Jedro

Zgolj z zatrjevanjem, da je tudi po ukinitvi delovnega mesta opravljal nalogo iz delokroga svojega delovnega mesta, tožnik ne more utemeljiti nezakonitosti podane mu odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu šestmesečni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči od takrat, ko delodajalec od pristojne Komisije prejme mnenje o obstoju oziroma utemeljenosti odpovednega razloga.

Izrek

R evizija se zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožniku (razvrščenem v III. kategorijo invalidnosti) podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 26. 11. 2009 nezakonita in se razveljavi ter s tem povezana reintegracijski in reparacijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da dejstvo, da je bilo tožniku odrejeno delo na domu (izdelava elaborata o poteku proizvodnje keramičnih ploščic in koncepta za ohranjanje kvalitete proizvodnje preklad in nosilcev) po tem, ko je bilo njegovo delovno mesto že ukinjeno, ne daje podlage za zaključek, da je zaradi tega obstajalo drugo ustrezno delo za tožnika in da s tem ni bil izpolnjen pogoj za podajo zakonite odpovedi. Ocenilo je, da je šlo za enkratno nalogo, ki je izhajala iz primopredaje del in ne za dalj časa trajajoče delo. Zavrnilo je tudi očitek, da je poslovni razlog obstajal že pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pri tem zavzelo stališče, da je šele ukinitev tožnikovega delovnega mesta predstavljala utemeljen organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je izpostavilo stališče sodne prakse, po katerem so v konkretnem primeru pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastopili šele takrat, ko je tožena stranka prejela mnenje pristojne Komisije in je rok za podajo odpovedi začel teči šele tedaj.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Ponovno opozarja, da v času odločanja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu ni obstajala podlaga za odpoved pogodbe, ker je tožena stranka istočasno Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS predlagala izdajo dopolnilnega mnenja o ustreznosti predlaganega drugega delovnega mesta za tožnika. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo navedbo tožene stranke, da je tožena stranka za takšno mnenje zaprosila po opravljenem inšpekcijskem pregledu, enako je zapisalo tudi pritožbeno sodišče ter se do ugovora tožnika ni opredelilo. V konkretnem primeru je potreba po delu in tudi delo samo za tožnika obstajalo, pri čemer ni pomembno, ali je obstajalo na njegovem ali drugem delovnem mestu. Ob tem je tožena stranka velikokrat pisno pozvala tožnika, da se je dolžan temu delu posvetiti v polnem delovnem času pod pretnjo sankcije odpovedi iz krivdnih razlogov. Sodišči sta zavzeli zmotno stališče, da je obstajala potreba zgolj po kratkotrajnem in enkratnem delu; kolikor je ta obstajala, je bila odpoved nezakonita, ker je delodajalec delavcu lahko zagotavljal delo, s tem pa ni bil podan pogoj za podajo zakonite odpovedi. Primer odstopa od dosedanje prakse in ga je potrebno obravnavati v korist delavca, ker je dejansko v času pridobivanja podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka delavcu naložila delo, po katerem je dejansko obstajala potreba. Tožena stranka je že pred izdajo predhodne odpovedi tožniku, ki jo je ta prejel 2. 3. 2009 združevala opravila različnih delovnih mest in sprejela novo sistematizacijo. Potreba po delu tožnika je prenehala že takrat in ne komaj v novem postopku, ki je predmet tega spora. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na sodno prakso, po kateri sama formalna ukinitev delovnega mesta ne pomeni kar avtomatično utemeljenega odpovednega razloga, temveč je potrebno upoštevati dejanske spremembe v delovnem procesu in razloge, ki nastanejo pri delodajalcu. Vse navedeno bi narekovalo odločitev, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je obstajalo delo, ki ga je tožnik v času teka odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal, zaradi česar je šteti, da je tožena stranka tožniku zagotovila premestitev na drugo delo, vsaj začasno, in posledica iz drugega ostavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ–1, Ur. l. RS št. 106/1999 in nadalj.) ne bi smela nastopiti. V skladu s 40. členom Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI, Ur. l. RS št. 63/2004 in nadalj.) Komisija namreč odloča o tem, ali delodajalec invalidu ni mogel utemeljeno ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, to pa je ugotavljala za čas, ko je tožnik dejansko delal druga dela polni delovni čas (nezakonito) na domu.