Jedro

Tožnica je kot poslovodja d.o.o. pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabila svoj položaj in prestopila meje svojih pravic, ko si je nakazala sporni znesek 58.300 EUR, do katerega ni bila upravičena, si tako pridobila premoženjsko korist v škodo tožene stranke in s tem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja po 244. členu KZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 1. 4. 2009. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami), ker si je tožnica, ki je bila poslovodja tožene stranke, z njenega transakcijskega računa na svoj osebni račun nakazala 58.300 EUR v zmotnem prepričanju, da ji navedeni znesek pripada iz naslova premalo izplačanih osebnih prejemkov. Po presoji sodišča je njeno ravnanje imelo vse zanke kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja in pravic po členu 244. Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji) ter kaznivega dejanja samovoljnosti po členu 313. KZ.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala obstoja terjatve, oziroma da bi za sporno izplačilo obstajala dejanska in pravna podlaga v poslovni dokumentaciji tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). V njej navaja, da je sodišče druge stopnje nezakonito „saniralo“ kršitve sodišča prve stopnje ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka namreč ni predložila nobenega dokaza o pravočasnosti izredne odpovedi. Kljub temu pa bi sodba sodišča prve stopnje morala imeti razloge o tem odločilnem dejstvu. Sodišče druge stopnje je nadomestilo to pomanjkljivost in s tem kršilo 25. člen Ustave. Sklicuje se tudi na stališča Ustavnega sodišča sprejeta v zadevi Up-2938/07-15. Nadalje navaja, da ji tožena stranka ni vročila pisne obdolžitve, niti ni omogočila zagovora. Sodišču pa očita, da je svojo odločitev napačno oprlo na določbo 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/06). Sodišče tudi protispisno ugotavlja, da je šlo za izplačilo zadržanega dela plače v smislu določb 5.3 in 5.4 individualne pogodbe o zaposlitvi. Čeprav je v pritožbi opozorila, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Opozarja, da je sodišče v postopku Pd 277/2009 ugodilo pretežnemu delu zahtevka, s katerim je tožnica vtoževala razliko plače po točkah 5.3 in 5.4 pogodbe o zaposlitvi. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, ko navajata, da naj bi šlo za izpolnitev znakov kaznivih dejanj po 244. členu KZ in 313. členu KZ, saj je tak zaključek izključujoč. Ob obstoju ustreznih dokazov bi lahko bilo izvršeno le eno ali drugo kaznivo dejanje, ne pa obe.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da si je tožnica, kot poslovodja tožene stranke, v dnevih 4. 12. 2007 in 4. 2. 2008 s transakcijskega računa tožene stranke nakazala skupaj 58.300 EUR. Tožnica je izplačila sicer utemeljevala z večletnim prikrajšanjem pri plači ter s predloženo pogodbo o akontaciji za obračun plače, vendar je sodišče ugotovilo, da tožničina terjatev iz naslova premalo izplačane plače ni obstajala in da pogodba ni imela podlage v realnih poslovnih dogodkih, kar je dne 12. 3. 2009 ugotovila komisija, pooblaščena s strani edinega družbenika tožene stranke (K. d.d.). Tožnica je bila istega dne odpoklicana s funkcije poslovodje in istočasno ji je bilo vročeno vabilo na zagovor, iz katerega izhaja, kaj se ji očita. Tožnica je zagovor podala 23. 3. 2009 pred pooblaščeno komisijo s strani K. d.d., v kateri je sodelovala tudi nova direktorica tožene stranke J. F., ki je bila imenovana z dnem 13. 3. 2009. Le-ta je tožnici 1. 4. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

