Jedro

V primeru zahtevka za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljajo smiselno enaka pravila, kot veljajo za pogodbo o zaposlitvi. Po drugem odstavku 16. člena ZDR-1 preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile (subjektivni rok), pravica pa v vsakem primeru preneha po preteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

Iz sodb ne izhaja, v čem konkretno so bile pri sklenitvi sporazuma napake volje tožnika oziroma drugi razlogi za izpodbojnost sporazuma (94. člen OZ, v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1), ki bi utemeljili odločitev o razveljavitvi sporazuma. Iz razlogov sodb ni jasno, v čem naj bi v skladu z določbami OZ obstajala nedopustna grožnja, bistvena zmota, prevara itd.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sodbo I Pd 249/2015 z dne 30. 11. 2015 zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa toženke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 10. 2. 2015 in sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2015, ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter reparacijo in povrnitev stroškov postopka. Zahtevek je zavrnilo z obrazložitvijo, da (tudi upoštevajoč neposredno dogajanje pred sodiščem) ne verjame tožniku, da ne razume slovenskega jezika in da ni vedel, da podpisuje sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom Pdp 73/2016 z dne 19. 5. 2016 pritožbi tožnika ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (razen glede odločitve, da toženka nosi svoje stroške postopka) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ni sprejelo dejanskih razlogov sodišča prve stopnje glede tega, da tožnik razume slovensko in je torej razumel in vedel, da podpisuje sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

3. S kasnejšo sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep toženca o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 10. 2. 2015 in sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2015, ugotovilo, da tožniku pri tožencu ni prenehalo delovno razmerje 28. 2. 2015, temveč je trajalo do 5. 1. 2016, višji oziroma drugačen zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Tožencu je naložilo, da mora tožnika za obdobje od 28. 2. 2015 do 5. 1. 2016 prijaviti v obvezno zavarovanje in mu za isto obdobje obračunati bruto plačo, po plačilu davkov in prispevkov pa obračunati neto zneske plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji oziroma drugačni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Sklenilo je tudi, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. V nasprotju s prejšnjim stališčem je ugotovilo, da tožnik kljub delnemu razumevanju slovenskega jezika tega ne razume tako dobro, da bi povsem razumel, kakšna je bila volja toženca, ob tem ko mu je ta predložil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in sklep o prenehanju delovnega razmerja, oziroma je zaključilo, da tožnik ni vedel, kaj mu je toženec dne 10. 2. 2015 dal v podpis in kakšen sklep mu je bil vročen. Zato je presodilo, da ni mogoče govoriti o sklenjenem sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj ni bila podana volja obeh strank za takšno prenehanje, posledično pa je nezakonit tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki jih je štelo za pravilne in popolne, ter z uporabo materialnega prava. Med drugim je zavrnilo pritožbene trditve toženca v zvezi s tem, da je tožnik prvotno zahteval ugotovitev ničnosti sklepa in sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kasneje pa je zahtevek spremenil in zahteval le razveljavitev sklepa in sporazuma. Štelo je, da je s tem prišlo le do delnega umika tožbe. Obrazložilo je tudi, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se je skliceval toženec.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, revizijskemu sodišču pa predlagal spremembo obeh sodb in zavrnitev zahtevka tožnika, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik postavil zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma in sklepa z dne 10. 2. 2015 zaradi pomanjkanja soglasja volje. Nato je v svoji drugi pripravljalni vlogi spremenil tožbeni zahtevek iz ugotovitvenega v oblikovalni - za razveljavitev sklepa in sporazuma z dne 10. 2. 2015, ki ga je utemeljeval s prisilo oziroma grožnjo. Sodišču druge stopnje v zvezi s tem očita najprej nedoslednost v obrazložitvi, saj je najprej ugotovilo, da je tožnik spremenil tožbo, nato pa je presodilo, da je prišlo le do delnega umika tožbe, čemur tudi sicer nasprotuje. Zaradi obrazložitve, ki je sama sebi v nasprotju, očita sodišču bistveno kršitev določb postopka, sicer pa navaja, da bi se moralo v takem primeru sodišče opredeliti do ugovora prekluzije, saj je tožnik zahtevek za razveljavitev sklepa in sporazuma podal po poteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Sodišči sta ugotovili domnevno pomanjkanje soglasja volje za sklenitev sporazuma, in sicer da tožnik ni izrazil volje, da mu delovno razmerje preneha, nista pa ugotovili, da je prišlo do napak volje s strani tožnika. To bi pomenilo, da pogodba ni bila sklenjena, oziroma ima v takšnem primeru tožnik možnost zahtevati ugotovitev ničnosti oziroma nezakonitosti sporazuma, sodišči pa sta v nasprotju s tem ugodili oblikovalnemu zahtevku za razveljavitev sporazuma z dne 10. 2. 2015. Takšna odločitev je dopustna v primeru napake volje, ki pa ni bila ugotovljena. Sodišči torej nista imeli pravne podlage za ugoditev zahtevku za razveljavitev sporazuma, obenem pa nista ugotovili razlogov, ki bi izkazovali razloge za njegovo izpodbojnost. Zato je odločitev sodišč napačna. V zvezi z ugotavljanjem, ali je tožnik izrazil voljo za sklenitev sporazuma, je sodišče zaslišalo priče in izvedlo druge dokaze, v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje pa se do izvedenih dokazov ni opredelilo oziroma jih dokazno ovrednotilo, temveč je svojo odločitev utemeljilo le na tem, da tožnik ni dobro razumel slovenskega jezika. Toženec je z dokaznimi predlogi in navedbami izkazal, da je tožnik kljub pomanjkanju znanja slovenskega jezika izrazil jasno in nedvomno voljo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in da sporazum predstavlja pravo voljo strank, kar sta potrdili dve zaslišani priči, ki sta bili neposredno udeleženi po dogodku. Sodišče prve stopnje se do teh dokazov sploh ni opredelilo, na kar je izrecno opozorila že pritožba. Navedbe toženca naj bi potrdila tudi zaslišana priča A. A., vendar je sodišče odločilo v nasprotju z njegovim zaslišanjem. Izpodbija tudi ugotovitve sodišča druge stopnje v zvezi s tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženca, da naj bi imel tožnik v času sklenitve sporazuma že vnaprej dogovorjen razgovor pri drugem delodajalcu. V zvezi s tem opozarja na protispisne in nasprotujoče zaključke sodišča druge stopnje.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

8. Neutemeljene so revizijske navedbe v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane sodbe glede spremembe tožbe oziroma delnega umika tožbe (kot je navedlo sodišče druge stopnje). Iz tožbe namreč izhaja, da naj bi toženec dal tožniku v podpis sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ju je tožnik sicer podpisal, vendar ni vedel, kaj podpisuje, da sta v posledici tega sporazum in sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 10. 2. 2015 nezakonita, saj ne odražata prave volje tožnika, postavil pa je zahtevek (v točki 1), da "se ugotovi, da sta sklep toženca o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 10. 2. 2015 in sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 5. 2015 nezakonita in se razveljavita." Zahtevek je nekoliko nenavaden, saj tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti (česar ni mogoče enačiti z ničnostjo), vendar v nadaljevanju prav zaradi nezakonitosti (tako tudi v tožbenih navedbah) zahteva tudi razveljavitev sklepa in sporazuma. V kasnejši pripravljalni vlogi je tožnik navedel tudi, da ga je neki B. prepričeval, naj prejem sklepa in sporazum podpiše, kar je v njegovo dobro in da je bil na sedežu delodajalca podvržen pritiskom, ob podpisu pa je takoj podal še opombo "ne razumem" itd. V pripravljalni vlogi je nato toženec opozoril na to, da tožnik ne podaja navedb v smeri ničnosti sporazuma in sklepa, temveč izpodbija njuno veljavnost v posledici napake volje in bi bilo treba zahtevek v 1. točki izreka zavrniti že iz razloga, ker tožnik ne izkazuje pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, napake volje pa ne more več odpraviti, saj bi moral oblikovalni zahtevek (za razveljavitev) podati najkasneje v roku 30 dni, odkar je izvedel za kršitev. Tožnik je na te navedbe reagiral z drugo pripravljalno vlogo z dne 22. 10. 2015 in med drugim navedel, da naj bi sporazum podpisal zaradi pritiska toženca, da skoraj ne razume slovensko, da ne drži, da bi sam izrazil voljo, da bi rad prenehal z delom pri tožencu, da ni vedel, kaj podpisuje, na koncu te vloge pa, da "glede na zgoraj navedeno spreminja zahtevek v 1. točki", in sicer tako, da "se sklep toženca o prenehanju delovnega razmerja z dne 10. 2. 2105 in sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2015 razveljavita." Glede na navedeno in upoštevajoč 184. člen ZPP revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik ni spremenil istovetnosti zahtevka, ko je s pripravljalno vlogo z dne 22. 10. 2015 zahteval le še razveljavitev sklepa in sporazuma, ne pa (kot prvotno) poleg razveljavitve prvenstveno tudi ugotovitev njune nezakonitosti.

9. Glede na to se sodiščema nižjih stopenj ni bilo treba še posebej opredeliti tudi do roka za sodno varstvo, ki naj bi ga tožnik po mnenju toženca prekoračil zaradi spremembe tožbe. V primeru zahtevka za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljajo smiselno enaka pravila, kot veljajo za pogodbo o zaposlitvi. Po drugem odstavku 16. člena ZDR-1 preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile (subjektivni rok), pravica pa v vsakem primeru preneha po preteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena1. V tej zadevi je do sklepa oziroma sporazuma prišlo 10. oziroma 11. 2. 2015, tožnik pa je vložil tožbo na sodišče dne 3. 3. 2015, torej znotraj subjektivnega roka.

10. Revizija v nadaljevanju poudarja razlikovanje med pojmoma ničnosti in izpodbojnosti in utemeljeno opozarja na to, da iz sodb sodišč nižje stopnje ne izhaja oziroma ne izhaja jasno, v čem obstajajo napake volje tožnika. Sodišči zaključujeta, da tožnik ni razumel slovenskega jezika oziroma je tega razumel le delno in zato ni bila podana volja obeh strank za sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Iz sodb pa ne izhaja, v čem konkretno so bile pri sklenitvi sporazuma napake volje tožnika oziroma drugi razlogi za izpodbojnost sporazuma (94. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ, v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1), ki bi utemeljili odločitev o razveljavitvi sporazuma. Iz razlogov sodb ni jasno, v čem naj bi v skladu z določbami OZ obstajala nedopustna grožnja, bistvena zmota, prevara itd. Sodbi sodišč druge in prve stopnje prav obratno napotujeta predvsem na zaključek, da tožnikove volje za podpis sporazuma sploh ni bilo ("da tožnik ni vedel, kaj mu je toženec dal v podpis in kakšen sklep mu je bil vročen"), kar kaže na odsotnost volje in v posledici tega na neobstoj sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar v tej smeri tožnik sploh ni postavil tožbenega zahtevka.

11. V zvezi z navedenimi zaključki revizija tudi utemeljeno opozarja na to, da je že dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je pokrilo tudi sodišče druge stopnje, povsem površna in pomanjkljiva in da ne temelji na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ne upošteva uspeha celotnega postopka, kot to zahteva 8. člen ZPP.

12. Kot navedeno je sodišče prve stopnje v prvem sojenju tudi z upoštevanjem neposrednega zaznavanja predsednice senata na obravnavi ugotovilo, da tožnik dovolj razume slovenski jezik, da je vedel kaj podpisuje, v sedanji sodbi pa ravno obratno (brez dodatnih pojasnil) ugotavlja, da se je med postopkom izkazalo, da kljub delnemu razumevanju slovenskega jezika, tega ne razume tako dobro, da bi povsem razumel, kaj je podpisal. Tak zaključek sodišča prve stopnje temelji prvenstveno na delu izpovedi tožnikovega nadrejenega delavca C. C., zakonitega zastopnika toženca, A. A. in D. D., vendar dejansko s tem v zvezi le na tem, ali tožnik dovolj razume slovenski jezik ali ne. Ob tem iz sodnih povzetkov izpovedi C. C., zakonitega zastopnika toženca ter A. A. izhaja, da se je tožnik s predstavniki oziroma zastopniki toženca pogovarjal v njemu razumljivem jeziku, glede zaslišanja D. D. pa sodišče povzema le njegovo izpoved o pogovoru s tožnikom, do katerega je prišlo šele po sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in zaključuje, da se je "glede na povedano zdelo, da so tožnika napotili na čakanje na delo". Iz povzetih izpovedi torej izhaja nekaj drugega kot to, kar zaključuje sodišče prve stopnje (in s čimer se strinja sodišče druge stopnje), mimo tega pa že sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo tega, da je za oblikovanje ustrezne dokazne ocene v tej zadevi pomembno predvsem, kaj se je dogajalo ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in vročitvi sklepa (npr. ali se je tožnik z tožencem res pogovarjal v njemu razumljivem jeziku itd.) in kaj je bilo tožniku sploh predočeno ob teh dogodkih, ne pa toliko splošno dejstvo, ali razume oziroma dovolj razume slovenski jezik. Revident s tem v zvezi pravilno opozarja, da se sodišče do ostalih izpovedi prič in strank glede poteka dogodkov ob podpisovanju sporazuma sploh ni opredelilo. Gre torej za površno in zelo pomanjkljivo oziroma neobrazloženo dokazno oceno (ki jo je neustrezno pokrilo tudi sodišče druge stopnje), zaradi česar revizijsko sodišče ugotavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP zaradi neupoštevanje metodološkega napotka pri oblikovanju dokazne ocene, kar je toženec izrecno uveljavljal že v pritožbi, pritožbeno sodišče pa je te ugovore neutemeljeno zavrnilo in s tem tudi samo storilo še to kršitev.

13. Glede na navedeno in v skladu z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek pred spremenjenim senatom (356. člen ZPP v povezavi z 383. členom ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje po potrebi dopolnilo dokazni postopek (tožnik se sklicuje tudi na prevaro itd.), na kar bo moralo, ob upoštevanju 8. člena ZPP, napraviti ustrezno dokazno oceno, to tudi ustrezno obrazložiti, pri sami odločitvi pa bo moralo upoštevati tudi tožbeni zahtevek, kot je postavljen. Sodišče se bo moralo izrecno opredeliti tudi do narave in pravnih posledic sklepa toženca z dne 10. 2. 2015, ki temelji na tem, da je tožnik izrazil željo, da želi prekiniti delovno razmerje.

1 Glej na primer sklep VS RS VIII Ips 157/2016 z dne 22. 11. 2016.