Jedro

Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine z dnem, ko je izpolnjen pogoj starosti in dobe in ko je izpolnjen še nadaljnji pogoj prenehanja zavarovanja. Oseba, ki ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine ni zavarovana, lahko pridobi pravico od prvega naslednjega dne po vloženi zahtevi in največ za 6 mesecev nazaj, tudi v primeru, če pogoje izpolni že več kot 6 mesecev nazaj.

Ker tožnik ob vložitvi zahteve 29. 7. 2015 ni bil zavarovan, je pravico do starostne pokojnine lahko pridobil od 1. 2. 2015, to je v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZPIZ-2, od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 19. 1. 2016 in št. ... z dne 14. 9. 2015 ter da se mu prizna pravica do starostne pokojnine od 13. 2. 2014 dalje, pri čemer je v višini starostne pokojnine dolžan s posebno odločbo odločiti toženec v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Obenem je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške tega postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot nepotrebna zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem tožnika in z vpogledom v upravni spis Zavoda RS za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ), takšno postopanje pa glede na določilo 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je vsekakor vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodne odločbe. Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi ukvarjalo tudi z vprašanjem tožnikovega umika zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, vložene dne 30. 1. 2013, vendar razlogov za takšen umik zahteve ni ugotavljalo, čeprav gre več kot očitno za ključno okoliščino obravnavane zadeve. O okoliščinah, ki jih pritožba opisuje, bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo, v kolikor bi izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika kot stranke. Izpostavljenih okoliščin ni bilo mogoče ugotoviti drugače kot pa z zaslišanjem tožnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje s tem, ko za razjasnitev in ugotovitev resničnega in popolnega dejanskega stanja ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zlasti pa ni zaslišalo tožnika, prekršilo tudi eno izmed temeljnih načel sodnega postopka, to je načelo kontradiktornosti, saj tožniku kot stranki ni zagotovilo enakih možnosti obravnavanja, četudi je to osrednja in temeljna procesna pravica vsakogar, ki se znajde v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je nadalje povsem neutemeljeno sklepalo o tem, da bi tožnik vsekakor lahko vztrajal pri vloženem zahtevku z dne 30. 1. 2013 ob dejstvu, da je v zvezi s pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti uveljavljal sodno varstvo. Razlogov za takšno svoje ravnanje sodišče prve stopnje sploh ni podrobneje pojasnilo, posledično pa tako sodne odločbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti in jo je že iz tega razloga potrebno najmanj razveljaviti. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 590/2008 z dne 11. 6. 2009 in poudarja, da je dokaznemu predlogu potrebno ugoditi in dokaz izvesti, če je le-ta materialno pravno in procesno pravno relevanten. Sklicuje se na določilo 14. in 22. člena Ustave RS, ki daje vsakomur v sodnem postopku pravico do izjave, to je pravico predlagati dokaz za svojo korist in si zagotoviti njihovo izvajanje. Ustavno sprejemljiv razlog za neizvedbo dokaza je podan le v primeru, če dokaz ni relevanten, torej če je namenjen ugotavljanju dejstva, ki za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno. Pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS terja, da mora biti odločba sodišča, s katero se odloči o posameznikovih pravicah in obveznostih, obrazložena, kajti le zoper tako odločbo lahko posameznik učinkovito uveljavlja pravico do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Pri oceni dokazov, ki so bili izvedeni v okviru dokaznega postopka je potrebno izhajati iz metodološkega napotka, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Tožnik ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri sprejemanju dokazne ocene v konkretnem primeru ni sledilo opisanim zahtevam iz 8. člena ZPP. Opominja na sodno odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 673/2013 z dne 18. 12. 2014, s katero je navedeno sodišče odločalo o priznanju pravice zavarovanca do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in tožniku priznalo pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti od 22. 7. 2012 dalje. Zatem je ZRZS izdal odločbo z dne 5. 8. 2015 in mu priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 9 mesecev. Vztraja, da je toženec v obravnavani zadevi ravnal pravno zmotno, ko je tožniku priznal pravico do starostne pokojnine šele od datuma 1. 2. 2015, ko pa je iz vsebine predhodno citiranih odločb razvidno, da gre tožniku pravica do starostne pokojnine od 13. 2. 2014 dalje. Citira 156. in 157. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in poudarja, da po izrecni določbi prvega odstavka 156. člena ZPIZ-1 zavarovanec pravico do starostne pokojnine pridobi oziroma uveljavi z dnem, ko so izpolnjeni vsi pogoji za njeno priznanje. To so pogoj starosti in pogoj pokojninske oziroma zavarovalne dobe, določene v 36. členu ZPIZ-1 ter pogoj prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1. Vztraja, da je tožnik dne 13. 2. 