8. Po določbi prvega odstavka 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca, če je ta pravna oseba, njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odvisna od dejstva, kdaj je bila seznanjena z odpovednim razlogom oseba, ki v smislu 18. člena ZDR ni delodajalec (1). Zato so neutemeljene revizijske navedbe, da je bilo z vsemi okoliščinami spornega nakazila vodstvo K. d.d., kot edinega družbenika tožene stranke, seznanjeno najkasneje v februarju 2009, zaradi česar naj bi bila izredna odpoved z dne 1. 4. 2009 dana prepozno. Nova direktorica tožene stranke je bila imenovana z dnem 13. 3. 2009 in od takrat dalje je nastopala v svojstvu delodajalca v smislu določbe 18. člena ZDR. Šele s tem dnem je lahko najprej ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 110. člena ZDR Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je F. po imenovanju na funkcijo direktorice aktivno sodelovala v postopku odpovedi, saj je bila navzoča na tožničinem zagovoru in je sprejela odločitev o izredni odpovedi. Kdo je v času podaje odpovedi tožnici nastopal v imenu tožene stranke, torej jasno izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč druge stopnje. Te ugotovitve tudi niso neskladne z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Sodišči nižje stopnje sta tako pravilno ugotovili, da je subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko začel teči šele po 12. 3. 2009 in ugotovili, da tudi upoštevaje objektivni rok, glede na očitana kazniva dejanja, tožena stranka s podajo odpovedi dne 1. 4. 2009 ni bila prekludirana. Glede na navedeno so neutemeljeni revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 399. člena ZPP in sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-2938/07. 9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Neutemeljeni so revizijski očitki, ki se nanašajo na postopek pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 83. člena ZDR. Sodišči nižje stopnje sta ugotovili, da je bilo tožnici vabilo na zagovor vročeno 12. 3. 2009 z jasno vsebino, kaj se tožnici očita. Vabilo je podpisal L. K., ki je bil pooblaščen od predsednika uprave K. d.d.. Tudi po presoji revizijskega sodišča tožnici pravica do zagovora ni bila kršena, saj se je zagovora dne 23. 3. 2009 udeležila in ob prisotnosti pooblaščene komisije K. d.d. in tudi ob navzočnosti nove poslovodje tožene stranke podala svoj zagovor. Tudi sicer sta se sodišči nižje stopnje pravilno sklicevali na določbe statusnega prava, vsebovane v določbah 505. in 515. člena ZGD-1, zato je neutemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s tem.

11. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, so nadalje neutemeljeni tudi očitki revidentke, da naj bi sodišče prve stopnje sporno nakazilo štelo kot izplačilo zadržanega dela plače v smislu določb individualne pogodbe o zaposlitvi, po kateremu bi se tožnici izplačalo 20% plače ob sprejemu letnega obračuna in poročila o poslovanju družbe, saj navedenega zaključka ni napravilo in je neutemeljen revizijski očitek protispisnosti v zvezi s tem. Tožnica je svoje prikrajšanje neuspešno utemeljevala s tem, da si v preteklih letih ni izplačevala celotne plače, niti do 80% bruto plače, ki bi ji šla ne glede na poslovne izide družbe. Sodišči nižje stopnje sta pravilno obrazložili, zakaj je tožnica v zvezi s spornimi plačili ravnala neustrezno, saj sta ugotovili, da za tožničino izplačilo sploh ni bilo pravne podlage oziroma, da si je tožnica nakazala sporni znesek, do katerega ni bila upravičena. V kolikor se revidentka sklicuje na dosojeno razliko v zadevi Pd 277/2009, revizijsko sodišče ugotavlja, da je šlo v konkretnem primeru za izdajo zamudne sodbe, v kateri sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč odločilo na podlagi fikcije, da je tožena stranka priznala tožničine dejanske trditve (2).

12. Zloraba položaja ali pravic je bila v času tožnici očitane kršitve opredeljena v 244. členu KZ kot kaznivo dejanje, ki ga stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Kaznivo dejanje se lahko stori le z direktnim naklepom. Izrabitev položaja je v tem, da storilec sicer ima pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar tega dejanja ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarske družbe ali druge pravne osebe. Tožnica je kot poslovodja d.o.o. pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabila svoj položaj in prestopila meje svojih pravic, ko si je nakazala sporni znesek 58.300 EUR, do katerega ni bila upravičena, si tako pridobila premoženjsko korist v škodo tožene stranke in s tem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja po 244. členu KZ. Kot je že pojasnilo sodišče druge stopnje, tožnica niti ni zanikala, da bi si sporni znesek nakazala, torej je imela namen pridobiti si premoženjsko korist v škodo tožene stranke. Ob pravilni pravni presoji sodišč nižje stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja po 244. členu KZ in je že iz tega razloga izredna odpoved zakonita, niso relevantne revizijske navedbe, ki se nanašajo na znake kaznivega dejanja samovoljnosti.

13. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožničin zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi, saj je bila le-ta tudi po presoji revizijskega sodišča zakonita.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Glede na to, da navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožena stranka glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Primerjaj VIII Ips 197/2008 z dne 7. 4. 2010. Op. št. (2): Pri presoji sodbe Pdp 548/2010, ki zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi zamudno sodbo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 52/2011 z dne 22. 5. 2012 poudarilo, da sodišče po uradni dolžnosti ni bilo dolžno ugotavljati ali je bilo s predloženo pogodbo o zaposlitvi in listino, da je tožnica za predhodno obdobje že dobila izplačano podobno razliko v plači karkoli narobe.