Jedro

V zvezi z lisičenjem vozila je lastnik, če ta ni obenem tudi voznik, zavezanec le za plačilo odškodnine, če so lisice odstranjene s strani nepooblaščene osebe, namerno poškodovane, uničene ali odtujene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo v 1. in 3. točki izreka sklep o izvršbi istega sodišča, opr.št. I ../01658, z dne 26.1.2005, in kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 25.499,99 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2004 do plačila, in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 20.730,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi do plačila.

Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi.

Navaja, da 2. točka 17. člena Zakona o varnosti cestnega prometa iz leta 1998 (ZVCP) določa, da lokalna skupnost zaradi nemotenega in varnega prometa na občinskih cestah v naseljih določi postopek in način dela občinskega redarstva za zagotavljanje reda nad ustavljenimi, parkiranimi in zapuščenimi vozili na občinskih cestah.

V 18. členu ZVCP pa je v 3. točki med drugim določeno, da lokalna skupnost zaradi nemotenega in varnega prometa na občinskih cestah odredi pogoje in način za postavitev naprave, s katero se prepreči odpeljati nepravilno parkirano vozilo (namestitev lisice, lisičenje), s tem, da izrecno prepoveduje, da bi se lisičenju izvajalo v primerih, kadar je vozilo parkirano tako, da ogroža druge udeležence v prometu. Na tej podlagi je Mestna občina Ljubljana sprejela Odlok o cestnoprometni ureditvi (v nadaljevanju Odlok - Ul.l. RS, št. 33/2001), ki v členih od 53. do 62. določa pogoje in način priklenitve nepravilno parkiranih vozil. ZVCP v 221. členu res izrecno določa pasivno legitimacijo lastnika vozila le v primeru odvoza s pajkom, vendar je z omenjenim 17. in 18. členom glede pogojev in načina lisičenja pooblastil lokalno skupnost. Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Cp 1902/2004. Pritožba meni, da je zmotno stališče sodišča, da podzakonski predpis ne more določiti zavezanca za plačilo. Odlok je pogoje in način uredil identično tako v primeru odvoza s pajkom, kot v primeru lisičenja. Če izvajalec odvoza vozilo odstrani, voznik ni znan, voznik pa ni znan tudi v primeru, če je lisica nepooblaščeno odstranjena. Zato je skladno Odloku plačnik lastnik. V 62. členu Odloka je res govora o odškodnini, vendar je s tem dejansko mišljen strošek, ki ga ima izvajalec pravico obračunati lastniku v predpisani višini v primeru, ko lisice z vozila ni odstranil izvajalec, pa tudi če so lisice uničene, poškodovane ali odtujene. Dejstvo, da je tožeča stranka toženi stranki z vtoževanim računom strošek obračunalo v nižjem znesku, kot ima zanj podlago v Odloku, pa ji ne more biti v breme.

Pritožba ni utemeljena.

Strinjati se je s pritožbo, da ZVCP v 17. in 18. členu daje lokalnim skupnostim pristojnosti, med katerimi je tudi odreditev pogojev in načina za postavitev naprave, s katero se prepreči odpeljati nepravilno parkirano vozilo (lisičenje), kamor spada tudi določitev plačil v zvezi s takimi lisičenjem. V tej smeri je sodišče prve stopnje v zmoti, kolikor v izpodbijani sodbi trdi, če ima seveda v mislih to, da lokalna skupnost nima podlage v ZVCP, da sama uredi in določi zavezanca za plačilo v zvezi z lisičenjem. Je pa pritrditi razlogom prvega sodišča v nadaljevanju, torej je v tem delu pritožba v zmoti, da Odlok v poglavju o pogojih in načinu priklenitve nepravilno parkiranih vozil v 53. do 62. členu v zvezi z lisičenjem ne daje podlage terjati plačila za lisičenje od lastnika vozila, če ta ni bil obenem tudi voznik. Izjema je le 62. člen, ki pa se nanaša na plačilo odškodnine v primeru odstranitve lisic s strani nepooblaščene osebe, namernega poškodovanja, uničenja ali odtujitve lisic, česar zavezanec je lastnik ali najemnik vozila.

Kot prav tako pravilno zaključi sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru, tožeča stranka ne zahteva plačila odškodnine v smislu 62. člena Odloka, ampak plačila izvršitve lisičenja, za kar pa nima podlage, niti v ZVCP, niti v Odloku terjati plačila od lastnika vozila, ne da bi ta bil obenem tudi njegov voznik ob priliki, v posledici katere je prišlo do lisičenja. Določilo 62. člena Odloka je povsem nedvoumno in po njem je lastnik vozila ali njegov najemnik zavezanec plačila zgolj odškodnine, ki je tam navedena, kar je izrecno in nedvoumno navedeno. Nikjer v Odloku ni navedeno, da bi bil v primeru, ko voznik ni znan, zavezanec plačila za lisičenje voznik vozila, niti Odlok nima takšnega določila, na podlagi katerega bi se to lahko tako razlagalo. Pritožbeno sodišče ne more pritožbi slediti niti v trditvi, da je z navedbo "odškodnina" v 62. členu Odloka dejansko mišljen strošek, ki ga ima izvajalec pravico obračunati lastniku v predpisani višini v primeru odstranitve lisic po neizvajalcu lisičenja, Ker glede na jasnost zapisanega v tem določilu Odloka ni podlage za takšno sklepanje.

Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje kljub delni zmotni uporabi materialnega prava o tožbenem zahtevku pravilno odločilo, ko ga je kot neutemeljenega zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).