2014 izpolnil tako pogoj starosti, kakor tudi pogoj pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1, posledično pa je z navedenim dnem izpolnil vse zakonske pogoje za uveljavitev pravice do starostne pokojnine, čeprav je bila tožnikova zahteva za njeno priznanje vložena šele dne 29. 7. 2015. Izrecno poudarja, da pred datumom 29. 7. 2015 niti ni mogel sprožiti postopka pri tožencu oziroma vložiti zahtevka za priznanje pravice do starostne pokojnine, saj je bil zaradi izdaje nezakonite odločbe ZRSZ v teku sodni postopek. Zakaj je bil postopek s sklepom z dne 27. 6. 2013 dokončno in pravnomočno ustavljen in zahteva z dne 30. 1. 2013 umaknjena, je tožnik pojasnil uvodoma. Zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine je pogoj za uvedbo postopka, v katerem upravni organ prve stopnje nato ugotavlja, ali so izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za priznanje te pravice in v katerem se, v kolikor so ti pogoji izpolnjeni, ta pravica tudi prizna. V kolikor bi ZRSZ postopal zakonito, bi od meseca julija 2012 do vključno meseca februarja 2014 prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, nato pa bi v februarja 2014, ko je izpolnil zakonsko predpisane pogoje, lahko vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik je oškodovan za izplačilo mesečnih zneskov starostne pokojnine za čas enega leta, kar je povsem nesprejemljivo in nedopustno. Graja tudi izračun višine starostne pokojnine. Ne strinja se, da je bila njegova pokojninska osnova preračunana s faktorjem 0,732. Takšen izračun ni skladen z določili zakona. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlog tožnika za izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem in vpogledom v upravni spis ZRSZ je bil po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnjen, razlogi za to pa ustrezno obrazloženi. Okoliščine v zvezi s postopkom, ki se je pri tožencu začel na podlagi tožnikove zahteve vložene 30. 1. 2013, ki jo je kasneje umaknil, za ta postopek niso pomembne. Razlogi, zakaj je tožnik umaknil zahtevo pa v vsakem primeru niso pomembni, ne za ta ali drug postopek. Enako niso pomembne okoliščine za konkreten primer, zakaj tožnik ni vložil zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine že februarja 2014. Zato se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na sodni postopek, v katerem je tožnik uveljavljal pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in z njim v celoti uspel. Ker predlagani dokazi niso relevantni, je neizvedba teh dokazov ustavno sprejemljiv razlog. V obravnavanem primeru tudi ni kršena določba 14. in 22. člena Ustave RS. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena z dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi, da je mogoča presoja njene pravilnosti. Pri dokazni oceni je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 8. člena ZPP, in po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov ter skupaj na podlagi celotnega uspeha pravilno štelo, katera dejstva so dokazana. V obravnavanem primeru niti ni kršeno načelo kontradiktornosti. Tožnik je imel vse možnosti sodelovanja v postopku in dajanja predlogov.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 19. 1. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 14. 9. 2015. S slednjo odločbo je toženec odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 761,20 EUR na mesec od 1. 2. 2015 dalje. Sporno v tej zadevi je, od kdaj ima tožnik pravico do starostne pokojnine ali od 13. 2. 2014 kot uveljavlja tožnik ali od 1. 2. 2015 kot je odločil toženec z izpodbijanima odločbama.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil 29. 7. 2015 in sicer je uveljavljal pravico do starostne pokojnine na podlagi določb ZPIZ-1. V obdobju od 22. 4. 2013 do 31. 1. 2015 je bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do tega dne mu je ZRSZ na podlagi odločbe z dne 27. 8. 2015 plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine je tožnik dopolnil 53 let in 4 mesecev starosti ter 38 let, 11 mesecev in 10 dni pokojninske dobe in z dodano dobo v trajanju 2 leti, 8 dni v skladu z določili 193. člena ZPIZ-1 ter z znižanjem starostne meje po 402. členu ZPIZ-1, je kot upravičenec iz 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1. Na dan 31. 12. 2012 je bil namreč tožnik uživalec denarnega nadomestila o predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in je to pravico užival vse do izteka obdobja, za katerega mu je bila dodeljena in je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-1 kot je določeno v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2. 7. Določba 36. člena ZPIZ-1 določa pogoje, ki so za priznanje pravice do starostne pokojnine določeni glede starosti in pokojninske dobe. Poleg izpolnjevanja pogoja starosti in dobe pa mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj, določen v drugem odstavku 108. člena ZPIZ-2. Po tej določbi je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje zavarovanja, razen za uživalce pokojnine iz četrtega odstavka 25. člena tega zakona. Glede na prvi odstavek 108. člena ZPIZ-2 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja, med te pravice pa sodi tudi pravica do starostne pokojnine, z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu. Glede na drugi odstavek 111. člena ZPIZ-2 se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