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS - 1, Ur. l. RS, št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki je na revizijo podala odgovor in v njem predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ne drži revidentov očitek procesne kršitve (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njegovega ugovora, da je potreba po njegovem delu obstajala, zaradi česar naj ne bi bil izpolnjen pogoj za podajo zakonite odpovedi. Sodišče ni zgolj povzelo navedb tožene stranke, ampak je v odgovoru na tožnikovo zavzemanje, da naj bi očitek dokazovalo zlasti to, da je tožena stranka (v času odločanja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu) Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS predlagala izdajo dopolnilnega mnenja o ustreznosti predlaganega drugega delovnega mesta za tožnika, izpostavilo dejstvo, da je tožena stranka za dopolnilno mnenje o ustreznosti dela (in ne o ustreznosti drugega delovnega mesta, kot nepravilno navaja revident) zaprosila po opravljenem inšpekcijskem pregledu, ker je tožniku odredila delo na domu, in sicer izdelavo elaboratov. Pri tem je pravilno presodilo, da (samo) dejstvo, da je bilo tožniku odrejeno delo v času odpovednega roka, ne daje podlage za zaključek, da ni bil izpolnjen pogoj za podajo zakonite odpovedi.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. V času odpovednega roka delavec in delodajalec ohranjata pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, razen če zakon izrecno ne določa drugače. Delavec tako v tem času nima le pravic, temveč tudi obveznosti, med katere vsekakor spada tudi opravljanje posameznih nalog po odredbi delodajalca. Pri tem pa odreditev posamezne naloge, ki spada v opis delavčevega delovnega mesta (kot sta glede tožniku naložene izdelave elaborata pravilno ocenili sodišči nižjih stopenj), še ne pomeni, da potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. V primeru, ko delodajalec delovno mesto ukine, to namreč ne pomeni nujno, da naloge tega delovnega mesta ne obstajajo več (delodajalec jih lahko npr. razporedi med druge delavce, najame zunanje delavce, itd..). Tako tožnik zgolj z zatrjevanjem, da je tudi po ukinitvi delovnega mesta opravljal nalogo iz delokroga svojega delovnega mesta, ne more utemeljiti nezakonitosti podane odpovedi, saj bi moral za utemeljitev le–te vsaj zatrjevati, da je (zanj ustrezno) drugo delovno mesto dejansko obstajalo, pa mu neupravičeno ni bilo ponujeno.

9. Pravilen je tudi zaključek sodišča druge stopnje o pravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji revident (smiselno) oporeka z navedbo, da je potreba po njegovem delu prenehala že davno pred odpovedjo, in materialno pravo v zvezi s tem ni bilo zmotno uporabljeno. Za oceno pravočasnosti obravnavane odpovedi je bistveno stališče sodne prakse, da glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po določbah 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasled.), prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI, šestmesečni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči šele od takrat, ko delodajalec od Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi prejme mnenje o obstoju oziroma utemeljenosti odpovednega razloga (prim. npr. sodbo VIII Ips 1/2010). Ker je podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu, ki je invalid, ugotovitev, da mu drugega ustreznega dela ni mogoče zagotoviti, pred to ugotovitvijo, ki jo poda Komisija, ni razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je torej (prekluzivni) rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov začel teči šele tedaj, ko je tožena stranka prejela mnenje pristojne Komisije z dne 13. 11. 2009, zato se ob podaji odpovedi 26. 11. 2009 še ni iztekel. 10. Ker uveljavljeni revizijski razlog niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške tožnika (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

11. O stroških revizijskega postopka tožene stranke je sodišče odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS–1.