Jedro

Soglasje staršev in njihova obljuba, da tožnik na podlagi vlaganj v mansardni del pridobi po njuni smrti lastninsko pravico na mansardnem stanovanju, nimata nobenih pravnih posledic, saj gola obljuba oziroma soglasje še ne pomeni, da je bil ustrezen zavezovalni pravni posel že sklenjen oziroma, da bi tožnik na tej podlagi pridobil lastninsko pravico. Razen tega bi bil takšen dogovor tožnika in staršev neveljaven (103. člen ZD).

Za potomčev prispevek oziroma pomoč pri pridobivanju v smislu 32. člena ZD je značilno, da gre za kontinuirano znatnejšo pomoč v nekem daljšem obdobju, nudeno v okviru skupnosti življenja in pridobivanja. Potomčev prispevek v pomenu 32. člena ZD se mora nanašati na celotno premoženje zapustnika, s katerim sta zapustnik in potomec skupno gospodarila. Bistveno je, da je šlo za skupno delovanje in pridobivanje. Značilnost zahtevka iz 32. člena ZD je, da potomec uveljavljala alikvotni delež na celotnem zapustnikovem premoženju. Le izjemoma je možno uveljavljati izločitveni zahtevek zgolj na delu zapustnikovega premoženja.

Pravilna uporaba 190. člena OZ narekuje, da je treba v primeru, ko je oseba, ki je vlagala v tujo nepremičnino, imela tudi koristi od te nepremičnine (v obravnavani zadevi njena brezplačna souporaba za bivanje), vrednost te koristi odšteti od povečane vrednosti nepremičnine zaradi izvršenih vlaganj. V obsegu te dosežene koristi namreč ni mogoče govoriti o prikrajšanju.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - razveljavi v točki I/3; - razveljavi v II. točki in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - razveljavi v III. točki (glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka o ugotovitvi terjatve tožnika do zapuščine v presežku nad zneskom 13.733,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2011 do plačila) in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - spremeni v VI. točki (prej IV. točki) tako, da se znesek 29.000,00 EUR nadomesti z zneskom 27.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (glede plačila 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2011 do plačila) pa se zavrne; - razveljavi v VIII. točki (prej VI. točka – odločitev o pravdnih stroških) in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, in sicer glede odločitve v točkah I./1 in I./2 sodbe, v drugem odstavku I. točke dopolnilne sodbe z dne 20.5.2014 in v V. točki sodbe z dne 25.3.2014 (v delu, ki se nanaša na zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, opredeljenega v pripravljalni vlogi prvega toženca z dne 11.10.2011: „V zapuščino po pokojni A. A., roj. ..., umrli ..., ne sodi polovica nepremičnin parc. št. 2, parc. št. 3 in parc. št. 1, vse k. o. ..., ker so navedene nepremičnine do tega deleža last tožnika B. B., EMŠO 000.“).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 25.3.2014 zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, kot je razviden iz I. točke izreka. Ugotovilo je obstoj tožnikove terjatve do zapuščine po pok. A. A. v znesku 13.733,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2011 do plačila (II. točka izreka). Kar je tožnik po podrednem tožbenem zahtevku zahteval več ali drugače, je prvo sodišče zavrnilo (III. točka izreka). V zvezi z nasprotno tožbo prvega toženca je prvo sodišče razsodilo, da je tožnik dolžan plačati prvemu tožencu 29.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2011 do plačila (IV. točka izreka). Kar je prvi toženec po nasprotni tožbi zahteval več ali drugače, je prvo sodišče zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških, kot je to razvidno iz VI. točke izreka.

