Jedro

O obstoju zunajzakonske skupnosti se po drugem odstavku 12. člena ZZZDR in sodni praksi vedno odloča le kot o predhodnem vprašanju (zunajzakonska skupnost namreč ne pomeni „pravnega razmerja“, temveč „dejansko razmerje“, katerega nastanek oziroma prenehanje nista odvisna od obličnosti zahtev, formalnih potrdil), zato samostojni tožbeni zahtevki o njenem obstoju niso dopuščeni.

Nižji sodišči sta pri presoji obsega in deležev na skupnem premoženju pravilno upoštevali spremembo vrednosti nepremičnine v času trajanja zunajzakonske skupnosti, ki je ne gre enačiti s samo vrednostjo vlaganj v nepremičnino.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je med drugim (glej izrek sodbe prvostopenjskega sodišča) presodilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank 64/100 nepremičnine parc. št. 1344/8, vpisane v vl. št. 464 k.o. ..., in da znaša delež vsake izmed pravdnih strank na tem premoženju 1/2, zato je delež tožnice na celotni nepremičnini 32/100, delež toženca pa 68/100. 2. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom , naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je zanikal obstoj zunajzakonske skupnosti, ki jo je prvostopenjsko sodišče opisalo v obrazložitvi sodbe. Sporen je bil že temelj spora, zato bi morala tožnica obstoj zunajzakonske skupnosti uveljavljati s tožbo. Sodišče obstoja zunajzakonske skupnosti ni verodostojno ugotovilo. Zmotno je uporabilo Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Statusnih vprašanj ni mogoče reševati kot predhodno vprašanje. Izvedenec je ugotovil, da znaša vrednost vlaganj pravdnih strank v nepremičnino 52.828,50 EUR (prej 12,659.823,00 SIT) in da znaša vrednost nepremičnine 129.142,80 EUR (prej 30,947.782,00 SIT). Pojasnil je tudi, da znaša vložek pravdnih strank v nepremičnino 40%. Tožnici bi moralo zato pripadati le 20/100 nepremičnine. Sodišči v konkretnem primeru nista ugotovili materialne resnice in nista ravnali po načelu odprtega sojenja, zato sta storili kršitev iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče je povzelo ugotovitve prvostopenjskega sodišča in ni ravnalo po 8. členu ZPP.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (

375. člen ZPP) , ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (371. člen ZPP ), ampak le na tiste kršitve procesnih pravil, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli. Pavšalne revizijske navedbe, da nižji sodišči nista ugotovili materialne resnice, da nista ravnali po načelu odprtega sojenja, da sta s tem kršili 339. člen ZPP ter da je pritožbeno sodišče povzelo ugotovitve prvostopenjskega sodišča in ni ravnalo po 8. členu ZPP, ne pomenijo argumentiranih in konkretiziranih trditev o procesnih kršitvah, zato jih revizijsko sodišče ni smelo preizkusiti.

7. Obstoj zunajzakonske skupnosti predstavlja predhodno ugotovitev, da sta pravdni stranki živeli v skupnosti, ki je po določbi 12. člena ZZZDR izenačena z življenjem v zakonski zvezi. Sodba sodišča prve stopnje je navedeno opredelila s tehtnimi in prepričljivimi razlogi, ki jim je sodišče druge stopnje v celoti sledilo in ki jih toženec s pavšalnimi navedbami ni uspel izpodbiti. O obstoju zunajzakonske skupnosti se po 2. odstavku 12. člena ZZZDR in sodni praksi vedno odloča le kot o predhodnem vprašanju (zunajzakonska skupnost namreč ne pomeni „pravnega razmerja“, temveč „dejansko razmerje“, katerega nastanek oziroma prenehanje nista odvisna od obličnostnih zahtev, formalnih potrdil), zato samostojni tožbeni zahtevki o njenem obstoju niso dopustni.

8. Nižji sodišči sta ugotovili relevantno dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: pravdni stranki sta živeli v zunajzakonski skupnosti od 1.6.1995 do leta 2001 (glej obširne razloge na šesti in sedmi strani prvostopenjske sodbe); toženec je že pred tem imel v lasti nepremičnino s parc. št. 1344/8 (stanovanjska stavba), vl. št. 464, k.o. ..., ki je bila vredna 11,171.672,00 SIT (sedaj 46.618,56 EUR); pravdni stranki sta z adaptacijo njeno vrednost povečali na 30,974.782,00 SIT (sedaj 129.255,47 EUR), tako da znaša delež povečanja vrednosti nepremičnine v času trajanja zunajzakonske skupnosti 64%; prispevek obeh pravdnih strank k povečanju vrednosti nepremičnine je enak.

9. Nižji sodišči sta glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodili, da je sporna nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank in da je tožničin delež na tem premoženju 32/100, toženčev pa 68/100. Pri tej presoji sta pravilno upoštevali spremembo vrednosti nepremičnine v času trajanja zunajzakonske skupnosti, ki je ne gre enačiti s samo vrednostjo vlaganj v nepremičnino, za kar se v reviziji neutemeljeno zavzema toženec. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi nerazlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče toženčevo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.