Jedro

Tožena stranka je prvo razpisano disciplinsko obravnavo zaradi tožnikovih zdravstvenih težav preložila in ga dvakrat pozvala, naj poda zagovor v pisni obliki, a tega ni storil. Zaradi spoštovanja rokov je drugo obravnavo opravila v odsotnosti tožnika, saj zaradi spoštovanja tožnikove pravice do zagovora ni bila dolžna disciplinske obravnave prelagati in ob tem tvegati zastaranje postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke 100-4/2007-23 z dne 8. 10. 2007 in št. 100-111/2007-5 z dne 27. 11. 2007, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Posledično je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 12. 2007 in še vedno traja, za poziv na delo, za priznanje delovne dobe in vpis le-te v delovno knjižico ter obračun plač.

2. Ugotovilo je, da je bil tožnik spoznan za odgovornega za težjo kršitev vojaške discipline, zaradi katere mu je bil po 58. členu Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/04) izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, po zakonito izvedenem disciplinskem postopku.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je odločitev sodišča druge stopnje v nasprotju s stališčem sprejetim v zadevi VIII Ips 226/2007, ko je sodišče navedlo, da v primeru, ko delavec v disciplinskem postopku ni bil zaslišan, za svojo odsotnost pa je imel opravičen razlog, je delodajalec kršil delavčevo pravico do obrambe v disciplinskem postopku, posledično pa je bil izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja nezakonit. Iz zdravniškega sporočila je ugotoviti, da se tožnik ni bil sposoben udeležiti disciplinskega postopka, kar pomeni, da ni mogel podati zagovora. Lečeča zdravnica je izrecno navedla, da se tožnik ni sposoben zagovarjati na disciplinski obravnavi. Graja tudi zaključek, da ni bilo podano zastaranje vodenja disciplinskega postopka. V zvezi z ugotovljenimi disciplinskimi kršitvami, pa sodišče druge stopnje zgolj ugotavlja, da naj bi jih tožnik storil, pri tem pa se do pritožbenih navedb tožnika ne opredeli in v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Poleg tega se tožniku v disciplinskem postopku očitajo tri kršitve, disciplinski organ pa je ugotavljal le eno. Glede na navedeno meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

5. Revizija je bila v skladu z določbami 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija v reviziji in v mejah razlogov, ki so v njen navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizije ni mogoče vložiti. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal 27. 1. 2009, torej glede na drugi odstavek 130. člena ZPP-D že po novih predpisih, zato veljajo tudi za revizijo novelirane določbe ZPP.

8. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče druge stopnje zgolj ugotavlja, da naj bi tožnik očitane disciplinske kršitve storil, zaradi česar naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, zakaj so podane vse tri očitane kršitve, do vsake posebej se je opredelilo in pojasnilo, zakaj šteje, da so tožniku dokazane. Zato smiselno uveljavljana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodba ni obremenjena z napakami, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

9. Tožnik v reviziji ni navedel, v čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Navajal je le, da je sodba sodišča druge stopnje v nasprotju s stališčem zavzetim v sodbi VSRS VIII Ips 226/2007 z dne 23. 2. 2009. Ostale revijske navedbe izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog.

10. Iz ugotovitev sodišč izhaja, da je tožnik dne 28. 5. 2007 odtujil denar poročniku M. A. in zapustil poveljstvo baterije kljub prepovedi, ter da ni spoštoval ukaza poveljnika o prepovedi izhoda in navodil o evidentiranju delovnega časa. S tem je tožnik storil kršitve po 1., 6. in 12. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr. Tožena stranka je tožnika na zagovor v disciplinskem postopku pravilno povabila dvakrat. In sicer na disciplinsko obravnavo 6. 9. 2007, katero je tožena stranka zaradi odsotnosti tožnika iz zdravstvenih razlogov preložila. Na dan druge obravnave 3. 10. 2007 tožnika prav tako ni bilo na zagovor. Faksirano je bilo le sporočilo lečeče zdravnice tožnika, da je le-ta v bolniškem staležu zaradi bolezni in da ni dela zmožen, niti ni sposoben za udeležbo v disciplinskem postopku. Tožnik pisnega zagovora ni podal. Tožena stranka je po izvedenem disciplinskem postopku dne 8. 10. 2007 izdala odločbo, s katero je tožniku na podlagi 58. člena ZObr tožniku zaradi težje kršitve vojaške discipline izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, z odločbo z dne 27. 11. 2007 pa je zavrnila tožnikov ugovor. V sodnem postopku tožnik očitane kršitve ni zanikal. 11. Tožnik se v reviziji neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 226/2007, saj gre za zadevo, ki je bila sprejeta še na podlagi prejšnje delovne zakonodaje in sicer določb Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Prvi odstavek 62. člena ZTPDR je določal, da je treba delavcu obvezno poslati zahtevo za začetek disciplinskega postopka in vabilo na obravnavo pred disciplinskim organom. Drugi odstavek 63. člena ZTPDR je določal, da mora biti delavec zaslišan pred disciplinskim organom, razen če se brez opravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo, in mu ni mogoče kratiti obrambe. Glede na to, da sta bili sodbi sprejeti na različni pravni podlagi, je neuspešno revizijsko sklicevanje na stališča zavzeta v tem judikatu. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ki je valjal v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, je disciplinski postopek uredil drugače, saj zakon v primerjavi s prej veljavno ureditvijo v drugem odstavku 175. člena izrecno določil, da disciplinska sankcija ne sme trajno spremeniti delovnopravnega položaja delavca, kar pomeni, da disciplinska sankcija ne more imeti za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno predstavlja določba 58. člena ZObr „lex specialis“ glede na navedene določbe ZDR, saj predvideva za težje kršitve vojaške discipline tudi izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

12. Sedmi odstavek 57. člena ZObr določa, da se disciplinska odgovornost za pripadnike stalne sestave ugotavlja po postopku, v katerem se smiselno uporabljajo predpisi, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij, za vojaške obveznike med služenjem vojaškega roka in službo v rezervni sestavi pa po postopku, določenem s pravili službe v Slovenski vojski.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano izhaja, da je tožena stranka prvo razpisano obravnavo zaradi tožnikovih zdravstvenih težav preložila in tožnika dvakrat pozvala, naj poda zagovor v pisni obliki, a tega ni storil. Zaradi spoštovanja rokov je tožena stranka drugo obravnavo opravila v odsotnosti tožnika, saj zaradi spoštovanja tožnikove pravice do zagovora ni bila dolžna disciplinske obravnave prelagati in ob tem tvegati zastaranje postopka. Kot sta pravilno pojasnili že sodišči nižje stopnje, tožnikova pravica do obrambe ne more izključiti obveze tožene stranke, da postopke izvede v zakonskih rokih, zato ne more biti popolnoma absolutna. Nenazadnje ne gre zanemariti tudi dejstva, da je imel tožnik v sodnem postopku možnost pojasniti in se izjaviti o očitanih kršitvah. Omogočeno mu je bilo, da bi lahko ovrgel očitke, da je kršitve storil, vendar tožnik kršitev sploh ni zanikal niti ni predlagal nobenih dokazov iz katerih naj bi izhajalo, da so očitki neutemeljeni.

14. Prav tako je neutemeljen revizijski ugovor, da tožena stranka ni pravočasno izvedla disciplinskega postopka, saj se le-ta ne konča z vročitvijo odločbe delavcu ali njegovemu pooblaščencu, temveč z dnem sprejema odločitve pri organu druge stopnje. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno zavrnili tožnikov tožbeni zahtevek.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.