2. Prvo sodišče je 20.5.2014 izdalo še dopolnilno sodbo in popravni sklep.

3. Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in prvi toženec. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi njegovemu primarnemu tožbenemu zahtevku in v celoti zavrne zahtevek prvega toženca, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da toženca nista uveljavljala zastaranja stvarnopravnega zahtevka. Zato sta bila toženca dolžna izstaviti tožniku zemljiškoknjižno dovoljenje. Zmotno je stališče, da tožnik ni pridobil (so)lastninske pravice v smislu določb o gradnji na tujem svetu oziroma da z vlaganji ni nastala nova stvar. Tožnik je z izdelavo mansardnega stanovanja spremenil identiteto zgradbe. Prvo sodišče je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do zapuščine v znesku 13.733,00 EUR, kar predstavlja večvrednost nepremičnine v letu 2012, takšna odločitev pa je napačna, saj bi moralo sodišče upoštevati večvrednost nepremičnine v letu 2006, ko je tožnik prenehal uporabljati nepremičnino, iz katere se je izselil. Večvrednost nepremičnine v letu 2006 znaša 25.109,00 EUR, kar bi moralo prvo sodišče prisoditi tožniku. Napačna je odločitev prvega sodišča o zahtevku prvega toženca iz naslova skrbi za zapustnico. Prvo sodišče ni upoštevalo, da je prvi toženec s tem le izpolnjeval svojo zakonsko dolžnost preživljanja roditelja, da je samoiniciativno prevzel vso odgovornost za skrb matere, da se ni posvetoval z ostalimi potomci in da ni zaprosil za nobeno pomoč. Zgrešena je aktivna legitimacija, saj je pomoč zapustnici nudila partnerka prvega toženca. Ko je prvi toženec prevzel vso odgovornost za skrb za zapustnico je s tem pristal na morebitno prikrajšanje. Zahtevek prvega toženca je bil nesklepčen, poleg tega pa ni izpolnjen pogoj iz 124. člena ZZZDR, da zapustnica ni imela dovolj sredstev za življenje in da jih tudi ni mogla pridobiti. Zapustnica je imela pokojnino ter dodatek za pomoč in postrežbo, kar je zadoščalo za vse denarne izdatke. Bila je tudi solastnica številnih nepremičnin, poleg tega pa je imela v lasti tudi nepremičnine v k. o. ..., parc. št. 2, 3 in 1. Zahtevek prvega toženca je verzijski zahtevek po 197. členu OZ, za njegovo utemeljenost pa bi prvi toženec moral izkazati obogatitev na eni strani, prikrajšanje na drugi strani in vzročno zvezo. Teh trditev prvi toženec ni podal. Sodba v tem delu nima razlogov. Zmotno je stališče, da te terjatve ni mogoče uveljavljati kot terjatev proti zapuščini. Gre za dolg zapustnice do prvega toženca, zato bi prvi toženec moral tožbo naperiti tudi proti drugemu tožencu kot dediču zapustnice. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

4. Prvi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno spremeni sodbo prvega sodišča, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da bi moralo prvo sodišče v okviru njegovega zatrjevanega prispevka po 32. členu ZD upoštevati tudi okoliščino, da je odplačal kredit tožnika in zapustnice. S tem je preprečil prodajo zapustničinega premoženja, obremenjenega s hipoteko. Sodna praksa dopušča uveljavljanje zahtevka iz 32. člena ZD tudi na posameznem delu zapustnikovega premoženja. Prvi toženec je opredelil svojo pomoč zapustnici, ki je bila znatna. Pojasnil je, da je opravil obsežne adaptacije in vlaganja. O tem je podal zadostne trditve. Neobrazloženo je stališče prvega sodišča, da je koristil izboljšave, ker je izboljšal tudi svoje stanovanjske razmere. Izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD ni podvržen poračunavanju morebitnih koristi, ki naj bi jih potomec imel zaradi uporabe zapustnikovega premoženja. Če je prvo sodišče štelo, da je treba upoštevati tudi koristi od skupnega bivanja, bi moralo te koristi ovrednotiti in jih poračunati z vlaganji prvega toženca. Glede zahtevka tožnika iz naslova vlaganj bi moralo prvo sodišče poračunati koristi, ki jih je tožnik imel zaradi uporabe zapustničinega premoženja. To narekujejo tudi pravila o neupravičeni obogatitvi. Prvo sodišče bi zato moralo ovrednotiti tožnikova vlaganja v mansardne prostore stanovanjske hiše in koristi, ki jih je tožnik imel zaradi uporabe zapustničinega premoženja. Za doseženo korist tožnik ni bil prikrajšan.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo prvega toženca predlaga njeno zavrnitev. Toženca nista odgovorila na vročeno pritožbo tožnika.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Prvo sodišče je v sodbi ter v dopolnilni sodbi s popravnim sklepom nekoliko nerodno oblikovalo izrek svoje odločbe (k temu sta prispevali tudi pravdni stranki, ki sta s spreminjanjem svojih tožbenih zahtevkov povzročili precejšnjo zmedo). Odločitev o pravdnih stroških ni vezana na odločitev o posameznem zahtevku (glavnem ali podrejenem), ampak je odvisna od izida celotne pravde. Zavrnilna stroškovna odločitev v točki I/3 sodbe, ki se nanaša zgolj na tožnikov primarni tožbeni zahtevek, je zato nepravilna, razen tega pa v tem delu izrek sodbe (točki I/3 in VIII oziroma prej VI) nasprotuje samemu sebi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo stroškovno zavrnitev v točki I/3 sodbe (3. točka 365. člena v zvezi s petim odstavkom 128. člena ZPP).

