Jedro

Tožnici je bil pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočen zagovor. Vabilo na zagovor ji je vročil ustrezen organ, to je edini družbenik tožene stranke, saj je pogodbo o zaposlitvi sklenila kot poslovodna oseba s tem družbenikom, ki je kot lastnik nastopal v vlogi delodajalca. Nobene ovire ni, da ne bi isti organ, ki je pristojen za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, kateri je zaradi razrešitve prenehal mandat, nastopal v imenu delodajalca tudi pri prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in popravni sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 10. 4. 2009 nezakonita, da se ugotovi, da je tožnica še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki, ter da ji delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi ni prenehalo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ter ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, vključno z nadomestilom plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. S popravnim sklepom z dne 2. 8. 2010 je sodišče prve stopnje popravilo sodbo z dne 29. 3. 2010 tako, da se datum izredne odpovedi pravilno glasi: 1. 4. 2009. Zoper navedeno sodbo (smiselno zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka ter odločitev, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka) in popravni sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnica poudarja, da ni sporno, da je vabilo na zagovor tožnici poslal predsednik upravnega odbora K. d.d., torej druge družbe, ki na področju urejanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pri toženi stranki nima nobenih zakonskih pristojnosti. Sodišče prve stopnje nepravilno ugotavlja, da tožena stranka ni kršila postopka izredne odpovedi in se pri tem sklicuje na 505. čl. ZGD. Postopek zoper tožnico zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se namreč ni vodil zoper poslovodjo, saj je bil tožnici hkrati z vabilom vročen tudi sklep o predčasni razrešitvi. Določba 505. čl. ZGD zato ne more predstavljati ustrezne pravne podlage. Ob zakonitem postopanju bi morala tožena stranka ob predčasnem odpoklicu poslovodje imenovati tudi novega poslovodjo oz. vršilca dolžnosti, saj ZGD ne pozna situacije, da bi bila družba brez poslovodje. Novi poslovodja pa je imel vse pristojnosti, da v imenu delodajalca izvede postopek tako, kot to določa 83. čl. ZDR. Niti ZDR niti drugi predpisi družbeniku delodajalca ne dajejo nobenih pristojnosti na področju vodenja postopkov pred odpovedjo. V konkretnem primeru tožena stranka tožnici ni vročila niti pisne obdolžitve oz. obrazloženega razloga za nameravano odpoved, niti ji ni omogočila zagovora, zato je odločitev sodišča, da je vabilo komisije šteti kot ustrezno, nezakonita. Sodišče prve stopnje se v nadaljevanju ni opredelilo do pravočasnosti podane odpovedi, upoštevaje 30 dnevni rok od ugotovitve razlogov za podajo odpovedi, čeprav je tožnica izrecno opozorila, da je odpoved podana po poteku prekluzivnih rokov. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica ponovno poudarja, da je bilo izplačilo 13.300,00 EUR zajeto v podatkih bilance stanja za leto 2007, izplačilo 45.000,00 EUR pa v bilanci za leto 2008. Ta znesek je za toženo stranko tako visok, da ga skupščina tožene stranke ob sprejemu bilance ne bi mogla v nobenem primeru spregledati. K. d.d. je tudi sicer imel vseskozi direkten vpogled v finance tožene stranke. Ni dvoma torej, da je bilo sporno nakazilo znano tako vodilnim v družbi K. d.d., kot tudi sodelavcem tožnice. V vsakem primeru pa je bilo z vsemi okoliščinami spornih nakazil vodstvo K. d.d. seznanjeno najkasneje v februarju 2009. O.T. (ki je bila vseskozi seznanjena s temi izplačili) je o svojih ugotovitvah takrat obvestila nadrejenega B.J., tedaj direktorja za finance ter L.K., direktorja za kadrovske zadeve. To je potrdil L.K., ki je nato o tem poročal na kolegiju upravnega odbora. Izpovedal je tudi, da so tožnico pozvali, da ti nakazili obrazloži. Tožnica je vseskozi trdila, da gre za terjatev iz naslova premalo izplačanih plač. Ker so menili, da je bilo izplačilo neupravičeno, so tožnici določili rok (12. 3. 2009), da znesek vrne. Ker je bila odpoved podana šele v začetku aprila je očitno, da je prepozna. Sodišče prve stopnje nadalje protispisno ugotavlja, da je šlo pri navedenih nakazilih za izplačilo zadržanega dela plače v smislu določb 5.3. in 5.4. individualne pogodbe o zaposlitvi. Tako v tožbi, kot v nadaljnjih vlogah, pa tudi v svoji izpovedi, je tožnica poudarila, da si pred letom 2007 (zaradi težav pri poslovanju) ni obračunavala in izplačevala plače niti do 80% dogovorjene osnovne bruto plače. Zato sodišče tožnici neutemeljeno očita, da bi morala pred oz. ob izplačilu spornih zneskov vložiti zahtevek za izplačilo razlike v plači v smislu določb 5.3. in 5.4. individualne pogodbe o zaposlitvi. Razlikovanje med tem, ali predstavljajo sporna nakazila izplačilo razlike do 80 % osnovne plače ali 100 % (kot zmotno ugotavlja sodišče) pa je v predmetni zadevi bistveno. Izplačilo do 80 % osnovne bruto plače je šlo tožnici v vsakem primeru, tako kot ostalim delavcem in ne glede na poslovne izide. Izplačilo preostalih 20% pa je bilo odvisno od predhodnih ugotovitev skupščine tožene stranke. Sodišče tudi navaja, da tožnica ni dokazala, da je ob izplačilu neto zneskov dala izdelati obračun plače glede na predvidena oz. izplačana neto izplačila akontacije plače. Tudi v tem delu je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnica prepričljivo opisala potek dogodkov v letu 2007, ko so potekali razgovori o pripojitvi tožene stranke k družbi K. d.d.. Tedaj je pravnica T.P. tožnici posredovala tudi obrazce za prijavo terjatev delavcev, tožnica pa je nato napravila obračun razlike v plači (do 80 %), za katero je bila prikrajšana ter sprovedla tudi prvi del izplačila. O tem je obvestila tudi tedanja člana uprave K. d.d.. V februarju 2008 je bila nato izplačana še razlika. Odgovori prič, bivših ter sedanjih delavcev tožene stranke so se večkrat glasili, da se ne spomnijo. To je razumljivo, glede na to, da je od spornih nakazil preteklo že več let, poleg tega pa gre za izredno občutljiv spor. Ne glede na navedeno, pa izvedeni dokazi nedvomno kažejo na to, da tožnica izplačil ni prikrivala, temveč ravno obratno, s toženo stranko se je dogovarjala o zaključku zadeve s tem, da se izplačajo tudi predpisani davki in prispevki. Sodba nadalje nima razlogov o tem, kateri znaki kaznivih dejanj so podani. Sodišče v zvezi s tem citira 244. čl. ter 313. čl. KZ, pri tem pa ne navede, kako naj bi tožnica izrabila svoj položaj ali prestopila meje svojih pravic. Tožnica je bila vsekakor pristojna za odreditev plačila plač, zato ji ni mogoče očitati, da je izrabila svoj položaj ali prestopila meje svojih pravic. Tožnica si je nakazala zneske svoje osnovne bruto plače, za izplačilo le teh pa ni potrebovala nobene odobritve. Pravno neutemeljen je tudi očitek, da ni bil izdelan obračun plače oz. niso bili plačani prispevki in druge dajatve. To ne vpliva na obstoj elementov kaznivega dejanja, saj predstavlja kršitev predpisov, ki urejajo plačila prispevkov in davkov iz plač. Sodišče tudi ne obrazloži, kaj naj bi predstavljalo protipravno premoženjsko korist. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožnice kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in popravni sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožnica navaja v pritožbi.

