrebne dodatne stroške. Vsi toženčevi stroški bi morali bremeniti tožnika.

5. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe nasprotnika v pravdi.

6. Tožnikova pritožba je delno utemeljena, toženčeva pritožba pa ni utemeljena.

7. Tožnik je od toženca, ki je kabelski operater, zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, za leto 2013. Predlagal je, naj podlago za izračun toženčeve obveznosti predstavljajo njegovi prihodki (povprečna naročnina 17 EUR x število naročnikov 12.062 x 3 % x 12 mesecev),5 oziroma (po dopolnitvi trditvene podlage), naj se pravna praznina zapolni z upoštevanjem preteklih dogovorov (licenčne pogodbe, Memorandum). Toženec pa se je zavzemal za uporabo Tarife 1998, ustrezno znižane za delež filmske glasbe.

8. Tožnik je v pravdi P 3065/2015-II, vodeni med istima pravdnima strankama, zahteval plačilo (običajnega) nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del (izključno) v RA programih, in sicer za 42 - mesečno obdobje, vključujoč leto 2013. Na podlagi pravnomočne sodbe je bil toženec dolžan tožniku plačati nadomestilo, ki temelji na ceni za uporabo glasbe v RA programih, dogovorjeni v (do konca leta 2011 veljavni) licenčni pogodbi - 0,03 EUR na naročnika mesečno.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo delno (za obdobje od 1.1. do 23. 1. 2013) zavrnilo zaradi zastaranja. Ob uporabi tarife 0,168 EUR na naročnika mesečno in upoštevajoč število naročnikov (12.062), je izračunalo nadomestilo za 8 dni in 11 mesecev (24. 1. - 31. 12. 2013) v skupni višini 22.822,19 EUR. Ta znesek je nato zmanjšalo za nesporno plačilo (1.016,10 EUR + 8,67 EUR), ter tožencu naložilo plačilo razlike (21.797,42 EUR).

10. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o ugovoru zastaranja pravilno oprlo na določbo 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ6) o petletnem zastaralnem roku, ki velja tudi za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ). Vtoževana terjatev nima pogodbene podlage (tožnik ne zahteva izpolnitve pogodbe, saj uporaba avtorskih del med pravdnima strankama ni bila dogovorjena, zahteva plačilo nadomestila za uporabo) niti odškodninske podlage, zato se toženec v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za občasne (347. člen OZ) in odškodninske terjatve (352. člen OZ). Glede na (obogatitveno) naravo zahtevka je neutemeljena tudi tožnikova pritožbena argumentacija, da se avtorski honorar plačuje po uporabi (mesečno) in da je terjatev za januar 2013 v plačilo dospela februarja 2013, kar vodi k presoji, da terjatev, vtoževana za obdobje 1. 1. do 23. 1. 2013, ni zastarala. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). V primeru terjatve z obogatitveno pravno naravo je s prehodom koristi (od tožnika na toženca)7 opredeljen trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek. Čeprav tožnik nadomestilo obračunava na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje (avtorske pravice niso bile predmet pogodbenega prenosa, ob katerem bi bilo predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja).8 Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da je terjatev iz naslova avtorskega nadomestila, vtoževana za obdobje 1. 1. do 23. 1. 2013, nastala več kot pet let pred vložitvijo tožbe, in je do vložitve tožbe (24. 1. 2018) zastarala.

11. Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna. Stališče, ki ga sodišče prve stopnje povzema v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (v praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata (sta imela) različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih), je del ustaljene sodne prakse (glej odločbe VSL II Cp 2673/2017, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 851/2018, II Cp 196/2019, II Cp 450/2019, II Cp 1417/2019 in druge). Z (eno) odločbo, ki od takšne sodne prakse odstopa (VSL II Cp 445/2017), toženec ne more prepričljivo utemeljiti svojega (drugačnega) pritožbenega stališča. 12. V 28., 31., 32., 33. in 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsa za odločanje v tem sporu relevantna materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča, sprejeta v zadevah, ki so primerljive z obravnavano (glede obstoja tarifne praznine,9 glede določitve tarife 0,198 EUR10 in razlogov za njeno uporabo v vseh obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, glede licenčne analogije11). Ta stališča je nato pri odločanju tudi pravilno upoštevalo. Pravdni stranki nasprotujeta uporabi (začasne) tarife, ki jo je določilo Vrhovno sodišče, vendar v svoji pritožbeni argumentaciji, da je ta tarifa neustrezna oziroma da je glede na okoliščine konkretnega primera občutno previsoka/prenizka, nista prepričljivi (kot bo obrazloženo v nadaljevanju).