8. Z odločitvijo v prvotni V. točki sodbe je prvo sodišče smiselno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek prvega toženca (iz pripravljalne vloge z dne 11.10.2011) in preostali del podrejenega tožbenega zahtevka prvega toženca (iz pripravljalne vloge z dne 28.12.2011). Na predlog prvega toženca za izdajo dopolnilne sodbe je prvo sodišče skušalo svojo odločitev v tem delu jasneje oblikovati, vendar je bilo pri izdaji dopolnilne sodbe s popravnim sklepom neprecizno. Tako je kot primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi prvega toženca zavrnilo zahtevek (prvi odstavek I. točke dopolnilne sodbe), katerega prvi toženec ni več uveljavljal (namesto tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe z dne 10.11.2010 je prvi toženec s spremembo tožbe v pripravljalni vlogi z dne 11.10.2011 uveljavljal drugačen tožbeni zahtevek). Prvo sodišče je s tem prekoračilo tožbeni zahtevek prvega toženca, vendar pa se prvi toženec zoper dopolnilno sodbo ni pritožil, zato je odločitev prvega sodišča v tem delu pravnomočna. Ker je prvo sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo razloge, zakaj je zavrnilo pravi primarni tožbeni zahtevek prvega toženca, je pritožbeno sodišče štelo, da prvo sodišče s popravnim sklepom ni poseglo v tisti del odločitve iz V. točke sodbe z dne 25.3.2014, ki se nanaša na zavrnitev pravega primarnega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Zato se ta popravni sklep (smiselno bi šlo za delno „popravo“ V. točke sodbe z dne 25.3.2014) nanaša zgolj na odločitev o zavrnitvi preostalega (obrestnega) dela podrejenega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi.

9. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega primarnega tožbenega zahtevka je pravilna iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo prvo sodišče. Toženca nista podala ugovora zastaranja v zvezi z zahtevkom za izstavitev „ustrezne“ zemljiškoknjižne listine, ampak v zvezi z obligacijskim zahtevkom iz naslova neupravičene pridobitve (zaradi zatrjevanega povečanja vrednosti nepremičnine zapustnice). Prvo sodišče je štelo, da je tožnik dokazal obstoj zavezovalnega pravnega posla za pridobitev lastninske pravice. Ugotovilo je, da sta starša dala tožniku soglasje za gradnjo mansardnega stanovanja (da sta dovolila tožniku in ženi gradnjo mansardnega stanovanja in da sta rekla, da bo to stanovanje njuno) in da sta starša obljubila tožniku, da bo po njuni smrti na mansardnem delu hiše pridobil lastninsko pravico. Vendar pa je v tem delu presoja prvega sodišča materialnopravno zmotna. Soglasje staršev in njihova obljuba, da tožnik na podlagi vlaganj v mansardni del pridobi po njuni smrti lastninsko pravico na mansardnem stanovanju, nimata nobenih pravnih posledic, saj gola obljuba oziroma soglasje še ne pomeni, da je bil ustrezen zavezovalni pravni posel že sklenjen oziroma, da bi tožnik na tej podlagi pridobil lastninsko pravico. Razen tega bi bil takšen dogovor tožnika in staršev neveljaven (103. člen ZD). Ob vsem tem so bile trditve tožnika protislovne. Enkrat je zatrjeval dogovor o pridobitvi solastnine, drugič pa dogovor o pridobitvi lastninske pravice na mansardnem stanovanju, torej etažne lastnine (v tem primeru je tožnikov primarni tožbeni zahtevek za pridobitev solastninske pravice do ½ na celotni stanovanjski hiši oziroma nepremičnini parc. št. 151/2 nesklepčen že iz tega razloga).

10. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnikova vlaganja v mansardni del niso privedla do nastanka nove stvari (22. člen ZTLR se je sicer nanašal le na premičnine in je drugačno stališče prvega sodišča materialnopravno zmotno) oziroma, da zaradi tega identiteta zgradbe ni bila spremenjena. V tem delu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge prvega sodišča, v katerih je zajet tudi odgovor na ta del pritožbene kritike. Razen tega že tožnikove trditve o obstoju dogovora med njim in staršema v zvezi z vlaganji v mansardni del hiše izključujejo uporabo določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu.

11. Tožnik v pritožbi obrazloženo ne izpodbija ugotovitev prvega sodišča o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka z vidika 32. člena ZD, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča v tem delu materialnopravno pravilna. Glede na povedano je prvo sodišče pravilno zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek.

12. Prvo sodišče je utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek prvega toženca (kot je bilo že obrazloženo, je odločitev o njem zajeta v „nepopravljenem“ delu V. točke sodbe z dne 25.3.2014) in njegov zahtevek iz 1. točke podrejenega tožbenega zahtevka (drugi odstavek I. točke dopolnilne sodbe), ki sta temeljila na 32. členu ZD. Za potomčev prispevek oziroma pomoč pri pridobivanju v smislu 32. člena ZD je značilno, da gre za kontinuirano znatnejšo pomoč v nekem daljšem obdobju, nudeno v okviru skupnosti življenja in pridobivanja. Potomčev prispevek v pomenu 32. člena ZD se mora nanašati na celotno premoženje zapustnika, s katerim sta zapustnik in potomec skupno gospodarila. Bistveno je, da je šlo za skupno delovanje in pridobivanje. Značilnost zahtevka iz 32. člena ZD je, da potomec uveljavljala alikvotni delež na celotnem zapustnikovem premoženju. Le izjemoma je možno uveljavljati izločitveni zahtevek zgolj na delu zapustnikovega premoženja.

13. Prvi toženec je odplačal kredit zapustnice in tožnika, vendar pa tega ne more uveljavljati kot svoj prispevek v smislu 32. člena ZD. Zaradi odplačila kredita je imel prvi toženec čisto denarno terjatev do kreditojemalcev oziroma bi lahko v tem pogledu uveljavljal le obligacijski zahtevek, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. 14. Prvi toženec je izvedel razna posamična vlaganja v hišo zapustnice, pri čemer pa je ta vlaganja izvedel tudi zaradi izboljšanja bivalnih razmer svoje družine v tej hiši. Ta vlaganja so se z vidika koristi zapustnice in prvega toženca prepletala, pri čemer prvi toženec ni opredelil (kot smiselno ugotavlja tudi prvo sodišče), katera vlaganja so bila tista, ki bi bila izvršena zgolj z vidika pomoči materi pri pridobivanju v pomenu 32. člena ZD. Posamična vlaganja v obstoječem stanovanjskem objektu zaradi zagotavljanja in izboljšanja (tudi svojih) stanovanjskih razmer načeloma tudi ne sodijo v krog pomoči po 32. členu ZD. V pretežni meri je bila narava vlaganj prvega toženca prav takšna, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča. 15. Zapustnica je imela poleg teh treh nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka prvega toženca, v solastnini še 17 drugih nepremičnin, kot izhaja iz tožnikovih tožbenih navedb in kar med pravdnima strankama ni bilo sporno (prvi toženec ni prerekal teh trditev). Ob trditvah, da je vlagal v hišo na parc. št. 2, prvi toženec ni pojasnil, zakaj uveljavlja izločitveni zahtevek le še na parc. št. 3 in parc. št. 1 (na teh dveh nepremičninah ni zatrjeval vlaganj), na preostalih nepremičninah zapustnice pa ne. Prvi toženec zato ni zmogel trditvenega bremena, da predstavlja uveljavljanje njegovega izločitvenega zahtevka na treh zapustničinih nepremičninah dopustno izjemo od uveljavljanja alikvotnega deleža na celotnem premoženju zapustnice. Prvo sodišče je zato utemeljeno zavrnilo izločitveni zahtevek prvega toženca po 32. členu ZD (primarni tožbeni zahtevek in 1. točka podrejenega tožbenega zahtevka).