V pritožbi tožnica ponovno poudarja, da ji tožena stranka nikoli ni vročila pisne obdolžitve oz. obrazloženega razloga, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, niti ji ni omogočila zagovora v skladu s 82. čl. ZDR in je bil tozadevno postopek tožene stranke pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nezakonit. Takšne navedbe tožnice ne držijo, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno apliciralo določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD- 1, Ur. l. RS, št. 42/2006) ter Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). ZGD-1 v 505. čl. med drugim določa, da družbeniki odločajo o postavitvi in odpoklicu poslovodij in zastopajo družbo v sodnih postopkih proti poslovodjem. Dne 12. 3. 2009 je tako edini družbenik tožene stranke K. d.d., hkrati s tem, ko je tožnico odpoklical, le tej vročil tudi vabilo na zagovor pred izrednim prenehanjem delovnega razmerja z obrazložitvijo, kaj se tožnici očita. ZDR v 3. odst. 18. čl. določa, da kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če le tega ni, pa lastnik. Glede na takšno zakonsko določilo ni nobene ovire, da isti organ smiselno ne bi mogel nastopati v imenu delodajalca tudi pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, kateri je zaradi sklepa o razrešitvi prenehal mandat (ne pa tudi delovno razmerje, na podlagi iste pogodbe in kar med strankama ni bilo sporno). Glede na specifičnost situacije, ko je bila tožnica kot poslovodja dne 12. 3. 2009 razrešena, je vabilo, ki ga je pooblaščena komisija edinega lastnika in družbenika tožene stranke dne 12. 3. 2009 vročila tožnici, ustrezno v smislu določb 3. odst. 83. čl. ZDR. Tožnica je pogodbo o zaposlitvi sklenila z družbo K. d.d., edinim družbenikom družbe K. d.o.o., zato je bilo tudi vabilo na zagovor glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vročeno s strani ustreznega organa. Bistvo vabila na zagovor je v tem, da se zaposlenemu omogoči pravica do zagovora. Tožnici je bilo vabilo na zagovor, iz katerega jasno izhaja, kaj se tožnici očita, nedvomno vročeno. Tožnica je zagovor podala dne 23. 3. 2009, na zagovoru je bila prisotna tako pooblaščena komisija s strani edinega lastnika in družbenika tožene stranke, kot tudi nova direktorica tožene stranke, ki je tožnici nato pogodbo tudi izredno odpovedala, zato je potrebno zaključiti, da tožnici pravica do obrambe ni bila kršena. Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V citiranih odločbah je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo, da je izredna odpoved nezakonita zgolj, če delodajalec delavcu ne vroči pisne obdolžitve in mu ne omogoči zagovora, kar pa za konkretni primer ne velja.

Tožnica nadalje neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravočasnosti podane odpovedi, saj naj bi bila po njenih trditvah le ta podana po poteku prekluzivnih rokov. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je razvidno, da je tudi pri obravnavanju glavnega razloga za podajo izpodbijane odpovedi (to je, da si je tožnica dne 4. 12. 2007 z izplačilom zneska 13.300,00 EUR in dne 4. 2. 2008 z izplačilom zneska 45.000,00 EUR s transakcijskega računa tožene stranke na svoj osebni račun na nezakonit način prisvojila denarna sredstva družbe K. d.o.o. v skupni višini 58.300,00 EUR), sodišče v okviru presojanja zakonitosti podane odpovedi ugotavljalo, ali je odpoved podana pravočasno. Sodišče prve stopnje se je na strani 5. in 6. sodbe obsežno opredelilo do rokov, ki jih določa 2. odst. 110. čl. ZDR. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Iz dokazov, izvedenih v postopku izhaja, da je komisija, pooblaščena s strani ustanovitelja, lastnika in edinega družbenika tožene stranke dne 12. 3. 2009 ugotovila, da za izplačilo 58.300,00 EUR, ki si jih je tožnica izplačala s transakcijskega računa tožene stranke na svoj osebni račun ni pravne podlage, saj dokumentacija o tej terjatvi med poslovno dokumentacijo ni bila najdena. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je datirana s 1. 4. 2009. Že samo iz teh dejstev izhaja, da so ugovori tožnice o poteku roka za izredno odpoved neutemeljeni. Izredna odpoved je bila dana v 30 dnevnem subjektivnem roku iz 110. člena ZDR in tudi znotraj širšega objektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR, kjer je določeno, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da ima dejanje tožnice znake tako kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po 244 čl. Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS 63/1994 in naslednji), kot tudi samovoljnosti po 313. čl. KZ. Ob upoštevanju datumov nezakonitih izplačil, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo ter materialnih določb Kazenskega zakonika o višini kazni, ki je predpisana za ti dve kaznivi dejanji ter določb o zastaranju kazenskega pregona (111. čl. KZ) je jasno, da kazenski pregon v času odpovedi še ni zastaral, zato tožena stranka s podajo izredne odpovedi dne 1. 4. 2009, tudi upoštevajoč objektivni rok, ni bila prekludirana.

Navedbe tožnice, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da sporna nakazila predstavljajo izplačila neto akontacij plač, ne držijo, saj je sodišče ugotovilo, da si je tožnica neupravičeno na svoj osebni račun nakazala denarna sredstva v skupnem znesku 58.300,00 EUR. V kolikor bi namreč sporna nakazila predstavljala zneske, do katerih je bila tožnica upravičena, sodišče ne bi imelo podlage zaključiti, da je tožnica s temi nakazili izpolnila znake kaznivih dejanj. Vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist, oziroma, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore. Tako v teoriji kot sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da tožnica do spornih izplačil ni bila upravičena, zato bi morala v konkretnem primeru tožnica dokazati, da je bila do zneska 58.300,00 EUR upravičena. Takšno dolžnost je imela tožnica tudi na podlagi 263. čl. v zvezi z 515. čl. ZGD-1. ZGD-1 namreč v 2. odst. 263. čl. določa, da so člani organa vodenja solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Tožnica je sicer za navedena izplačila predložila pogodbo o akontaciji na obračun plače (priloga A1), vendar pa ta pogodba ni imela podlage v realnih poslovnih dogodkih oz. v nadaljnji poslovni dokumentaciji tožene stranke. V primeru, da bi bila tožnica dejansko upravičena do razlike zaradi premalo izplačanih plač in drugih prejemkov, bi zagotovo tekoče obračunavala celotne prejemke in razliko med izplačanimi in obračunanimi prejemki izkazovala kot terjatev do družbe v poslovni dokumentaciji družbe. Tožnica tega ni storila, niti ni predložila kakršnihkoli drugih (računovodskih) dokumentov, ki bi verodostojno dokazovali, da je bila tožnica pri plači dejansko prikrajšana. Tožnica ni dokazala, kakšno višino plače je imela dejansko dogovorjeno v posameznem obdobju, kar bi bil predpogoj za ugotovitev obdobja in višine prikrajšanja, ki ga je zatrjevala. Tožnica je sicer predložila kopijo ročnega obračuna za sporno obdobje (A13), vendar pa iz navedenega dokumenta ni mogoče izluščiti nobenih pravnorelevantnih dejstev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da bi do prikrajšanj iz naslova plač v resnici prišlo in da je bila tožnica do spornega zneska tudi dejansko upravičena.

Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da je bilo izplačilo utemeljeno in sta zanj vedela tako tožena stranka kot edini družbenik tožene stranke K. d.d. zato, ker je bilo izplačilo 13.300,00 EUR zajeto v podatkih bilance stanja za leto 2007, izplačilo 45.000,00 EUR pa v bilanci za leto 2008, obe bilanci pa je potrdila skupščina tožene stranke. Tožnica je bila kot poslovodja tožene stranke zadolžena, da na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa (515. čl. ZGD-1). Zadolžena je bila za zakonito poslovanje tožene stranke in zato torej tudi za pravilnost in zakonitost vsakoletnih bilanc. Edini družbenik in lastnik tožene stranke je lahko utemeljeno zaupal, da tožnica kot poslovodja posle družbe vodi pravilno in zakonito. V konkretnem primeru zato ni relevantno ali je bilo izplačilo zavedeno v bilancah stanja ali ne, temveč je relevantno, da je edini lastnik in družbenik tožene stranke, na podlagi pregleda poslovne dokumentacije s strani pooblaščene komisije, v marcu 2009 ugotovil, da za takšno izplačilo v poslovni dokumentaciji tožene stranke ni podlage. Iz navedenega razloga je tožnico tudi razrešil, v nadaljevanju pa je bil utemeljeno izpeljan tudi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožeča stranka nepravilno tolmači tudi navedbe sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da tožnica ni pred oz. ob izplačilu vložila kakšnega zahtevka za izplačilo razlike v plači, ali skupščini predlagala izplačila zadržanega dela plače v smislu določb 5.3. in 5.4. individualne pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se s tako navedbo nikakor ni postavilo na stališče, da je šlo pri neupravičeno nakazanih zneskih za izplačilo preostalih 20 % plače, kateri se naj bi tožnici izplačali ob sprejemu letnega obračuna in poročila o poslovanju družbe. Sodišče je to navedlo zgolj v prikaz netransparentnosti ravnanja tožnice. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da je sodišče prve stopnje kakorkoli zmotno ugotovilo dejansko stanje, iz česar naj bi sledila tudi zmotna uporaba materialnega prava ter bistvena kršitev določb postopka.

Nadalje ne držijo tudi pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o tem, kateri znaki kaznivih dejanj so podani. Iz dokaznega postopka ter obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je tožnica kot poslovodja d.o.o. opravljala gospodarsko dejavnost, ter da si je pridobila premoženjsko korist (sporni znesek 58.300,00 EUR do katerega ni bila upravičena). Tožnica ni zanikala, da bi si sporni znesek nakazala, zato ni nobenega dvoma, da ne bi imela namena, da si to premoženjsko korist pridobi v škodo tožene stranke, pri tem pa je kot direktorica tožene stranke izrabila svoj položaj tako, da si je ta sredstva nakazala neupravičeno in brez dejanske in pravne podlage, kot je to brez dvoma pokazal dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje in kot je to smiselno povzelo v obrazložitvi tudi sodišče prve stopnje, ki je pravilno zaključilo tudi, da ima takšno tožničino ravnanje tudi vse znake kaznivega dejanja samovoljnosti.

Ker ostale pritožbene navedbe tožnice za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353., 366. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom popravilo očitno napako v izreku glede datuma izredne odpovedi, zoper navedeni sklep pa ni vsebinskih pritožbenih navedb, zato je pritožbeno sodišče tudi popravni sklep sodišča prve stopnje potrdilo v skladu z 366. členom in v zvezi z 353. čl. ZPP.

Pravdni stranki pritožbenih stroškov nista priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.