Jedro

Delodajalec v postopku izredne odpovedi ugotavlja le, ali je delavec z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zato mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Za ugotovitev elementov očitane kršitve delovne obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena takrat veljavnega ZDR v tej zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca o tem, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer delodajalec ne odloča o obstoju kaznivega dejanja.

Tožena stranka si ne more s sklicevanjem na zapletenost dejanskega stanja in obsežnost kazenskega spisa podaljševati subjektivnega roka za podajo odpovedi. Ne nazadnje je izredna odpoved skrajni ukrep oziroma ultima ratio, ker gre za tako hude kršitve delovnih obveznosti, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja celo do izteka odpovednega roka, zato je delodajalec nanje dolžan reagirati hitro oziroma nemudoma. V nasprotnem primeru je težko zagovarjati obstoj drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi: da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V obravnavani zadevi pa je od zaznave suma, da naj bi tožnik storil očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko poteklo več let, saj naj bi tožnik očitano kršitev storil že v letu 2011, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prejel v maju 2016.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v točki I/1 izreka tako, da se glasi: "I.1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2011, ki jo je tožena stranka dne 3. 5. 2016 podala tožniku, se kot nezakonita razveljavi." - delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu izreka sodbe ter zadeva v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016 (I./1. točka izreka), ugotovitev, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, s polnim delovnim časom na delovnem mestu vodja obratovanja in vzdrževanja, tudi po 9. 5. 2016 in da mu delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016 ni prenehalo dne 9. 5. 2016 (I./2. točka izreka), ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja obratovanja in vzdrževanja in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 9. 5. 2016 do vnovičnega nastopa dela, priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu za to obdobje obračunati vsakomesečno bruto plačo v znesku 4.671,00 EUR, mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I./3. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka s prejemom odredb o preiskavi njenih poslovnih prostorov lahko razbrala, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da so tožnik in drugi storili kazniva dejanja, opredeljena in opisana v odredbi. Vročitev je bila opravljena pooblaščencu tožene stranke A.A. in pooblaščenim odvetnikom tožene stranke dne 8. 6. 2011, in ne takratnemu predsedniku uprave, zato ni utemeljeno stališče prvostopenjskega sodišča, da je pomembno, kdaj se je nova uprava seznanila z okoliščinami, potrebnimi za odpoved. Navaja, da utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo od razlogov za sum in se približujejo utemeljenemu sumu, ki pomeni visoko stopnjo artikulirane konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Obstoj utemeljenih razlogov za sum je po njegovem stališču mogoče enačiti s standardom ugotovitve razloga za izredno odpoved, zato bi tožena stranka tožniku morala izreči odpoved najkasneje 8. 7. 2011. Meni, da dokazni standard ugotovitve razlogov za odpoved ne more predstavljati večje verjetnosti od utemeljenega razloga za sum, saj bi sicer odločanje o obstoju razloga za izredno odpoved pomenilo le prepis kazenske sodbe v odpoved. Izpostavlja, da je B.B. v kazenskem postopku izpovedal, da je tožena stranka nadzornemu svetu maja 2012 predlagala, da se od javnega naročila odstopi, ker je bil pri naročniku podan utemeljen sum, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja. Takrat so bili torej poznani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je obrazložitev sodišča, da B.B. o poteku kazenskega postopka do leta 2016 ni bil obveščen, v nasprotju s to njegovo izpovedjo v kazenskem postopku. Navaja, da sodišče izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ni vrednostno ocenilo in ni zavzelo nobenega stališča. Iz dopisa pooblaščenca tožene stranke z dne 20. 