Glede na citirane določbe pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine z dnem, ko je izpolnjen pogoj starosti in dobe in ko je izpolnjen še nadaljnji pogoj prenehanja zavarovanja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, oseba, ki ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine ni zavarovana, pa lahko pridobi pravico od prvega naslednjega dne po vloženi zahtevi in največ za 6 mesecev nazaj, to pa tudi v primeru, če pogoje izpolni že več kot 6 mesecev nazaj.

8. Ker tožnik ob vložitvi zahteve 29. 7. 2015 ni bil zavarovan, je pravico do starostne pokojnine lahko pridobil največ od 1. 2. 2015, to je v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZPIZ-2, od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

9. Tožnik pa bi pravico do starostne pokojnine lahko pridobil v vsakem primeru šele od 1. 2. 2015 tudi, če bi zahtevo za priznanje pravice vložil že prej in ne šele 29. 7. 2015. Tožnik je namreč pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine (pokojninsko dobo, starost in prenehanje zavarovanja) izpolnil šele 1. 2. 2015, ker je bil do 31. 1. 2015 zavarovan. Ker je bil tožnik zavarovan že pred tem vse od 22. 4. 2013 dalje in torej tudi na dan 13. 2. 2014, zgolj zato, ker je na ta dan, torej na dan 13. 2. 2014, izpolnil pogoj starosti in dobe, pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ker je bil na ta dan še zavarovan, ni izpolnjeval. Zato je tožnikovo vztrajanje, da je izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine že 13. 2. 2014 in da bi lahko pridobil od tega dne dalje pravico do starostne pokojnine, zmotno. Posledično je brez podlage tudi vztrajanje, da je oškodovan za zneske starostne pokojnine za čas enega leta.

10. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca (178. člen ZPIZ-2). Pritožba se glede na citirano določbo neutemeljeno sklicuje na to, da pred 29. 7. 2015 ni mogel vložiti zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz kakšnih razlogov zahteva ni bila vložena, za pritožbeno rešitev zadeve ni relevantno. V konkretnem primeru tako za pritožbeno rešitev ni relevanten sodni postopek v zvezi z uveljavljanjem pravice do nadomestila za čas brezposelnosti in morebitni zadržki povezani s tem postopkom za uveljavljanje pravice do starostne pokojnine. Edino relevantno je v tem postopku, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine 29. 7. 2015 in da je izpolnil vse pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine 1. 2. 2015. Od tega dne dalje pa mu je toženec tudi pravilno priznal pravico do starostne pokojnine.

11. Toženec je pri odmeri starostne pokojnine pravilno upošteval določbe ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki jo je določil ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upošteva valorizacijski količnik, določen v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Potrebno je namreč upoštevati, da je bil tožnik vse do 31. 1. 2015 vključen v obvezno zavarovanje in da mu je tožena stranka pri odmeri starostne pokojnine upoštevala tudi vso zavarovalno dobo, dopolnjeno do navedenega datuma. Pokojninsko osnovo je potrebno preračunati z valorizacijskimi količniki, s tem, da je v 35. členu ZPIZ-2 določen postopek določitve teh valorizacijskih količnikov. Nato pa se tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Kot to izhaja iz komentarja k 390. členu ZPIZ-2 je na ta način zakonodajalec zagotovil primerljivost višine odmerjenih pravic iz pokojninskega zavarovanja po ZPIZ-1 in po tem zakonu, to je po ZPIZ-2, glede na to, da je novi zakon vpeljal novi način odmere pokojnin preko čistih odmernih odstotkov. Enako izhaja tudi iz osmega odstavka 394. člena ZPIZ-2, kjer je prav tako določeno, da se upravičencem, ki pridobijo pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do ZPIZ-2 pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. V zvezi z uporabo navedene določbe je pritožbeno sodišče tudi že zavzelo stališče, da je toženec to določbo pravilno uporabil v primeru odmere pokojnine upravičencem, ki so uveljavljali pravico po določbi 394. člena ZPIZ-2. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje se prav iz razloga, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732 in da ta faktor predstavlja valorizacijski količnik za preračun plač oziroma zavarovalnih osnov iz prejšnjih let na raven plač in pokojnin iz leta 2011. 12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita ter pravilno tožniku starostna pokojnina priznana od 1. 2. 2015 in pravilno ugotovljena pokojninska osnova ter posledično tudi odmerjena starostna pokojnina, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.