13. Toženec se tudi v pritožbi zavzema za uporabo Tarife 1998. Zakaj to ni mogoče, mu je izčrpno, opirajoč se na argumentacijo Vrhovnega sodišča, pojasnilo že sodišče prve stopnje (28. in 29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako je napačno njegovo pritožbeno stališče, da bi moralo Vrhovno sodišče tarifo določiti ob upoštevanju tarif drugih držav članic EU (toženec ponuja podatke za Nemčijo, Slovaško, Estonijo, Latvijo in Madžarsko). Na njegov pritožbeni očitek o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledični napačni uporabi materialnega prava zaradi neupoštevanja višine tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del v primerljivih državah članicah EU, je mogoče odgovoriti z argumenti Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 43/2018 (točka 42 obrazložitve): - da primerjava med tarifami v državah članicah ni vedno uporabna, ker ima vsaka kolektivna organizacija svoj način njihovega določanja in uveljavljanja (presoja, da dogovorjeno plačilo dejansko in bistveno presega primerljiva plačila v drugih državah članicah, bi morala temeljiti na celoviti analizi varstva pravic kabelske retransmisije v vseh državah članicah, ne zgolj na podatkih o zneskih iz tistih držav, kjer so plačila najnižja), in - da je tudi sicer tovrstna primerjava tarif v pristojnosti za to strokovno usposobljenega organa - Sveta za avtorsko pravo. Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno primerjati nadomestila s tarifami drugih držav članic EU, niti se ni bilo dolžno opredeliti do študije EIPF. Nastalo pravno praznino je bilo sodišče prve stopnje dolžno zapolniti z merili iz prvega odstavka 81. člena ZASP,12 ne z merili iz tretjega odstavka 156. člena ZASP oziroma tretjega odstavka 45. člena ZKUASP (eno od njih je: „primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij na istovrstnih delih za istovrstno uporabo v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči“), ki so zavezujoča v postopku pogajanj o sklenitvi skupnega sporazuma ali v postopku pred Svetom za avtorsko pravo.13 Uporaba primerne tarife predstavlja uporabo materialnega prava, kar sodi v domeno sodišča, zato je pravilna tudi postopkovna odločitev o zavrnitvi toženčevega dokaznega predloga za zaslišanje priče B. in imenovanje izvedenca. Glede predloga za predložitev predhodnega vprašanja Sodišču EU pa velja tožencu pojasniti, da gre v postopkih po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije14 za vprašanja, ki zadevajo veljavnost in razlago prava EU, ne za vprašanja o (ne)skladnosti nacionalnega materialnega prava s pravom EU (še manj vprašanja (ne)skladnosti ravnanj nacionalnega sodišča s pravom EU).

14. Ker gre za določitev običajnega plačila v okviru sodnega spora, je neutemeljen tožnikov pritožbeni očitek o posegu Vrhovnega sodišča v pristojnost Sveta za avtorsko pravo. Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Če torej tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče. Po Vrhovnem sodišču določena tarifa predstavlja ceno, ki odraža ekonomsko vrednost glasbenega dela. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov, ki štejeta po Vrhovnem sodišču določeno tarifo za neustrezno, pa imata vedno možnost, da pristopita k pogajanjem (v smislu petega odstavka 44. člena ZKUASP) in se dogovorila za tarifo, ki jima bo ustrezala.

