Jedro

Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016; da je tožnik tudi po 9. 5. 2016 zaposlen pri toženki in da mu delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016 ni prenehalo; da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 9. 5. 2016 do vnovičnega nastopa dela, priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu obračunati mesečne bruto plače v višini 4.671,00 EUR. Ugotovilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ta zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2015; v preostalem nespremenjenem delu je izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ugotovilo je, da je toženka zamudila subjektivni 30 dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ta nezakonita. Sodišču prve stopnje je zadevo vrnilo z napotki, da ugotovi, ali je možno nadaljevanje delovnega razmerja, oziroma da odloči o reintegraciji ali o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ter denarnih zahtevkih tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je stališče sodišča druge stopnje, da je odpoved prepozna, zmotno. Meni, da subjektivni rok za podajo izredne odpovedi iz razloga na strani delavca, ki ima znake kaznivega dejanja, teče od prejema kazenske sodbe na prvi stopnji zoper delavca (storilca), če delodajalcu do takrat znana dejstva in okoliščine ne potrjujejo prepričanja o obstoju utemeljenih razlogov za odpoved. Sodišče bi si moralo zastaviti vprašanje, kdaj je bil predsednik uprave toženke B. S. seznanjen s konkretnimi in utemeljenimi razlogi za odpoved pogodbe tožniku, česar si ni zastavilo oz. nanj ni jasno odgovorilo. Delodajalec mora biti dovolj seznanjen z dejanskim stanjem, da je lahko prepričan o delavčevi kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja in elementih kaznivega dejanja. Splošne seznanjenosti toženke oz. zakonitega zastopnika (v maju 2012), da je pogodba o javnem naročilu verjetno pravno kontaminirana zaradi koruptivnega ravnanja določenih oseb, ni mogoče enačiti s seznanjenostjo toženke s konkretnimi kršitvami delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Zaradi obsežnosti in zapletenosti zadeve do izdaje kazenske sodbe na prvi stopnji ni mogla opredeliti vseh znakov kaznivega dejanja delavca in mu posledično ni mogla podati izredne odpovedi, ki bi ustrezala zakonskim zahtevam. Toženka ni vlagala kazenske ovadbe, ni bila stranka v kazenskem postopku, niti ni bila sproti seznanjena s potekom kazenskega postopka. Glede na to, da je sodišče izrecno navedlo, da odstop toženke od javnega naročila maja 2012 predstavlja začetek teka subjektivnega roka, so nejasni in nasprotujoči nadaljnji razlogi sodbe, ko sodišče navaja, da so bili osumljenci in očitana ravnanja razvidni iz sklepa o preiskavi. Odločitev sodišča druge stopnje glede seznanjenosti z odpovednim razlogom v tej zadevi se razlikuje od odločitve sodišča v bistveno enakem primeru Pdp 496/2017, kar predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic.

4. Tožnik je podal odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni napačno povzelo izpovedi zakonitega zastopnika toženke iz zaslišanja v tem sporu, temveč je v obrazložitvi sodbe povzelo tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke v kazenskem postopku v zvezi z odstopom od pogodbe v letu 2012, ki je podobna izpovedi v tem sporu.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje med drugim izhaja: - NPU je v letu 2011 na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7. 6. 2011 pri toženki opravil hišno preiskavo prostorov, in sicer na podlagi utemeljenih razlogov za sum, da naj bi več oseb, zaposlenih pri toženki (med drugim tudi tožnik) storili kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril v zvezi s postopkom javnega naročila za kablovod P.; v preiskavi je bila zasežena dokumentacija v zvezi z navedenim javnim naročilom; - odredba o preiskavi je bila vročena tedanjemu predsedniku uprave toženke A. K., ki je bil eden od soobtoženih za kaznivo dejanje in hkrati tožnikov brat; - A. K. je bil v novembru 2011 razrešen s funkcije predsednika uprave; svojemu nasledniku S. R. ni predal nobenih podatkov v zvezi z očitanimi dejanji v okviru spornega javnega naročila; - začasni predsednik uprave S. R. (ki je to funkcijo opravljal 5 mesecev) je bil seznanjen s hišno preiskavo toženke, z drugimi podatki o kaznivem dejanju, ki naj bi ga storil tožnik, ni bil seznanjen; toženka je skušala priti do zasežene dokumentacije, vendar ni pridobila možnosti vpogleda v kazenski spis; - S. R. je marca 2012 nasledil (še vedno aktualni) predsednik uprave B. S., ki je bil ob prevzemu funkcije seznanjen s hišno preiskavo toženke v letu 2011; - toženka je v maju 2012 odstopila od javnega naročila P.; B. S. je na zaslišanju je izpovedal, da so to storili zato, ker so ugotovili, da lahko določena dela opravijo sami z lastnimi resursi, dodaten razlog za odstop pa je bil tudi sum storitve kaznivega dejanja; dne 22. 2. 2013 je zaslišan v kazenskem postopku zoper tožnika in ostale obtožene izpovedal, da so odstop od pogodbe predlagali, ker je bil pri toženki vzbujen utemeljen sum, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja; - zaradi nesklenitve pogodbe v okviru postopka javnega naročila je bil zoper toženko s strani družbe X d. o. o. sprožen gospodarski spor; z namenom zbiranja dokumentacije za ta spor je odvetnica toženke dne 20. 3. 2013 vpogledala v kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru; v času vpogleda je bil sklep o preiskavi z dne 24. 10. 2012 že pravnomočen, iz sklepa pa so razvidni osumljenci (tudi tožnik) in dejanja, ki se jim očitajo; - tožnik je v kazenskem postopku očitano kaznivo dejanje priznal; odvetnica toženke je sodelovala na naroku za izrek kazenske sankcije tožniku 30. 3. 2016; - odvetnica toženke je 4. 4. 2016 prejela obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 12393/2016 z dne 30. 3. 2016, s katero je sodišče razsodilo, da je tožnik kriv, da je storil kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (v sostorilstvu); - toženka je tožniku dne 3. 5. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji, v nadaljevanju ZDR-1), ker je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter se sklicevala na kazensko obsodilno sodbo.

