Jedro

Pri originarnem načinu pridobitve lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo ni konstitutiven, temveč zgolj deklaratoren. Poleg tega pa v obravnavani dejanski in pravni situaciji ni odločilno, kdo je bil zemljiškoknjižni imetnik pravice uporabe, temveč kdo je bil njen dejanski imetnik, pri čemer je potrebno upoštevati, da v času družbene lastnine vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se ugotovi, da je tožeča stranka Republika Slovenija lastnica nepremičnin: parc. št. ..., parc. št. ..., vpisanih v vl. št. ... k. o. V. in parc. št. ..., parc. št. ... in parc. št. ..., vpisanih v vl. št. … k. o. V. (II.1. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek v 2. točki, s katerim je tožeča stranka zahtevala izročitev navedenih nepremičnin v posest in izročitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba (II.2. točka izreka). Toženi stranki je sodišče naložilo še, da tožeči stranki plača pravdne stroške v znesku 795,91 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje (II.3. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Iz vsebine le-te je razbrati, da se pritožuje zoper obsodilni del (1. in 3. točko). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj se sodišče ni opredelilo do dopisa Občine Ljubljana Vič - Rudnik št. SI/92 z dne 30.9.1992, ki ga je pravni prednik tožene stranke naslovil na tožečo stranko takoj po tem, ko je tožeča stranka prevzela upravljanje nepremičnega premoženja nekdanje JLA, in iz katerega izhaja, da je lastnik Doma na K. Občina Ljubljana Vič – Rudnik, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku vpogledalo v celotno listovno gradivo pravdnih strank, pri čemer se sodišču ni treba opredeljevati do slehernega analitičnega gradnika dokaznega gradiva, pač pa se mora do dokaza opredeliti celostno ter težiti k sintezi, kar je sodišče prve stopnje nedvomno storilo. Dokazna ocena je namreč logična, skrbna, vestna in analitično sintetična (ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj) ter posledično povsem prepričljiva. Razloge sodišča za izpodbijano odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim sledi. Iz dopisa Občine Ljubljana Vič – Rudnik št. SI/92 z dne 30.9.1992 ne izhaja nič drugega kot to, da je tožena stranka že takrat menila, da je lastnica spornih nepremičnin, kar zatrjuje tudi v tem postopku, vendar pa je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, na podlagi skrbne in vestne dokazne ocene ugotovilo, da je lastnica spornih nepremičnin tožeča stranka.

6. Ker tožeča stranka sklepa št. 465-94/75 z dne 22.4.1977, v postopku ni predložila, ker ga ni uspela pridobiti, se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo na listini „Rešenje“ z dne 28.4.1977 in „Referat načelniku gradbenega oddelka“, ki se sklicujeta na navedeni sklep in iz katerih je razvidno, da je prišlo do prenosa „razpolaganja, uporabe in upravljanja“ spornih nepremičnin na Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo, torej do prenosa najobsežnejših upravičenj, ki so bila na stvareh v družbeni lastnini sploh mogoča in so vsebovala tudi pravico uporabe, ki je bila določena kot kriterij lastninjenja po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Očitek, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj je zgoraj navedeni listini v postopku uspela predložiti, sklepa št. 465-94/75 z dne 22.4.1977, pa zaradi domnevne stroge zaupnosti podatkov ne, ni utemeljen. V obravnavani zadevi vprašanje, zakaj in kako je tožeča stranka nekatere listine pridobila, drugih pa ne, niti ni pravno relevantno. Sodišče je namreč na podlagi vestne in skrbne presoje dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila, zaključilo, da je prenos pravice uporabe na bivši organ JLA na spornih nepremičninah dokazan. Pritožbeno sodišče se razlagi prvostopenjskega sodišča pridružuje in ji sledi.

7. Po mnenju pritožnika je tožeča stranka uveljavljala pridobitev lastninske pravice na pravno poslovni podlagi, in sicer na podlagi prenosa pravice uporabe Občine Ljubljana Vič – Rudnik na Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo, zaradi česar je njen zahtevek že zastaral. Slednje ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi samega zakona (4. člen ZLNDL), torej izvirno, zaradi česar je potrebno upoštevati 92. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice nikoli ne zastara.

8. Glede na zgornjo ugotovitev, da je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na podlagi samega zakona, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice, saj ni nikoli vložila ustreznega zemljiškoknjižnega predloga v svojo korist. Pri originarnem načinu pridobitve lastninske pravice namreč vpis v zemljiško knjigo ni konstitutiven, temveč zgolj deklaratoren. Že prvostopenjsko sodišče pa je poudarilo, da v obravnavani dejanski in pravni situaciji ni odločilno, kdo je bil zemljiškoknjižni imetnik pravice uporabe, temveč kdo je bil njen dejanski imetnik (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 259/2006 z dne 9. 10. 2008), pri čemer je potrebno upoštevati, da v času družbene lastnine vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena.

9. Prav tako ni utemeljena pritožnikova navedba, da je bila pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 19.2.2010, s katero je predložila slovenski prevod listine „Rešenje“ z dne 28.4.1977, prepozna. Sistem prekluzij posega v ustavno varovano pravico strank do izjave v postopku, zaradi zagotovitve učinkovitosti in ekonomičnosti sodnega postopka, pri čemer morata biti ti dve pravici v sorazmernem ravnovesju. Sodišče prve stopnje je tako v skladu z 286.a členom ugotovilo, da dopustitev sporne pripravljalne vloge oziroma zlasti dopustitev predložitve prevoda listine, ki je v spisu že od vložitve tožbe, ne bo zavleklo reševanja spora, prav tako pa je imela tožena stranka dovolj časa (10 dni), da na navedbe v sporni pripravljalni vlogi odgovori. Pritožnik ne navede ničesar kar bi pritožbeno sodišče prepričalo v nasprotno – da je dovolitev tega dokaza zavleklo reševanje spora.

10. Do pavšalnih navedb pritožnika, da je tožeča stranka kršila načela vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic, prepovedi povzročanja škode ter dolžnost izpolnitve obveznosti in skrbnosti pri ravnanju v obligacijskih razmerjih, se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeljevati, saj pritožnik v ničemer ne navede v katerem ravnanju oziroma v čem naj bi bile zatrjevane kršitve navedenih načel. 11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

13. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).