15. Vrhovno sodišče je z uporabo materialnega prava (pravne podlage, ki so veljale za Zavod AIPA) določilo metodo za izračun tarife in jo izračunalo. Ne drži tožnikov pritožbeni očitek, da je Vrhovno sodišče z uporabljeno metodo za izračun tarife primerjalo neprimerljivo (saj tarifa za avdiovizualna dela ne more postaviti cene drugi vrsti avtorskega dela - glasbenemu delu). Vrhovno sodišče se je oprlo na podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic. Presoja o primerljivosti razmerij temelji na ugotovljenem obsegu pravic, ki jih je (bil) tožnik upravičen upravljati pred in po 11. 10. 2010, ko je bilo stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del dodeljeno Zavodu AIPA. Poleg tega se Skupni sporazum, sklenjen med ZKOS in Zavodom AIPA oziroma v njem določena tarifa nanaša tudi na (določena) glasbena dela (na filmsko glasbo), zaradi česar je kot pravno pravilo, ki se nanaša na podoben primer, uporabljiva pri zapolnjevanju nastale pravne praznine glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Iz 16. člena Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil (priloga B43) izhaja, da veljajo pravila delitve avtorskih honorarjev tudi za avdiovizualna avtorska dela, nastala po letu 1995 (ne le za dela, nastala pred tem obdobjem, kot trdi tožnik v pritožbi). Vrhovno sodišče se je na Pravilnik o delitvi nadomestil oprlo kot na pravno podlago za izračun tarife (ne kot neposredno pravno podlago za odločanje), zato ne more biti problematično dejstvo, da je začel veljati šele leta 2016. Po Vrhovnem sodišču določena tarifa (0,198 EUR) šteje za običajno plačilo „v vseh obstoječih in bodočih sporih, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena“, kar z drugimi besedami pomeni, da velja tudi za druga vtoževana obdobja, ne le za leto 2012 (ki je bilo vtoževano obdobje v zadevi II Ips 43/2018 oziroma II Ips 219/201715). V zvezi s pritožbenim očitkom, da Vrhovno sodišče pri določitvi tarife ni vedelo za sklepe o nezakoniti delitvi nadomestil iz leta 2015, pa velja tožniku pojasniti, da izbira metodologije za izračun tarife ne more biti odvisna od vsebine razpoložljivega procesnega gradiva.

16. Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni očitek, da bi moral izračun nadomestila temeljiti na nediskontiranem znesku (da bi bilo treba upoštevati višjo tarifo 0,80 EUR/naročnika mesečno, oziroma njeno valorizirano vrednost, ki velja za primer, ko operater z Zavodom AIPA nima sklenjene pogodbe (II. člen tarife Skupnega sporazuma), ne pa tarife, ki velja v primeru, ko kabelski operater sklene z Zavodom AIPA pogodbo (III. člen tarife Skupnega sporazuma)). Vrhovno sodišče se je v vseh že omenjenih zadevah pri zapolnjevanju nastale tarifne praznine oprlo na nižjo tarifo po Skupnem sporazumu, ki velja za podpisnike pogodb, četudi je bila v Skupnem sporazumu predvidena tudi višja tarifa, in je bilo torej z njo seznanjeno. Že Vrhovno sodišče je torej štelo, da (ne)sklenitev pogodbe med kolektivno organizacijo in uporabnikom ni upoštevna razlikovalna okoliščina (ni merilo za razlikovanje zneska nadomestila).