10. Sporno je, ali je toženka zamudila subjektivni rok za podajo izredne odpovedi. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-12 je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZDR-1 (enako je določal 18. člen ZDR) nastopa v imenu delodajalca v primeru, če je delodajalec pravna oseba, njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba.

11. Nepravilno je stališče revizije, da v primeru izredne odpovedi na strani delavca, ki ima znake kaznivega dejanja, subjektivni rok v kompleksnejših zadevah lahko (vedno) teče od prejema kazenske sodbe na prvi stopnji zoper delavca ter da delodajalec v primeru, če počaka do kazenske sodbe, ne zamudi roka za podajo odpovedi. V primeru, če delodajalec med kazenskim postopkom ugotovi, da je delavec kršil pogodbene ali druge pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja ter da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, ne more čakati na izid kazenskega postopka, temveč mora odpoved podati v zakonskem 30 dnevnem roku od ugotovitve razloga, sicer je odpoved prepozna. Nenazadnje tudi sodišče pri presoji utemeljenosti izredne odpovedi zaradi kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ni vezano na tek kazenskega postopka. To pa ne pomeni, da subjektivni rok za podajo izredne odpovedi v nobenem primeru ne bi mogel pričeti teči s seznanitvijo s kazensko obsodilno sodbo. Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni rok, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja.

12. Bistvo očitkov v sporni izredni odpovedi je, da je tožnik v zameno za določena ravnanja pri opravljanju svojega dela prejel obljubo nedovoljene nagrade s strani tretje osebe. Za presojo teka subjektivnega roka je zato pomembno, kdaj se je delodajalec seznanil s podatki, ki so omogočali sklepanje o očitani kršitvi ter znakih kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1. 13. Vsaj preuranjeno je stališče sodišča druge stopnje, da je 30 dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pričel teči v maju 2012, ko je toženka odstopila od javnega naročila zaradi (utemeljenega) suma kaznivega dejanja delavcev toženke. Slednje je sodišče druge stopnje zaključilo zgolj na podlagi izpovedi predsednika uprave toženke, da so od javnega naročila odstopili tudi zaradi suma oz. kot je izpovedal v kazenskem postopku, zaradi utemeljenega suma, da bi vsebina pogodbe lahko bila posledica storitve kaznivega dejanja (ter zaradi tega, ker so ugotovili, da lahko določena dela opravijo z lastnimi resursi).

14. Kot izhaja iz 80. člena v letu 2012 veljavnega Zakona o javnem naročanju (Ur. l. RS, št. 128/2006 in naslednji), lahko naročnik odstopi od sklenitve pogodbe o izvedbi javnega naročila pod določenimi pogoji, med drugim tudi v primeru, če se pri naročniku pojavi utemeljen sum, da je bila ali bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja. Naročnik mora torej odstopiti od javnega naročila še pred sklenitvijo pogodbe, pri čemer je dokazni standard za odstop od naročila nižji kot pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero se zahteva večja stopnja vedenja o tem, da je delavec kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Odločitev o odstopu od javnega naročila zato sama po sebi ne dokazuje, da je bila stopnja vedenja (seznanjenosti) predsednika uprave o tožnikovi kršitvi takrat že takšna, da je pričel teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi. Posebej ob upoštevanju, da je predsednik uprave toženke v izjavi, na katero se sodišče druge stopnje sklicuje, govoril zgolj v pogojniku (da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja).

15. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišč ne izhaja, da je bil B. S., ki je postal zakoniti zastopnik toženke v marcu 2012, v maju 2012, ko je toženka odstopila od javnega naročila, že seznanjen s kakršnimikoli dodatnimi informacijami ali dokazi v zvezi s spornim javnim naročilom - razen z dejstvom, da je bila v letu 2011 v zvezi s tem pri toženki izvedena hišna preiskava in da je v teku kazenski postopek. Kot opozarja toženka v reviziji, gre v konkretnem primeru za specifičen primer, ko suma storitve kaznivega dejanja ni zaznala oz. ugotovila toženka sama in ni sama sprožila kazenskega postopka zoper tožnika in ostale osumljene. Zadeve tudi ni preiskovala sama, temveč organi pregona, niti ni bila stranka v kazenskem postopku. Upoštevati je tudi treba, da je bila toženki ob hišni preiskavi v letu 2011 zasežena dokumentacija v zvezi s spornim javnim naročilom in do leta 2013 ni vpogledala v kazenski spis, saj ji to sprva niti ni bilo omogočeno (da bi lahko npr. pregledala dokumentacijo oz. se seznanila z dokazi, s katerimi so razpolagali organi pregona in na podlagi njih presodila, da je tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja), A. K. (ki je bil predsednik uprave toženke v času izvršitve spornih ravnanj v zvezi z javnim naročilom P. in tudi sam eden od osumljenih), pa svojemu nasledniku ni prenesel nobenih informacij v zvezi s spornim javnim naročilom. Prav tako ni nepomembno, da je šlo za obsežno in zapleteno zadevo, da je bilo vpletenih več oseb, vse pa je temeljilo na obljubi nagrade, ki jo je oz. naj bi jo zaposlenim pri toženki dala tretja oseba.

16. Glede na navedeno povsem splošna izpoved B. S., da je toženka v letu 2012 odstopila od javnega naročila tudi zaradi utemeljenega suma, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storitve kaznivega dejanja, ne zadošča za zaključek, da je bil zakoniti zastopnik v maju 2012 seznanjen s tem, da je tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja nedovoljene obljube nagrade po 241. členu KZ-1. 17. Nadalje toženka v reviziji utemeljeno ugovarja tudi, da tožnik ni zatrjeval, da bi subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pričel teči z odstopom od javnega naročila. Sodišče mora pri presoji subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi ostati v okvirih trditvene podlage strank in ugotoviti, ali dogodki, ki jih izpostavlja tožnik pomenijo, da je bila toženka seznanjena z razlogom za izredno odpoved že pred podajo izredne odpovedi.

18. Sodišče druge stopnje se v 19. točki obrazložitve (dodatno) sklicuje tudi na sklep o preiskavi, iz katerega so bili vidni osumljenci (tudi tožnik) in dejanja, ki se jim očitajo ter da je odvetnica toženke (ki je toženko zastopala v gospodarskem sporu) 20. 3. 2013, ko je bil sklep o preiskavi že pravnomočen, vpogledala v kazenski spis.

19. Za presojo seznanjenosti toženke z razlogom za izredno odpoved je pomembno, kdaj je bila z relevantnimi dejstvi seznanjena pristojna oseba, to je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 predsednik uprave toženke ali od njega pisno pooblaščena oseba. Sodišče bi zato moralo utemeljiti, zakaj je v konkretnem primeru relevantna seznanitev odvetnice (ki je toženko zastopala v gospodarskem sporu) oziroma zakaj je mogoče šteti, da je toženka z vpogledom slednje v kazenski spis ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Iz dejanskih ugotovitev namreč ne izhaja, da bi bila pooblaščena za vodenje delovnopravnih postopkov zoper obtožene (da bi jo sodišče zato lahko štelo za pooblaščeno osebo v smislu prvega odstavka 20. člena ZDR-1).

20. Poleg tega zgolj dejstvo, da je bil ob vpogledu v kazenski spis že pravnomočen sklep o preiskavi, ne pomeni nujno, da je toženka s tem ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sklep o preiskavi sam po sebi ne predstavlja dokaza, da je oseba res kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja). Tudi v primeru sproženega postopka za presojo (ne)zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se delodajalec pri dokazovanju obstoja kršitve ne more sklicevati zgolj na obstoj sklepa o preiskavi, četudi so v njej navedena imena vpletenih oseb in dejanja, ki se jim očitajo. Nenazadnje sklep o preiskavi pomeni, da je podan (zgolj) utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, sodišče pa lahko po izvedbi dokazov kazenski postopek tudi ustavi. Seznanitev s sklepom o preiskavi torej sama po sebi (brez ustrezne dodatne utemeljitve) ne dokazuje, da je pristojna oseba že takrat ugotovila, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja (upoštevajoč npr. kvaliteto dokazov, ki so bili navedeni v sklepu o preiskavi, dostopnost teh dokazov delodajalcu).

21. Zaključek sodišča druge stopnje, da je toženka že v maju 2012 ob odstopu od javnega naročila (oz. 20. 3. 2013 zaradi vpogleda odvetnice toženke v kazenski spis) ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zato ni pravilen oz. je vsaj preuranjen. Poleg tega sodišče druge stopnje ni presojalo vseh pritožbenih ugovorov v zvezi s subjektivnim rokom (npr. o navzočnosti odvetnice toženke na naroku za izrek kazenske sankcije tožniku dne 30. 3. 2013).

22. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče bo moralo po potrebi dopolniti dokazni postopek ter temeljiteje pojasniti, kdaj in s čim je bil predsednik uprave oz. od njega pisno pooblaščena oseba seznanjena ter ali navedeno zadostuje za seznanjenost toženke, da je delavec kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja oz. s tem v zvezi upoštevati tudi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu.

1 To kaznivo dejanje stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge nedovoljene koristi zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo. 2 Enako določbo je vseboval drugi odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji, ZDR).