Jedro

Dejstvo, da je tožnik po ukinitvi delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in po prejemu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času odpovednega roka še opravljal delo, ne pomeni, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za odpoved ali da bi delo pri toženi stranki lahko opravljal še naprej (pod spremenjenimi pogoji).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delovno mesto vodje proizvodnje ali na drugo ustrezno delovno mesto za polovični delovni čas, jo brez prekinitve prijaviti v zavarovanje, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače od plačila ter ji priznati vse ostale pravice iz dela in po delu (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb, da v času odločanja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu ni obstajal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožena stranka istočasno Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS predlagala izdajo dopolnilnega mnenja o ustreznosti predlaganega drugega delovnega mesta za tožnika, kar je še posebej neobičajno, ker je tožniku priznana pravica do dela na istem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo navajanje tožene stranke, da je za mnenje zaprosila po opravljenem inšpekcijskem pregledu. Takšnega povzetka tožnik ne šteje za ustrezno obrazložitev, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh ostalih dokazov. Neobičajno je, da se delavca v času, ko je v teku postopek za izdajo odpovedi, opozarja na to, kako je v času čakanja na delo njegovo delo potrebno za poln delovni čas, hkrati pa tožena stranka z dvomljivimi spremembami akta o sistemizaciji dokazuje, da tožniku ni mogla ponuditi drugega ustreznega dela. Opozarja, da je tožena stranka že pred podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 2. 3. 2009 združevala opravila različnih delovnih mest in sprejela novo sistemizacijo delovnih mest. Potreba po delu tožnika, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je prenehala že takrat in ne šele v novem postopku, ki je predmet tega spora. Iz listinskih dokazov izhaja, da je bilo tožniku že v marcu 2009 odrejeno čakanje na delo z nadomestilom plače v skladu s 137. členom ZDR. Pritožba meni, da bi vse navedeno narekovalo odločitev, da je tožena stranka tožniku nezakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je obstajalo delo, ki ga je tožnik med postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko in ga je dejansko tudi opravljal. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je zaradi reorganizacije tožene stranke in ukinitve tožnikovega delovnega mesta „vodje proizvodnje“ obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in da je tožena stranka glede na dejstvo, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, postopala skladno z določbo 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) oziroma skladno z določbo 40. člena Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.). Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka pridobila mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je izdala Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 103. členu ZPIZ-1 in tožniku ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v okviru šestmesečnega objektivnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR.

Pravilna je ugotovitev, da je tožena stranka s Spremembami in dopolnitvami akta o sistemizaciji delovnih mest z merili za ugotavljanje delovne uspešnosti – I z dne 24. 4. 2009 (priloga B8), ki se je pričela uporabljati 4. 5. 2009, ukinila tožnikovo delovno mesto „vodja proizvodnje“ in da je zaradi tega prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela. Neutemeljena je pritožbena navedba stranke, da odpovedni razlog ni obstajal, ker je tožena stranka dne 9. 10. 2009 (priloga B5) zaprosila Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za dodatno mnenje glede ustreznosti opravljanja tožnikovega dela na domu, potem ko mu je že odredila čakanje na domu. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka zaprosila za dodatno mnenje po pridobljenem izrednem inšpekcijskem nadzoru, ker je tožniku odredila dela na domu in sicer izdelavo elaborata o poteku proizvodnje keramičnih ploščic in koncepta za ohranjanje kvalitete proizvodnje preklad in nosilcev. Čeprav je bilo delo odrejeno, ko je bilo tožnikovo delovno mesto že ukinjeno, to po pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje ne pomeni, da je zaradi tega obstajalo drugo ustrezno delo za tožnika. Šlo je za enkratno nalogo in ne za dalj časa trajajoče delo. Pri tem pa je potrebno pojasniti, da odreditev dela v času odpovednega roka, ko je že ukinjeno delovno mesto oziroma ugotovljen obstoj poslovnega razloga, ne pomeni, da delavec v tem času ne opravlja prav nobenega dela. Tožena stranka je logično pojasnila, da je šlo za izdelavo elaborata, ki izhaja iz primopredaje del, nanaša pa se na opis delovnih procesov, ki jih je tožnik opravljal pri toženi stranki več kot 25 let. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za novo delo oziroma za delo, ki ne bi sodilo v opis del vodje proizvodnje. Prav od dolgoletnega vodje proizvodnje je mogoče utemeljeno zahtevati, da delovne procese ustrezno tehnološko opiše zaradi nemotenega nadaljnjega poteka proizvodnje, zato gre za dela, ki jih je mogoče v opisu ukinjenega tožnikovega delovnega mesta „vodje proizvodnje“ (priloga B12) umestiti pod druga dela, ki jih vodja proizvodnje opravlja po nalogu nadrejenih.

Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da je poslovni razlog obstajal že pred podajo (prve) redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2009 (priloga A18), iz katere izhaja, da je tožena stranka v smislu racionalizacije poslovanja sprejela poslovni načrt za reorganizacijo družbe in v njem ni predvideno tolikšno število delovnih mest za posamezna opravila ter da bo tožena stranka v smislu racionalizacije poslovanja združevala opravila različnih delovnih mest v enotna delovna mesta, za kar ima podlago v sprejeti novi sistemizaciji delovnih mest. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da šele ukinitev tožnikovega delovnega mesta predstavlja utemeljen organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR. Do takrat je tožnikovo delovno mesto obstajalo, torej je bil delovni proces organiziran tako, da je bilo tožnikovo delo potrebno. Zato zgolj predvidena racionalizacija v letu 2008, pred izdajo prve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožena stranka preklicala oziroma je tožnik umaknil tožbo), ki se je v tožnikovem primeru uresničila šele s spremembo sistemizacije 24. 4. 2009, ne pomeni, da je poslovni razlog nastal že pred 2. 3. 2009 oziroma da je posledično redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2009 (priloga A13) nezakonita, ker bi bila izdana prepozno, po poteku šestmesečnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku dne 22. 6. 2009 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (priloga A12), pri čemer iz tega obvestila izhaja, da bo tožena stranka sprožila postopek, v katerem se bo v skladu z ZZRZI ugotavljalo, ali je mogoče tožniku ponuditi drugo ustrezno mnenje. Ker iz mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu št. 0120 0722/2009 z dne 13. 11. 2009 (priloga A 14) izhaja, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po členu 102/1 ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI, so šele takrat nastopili pogoji za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožniku izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 26. 11. 2009, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je urejal ZDR v 88. členu, v katerem pa ni izrecno določil tudi odpovednega razloga invalidnosti in v zvezi s tem roka za odpoved. Vrhovno sodišče republike Slovenije je zato v zvezi z odpovedjo invalidu z razlago navedenih določb pojasnilo, da za presojo zakonitosti ravnanja delodajalca ni odločilna formalna opredelitev razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, temveč dejanski razlogi, na katere se odpoved opira (invalidnost). Glede roka za odpoved je določilo petega (sedaj šestega) odstavka 88. člena ZDR razlagalo tako, da je za začetek tako subjektivnega kot tudi objektivnega roka štelo kot odločilen datum, ko je delodajalec od pristojne komisije prejel mnenje, v katerem je ta skladno s 103. členom ZPIZ-1 ugotovila obstoj odpovednega razloga. Pred pridobitvijo tega mnenja glede na določbe ZDR, ZZRZI in ZPIZ-1 razlog za odpoved zaradi invalidnosti namreč ni obstajal (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 407/2009 z dne 8. 6. 2011).

Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2009, reintegracijo ter reparacijo. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.