16. Tožnikov ugovor aktivne legitimacije prvega toženca za verzijski zahtevek ni utemeljen. Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je prvi toženec nudil materi nujno potrebno nego s pomočjo svoje partnerke in da terjatev iz tega naslova predstavlja njuno skupno premoženje. To pa ne pomeni, da prvi toženec ne bi mogel sam uveljavljati zahtevka iz 133. člena ZZZDR proti tožniku. V primeru, ko le eden od zakoncev (izvenzakonskih partnerjev) uveljavlja njuno kolektivno terjatev iz naslova skupnega premoženja, ni potrebno sodelovanje obeh kot tožnikov v pravdi. Prvi toženec je z uveljavljanjem tega zahtevka varoval njuno skupno premoženje, te možnosti, da sam uveljavlja terjatev skupnega premoženja, pa mu ni mogoče odreči. Delitev oziroma usoda tega dela skupnega premoženja, ki ga bo prvi toženec pridobil v tej pravdi iz tega naslova, ni stvar tega postopka.

17. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je prvi toženec nudil materi (tudi) zadnjih pet let življenja, ko je bila povsem odvisna od drugih, vso nujno potrebno nego na domu. Dolžnost preživljanja staršev iz prvega odstavka 124. člena ZZZDR ne pomeni le materialne skrbi zanje. Ta določba je izraz družinske solidarnosti v skladu z načeli družinskega prava. V primeru, ko roditelj zaradi bolezni ni zmožen skrbeti zase oziroma samostojno opravljati življenjsko pomembnih funkcij, so mu otroci dolžno omogočiti vso nujno potrebno oskrbo. Tovrstne storitve, ki jih je prvi toženec nudil materi (z veliko pomočjo partnerke), zato sodijo v okvir preživninske obveznosti otrok do staršev iz prvega odstavka 124. člena ZZZDR, o čemer med pravdnimi strankami tudi ni spora.

18. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da zapustničini prejemki (pokojnina ter dodatek za pomoč in postrežbo) niso zadoščali niti za kritje materialnih izdatkov njenega preživljanja. Ob tem je bilo potrebno zapustnici zagotavljati vsakodnevno popolno osebno (bolniško) nego, kar ji je bilo nudeno na njenem domu. V danih okoliščinah je prvi toženec ravnal z vso potrebno skrbnostjo, saj je bilo zagotavljanje potrebne nege s strani prvega toženca in njegove družine optimalna izbira, v primerjavi s storitvami poklicnih izvajalcev pomoči in nege na domu, ali še kakšno dražjo možnostjo, kot bi bila npr. institucionalna oskrba zapustnice na negovalnem oddelku v domu starejših občanov. S tega vidika so tožnikovi očitki (da se prvi toženec ni posvetoval z ostalimi potomci, da ni zaprosil za pomoč, da je vso odgovornost za skrb matere samoiniciativno prevzel nase ipd.) pravno nepomembni. Tožnik bi bil prost svoje obveznosti iz tega naslova le v primeru, če bi prvemu tožencu ponudil pomoč pri oskrbi matere (ta pomoč je bila njegova zakonska obveznost po prvem odstavku 124. člena ZZZDR), prvi toženec pa bi njegovo pomoč odklonil. 19. Prvi toženec je z nudenjem potrebne nege materi res izpolnjeval svojo zakonsko dolžnost po prvem odstavku 124. člena ZZZDR, vendar pa je ta obveznost bremenila tudi tožnika (126. člen ZZZDR). Zavezanca sta torej bila oba, v skladu s svojimi zmožnostmi (drugi toženec kot vnuk zapustnice ni bil zavezanec za njeno preživljanje oziroma oskrbo). Prvo sodišče je glede tega ugotovilo, da sta bila tožnik in prvi toženec zavezana po enakih deležih (vsak polovico), te ugotovitve pa tožnik ne izpodbija.

