Jedro

Sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno zahteva od prvo toženke, da bi morala dodatno izkazati, da je poskušala neuspešno pridobiti posojilo za plačilo sodne takse, saj pritožba pravilno poudarja, da s tako slabim premoženjskim, likvidnostnim in finančnim stanjem družbe, posojila v nobenem primeru ne bi dobila.

Denarni zahtevek na plačilo določenega zneska, zavarovanega med drugim tudi s poroštvom toženca nedvomno vpliva na obseg stečajne mase, pri čemer je za odločitev, ali gre za dejanje toženca, ki spada v stečajno maso, bistven glavni predmet spora.

Izrek

I. Pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi in se I. točka izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se predlogu prvo tožene stranke z dne 30. 1. 2015 za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse delno ugodi tako, da se prvo toženo stranko oprosti plačila sodne takse v znesku 4.000,00 EUR, preostali znesek v višini 215,00 EUR pa je ta dolžna plačati po plačilnem nalogu Nal_34a_1_d5 z dne 15. 5. 2015 v roku 15 dni od vročitve te odločbe.

II. Pritožba tretje tožene stranke se zavrne in se III. točka izreka izpodbijanega sklepa potrdi.

III. Tretje tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog prvo tožene stranke z dne 30. 1. 2015 za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za revizijo zavrne (I. točka izreka), tretje toženo stranko pa se plačila sodne takse za revizijski postopek oprosti (II. točka izreka) in se njena revizija zavrže (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo prvo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da njenemu predlogu za oprostitev plačila takse za revizijo ugodi, podrejeno pa naj ga spremeni tako, da ji odobri odlog plačila takse do odločitve o reviziji, po tem pa ji odobri obročno plačilo takse. Zoper III. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP vložil pritožbo tretji toženec in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v III. točki izreka razveljavi, tožnici pa naloži povrnitev stroškov te pritožbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba prvo toženke je delno utemeljena, pritožba tretje toženca pa ni utemeljena.

Glede pritožbe prvo toženke

4. Prvo in tretje tožena stranka sta dne 12. 1. 2015 vložili revizijo, po prejemu plačilnega naloga dne 30. 1. 2015 pa še predlog za oprostitev plačila sodne takse za revizijo. Sodišče prve stopnje je predlog prvo toženke z izpodbijanim sklepom zavrnilo, saj je menilo, da prvo toženka ni podala konkretnih navedb, da sredstev, potrebnih za plačilo sodne takse, ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Prvo toženka je v svojem predlogu navedla, da ne razpolaga s premoženjem, s katerim bi lahko plačala sodno takso, da posluje z izgubo v višini 533.851,00 EUR in ima negativni kapital v višini 761.247,00 EUR, njena aktiva pa se je v letu 2014 zmanjšala iz razloga oslabitve neizterljivih terjatev. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da iz bilance stanja prvo toženke na dan 31. 12. 2014 (priloga B15) izhaja, da prvo toženka razpolaga zgolj s 3,00 EUR sredstev, zaradi česar je zaključilo, da prvo toženka res nima sredstev za plačilo sodne takse. Iz vpogleda v register TRR izhaja, da prvo toženka tudi nima odprtega transakcijskega računa. Glede na takšne ugotovitve sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno zahteva od prvo toženke, da bi morala dodatno izkazati, da je poskušala neuspešno pridobiti posojilo za plačilo sodne takse, saj pritožba pravilno poudarja, da s tako slabim premoženjskim, likvidnostnim in finančnim stanjem družbe posojila v nobenem primeru ne bi dobila. Upoštevajoč vse navedeno in višino sodne takse (4.215,00 EUR) je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in prvo toženko v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 delno oprostilo plačila sodne takse v višini 4.000,00 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Prvo toženka je tako dolžna plačati sodno takso za revizijo v višini 215,00 EUR, in sicer po plačilnem nalogu Nal_34_1_d5 z dne 15.1.2015 v roku 15 dni od vročitve predmetne odločbe.

Glede pritožbe tretje toženca

5. Z uvedbo osebnega stečaja oseba, ki je v stečajnem postopku, ohrani poslovno sposobnost. Njena poslovna sposobnost je omejena le v smislu določbe 386. člena ZFPPIPP tako, da stečajni dolžnik ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso. V tem smislu in obsegu je omejena tudi njegova pravdna (procesna) sposobnost (tako VSL sklep I Cp 2273/2010 z dne 22.9.2010). Stečajni upravitelj tako postane zakoniti zastopnik dolžnika le glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso.

6. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi IX Pg 3481/2012 z dne 14. 6. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča I Cpg 1441/2014 z dne 26. 11. 2014 tožencu kot poroku solidarno z drugima dvema toženkama naložilo plačilo 264.308,23 EUR na podlagi pogodbe o prevzemu dolga po kreditni pogodbi št. 3068/11700135/ZT. V tej zadevi je torej sodišče odločalo o denarnem zahtevku na plačilo določenega zneska, zavarovanega med drugim tudi s poroštvom toženca. Tak denarni zahtevek nedvomno vpliva na obseg stečajne mase, pri čemer je za odločitev, ali gre za dejanje toženca, ki spada v stečajno maso, bistven glavni predmet spora. Dejstvo, da je toženec v primeru neuspeha z revizijo dolžan plačati stroške revizijskega postopka nasprotne stranke, zaradi česar je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre za dejanje, ki bi lahko vplivalo na obseg oziroma zmanjšanje stečajne mase, tako ni relevantno, saj gre prvič za postransko/akcesorno terjatev, ki je odvisna od glavnega zahtevka, poleg tega pa takšni stroški ne spadajo med stroške stečajnega postopka po 355. členu ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 131. člena ZFPPIPP. Ne glede na to pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju revizije vseeno pravilna. Vtoževani zahtevek namreč kot že rečeno predstavlja denarni zahtevek, ki spada v stečajno maso. Ker v konkretnem primeru revizije ni vložil stečajni upravitelj kot toženčev zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec ni bil pravilno pooblaščen za vložitev revizije s strani stečajnega upravitelja, pač pa toženec sam priznava, da s strani stečajnega upravitelja ni dobil pooblastila za vložitev, zato je revizijo vložil sam, upoštevajoč, da pomanjkanja procesne sposobnosti ni mogoče sanirati v novem postopku, je pritožbeno sodišče pritožbo tretje toženca zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju revizije potrdilo (1. točka 365. člena ZPP).

7. Ker tretje toženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).