17. Pri izračunu tarife je Vrhovno sodišče v prvem koraku izračunalo delež, ki pripada skladateljem filmske glasbe (13 % od 0,45 EUR) oziroma drugim soavtorjem avdiovizualnega dela (87 % od 0,45 EUR), v drugem koraku je ob upoštevanju nekdanjega pogodbeno dogovorjenega delitvenega razmerja med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %)16 izračunalo nadomestilo, ki bi pripadalo vsem avtorjem glasbe (tudi skladateljem filmske glasbe), v tretjem koraku pa je izračunalo razliko med nadomestilom, ki bi pripadalo vsem avtorjem glasbe (ugotovljenim v drugem koraku izračuna) in nadomestilom, ki bi pripadalo le skladateljem filmske glasbe (ugotovljenim v prvem koraku izračuna). Toženec s pritožbenimi trditvami ne vnese dvoma v pravilnost uporabljenega podatka o delitvenem razmerju med avdiovizualnimi in glasbenimi deli, ki je del uporabljene metode za izračun tarife. Poseg v izračun bi nujno pomenil tudi poseg v metodologijo, kot jo je določilo Vrhovno sodišče. Kar zadeva toženčev pritožbeni očitek o računski nepravilnosti v izračunu (13 % od 0,45 EUR), je treba poudariti, da tej (manjši) nepravilnosti pomen odvzema razlog (namen, cilj), zaradi katerega je Vrhovno sodišče, zavedajoč se variabilnosti v izračunu uporabljenih postavk, določilo primerno nadomestilo: v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih tožnika s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo.17 Enotna (enaka) obravnava vseh uporabnikov, upoštevajoč standard začasnosti (vtoževano obdobje v tem sporu je leto 2013), torej tudi v obravnavani zadevi utemeljuje uporabo tarife, kot jo je določilo Vrhovno sodišče. 18. Sodišče prve stopnje je pri izračunu avtorskega nadomestila ustrezno upoštevalo tudi materialnopravno stališče, oblikovano v praksi pritožbenega sodišča,18 da je (drugače kot v primeru kabelske retransmisije glasbe v TV programih) v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih pravno praznino mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene - 0,03 EUR na naročnika RA programov (46. in 48. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

19. Sodišče prve stopnje je (skladno z dosedanjo prakso višjega sodišča19) toženca štelo za poštenega pridobitelja ter tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje (prim. 193. člen OZ). Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 260/2018 zavzelo stališče, da bi toženec (kabelski operater)20 na podlagi okoliščin, da s tožnikom (SAZAS) ni sklenil pogodbe, da ni bil sklenjen niti skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, da je bil s tožnikom ves čas v sporu glede višine nadomestila in da je za vtoževano obdobje plačal zgolj manjši del obveznosti, moral vedeti, da pravica nanj ni bila prenesena in da torej za uporabo avtorskih del iz zaščitnega repertoarja tožnika ni imel pravne podlage. Okoliščine v obravnavanem sporu so identične okoliščinam, na katerih temelji stališče Vrhovnega sodišča, ki ga pritožbeno sodišče v luči zagotovitve enotne sodne prakse sprejema. Izpostavljene okoliščine narekujejo presojo o toženčevi nedobrovernosti (pridobitelj je pošten samo, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gre za neupravičeno pridobitev), kar utemeljuje začetek teka zakonskih zamudnih obresti od uporabe dalje (tožnik obresti vtožuje od 16. v mesecu za uporabo v preteklem mesecu).

20. Stroškovna odločitev, temelječa na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP, je pravilna. Ker toženec ni konkretiziral višine pravdnih stroškov, ki so bili zaradi ločenega uveljavljanja zahtevkov zanj višji oziroma nepotrebni, sodišče prve stopnje te okoliščine pri odločitvi o stroških postopka utemeljeno ni (moglo) upoštevalo (upoštevati).

21. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti tudi za obdobje pred vložitvijo tožbe; tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska:21 - 499,65 EUR od 16. 2. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 3. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 4. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 5. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 6. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 7. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 8. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 9. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 10. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 11. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 12. 2013 dalje do plačila, - 1.936,16 EUR od 16. 1. 2014 dalje do plačila. Glede na zapis v točki II izreka izpodbijane sodbe („Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.“) ta sprememba ni narekovala spremembe tudi v zavrnilnem delu sodbe. V ostalem delu je tožnikovo pritožbo, toženčevo pritožbo pa v celoti, zavrnilo, ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