20. Prvo sodišče je ugotovilo, da so bili izpolnjeni potrebni pogoji iz prvega odstavka 124. člena ZZZDR. Prvi toženec je v tem pogledu podal relevantne trditve (med drugim je trdil, da so materialni izdatki za preživljanje matere presegali njene dohodke in se skliceval na skrbniško poročilo) in so tožnikovi ugovori v tej smeri neutemeljeni. Poleg pokrivanja razlike sredstev za kritje materialnih izdatkov (česar prvi toženec sploh ne uveljavlja) je bilo potrebno zagotavljati zapustnici tudi vso nego, saj sama ni bila več zmožna skrbeti zase. Kot že rečeno je bilo nudenje potrebne nege materi na domu s strani ožjih sorodnikov tudi s stroškovnega vidika najboljša možnost, pri čemer pri tem ni šlo za vprašanje pokrivanja materialnih izdatkov preživljanja, ampak za zagotavljanje vse potrebne pomoči oziroma celotne bolniške nege, v okviru katere so pomembne tudi okoliščine povsem osebnega značaja (nega v domačem okolju, stik s sorodniki, pogovor, tolažba itd.). S tem v zvezi je nepomembna okoliščina, da je bila zapustnica lastnica nepremičnin, saj tožnik ne pojasni, kakšen pomen naj bi imela morebitna prodaja (dela) tega premoženja za zagotavljanje potrebne nege zapustnici na domu, ki je bila v danih okoliščinah optimalna odločitev tudi z vidika tožnikovega interesa oziroma njegove obveznosti, da sodeluje pri potrebnem preživljanju matere (zagotavljanju potrebne nege).

21. Zahtevek prvega toženca iz naslova materine nege predstavlja zakonito verzijo iz naslova preživljanja po 133. členu ZZZDR. Za uveljavitev tega zahtevka zadošča ugotovitev, da je prvi toženec preživljal mamo oziroma ji v celoti zagotavljal neizogibno potrebno nego (ker mama zaradi svoje bolezni ni bila sposobna skrbeti zase in je bila v celoti odvisna od pomoči drugih) ter da tožnik v tem pogledu ni izpolnjeval svoje zakonske obveznosti iz prvega odstavka 124. člena ZZZDR, zaradi česar prvi toženec lahko od tožnika uveljavlja povračilo sorazmernega dela vrednosti nudene pomoči (ker je tudi sam zavezanec iz prvega odstavka 124. člena ZZZDR), saj ni šlo za preživljanje matere v denarju, ampak za zagotavljanje potrebne nege oziroma skrbi za mater v najširšem pomenu, glede na njeno bolezensko stanje. Gre za poseben primer verzijskega zahtevka po določbah ZZZDR, ne pa po določbah OZ o neupravičeni pridobitvi. Prvi toženec je v tem pogledu podal vse potrebne trditve za sklepčnost svojega zahtevka, prvo sodišče pa je v tem pogledu ugotovilo vsa relevantna dejstva, zato je tožnikova kritika v tem delu neutemeljena. Zmotno je tudi njegovo stališče, da gre za terjatev proti zapuščini, saj je določba 133. člena ZZZDR glede pravne narave tega zahtevka jasna.

