Jedro

Glede na to, da je tožena stranka enkrat preložila disciplinsko obravnavo in da je tožnika pozvala, naj poda pisni zagovor, je zakonito vodila disciplinski postopek, saj je storila vse, da bi tožniku, ki je bil v bolniškem staležu, omogočila zagovor. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je bila kot delodajalec vezana na zakonske roke, v katerih je morala izpeljati disciplinski postopek, saj bi bil v nasprotnem primeru disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izrečen nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbi št. 100-4/2007-23 z dne 8. 10. 2007 in št. 100-111/2007-5 z dne 27. 11. 2007 razveljavita (1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 7. 12. 2007 in še vedno traja (2. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek za poziv nazaj na delo, priznanje delovne dobe in vpis le-te v delovno knjižico ter obračuna bruto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (3. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (4. točka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (5. točka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbi tožene stranke v celoti razveljavi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, skupaj s pritožbenimi stroški. Navajal je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi tožena stranka korektno izvedla disciplinski postopek in tudi tožniku omogočila podajo zagovora, saj naj bi se tožnik dvakrat opravičil in kljub pisnemu mnenju lečeče zdravnice, da se tožnik ni sposoben udeležiti disciplinske obravnave oziroma zagovora, je sodišče štelo, da je bil disciplinski postopek korektno izpeljan. S takšnim stališčem in razlogovanjem sodišča prve stopnje pa se tožnik nikakor ne more strinjati. Ne glede na vsebinske pomisleke glede vsebine očitanih kršitev, tožnik še vedno vztraja pri dosedanjih navedbah, da ga tožena stranka v postopku ni zaslišala, zaradi česar je zaradi procesnih kršitev potrebno ugotoviti, da sta izpodbijani odločbi o ugotavljanju disciplinske odgovornosti nepravilni in nezakoniti, prav tako pa je tožnik navajal tudi zastaranje disciplinskega postopka, pri čemer je iz vsebine obrazložitve ugotovitvi, da se sodišče do navedene trditve ni opredelilo, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče je navedlo, da naj bi tožnik imel možnost sodelovati v disciplinskem postopku in podati pisni zagovor, vendar je pri tem potrebno poudariti, da je bil tožnik v bolniškem staležu ves sporni čas in se ni bil sposoben udeležiti razpisane obravnave niti podati ustreznega zagovora. Iz pisnega zdravniškega potrdila je ugotoviti, da se tožnik ni sposoben udeležiti disciplinskega postopka, kar nenazadnje tudi pomeni, da ni mogel podati ustreznega zagovora. Tožnik je podal opravičilo z dne 4. 10. 2007 s potrdilom lečečega zdravnika, da se ne more udeležiti disciplinske obravnave. Disciplinski organ je na disciplinski obravnavi dne 6. 9. 2007 izrecno ugotovil, da se ni na obravnavo odzval, ker je v bolniškem staležu. Disciplinski organ je z dopisom z dne 10. 9. 2007 zaprosil lečečo zdravnico tožnika za mnenje o njegovi zmožnosti udeležbe na disciplinski obravnavi. Njegova navzočnost na obravnavi je bila potrebna zaradi razjasnitve suma kršitve vojaške discipline in da poda svoje mnenje ali je vzdravstveno mnenje tožnika takšne narave, da se ni zavedal pomeni suma kršitve vojaške discipline. Prav tako pa je na podlagi 10. točke 57. člena Zakona o obrambi potrebno ugotoviti, da je vodenje disciplinskega postopka v konkretnem primeru zastarano. Po 10. točki 57. člena Zakona o obrambi zastara vodenje disciplinskega postopka po poteku šestih mesecev od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, pri čemer se v ta čas všteva tudi čas začetka disciplinskega postopka. Tožnik naj bi storil očitani kršitvi dne 28. 5. 2007 in tedaj je bila tožena stranka seznanjena s storilcem in kršitvijo. Drugostopna odločba je bila tožnikovemu pooblaščencu vročena dne 28. 12. 2007, torej po preteku šestmesečnega roka in na podlagi navedenega je nesporno ugotoviti, da je disciplinski postopek zastaral. Z vročitvijo drugostopne odločbe pooblaščencu delavca (to je datum 28. 12. 2007), je tako šteti za tisti datum, ko je disciplinski postopek končan. Nadalje so se tožniku očitale tri kršitve po 1. točki 4. odstavka 57. člena Zakona o obrambi – neopravičena zapustitev ali nepravočasna vrnitev v poveljstvo, enoto ali zavod nad osem ur, po 6. točki 4. odstavka 57. člena Zakona o obrambi – odklonitev, ne izvrševanje ali nepopolna izvršitev sprejetega akta vodenja in poveljevanja in po 12. točki 4. odstavka 57. člena Zakona o obrambi – dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa. Iz listinskih dokazil je ugotoviti, da je disciplinski organ ugotavljal le očitano kršitev po 12. točki 4. odstavka 57. člena Zakona o obrambi, z ničemer pa nista dokazani kršitvi po 1. in 6. točki 4. odstavka 57. člena Zakona o obrambi. Navedenih ravnanj tožnika ni mogoče kvalificirali kot nekakšen akt vodenja in poveljevanja, kot to zmotno meni tožena stranka. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v odločbo št. 100-4/2007-23 z dne 8. 10. 2007, odločbo disciplinske komisije št. 100-11/2007 z dne 27. 11. 2007, odločbo št. 100-4/2007-3 z dne 13. 4. 2007, ugovor tožnika, prijavo zaradi tatvine, predhodno poročilo o dogodku, pooblastilo za vodenje disciplinskega postopka, odločitev senata, spremembo članov senata ter disciplinski spis ter po zaslišanju tožnika, ugotovilo, da je tožnik dne 28. 5. 2007 odtujil denar poročniku M.A. in samovoljno zapustil enoto kljub izrecni prepovedi poveljnika baterije. Tožnik je denar v višini 50,00 EUR tudi potem, ko se je ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki je odtujil denar M.A., denar tudi vrnil. Tožnik je tudi zapustil poveljstvo baterije kljub prepovedi poveljnika baterije R.N. in tudi ni spoštoval ukaza poveljnika o prepovedi izhoda in tudi ne navodila o evidentiranju delovnega časa. Tako je tožnik storil očitane mu kršitve po določilih 4. odstavka 57. člena Zakona o obrambi (ZObr – Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami), in sicer:

1. točka – neopravičena zapustitev ali nepravočasna vrnitev v poveljstvo, enoto ali zavod nad osem ur;

6. točka – odklonitev, neizvršitev ali nepopolna izvršitev sprejetega akta vodenja ali poveljevanja;

12. točka – dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede dejanskih in pravnih zaključkov in jih ne ponavlja.

V zvezi s pritožbenim ugovorom glede nezmožnosti zagovora v disciplinskem postopku, zaradi česar naj bi bil disciplinski postopek nezakonit, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v času vodenja disciplinskega postopka v bolniškem staležu, tožena stranka je celo enkrat disciplinsko obravnavo preložila, prav tako pa je tožnika pozvala, da lahko poda pisni zagovor, tožnik pa ga ni podal, prav tako se ni udeležil ponovno razpisane disciplinske obravnave dne 27. 11. 2007. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil disciplinski postopek voden zakonito, saj je tožena stranka storila vse, da bi tožniku omogočila zagovor, ustni ali pisni, pri čemer pa je potrebno poudariti, da je delodajalec vezan tudi na zakonske roke, v katerih mora izpeljati disciplinski postopek, saj bi bil v nasprotnem primeru postopek nezakonit. V konkretnem primeru je tako šlo za konflikt med pravicama dveh subjektov; pravico delodajalca, da postopek v okviru zastaralnih rokov izvede zakonito in pravico delavca do obrambe na drugi strani. Tako je pravica delavca do obrambe v nasprotju do pravice delodajalca, da postopek izpelje v zakonskih rokih, zato ne more biti sama po sebi absolutna. Tožena stranka je naredila vse, da bi tožniku omogočila zagovor, saj je disciplinsko obravnavo enkrat preložila in tožniku tudi omogočila pisni zagovor, prav tako pa je bil tožnik zaslišan na glavni obravnavi med sodnim postopkom. Tako je tožnik imel tudi v sodnem postopku še eno možnost, da z vsebinskimi ugovori doseže razveljavitev odločitev delodajalca – tožene stranke. Tožnik v zvezi z očitanimi mu kršitvami tudi na zaslišanju na sodišču ni dodatno v ničemer pojasnil. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, tako pravica do zagovora tožniku ni bil kršena. Takšno stališče je že sprejelo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 941/2000-2 potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 237/2003. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da tožena stranka ni pravočasno izvedla disciplinskega postopka, saj 9. odstavek 57. člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami) določa, da začetek disciplinskega postopka zastara v treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in storilca. Začetek disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Po trditvi tožnika naj bi tožena stranka kršila določila 10. odstavka 57. člena ZObr, ki določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, pri čemer se všteva tudi čas iz prejšnjega odstavka. Vodenje disciplinskega postopka pa zastara v vsakem primeru po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Ugotoviti je, da je tožnik storil očitane kršitve dne 28. 5. 2007, pri čemer pa je tožena stranka z odločbo pritožbenega organa št. 100-111/2007-5 odločala dne 27. 11. 2007, torej v roku šestih mesecev in tako disciplinski postopek izpeljala zakonito. Ob navedenem je potrebno pojasniti, da se disciplinski postopek ne konča z vročitvijo odločbe pooblaščencu ali delavcu, kot to zmotno navaja pritožba, pač pa z dnem, ko je bila sprejeta odločitev na organu druge stopnje, v konkretnem primeru dne 27. 11. 2007. Tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito izrekla disciplinski ukrep – prenehanje delovnega razmerja po določilih 58. člena ZObr.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.