2. 2012 je razvidno, da je tožena stranka vpogledala v kazenski spis z namenom ugotovitve, da je bila vsebina pogodbe posledica storitve kaznivega dejanja. Nadalje navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da je odvetnik tožene stranke vpogledal v celoten spis dne 20. 3. 2013, ko je bil sklep o preiskavi z dne 24. 10. 2012 že pravnomočen. Seznanitev s pravnomočnim sklepom o uvedbi kazenske preiskave, iz katerega je bil razviden že utemeljen sum, da so tožnik in soobdolženi storili očitano kaznivo dejanje, po stališču tožnika predstavlja časovno okoliščino, ko se je tožena stranka najkasneje dokončno seznanila o obstoju razlogov za izredno odpoved, a sodba o tem nima razlogov. Navaja, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo vseh dokazov, navedenih v tožbi. Poudarja, da je tožena stranka podala izredno odpoved tudi po izteku subjektivnega roka 30 dni, ker se je naroka dne 30. 3. 2016, ko je bila tožniku izrečena kazenska obsodilna sodba, udeležila odvetnica C.C. Sodišče o tem zapisniku ni zavzelo stališča in je po mnenju pritožbe napačno zaključilo, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj se je pooblaščenka tožene stranke seznanila z izrekom kazenske obsodilne sodbe. Napačen je tudi zaključek, da je pomembno le, kdaj se je z razlogom za izredno odpoved seznanil zakoniti zastopnik tožene stranke, o čemer sodba nima razlogov, saj delavec ne more dokazati, kdaj se je predsednik uprave seznanil s pošto. Hkrati pa je sodišče za začetek subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi štelo datum, ko se je z obsodilno sodbo seznanila pooblaščenka tožene stranke, kar predstavlja nasprotje v razlogih sodbe. Zatrjuje, da mu je tožena stranka naložila delo tudi 5. 5. 2016 in 6. 5. 2016, zato meni, da ni podan nadaljnji razlog za izredno odpoved, da nadaljevanje dela ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno obrazložilo svoj zaključek, da se je tožena stranka seznanila z vsemi razlogi za odpoved tožniku z dnem, ko je njena pooblaščenka prejela obsodilno sodbo zoper tožnika. Zavzelo je stališče, da tožena stranka pred prejemom obsodilne sodbe zoper tožnika ni razpolagala z vsemi potrebnimi podatki za podajo odpovedi. V zvezi z vpogledom pooblaščenke tožene stranke v kazenski spis je pojasnilo, da je bil vpogled opravljen le za potrebe gospodarskega spora z družbo D. d. o. o., v zvezi s sklepom o preiskavi pa je zaključilo, da je tožena stranka na njegovi podlagi imela premalo podatkov o storjenem kaznivem dejanju. Tožena stranka z zatrjevanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na več mestih v pritožbi uveljavlja svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje, česar ne more uveljavljati kot bistveno kršitev postopka. Pravilnost stališč sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni opredeljevalo do zapisnika iz predobravnavnega naroka in zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije z dne 30. 3. 2016, saj ju je zavrnilo kot prepozna dokaza. Kot bistven je štelo trenutek, ko se je zakoniti zastopnik tožene stranke seznanil z obsodilno sodbo zoper tožnika in s tem z vsemi razlogi za odpoved tožniku, kar je po stališču prvostopenjskega sodišča z dnem, ko je bila pooblaščenki tožene stranke vročena obsodilna sodba zoper tožnika. Takšen zaključek ni v nasprotju sam s seboj, saj se pošta stranki šteje za vročeno, ko je vročena njenemu pooblaščencu. Pravilnost sprejetih stališč pa pritožbeno sodišče, kot že navedeno, presoja v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo tudi, zakaj tožnikovo opravljanje dela dne 5. 5. 2016 in 6. 5. 2016 ni pomenilo, da je tožena stranka tožnika po podani odpovedi želela obdržati v delovnem razmerju.