22. V okviru materialnopravne presoje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče v smislu 126. člena ZZZDR ugotovilo, da na tožnika odpade obveznost v obsegu polovice vrednosti nudene pomoči, ki je skupno znašala 54.000,00 EUR. Polovica tega zneska znaša 27.000,00 EUR, ne pa 29.000,00 EUR, kot je zmotno odločilo prvo sodišče. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo in odločilo, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP).

23. Iz naslova obogatitvenega zahtevka po 48. členu SPZ je prvo sodišče ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do zapuščine v znesku 13.733,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2011 do plačila. Ugotovilo je, da je bil tožnik prikrajšan leta 2006, ko se je izselil iz hiše, kar bi pomenilo, da je do prehoda koristi oziroma premika premoženja prišlo v tem letu (tedaj je bila lastnica nepremičnine mati). Kljub temu je prvo sodišče ugotavljalo povečanje vrednosti nepremičnine zaradi tožnikovih vlaganj (ne pa vrednost samih vlaganj, kot neprecizno navaja prvo sodišče) po stanju v letu 2012. Za ugotovitev višine prikrajšanja je odločilen čas, ko je prišlo do premika premoženja, to je tedaj, ko je tožnik prenehal uporabljati nepremičnino (tretji odstavek 48. člena SPZ). Zato je ugotavljanje višine povečane vrednosti nepremičnine zaradi tožnikovih vlaganj po stanju nepremičnine v letu 2012 napačno.

24. Prvi toženec utemeljeno graja, da prvo sodišče pri ugotavljanju tožnikovega prikrajšanja ni upoštevalo njegove koristi od uporabe zapustničinega premoženja (hiše oziroma mansardnega stanovanja). Tovrstni ugovor je prvi toženec uveljavljal pravočasno (pred koncem prvega naroka), prvo sodišče pa ga zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni upoštevalo. Pri ugotavljanju višine tožnikovega prikrajšanja bi prvo sodišče moralo upoštevati korist, ki jo je tožnik imel od brezplačnega bivanja v materini hiši. Pravilna uporaba 190. člena OZ (prej 210. člen ZOR) narekuje, da je treba v primeru, ko je oseba, ki je vlagala v tujo nepremičnino, imela tudi koristi od te nepremičnine (v obravnavani zadevi njena brezplačna souporaba za bivanje), vrednost te koristi odšteti od povečane vrednosti nepremičnine zaradi izvršenih vlaganj. V obsegu te dosežene koristi namreč ni mogoče govoriti o prikrajšanju, kar pomeni, da je tožnikov verzijski zahtevek lahko utemeljen le v delu, v katerem povečanje vrednosti nepremičnine zaradi tožnikovih vlaganj presega njegovo korist od souporabe te nepremičnine. To tudi pomeni, da ta korist ne predstavlja samostojne terjatve, ki bi bila lahko predmet pobotnega ugovora ali nasprotne tožbe prvega toženca in mora prvo sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava glede na ustrezno trditveno gradivo prvega toženca ugotoviti višino te koristi ter jo poračunati z ugotovljenim povečanjem vrednosti nepremičnine zaradi tožnikovih vlaganj. V materialnopravnem pogledu lahko predstavlja tožnikovo prikrajšanje le morebitna pozitivna razlika med povečano vrednostjo nepremičnine zaradi vlaganj in njegovo koristjo od njene souporabe.

25. Glede na to je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo prvega sodišča v II. in III. točki izreka ter mu v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje (355. člen ZPP). Prvo sodišče bo moralo ugotoviti tudi vrednost tožnikove koristi od brezplačne souporabe zapustničine nepremičnine.

26. V preostalem delu je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tožnika in prvega toženca kot neutemeljeni ter v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka in dosedanje obrazložitve (353. člen ZPP).

27. Zaradi delne razveljavitve odločbe o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo tudi v stroškovnem delu. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).