Jedro

V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDOdv, državno odvetništvo pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa državo in državne organe. Za zastopanje je državna odvetnica pooblaščena z zakonom, zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala.

Pritožnik se ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka, saj dokazni predlog toženke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožnika. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sam tožnik navedel. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo.

Stroškovnika (toženke) tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V prvem odstavku 163. člena ZPP izrecno določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče brez obravnavanja, s čimer je zadoščeno izjemi od načela kontradiktornosti, ki je predpisano v 5. členu ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva od toženke Republike Slovenije plačilo zneska 3.005.535,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova odškodninske odgovornosti države (26. člen Ustave). Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka) in naložilo tožniku, da povrne toženki stroške pravdnega postopka v višini 5.199,42 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, ker je obremenjena s kršitvami Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Ustave in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Tožena stranka v spis ni vložila pooblastila za zastopanje, kot to zahteva prvi odstavek 98. člena ZPP. Ker tega ni storila, se šteje, da njena dejanja niso opravljena, ker je obstoj pooblastila procesna predpostavka. Neizkazanost upravičenja za zastopanje predstavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s formalnimi predpostavkami nadalje očita, da tožena stranka ni podpisala svojih vlog, kar pomeni, da so te nepopolne (105. člen ZPP) in bi jih sodišče moralo zavreči. Glede odškodninske odgovornosti tožnik najprej navaja sodno prakso Sodišča Evropske Unije (SEU) in zaključke, ki izhajajo iz navedenih sodb (C-224/01, C-173/03, C-379/10). Nadalje navaja, da je podana odškodninska odgovornost države, ker stečajno sodišče ni opravilo potrebnega nadzora. Ta bi moral biti ne zgolj procesne narave, ampak tudi vsebinske. Pomanjkanje vsebinskega nadzora je rezultiralo v izgubi tožnikove ločitvene pravice in pod ceno prodanih nepremičninah. V pritožbi se tožnik opredeli tudi do same višine odškodnine in vzročne zveze. Odškodninska odgovornost države izhaja tudi iz kršitve pravice do obveščenosti. Tožnik ni bil informiran o začetku stečaja (sklep o začetku stečaja mu ni bil vročen) in drugih pravnih dejanjih med stečajem, s tem pa ni mogel vplivati na potek stečajnega postopka. Tožnik se ne strinja z zaključki sodišča, ki se je glede nezakonitosti ravnanj stečajnega upravitelja oprlo na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2429/2017-III. O tem vprašanju bi moralo odločati samo, na podlagi navedb in dokazov v tem postopku. Pritožba izpodbija tudi obrazložitev o zavrnitvi dokazov (postavitev izvedenca za področje cenitve nepremičnin in zaslišanje stečajnega upravitelja), ker je pavšalna, neustrezna in predstavlja bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno pritožnik utemeljuje vtoževano odškodnino na podlagi nedopustnih in protiustavnih zakonskih praznin, ki so omogočale prodajo nepremičnin pod tržno vrednostjo in izgubo ločitvene pravice solidarnega poroka. Pritožnik navaja, da bi se do teh pravnih praznin moralo sodišče prve stopnje opredeliti. V zvezi z izrekom o stroških pritožnik navaja, da mu ni bila dana možnost, da se že v samem postopku na prvi stopnji izreče o stroškovniku tožene stranke, s čemer so bile kršene pritožnikove pravice po 22. in 25. členu Ustave.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeni navedbi o odsotnosti pooblastila in nepopolnosti vlog tožene stranke spadata v področje procesnih predpostavk. Obe navedbi sta neutemeljeni. V skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), državno odvetništvo pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa državo in državne organe. V konkretnem primeru je toženko zastopala višja država odvetnica K. K. Za zastopanje je bila pooblaščena z zakonom,1 zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala. Pritožnikovo stališče, da bi se ob prvem pravdnem dejanju morala izkazati s pooblastilom, je nepravilno.2 Dvoma, da bi bila državna odvetnica, kar izraža v pritožbi, pritožnik pred sodiščem prve stopnje ni izpostavil. Njene vloge v postopku pred sodiščem prve stopnje so bile opremljene z žigom državnega odvetništva. Tožena stranka je bila torej v postopku pred sodiščem prve stopnje ustrezno zastopana. Iz že navedenega razloga pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba glede nepopolnosti vlog. Vsa pisanja tožene stranke v spisu so opremljena z žigom državnega odvetništva ter podpisom višje državne odvetnice, torej so v skladu z določbo 105. člena ZPP.

7. Pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede neizvedbe dveh dokaznih predlogov, in sicer predloga za zaslišanje stečajnega upravitelja in predloga za postavitev izvedenca za področje cenitve nepremičnin. Glede zadnjega se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju (12. točka obrazložitve) v sklopu, ki se nanaša na protipravnost ravnanj toženke. Neutemeljena pa je tudi navedba, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo stečajnega upravitelja. Ta dokaz je predlagala toženka in pritožnik se ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala nasprotna stranka. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko navedel tudi sam tožnik.3

8. Pritožnik zatrjuje, da je toženka ravnala protipravno, ker stečajno sodišče ni opravljalo nadzora nad stečajnim upraviteljem v zvezi z obstojem ločitvene pravice in prodajo nepremičnin. Te navedbe so neutemeljene, zaključek sodišča prve stopnje pa pravilen, vendar iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 13. člen ZPP o predhodnem vprašanju. Odločitev sodišča v zadevi P 2428/2017-III (kjer je bila predmet presoje domnevna odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja) ne vsebuje odločitve o vprašanju, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), ki bi bilo pomembno v danem primeru. V navedeni odločbi je sodišče zgolj odločilo, da stečajni upravitelj ni dolžan plačati vtoževanega zneska (odškodnine), ker ni odškodninsko odgovoren. Izrek sodne odločbe ne vsebuje odločitve o zakonitosti ravnanj stečajnega upravitelja. Odločitve v navedeni zadevi zato ni mogoče šteti za rešitev predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP.

9. Vendar je kljub temu pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da stečajno sodišče ni ravnalo protipravno. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v 327. členu določa, da mora upravitelj za vsako premoženje, ki sestavlja stečajno maso, pridobiti oceno vrednosti tega premoženja zaradi prodaje. Ta ocena predstavlja tudi podlago za izklicno ceno, ki jo stečajno sodišče določi v sklepu o prodaji (331. člen ZFPPIPP). Zoper ta sklep je možna pritožba, s katero lahko upniki izpodbijajo (med drugim) cenitev nepremičnine.

10. Nadzor stečajnega sodišča predstavlja sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe (341. ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju mora sodišče presoditi, ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji in ali je vsebina prodajne pogodbe v skladu s kogentnimi pravili, določenimi v 337. do 343. členu ZFPPIPP (šesti odstavek 341. člena ZFPPIPP). Pri presoji, ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji (l. točka šestega odstavka 341. člena ZFPPIPP), sodišče ne presoja le tega, ali je upravitelj opravil izbiro kupca na način, določen s sklepom o prodaji (torej na podlagi izvedene javne dražbe, zavezujočega zbiranja ponudb oziroma neposrednih pogajanj). Presoditi mora tudi, ali je upravitelj pri izvedbi načina prodaje, določenega s sklepom, ravnal v skladu s pravili o izbiri najugodnejše ponudbe, določenimi v 334. in 335. členu ZFPPIPP.4 Zoper oba sklepa (o prodaji in soglasju) je možna pritožba, ki zadrži izvršitev (341. člen ZFPPIPP).

Pritožnik je imel v stečajnem postopku nad premoženjem izbrisane družbe A., d. o. o., položaj (navadnega) upnika. Zato bi se lahko zoper naveden(a) sklep(a) pritožil, če je menil, da nepremičnina ni bila ustrezno ocenjena oziroma, da stečajni upravitelj pri prodaji ne postopa pravilno. Pritožnik niti ne zatrjuje, da bi navedeni pravni sredstvi (pritožbo zoper sklep o prodaji in/ali o soglasju k prodaji) v stečajnem postopku izkoristil. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča,5 ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo.6 Pritožnik bi tako lahko (hipotetično) uspel, če bi trdil, da se je zoper sklepa pritožil in da sta bili pritožbi zavrnjeni. Tega pa pritožnik ni navajal ne v tožbi ne v pritožbi zoper izpodbijano sodbo.

11. Iz tega razloga tudi ni bila potrebna izvedba dokaza z izvedencem za cenitev nepremičnin. Pritožnik bi moral v stečajnem postopku izpodbijati sklep o prodaji, ki je vseboval izklicno ceno in je temeljila na ugotovitvah cenilca, s katerimi se pritožnik ni strinjal. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo neizvedbo dokaza in sicer, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen iz razlogov, neodvisnih od vprašanja pravilnosti cenitve nepremičnine. Drugače povedano: ker se je zaradi tožnikove pasivnosti (ker se ni pritožil zoper sklep o prodaji in/ali sklep o soglasju k prodaji) pretrgala vzročna zveza, je povsem nepomembno, ali je bila nepremičnina prodana za ustrezno ceno ali ne. Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje za sprejem izpodbijane odločitve ni bilo dolžno izvesti dokaza,7 z neizvedbo predlaganega dokaza pa ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, niti ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja.

12. V bistvenem enako velja glede navedb o protipravnosti ravnaj toženke zaradi nepriznanja tožnikove ločitvene pravice. Tožnik je v stečajnem postopku nastopal kot »navadni« upnik; sicer je uveljavljal ločitveno pravico, vendar mu stečajno sodišče tega statusa ni priznalo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik imel možnost sodnega preizkusa odločitve o obstoju zatrjevane ločitvene pravice. V skladu s četrtim odstavkom 305. člena ZFPPIPP mora upnik, ki meni, da ima ločitveno pravico, vložiti tožbo za ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice (v roku enega meseca po objavi sklepa). Tožnik v danem primeru ni vložil tožbe in tako je hipotetična ločitvena pravica prenehala (305. člen ZFPPIPP).8 Zato ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju stečajnega upravitelja (in posledično ne nadzoru toženke), saj leži v pritožnikovi pasivnosti razlog, da sodišče ni odločalo o obstoju (domnevne) ločitvene pravice in hipotetično saniralo kršitve.

13. Trditve pritožnika o pravnih prazninah so povsem posplošene in gre zgolj za ponavljanje navedb, na katere je že pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da pravo ureja določena vprašanja drugače, kot ustreza pritožniku, še ne pomeni, da so prisotne pravne praznine. Pravna praznina v splošnem pomeni, da pride do situacije, ko je v pravnem sistemu vrzel, do katere pride, ker ni mogoče vnaprej najti zakonskega predvidenega pravnega pravila, s katerim je mogoče razrešiti pravno relevanten življenjski primer.9 V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o pravnih prazninah, saj je zakonodajalec zavestno uredil navedena področja (vse tri »življenjske primere,« ki jih navaja pritožnik). To velja tako za položaj solidarnega poroka v stečajnem postopku, način informiranja upnikov in tudi oblike nadzora s strani stečajnega sodišča. Obrazložitev izpodbijane sodbe (25. točka obrazložitve) glede očitanih pravnih praznin na teh področjih je pravilna in ji pritožbeno sodišče v celoti sledi, pritožba pa se s temi argumenti prvostopenjske sodbe konkretizirano ne sooči, temveč le ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, na katere mu je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ker zatrjevane pravne praznine niso prisotne, ni utemeljena pritožbena navedba, da je podana odškodninska odgovornost toženke zaradi obstoja »nedopustnih in protiustavnih zakonskih pravnih praznin.«

14. Prav tako so neutemeljene navedbe tožeče stranke glede kršitve pravice do obveščenosti. Sodišče prve stopnje je v 23. in 24. točki obrazložitve prepričljivo razložilo in materialnopravno pravilno zavrnilo tožnikove očitke. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopenjskega in zgolj ponovno izpostavlja, da so bili vsi pravni akti v skladu z ZFPPIPP objavljeni na portalu Agencije za javnopravne evidence in storitve (AJPES), zato se je tožnik imel možnost seznaniti z njihovo vsebino. Četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP vsebuje zakonsko domnevo, da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke v tem postopku ali drugega pravnega dejanja iz prvega odstavka 122. člena s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja. Zakonodajalec je v insolvenčnih postopkih določil vročanje z objavo na portalu AJPES in tako so se vsa relevantna pisanja vročala tudi v spornem stečajnem postopku. Točna pa je tudi navedba sodišča prve stopnje, da se je tožnik očitno seznanil z objavljenimi akti, ker je iz stečajnega spisa razvidno, da je aktivno sodeloval v stečajnem postopku.V zvezi z navedbo, da je bil stečaj nad premoženjem izbrisane družbe nezakonit, ker sklep o začetku stečaja ni bil vročen družbenikom, pritožbeno sodišče izpostavlja dejstvo, da tožnik ni bil družbenik te družbe, ampak direktor družbenice.10 Tožnik v pritožbi ne razlikuje med stečajem nad pravno osebo in stečajem nad premoženjem izbrisane družbe. Sodišče prve stopnje se v zvezi z vročanjem sklepa o začetku stečaja pravilno sklicuje na določbe ZFPPIPP in sodno prakso,11 iz katere sledi, da pritožniku ni bila kršena pravica do obveščenosti in sodelovanja. Kot navaja sodišče prve stopnje, je bil edini družbenik družbe A., d. o. o., družba B., d. o. o., ki pa je bila v času začetka stečaja nad premoženjem izbrisane družbe A., d. o. o., tudi že izbrisana iz sodnega registra. Tako sklepa o začetku stečaja ni bilo mogoče vročati družbeniku (izbrisane) pravne osebe, nad katere premoženjem se je začel stečajni postopek, saj ta družbenik ni več obstajal. 15. V zvezi s pritožnikovimi navedbami, da se ni mogel pritožiti zoper sklep o začetku stečaja, ker mu ta ni bil vročen, pritožbeno sodišče ugotavlja dvoje. Prvič, noben predpis ne določa, da bi moral biti ta sklep vročen tožniku. Nadalje, v postopku stečaja nad premoženjem izbrisane družbe (443. člen ZFPPIPP) ni predviden ugovor v smislu 235. člena ZFPPIPP, saj se določbe zakona o stečajnem postopku nad pravno osebo uporabljajo le smiselno. Smisel ugovora stečajnega dolžnika v stečajnem postopku nad pravno osebo je, da nasprotuje upnikovemu predlogu in se tako nad njim ne začne stečajni postopek ter posledično ne pride do prenehanja pravne osebe. V stečajnem postopku nad premoženjem izbrisane pravne osebe pa je pravna oseba že prenehala obstajati, zato ni potrebe po tovrstnem pravnem varstvu. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je bila s tem kršena pravica stečajnega dolžnika do sodelovanja v postopku; če dolžnik (pravna oseba) ne obstaja, mu po naravi stvari taka pravica ne more biti kršena. Še toliko manj pa je smiselna pritožbena navedba, da je bila kršena pravica fizične osebe, ki je bila direktor družbenika izbrisane družbe, nad katere premoženjem je potekal stečajni postopek. Bivšim direktorjem ne ZFPPIPP ne kak drug zakon ne daje nobenih posebnih pravic v stečajnem postopku.

16. Neutemeljene so tudi navedbe, da se tožnik zaradi nevročitve pisanj ni mogel izjasniti o vrednosti nepremičnin. Materialnopravno pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, vsebovan v 24. točki obrazložitve, da tožnik v stečajnem postopku ni imel statusa ločitvenega upnika (ampak zgolj navadnega), katerega soglasje bi bilo potrebno v skladu s 345. členom ZFPPIPP. Razlog, zakaj tožnik v tem delu ni mogel vplivati na potek stečajnega postopka, ni kršitev pravice do obveščenosti, ampak dejstvo, da ni bil ločitveni upnik. Dodatno, kot že navedeno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik tudi kot navadni upnik imel možnost pritožbe zoper sklep o prodaji, s katero bi lahko izpodbijal izklicno ceno. Da je bilo vročanje opravljeno v skladu z zakonom (preko portala AJPES), je bilo tudi že pojasnjeno.

17. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker toženka ni ravnala protipravno. Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijani sodbi (11. točka obrazložitve), morajo za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti biti izpolnjene vse splošne predpostavke: protipravnost ravnanja, obstoj škode, vzročna zveza med ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja. Ker v danem primeru toženka ni ravnala protipravno, odškodninski zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se zato ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami o vzročni zvezi in višini odškodnine.

18. Naposled je neutemeljena tudi pritožba v zvezi s stroški. Postopanje sodišča prve stopnje v zvezi s stroškovnikom in odmero stroškov je bilo pravilno. V drugem odstavku 31. točke izpodbijane sodbe se je sodišče posredno opredelilo do t. i. potrebnih pravdnih stroškov in nato odločilo o višini celotnih stroškov. Stroškovnika (toženke) tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V prvem odstavku 163. člen ZPP izrecno določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče brez obravnavanja, kar je izjema od načela kontradiktornosti, ki je predpisano v 5. členu ZPP. Ne oziraje se na dejanska ali pravna stališča strank mora sodišče pri odmeri potrebnih stroškov samo aplicirati ustrezno tarifo, po tem, ko stranka opredeljeno zahteva povračilo svojih stroškov.12 Poleg tega je tožnik imel možnost vpogledati v spis in stroškovnik ter s tem preveriti pravilnost stroškovne odločitve prvostopenjskega sodišča. 19. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo kršitev, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

1 Državno odvetništvo nastopa kot zakoniti pooblaščenec Republike Slovenije. Glej: Aleš Galič, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), prva knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 343. 2 Pritožbeno sodišče na tem mestu izpostavlja stališče dela pravne teorije, da se lahko na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklicuje samo stranka, ki ni bila v redu zastopana (ne pa tudi njen nasprotnik – smisel 11. točke je varstvo nepravilno zastopanih; če pa je nepravilno zastopani v pravdi uspel, potem tudi ni razlogov za njegovo varstvo). Glej: Jan Zobec, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), tretja knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 304. 3 VSL sodba II Cpg 132/2015 z dne 27. 1. 2015. 4 Nina Plavšak, Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017, str. 731. 5 V konkretnem primeru z izdajo sklepov, s katerimi stečajno sodišče opravlja nadzor nad potekom stečajnega postopka. 6 Glej npr. odločbe VSRS: II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011, II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014 in II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012. 7 Skladno z drugim odstavkom 213. člena ZPP sodišče odloča le o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Neizvedba dokazov, predlaganih za dokazovanje pravno nepomembnih (neodločilnih) dejstev, pa je logična posledica ugotovitve sodišča, da so določena dejstva pravno nepomembna. 8 Četrti odstavek 305. člena ZFPPIPP med drugim določa: Če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe v skladu s prvim do tretjim odstavkom tega člena, prenehata: 1. njegova ločitvena pravica […]. Navedeno pomeni, da bi tožnik v posledici nevložitve tožbe ločitveno pravico v vsakem primeru izgubil, četudi bi poprej obstajala. 9 Glej: Marijan Pavčnik, Teorija prava, GV založba, Ljubljana 2015, str. 309. 10 Ki pa v času začetka stečaja nad premoženjem izbrisane družbe ni več obstajala. 11 Npr. sklepa VSL Cst 121/2015 in VSL Cst 120/2017. 12 VSL sklep I Cp 2874/2014, z dne 17. 12. 2014.