8. V izpodbijani sodbi tudi ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpoved B.B., da do leta 2016 ni bil obveščen o poteku kazenskega postopka. Po oceni pritožbenega sodišča pa te izpovedi v nadaljevanju ni ustrezno presodilo v povezavi s preostalimi dokazi, na kar v pritožbi opozarja tudi tožnik, a to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna.

10. Po določbi tretjega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

11. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016 je tožniku, ki je bil v spornem času zaposlen na delovnem mestu pomočnik izvršnega direktorja za področje distribucije očitala, da je zase sprejel obljubo nedovoljene nagrade, da bi zaradi pridobitve posla zanemaril koristi svoje organizacije in ravnal nepošteno, nezakonito in v nasprotju s koristmi delodajalca, s čimer je onemogočil, da bi delodajalec na zakonit in gospodaren način oddal javno naročilo najugodnejšemu in ustrezno usposobljenemu ponudniku za čim nižjo ceno. Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi navedla, da je tožnik s svojim ravnanjem, storjenem v obdobju od marca do junija 2011, kršil obveznosti iz delovnega razmerja in določbe Zakona o javnem naročanju, hkrati pa je zagrešil kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 12. Sodišče prve stopnje je glede na ugovor tožnika, da je bila izpodbijana odpoved podana prepozno, utemeljeno preverilo pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno. Takšen zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje med drugim izhaja: - da je bila toženi stranki (takratnemu predsedniku uprave E.E.) vročena odredba o hišni preiskavi pisarn in poslovnih prostorov tožene stranke z dne 7. 6. 2011; - da je bil predsednik uprave E.E., ki je bil tožnikov brat in hkrati soobtožen v istem kazenskem postopku, v novembru 2011 razrešen zaradi malomarnega oziroma negospodarnega ravnanja v zvezi s postopki javnih naročil, svojemu nasledniku pa ni predal nobenih podatkov; - da je bil začasni predsednik uprave F.F. seznanjen s hišnimi preiskavami, z drugimi podatki o kaznivem dejanju, ki naj bi ga tožnik storil, pa ni bil seznanjen; - da je začasnega predsednika uprave F.F. (ki je svojo funkcijo opravljal na mestu predsednika uprave) nasledil (še vedno aktualni) predsednik uprave B.B.; - da je bil predsednik uprave B.B. ob prevzemu funkcije seznanjen s hišnimi preiskavami prostorov in pisarn v letu 2011, v okviru zaslišanja v kazenskem postopku zoper tožnika in nekatere druge zaposlene pri toženi stranki dne 22. 2. 2013 pa je pojasnil, da je uprava nadzornemu svetu že v maju 2012 predlagala odstop od sklenitve pogodbe v okviru javnega naročila, ker je bil pri toženi stranki kot naročniku vzbujen utemeljen sum, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja (A20).

14. Rok za podajo izredne odpovedi začne teči z dnem, ko delodajalec ugotovi, da je konkretno ravnanje delavca taka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je pomembno, da se z razlogi za odpoved in storilcu seznani poslovodstvo (predsednik uprave).

15. Glede na specifičnost primera, ko je bil v kaznivo dejanje, ki se očita tožniku, vpleten tudi nekdanji oz. takratni predsednik uprave E.E., in je bil tudi sam eden izmed soobdolženih, je sodišče prve stopnje kot relevanten trenutek utemeljeno štelo, ko se je nova uprava seznanila z okoliščinami, potrebnimi za odpoved tožniku. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila vročitev odredb o hišni preiskavi vročena pooblaščencu in odvetnikom tožene stranke in ne E.E. Slednji je bil namreč v tistem času odgovorna oseba za uvedbo postopka izredne odpovedi zoper tožnika, česar pa (glede na dejstvo, da je bil v kazniva dejanja vpleten tudi sam in da je bil tožnikov brat) od takratnega zakonitega zastopnika ni bilo pričakovati. Dovolj podatkov v zvezi z domnevnimi kršitvami po oceni pritožbenega sodišča ni imel niti začasni predsednik uprave F.F., ki je v novembru 2011 na tem mestu nasledil razrešenega E.E. (ki je bil sicer razrešen zaradi malomarnega oziroma negospodarnega ravnanja v zvezi s postopki javnih naročil). F.F. je namreč pojasnil, da od Okrožnega sodišča v Mariboru tožena stranka ni pridobila možnosti vpogleda v kazenski spis.

16. B.B., ki je funkcijo predsednika uprave nastopil v marcu 2012, je bil o opravljenih hišnih preiskavah delavcev toženke (A42) in razlogih zanje seznanjen ob primopredaji. Izpovedal je, da je pri izvedbi javnega naročila prihajalo do zapletov zaradi suma storitve kaznivega dejanja, kar je bil (poleg ugotovitve, da tožena stranka lahko določena dela opravi sama z lastnimi resursi) dodaten razlog za odstop od javnega naročila. Kot utemeljeno izpostavlja tudi tožnik v pritožbi, je B.B. na zaslišanju v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper tožnika in ostale soobdolžene, dne 22. 2. 2013 pojasnil, da so nadzornemu svetu že v maju 2012 predlagali, da se od javnega naročila G. odstopi, ker je bil pri toženi stranki kot naročniku vzbujen utemeljen sum, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja in nadzorni svet je ta predlog sprejel, zato je toženka od sklenitve pogodbe odstopila.

17. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka maja 2012 odstopila od javnega naročila zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja delavcev tožene stranke in so bili toženi stranki takrat poznani tudi razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi istega kaznivega dejanja. Zato je takrat tudi pričel teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi tožniku. Nesprejemljivo je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da v tistem trenutku tožena stranka še ni mogla presoditi, ali je tožnik resnično storil, kar se mu očita, niti tega, ali so v tem ravnanju podani znaki kaznivega dejanja (ker je bilo v kaznivo dejanje vpleteno veliko storilcev, izvedba dejanja pa zelo zapletena), saj je toženka odstopila od pogodbe prav zaradi vzbujenega utemeljenega suma, da je vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja delavcev toženke, med njimi tudi tožnika.

18. Pritožbeno sodišče poudarja, da delodajalec v postopku izredne odpovedi ugotavlja le, ali je delavec z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zato mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec v ničemer ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, postopek pri delodajalcu tudi poteka ločeno od kazenskega postopka, skupno je le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Za ugotovitev elementov očitane kršitve delovne obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR, ki je veljal do 11. 4. 2013) v tej zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca o tem, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer delodajalec ne odloča o obstoju kaznivega dejanja. Tožena stranka si ne more s sklicevanjem na zapletenost dejanskega stanja1 in obsežnost kazenskega spisa podaljševati subjektivnega roka za podajo odpovedi. Ne nazadnje je izredna odpoved skrajni ukrep oziroma ultima ratio, ker gre za tako hude kršitve delovnih obveznosti, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja celo do izteka odpovednega roka, zato je delodajalec nanje dolžan reagirati hitro oziroma nemudoma. V nasprotnem primeru je težko zagovarjati obstoj drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi: da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (sodba VSRS VIII Ips 149/2010 z dne 17.10.2011). V obravnavani zadevi pa je od zaznave suma, da naj bi tožnik storil očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko poteklo več let, saj naj bi tožnik očitano kršitev storil že v letu 2011, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prejel v maju 2016. 19. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka prejela sklep o preiskavi in da je pooblaščenec tožene stranke vpogledal v kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru, X Kpr 13176/2011 z namenom zbiranja dokumentacije v zvezi z gospodarskim sporom, sproženem s strani družbe D. d. o. o. zoper toženo stranko zaradi nesklenitve pogodbe v okviru postopka javnega naročila, ker bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja. Kot izhaja iz priloge A21, je bil vpogled v kazenski spis opravljen dne 20. 3. 2013, ko je bil sklep o preiskavi z dne 24. 10. 2012 (v prilogi A26) že pravnomočen, iz tega sklepa pa so razvidni osumljenci (med njimi tudi tožnik) in dejanja, ki se jim očitajo.

20. Glede na navedeno je bila izpodbijana izredna odpoved podana prepozno, saj je bil prekoračen subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v I/1. točki izpodbijane sodbe tako, da je kot nezakonito razveljavilo izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, v ostalem (v točkah I/2, 3 in točki II izreka) pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V posledici razveljavitve pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih navedb, ki niso bile bistvene za razsojo (1. odstavek 360. člen ZPP), zlasti navedb v zvezi z navzočnostjo odvetnice C.C. na naroku dne 30. 3. 2016 ter v zvezi z vprašanjem, ali je tožena stranka tožniku dela odredila tudi 5. 5. in 6. 5. 2016. 21. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti odpovedi, predvsem glede poteka prekluzivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do določenih navedb strank in predlaganih dokazov o (ne)zmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Glede na določilo 118. člena ZDR je presoja teh navedb in dokazov v zvezi s tem bistvena za presojo utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Zato bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi strank in ob že izvedenih, in po potrebi tudi drugih predlaganih dokazov ugotoviti še, ali je mogoče tožnika vrniti na delo in odločiti tudi o denarnih zahtevkih tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

22. Če bi se o dokazanosti dejstev in okoliščin o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, prvič opredelilo sodišče druge stopnje in dejanske zaključke vzelo kot podlago za uporabo materialnega prava, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta možnost vložitve rednega pravnega sredstva. Po oceni pritožbenega sodišča glede na naravo stvari in okoliščin primera niso izpolnjeni pogoji za dopolnitev postopka na pritožbeni obravnavi, zato je sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu (I./2., I./3. ter II. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

23. Zaradi delne spremembe in delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je odločanje o stroških postopka pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 da pred prejemom pravnomočnih sodb ni mogla s stopnjo prepričanja ugotovitvi, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja,