Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik sklenil izpodbijani sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi napake volje, zato je utemeljeno razveljavilo ta sporazum in izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 10. 2. 2015 in sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2015, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka dne 11. 2. 2015. V prvem odstavku II. točke izreka je odločilo, da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje z dnem 28. 2. 2015, temveč mu je trajalo do 5. 1. 2016. V drugem odstavku II. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek tožnika (za trajanje delovnega razmerja do 4. 12. 2017) zavrnilo. V prvem odstavku III. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika za obdobje od 28. 2. 2015 do 5. 1. 2016 prijaviti v obvezno zavarovanje v matično evidenco ZPIZ in v vsa ostala socialna zavarovanja in mu za isto obdobje obračunati bruto plače, po plačilu davkov in prispevkov pa izplačati neto zneske plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila. V drugem odstavku III. točke izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo, kar je zahteval tožnik več ali drugače. V IV. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti (tožnik navaja: nezakonitosti) sporazuma z dne 10. 2. 2015, ki ga je utemeljeval na pomanjkanju soglasja volje, spremenil v zahtevek za razveljavitev sporazuma in sklepa z dne 10. 2. 2015, ki pa ga je utemeljeval na prisili in grožnji. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo domnevno pomanjkanje volje glede sklenitve sporazuma z dne 10. 2. 2015, je preseglo tožbene navedbe. Tožnik je namreč v svoji pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2015 postavil oblikovalni zahtevek, ki se uporablja za primer izpodbojnosti. Ob pomanjkanju soglasja volje pogodbenih strank se šteje, da pogodba ni bila sklenjena. V tem primeru pa je imel tožnik na voljo ugotovitveno tožbo za ugotovitev nezakonitosti oziroma ničnosti pogodbe. Tožnik pa takega zahtevka ni postavil, saj ga je spremenil oziroma umaknil. Ker se oblikovalna sodba ne izdaja za primer ničnosti, je sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati. Tožnik je spremenil tožbeni zahtevek po izteku roka iz 200. člena ZDR-1, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ker niso bili ugotovljeni razlogi za izpodbojnost sporazuma z dne 10. 2. 2015, ni bilo razloga za njegovo razveljavitev, posledično pa tudi ne razloga za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 5. 1. 2016. Tožnik za ugotovitev ničnosti sporazuma ni podal ustreznih navedb. Odločitev sodišča ni ustrezno obrazložena. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da je tožnik sam izrazil željo po prenehanju delovnega razmerja in da so bile vse listine pripravljene na njegovo željo, kar sta potrdila tudi zakoniti zastopnik tožene stranke in tožnikov sodelavec A.A.. Do teh izpovedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako ni upoštevalo, da je tožnik svoje navedbe spreminjal (da ni vedel kaj podpisuje, nato pa, da so ga k podpisu prisilili). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je imel tožnik v času od podpisa sporazuma do prenehanja delovnega razmerja že vnaprej dogovorjen razgovor pri drugem delodajalcu. To je potrdil tudi tožnik. Ker se je s tožnikom komuniciralo v njemu razumnem jeziku, ni bistveno, ali je tožnik znal slovenski jezik. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je sporazum z dne 10. 2. 2015 odražal njegovo pravo voljo. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb tožene stranke, je kršilo 5. člen ZPP oziroma storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo pa je tudi 22. člen Ustave RS. Ker ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov, je kršilo tudi 8. člen ZPP. Tožnik je tujec, ki je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na podlagi Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov BIH. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo, mu je prenehalo veljati tudi osebno delovno dovoljenje, tožnik pa se je vrnil v državo izvora. Tožnik sicer teh navedb tožene stranke ni prerekal, zato se šteje za nesporno, da mu je ob izteku delovnega razmerja, to je 28. 2. 2015, prenehalo delovno razmerje (pravilno: delovno dovoljenje). Ker tožnik po 28. 2. 2015 ni imel več delovnega dovoljenja, ne more več postaviti zahtevka za reintegracijo in reparacijo, zato je odločitev v II. in III. točki izreka iz tega razloga nezakonita, poleg tega pa je tudi neizvršljiva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tožbi uveljavljal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 10. 2. 2015 in sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 10. 2. 2015 (1. točka tožbenega zahtevka), posledično pa je uveljavljal tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek (za čas do izdaje prvostopenjske sodbe - 2. in 3. točka tožbenega zahtevka), poleg tega pa je zahteval tudi povrnitev pravdnih stroškov. V pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2015 je delno spremenil svoj tožbeni zahtevek v 1. točki tako, da ni več uveljavljal ugotovitve nezakonitosti spornega sklepa in sporazuma, temveč le njuno razveljavitev. O tako oblikovanem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo opr. št. I Pd 249/2015 z dne 30. 11. 2015 in ga v celoti zavrnilo. Zoper takšno odločitev se je pritožil tožnik, pritožbeno sodišče pa je njegovi pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 73/2016 z dne 19. 5. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. V ponovljenem dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2015 (A2) in sklep o prenehanju delovnega razmerja z istim datumom (A3), ki mu ga je podala tožena stranka, pri čemer je pri obeh podpisih tožnik na navedenih listinah pripisal besedilo "ne razumem". Iz navedb tožnika v tožbi in njegovih pripravljalnih vlog je razvidno, da zaradi nepoznavanja slovenskega jezika ni vedel, kaj podpisuje. Tako je v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2015 (ki jo je glede na sklep sodišča prve stopnje z naroka z dne 16. 10. 2015 vložil pravočasno) navedel, da je mislil, da podpisuje nekaj, kar mu je v korist in da je bil s strani sina direktorja tožene stranke podvržen pritisku, naj podpiše, kar mu bo delodajalec dal (ker bo v nasprotnem primeru dobil odpoved). Ob takšni trditveni podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožnik v tem postopku poleg razveljavitve sklepa tožene stranke z dne 10. 2. 2015 (kot njenega enostranskega akta) zahteval tudi razveljavitev sporazuma z dne 10. 2. 2015 zaradi napake volje (kot posledice zmote o vsebini izjave oziroma sporazuma). Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi očita sodišču prve stopnje preseganje tožnikove trditvene podlage in nepravilnost odločitve, ker naj bi tožnik uveljavljal ničnost izpodbijanega sporazuma.

7. V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb o spremembi tožbe po izteku prekluzivnega 30 dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik po spremenjeni 1. točki tožbenega zahtevka (pripravljalna vloga z dne 21. 10. 2015) ni več vtoževal ugotovitve nezakonitosti sporazuma in sklepa, temveč le še njuno razveljavitev, zahtevek za razveljavitev teh aktov pa je vseboval tudi njegov prvotni tožbeni zahtevek. S tem je dejansko prišlo do umika dela tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti sporazuma in sklepa, za presojo pravočasnosti tega procesnega dejanja pa rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 ne pride v poštev. Kljub temu, da se sodišče prve stopnje do zgoraj opisane navedbe tožene stranke v izpodbijani sodbi ni izrecno opredelilo, to ni odločilno vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Glede na to smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Neutemeljene so nadalje tudi preostale pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.) in relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 5. in 8. členom ZPP. V točkah od 7 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ni sledilo navedbam tožene stranke, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na tožnikovo željo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik podpisal sporazum in sklep, ki sta bila sestavljena v slovenskem jeziku, čeprav slovenskega jezika ni razumel, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da za konkretno odločitev ni relevantno, ali je tožnik razumel slovensko. Razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika je bil namreč prav v sklenitvi sporazuma, katerega vsebine pa tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni razumel. Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da sodišče prve stopnje toženi stranki ne bi dalo možnosti, da se izjavi o zahtevku in navedbah tožnika (to pravico zagotavlja strankam prvi odstavek 5. člena ZPP), tožena stranka v zvezi s tem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP oziroma kršitev 22. člena Ustave RS. Tožena stranka sodišču prve stopnje nadalje neutemeljeno očita, da ni ravnalo po 8. členu ZPP, ki določa, da odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. S to pritožbeno trditvijo tožena stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Očitana kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze je pravilno dokazno ocenilo in posledično popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

9. Sodišče prve stopnje se sicer ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da naj bi imel tožnik v času od sklenitve sporazuma do prenehanja delovnega razmerja že vnaprej dogovorjen razgovor pri drugem delodajalcu, vendar pa ta navedba tožene stranke tudi po stališču pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena, saj tožena stranka ni zatrjevala, da bi do dogovora o razgovoru pri drugem delodajalcu prišlo še pred sklenitvijo sporazuma o prenehanju delovnega razmerja (le v takšnem primeru bi bilo mogoče sklepati, da je tožnik želel, da mu zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu preneha delovno razmerje pri toženi stranki). Takšnega vnaprejšnjega dogovora za razgovor z drugim delodajalcem (torej da naj bi bil ta razgovor dogovorjen že pred podpisom sporazuma) pa tožena stranka, kot je bilo že ugotovljeno, niti ni zatrjevala. V zvezi s tem je v odgovoru na tožbo navedla, da je bil tožnik 19. 2. 2015 na razgovoru za službo pri drugem delodajalcu, kjer naj bi se s B.B. dogovarjal o nameravani zaposlitvi. Na podlagi te navedbe tožene stranke ni mogoče zaključiti, da se je tožnik že pred podpisom sporazuma z dne 10. 2. 2015 z drugim delodajalcem dogovarjal o njegovi zaposlitvi po 28. 2. 2015 (ko je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem ni storilo smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik sklenil izpodbijani sporazum zaradi napake volje, je utemeljeno razveljavilo ta sporazum in sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je tožena stranka tožniku izdala 10. 2. 2015. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tožena stranka v pritožbi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja, izpodbija le pavšalno in neobrazloženo.

11. Sodišče prve stopnje je v posledici razveljavitve izpodbijanega sporazuma in sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku utemeljeno priznalo pravice iz delovnega razmerja od 28. 2. 2015 do 5. 1. 2016 (trajanje delovnega razmerja za navedeno obdobje; obveznost tožene stranke, da tožnika prijavi v obvezna zavarovanja; mu obračuna bruto plače, odvede predpisane dajatve in izplača neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi). V postopku je namreč ugotovilo (kar tožena stranka sicer navaja tudi v pritožbi, čeprav je v odgovoru na tožbo to izrecno zanikala), da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na podlagi Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in na podlagi Protokola o izvajanju tega sporazuma (v nadaljevanju: Sporazum), ki ju je z zakonom ratificiral tudi Državni zbor Republike Slovenije (Zakon o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom Ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji - BBHZD; Ur. l. RS - MP, št. 14/2012). Po prvem odstavku 8. člena Sporazuma se pogodba o zaposlitvi sklene za obdobje najmanj enega leta, po prvem odstavku 9. člena Sporazuma pa izda država zaposlitve (torej Republika Slovenija) dovoljenje z veljavnostjo treh let. Po prvem odstavku 16. člena Sporazuma, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca migranta, v primeru sporazumne prekinitve pogodbe o zaposlitvi oziroma v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu migrantu iz krivdnih razlogov pisno obvestiti pristojnega nosilca (glede na 2. člen Sporazuma je pristojni organ v Republiki Sloveniji Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje), ta pa sproži vse postopke za prenehanje veljavnosti dovoljenja in vrnitev delavca migranta v državo izvora (v Bosno in Hercegovino). Iz potrdila tožene stranke z dne 3. 12. 2014 (A8) izhaja, da je imel tožnik delovno dovoljenje za obdobje od 5. 12. 2014 do 4. 12. 2017 (kar je bilo v skladu s prvim odstavkom 9. člena Sporazuma). Tožena stranka v zvezi z zatrjevanim prenehanjem tožnikovega delovnega dovoljenja ni v spis predložila nobenih dokazov, in sicer niti o tem, da je ravnala po prvem odstavku 16. člena Sporazuma niti o tem, da bi Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije sprožil potrebne postopke za prenehanje veljavnosti tožnikovega dovoljenja in vrnitev tožnika v Bosno in Hercegovino. Tožena stranka torej ni zadostila dokaznemu bremenu v zvezi s svojo trditvijo, da naj bi tožniku poteklo delovno dovoljenje z dne 28. 2. 2015 (kot to navaja v pritožbi). Tožena stranka sicer v pritožbi opozarja, da tožnik ni prerekal njenih navedb iz pripravljalne vloge z dne 24. 9. 2015, da mu je prenehala veljavnost osebnega delovnega dovoljenja in da se je vrnil v državo izvora. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tej pripravljalni vlogi ni navedla datuma prenehanja veljavnosti tožnikovega delovnega dovoljenja (to prvič navaja šele v pritožbi), tako da sodišče prve stopnje tudi glede na neprerekane trditve tožene stranke v zvezi z navedenim ni imelo podlage, da bi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obdobje po 28. 2. 2015, o katerem je odločalo v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe.

12. Tožena stranka nadalje v pritožbi povsem neobrazloženo izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Glede na to, da gre za spor, ki se uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) pravilno odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.