22. Tožnik je s pritožbo uspel zgolj zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo stransko (akcesorno) terjatev, toženec pa s pritožbo zoper sodbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 29/1998 3 Ur. l. RS, št. 21/1995, s spremembami in dopolnitvami 4 Ur. l. RS, št. 63/2016 5 Pri tem se je skliceval na metodologijo iz tarife, dogovorjene med tožnikom in izdajatelji TV programov iz Skupnega sporazuma o uporabi glasbenih avtorskih del iz repertoarja Združenja SAZAS v televizijskih programih v Republiki Sloveniji št. 2014. 6 Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami 7 T.j. z neupravičeno uporabo avtorskih del. 8 Glej odločbi VSL II Cp 196/2019 in I Cp 872/2020. 9 Glej sodbo II Ips 43/2018 (35. točka obrazložitve:“ ...Minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 namreč z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma. Splošna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki je bila določena v prvem odstavku, je bila preveč nedorečena, da bi lahko predstavljala podlago za izračun primernega nadomestila. Zato tudi pred njeno razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča ni bila uporabljiva. Minimalna tarifa pa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del. Ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno... “) ter sodbe II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018. 10 Opirajoč se na tarifo sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil (skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del) ter v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) predvideno pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %), je Vrhovno sodišče pri določanju nadomestila upoštevalo: - kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; - razmerje med avdiovizualnimi deli, brez filmske glasbe (61,4 %) in glasbo, vključno s filmsko (38,6 %); - kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu (v RA in TV programih). 11 Razloge za to, da se ni mogoče opreti na zneske, ki jih je tožnik za kabelsko retransmisijo glasbenih del prejemal na podlagi licenčnih pogodb, sklenjenih preden je bilo Zavodu AIPA podeljeno stalno dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del, je sodišče prve stopnje povzelo iz sodb II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017 in II Ips 136/2018: - dogovor je temeljil na širšem obsegu pravic, ki jih je tedaj upravljal tožnik, odražal je drugačna razmerja oziroma stanje pred letom 2010, ko je na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije vstopila nova kolektivna organizacija - Zavod AIPA; - cena licence v paketu se lahko razlikuje od cene, določene za eno pravico kabelske retransmisije. 12 Če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. 13 Vrhovno sodišče ni določalo tarife kot dela Skupnega sporazuma (157. člen ZASP). Glej II Ips 260/2018 (13. in 21. točka obrazložitve). 14 Ur. l. EU C 326/2012. 15 Izračun primernega nadomestila temelji na tarifi iz Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS, za leto 2012 (0,45 EUR). Ob izdaji odločb II Ips 43/2018 oziroma II Ips 219/2017 je Vrhovno sodišče še štelo, da je uporabljena tarifna postavka veljavna le za obravnavano zadevo. K sklepu, da je v svojih kasnejših odločbah svoje stališče preoblikovalo/spremenilo, vodi tudi okoliščina, da v kasnejših odločbah ni (več) obrazložilo (metodologije) izračuna, temveč je zgolj povzelo višino nadomestila iz odločb II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017. 16 Po Pogodbi o zagotavljanju storitev (priloga B52) so se nadomestila med AGICOA (zastopnik producentov avdiovizualnih del) in SAZAS delila v razmerju 35 % : 22 %, oziroma 61,4% : 38,6 %. 17 Glej II Ips 260/2018 (iz 21. točke obrazložitve): „...Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je Vrhovno sodišče določilo enoten znesek običajnega honorarja in pri tem do določene mere zanemarilo variabilnost okoliščin, ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018...“. 18 Glej odločbe VSL II Cp 851/2018, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 2858/2017, II Cp 196/2019 in druge. 19 Glej odločbe VSL II Cp 936/2017, II Cp 2673/2017, I Cp 94/2018, II Cp 196/2019, II Cp 1417/2019, II Cp 1444/2019, II Cp 1642/2019, II Cp 1981/2020. 20 Gre za istega toženca kot v obravnavani zadevi. 21 Zneske za januar 2013 in ostale mesece je pritožbeno sodišče izračunalo sledeč metodologiji sodišča prve stopnje (nezastarane obveznosti, zmanjšane za plačila, izvedena za nezastarano obdobje; glej 57. in 58. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).