Jedro

Pokojnina se na podlagi 111. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebam, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane, se pokojnina na podlagi drugega odstavka tega člena izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj.

Pravna podlaga za preračun pokojnine s faktorjem 0,732 je tretji odstavek 390. člena in tretji odstavek 391. člena ZPIZ-2. Valorizacijski količniki, oblikovani na podlagi 47. člena ZPIZ-1, so iz leta v leto padali. V ZPIZ-2 je določen drugačen način določitve valorizacijskih količnikov, zaradi česar se bistveno zvišuje pokojninska osnova. Zato jo je treba preračunati s faktorjem 0,732. S tem je zagotovljena primerljivost pokojnin ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 19. 1. 2016 in 14. 9. 2015 ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine od 13. 2. 2014 dalje, da je o višini starostne pokojnine dolžan odločiti toženec v roku trideset dni od pravnomočnosti sodbe. Sklenilo je še, da tožnik krije sam svoje stroške postopka. Odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine že od 13. 2. 2014 dalje, saj je bil vse do 31. 1. 2015 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je zavrnilo pritožbo tožnika.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi kršitve Ustave RS. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem, zavrnilo pa je tudi vpogled v upravni spis Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ). S tem mu je bila odvzeta možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so bistvene za pravilno odločitev. Zavrnitev dokaznega predloga ni ustrezno obrazložena in je zato kršena določba 14. in 22. člena Ustave RS. Meni, da za odločitev niso nepomembne okoliščine, zakaj je umaknil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, vloženo 30. 1. 2013 in zakaj ni vložil zahteve za priznanje te pravice že v februarju 2014. Da je bil napačno poučen o svojih pravicah, bi se sodišče lahko prepričalo z njegovim zaslišanjem. Sodišče ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Spregledalo je sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Ps 673/2013 z dne 18. 12. 2014, s katero je bilo odločeno o denarnem nadomestilu za brezposelnost. To mu je bilo priznano od 22. 7. 2012, izdaja odločbe o trajanju in višini denarnega nadomestila pa je bila naložena ZRSZ. Ta mu je z odločbo z dne 5. 8. 2015 priznal zahtevano pravico za čas devetih mesecev. Glede na navedeno je toženec nepravilno odločil, da ima pravico do starostne pokojnine šele od 1. 2. 2015, ta mu gre že od 13. 2. 2014. Ob upoštevanju 36., 39., 156. in 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) bi pridobil pravico do starostne pokojnine z dnem, ko je dopolnil določeno pokojninsko oziroma zavarovalno dobo, določeno starost ter ne bi bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na dan 13. 2. 2014 je izpolnil pogoj starosti in pokojninske dobe, zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pa je vložil 29. 7. 2015. Pred tem datumom ni mogel vložiti zahteve pri tožencu, saj je bil v teku sodni postopek glede denarnega nadomestila za brezposelnost. Pravico do tega denarnega nadomestila bi imel štiriindvajset mesecev, od julija 2012 do februarja 2014. Tožnik je zaradi navedenega oškodovan za mesečne zneske starostne pokojnine za čas enega leta in ne more nositi bremena nezakonitega postopanja toženca. Ne strinja se tudi z odmerjeno pokojnino. Meni, da je nepravilno upoštevan faktor 0,732, to ima za posledico znižanje pokojnine za 52,3 %, kar znese približno 200,00 EUR mesečno. V informativnem izračunu iz leta 2011 navedeni faktor ni bil upoštevan. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 158/2013 z dne 20. 6. 2013, v kateri je zavzeto stališče, da se z vložitvijo zahteve zavarovanca postopek za uveljavitev pravice do starostne pokojnine začne, pravica pa se uveljavi na način, kot določa zakon.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija graja zavrnitev predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika in vpogleda v spis ZRSZ. S tem uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Očitek ni utemeljen. Že sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje pa izčrpno v 4. točki obrazložitve pojasnilo zavrnitev dokaznega predloga, ki se ji pridružuje tudi revizijsko sodišče. Iz drugega odstavka 213. člena ZPP izhaja, da o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Dolžnost sodišča je, da izvede predlagane dokaze, razen v primeru, če za to obstajajo upravičeni razlogi. Če dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo, za razsojo ni pravno odločilno, sodišče dokaza ni dolžno izvajati. Zaslišanje tožnika in vpogled v upravni spis ZRSZ na odločitev v tej zadevi, ko gre za odločanje o pravici iz druge veje zavarovanja, ne bi vplivalo. Zato je bil predlog utemeljeno zavrnjen.

7. Za odločitev v tem sporu ni pomembno, kako je tekel postopek v zvezi z uveljavljanjem pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost v letu 2012 in zakaj je tožnik umaknil vlogo za priznanje pravice do starostne pokojnine z dne 30. 1. 2013. Tožnik je že sam pojasnil, da je zahtevek umaknil zato, ker pogojev za starostno pokojnino v tistem času ni izpolnjeval. Zakaj ni vložil zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine že v februarju 2014, je prav tako nepomembno. Dejstvo je, da zahtevka, ki je podlaga za začetek postopka pri tožencu, ni vložil pred 29. 7. 2015. Sodni spor glede denarnega nadomestila je potekal že ob vložitvi prvega zahtevka za starostno pokojnino 30. 1. 2013. Zato ni bilo nobene ovire, da ni v februarju 2014, ko je po njegovih navedbah izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, ponovno vložil zahtevka za njeno priznanje.

8. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Prosta dokazna ocena je dolžnost sodnika, da vestno in skrbno oceni vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejme odločitev. Zavrnitev izvedbe dokaza, ki jo revizija izpostavlja, pa ne predstavlja očitane kršitve.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Pravna podlaga za odločitev o tem, od kdaj ima tožnik pravico do starostne pokojnine, je podana v drugem odstavku 108. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Ta določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Od kdaj se pokojnina izplačuje, določa 111. člen ZPIZ-2. Pravilo je, da se ta izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebam, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane, se pokojnina na podlagi drugega odstavka tega člena izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj.

11. Tožnik na dan vložitve zahteve 29. 7. 2015 ni bil zavarovan. Zato je bilo pravilno odločeno, da se mu pokojnina izplačuje od 1. 2. 2015, kar je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še šest mesecev nazaj.

12. Revizija uveljavlja, da je bil tožnik napačno poučen o svojih pravicah, kar je vplivalo na izplačevanje pokojnine pred datumom, od katerega mu je bila ta priznana. S tem v zvezi ne gre spregledati, da je tožnik po prenehanju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v letu 2012 uveljavljal pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost. Pravica mu je bila zavrnjena, ker ob njenem uveljavljanju ni imel plačanih prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato tožencu ni mogoče očitati napačnega ravnanja, saj tožnik takrat in tudi ob prvi vlogi 30. 1. 2013 pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine ni izpolnjeval. Tožniku tudi ni bilo priznano nadomestilo za brezposelnost za 24 mesecev, temveč le za devet mesecev, do 21. 4. 2013, ko pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine prav tako še ni izpolnjeval. 13. Tožnik se ne strinja s preračunom pokojninske osnove s faktorjem 0,732. Pravna podlaga za to je podana v tretjem odstavku 390. člena in tretjem odstavku 391. člena ZPIZ-2. Valorizacijski količniki, oblikovani na podlagi 47. člena ZPIZ-1, so iz leta v leto padali. Zadnje leto pred uveljavitvijo ZPIZ-2 je znašal valorizacijski količnik 0,732. V ZPIZ-2 je določen drugačen način določitve valorizacijskih količnikov, zaradi česar se bistveno zvišuje pokojninska osnova. Zato jo je treba preračunati s faktorjem 0,732. S tem je zagotovljena primerljivost pokojnin ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja.1

14. Iz informativnih izračunov za tožnika (8. 11. 2011 in 14. 9. 2015) izhaja, da je za tožnika najugodnejša 18-letna pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja 1982 do 1999. V prvem izračunu znaša pokojninska osnova 993,58 EUR, v drugem izračunu pa 1.395,84 EUR. Zaradi drugačne metodologije določitve valorizacijskih količnikov (valorizacijski količnik za zadnje upoštevano leto v prvem izračunu je 0,77, v drugem pa 1,0) je treba na podlagi že citirane pravne podlage izračunano pokojninsko osnovo preračunati še s faktorjem 0,732. Pokojninska osnova po drugem izračunu tako znaša 1.021,75 EUR. Za odmero je uporabljen odstotek po ZPIZ-1, to je 73 %. Odmerni odstotek po ZPIZ-2 za moškega z 38 leti pokojninske dobe znaša 54,75 %. Faktor 0,732 je bil pravilno uporabljen zaradi uporabe valorizacijskih količnikov po ZPIZ-2 in odmernega odstotka po ZPIZ-1. 15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Glej sodbi VSRS VIII Ips 125/2016 z dne 6. 12. 2016 in VIII Ips 27/2017 z dne 5. 9. 2017.