Jedro

Tožnica v času bolniškega staleža ni vodila plesnega tečaja, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi zlorabe bolniškega staleža, nezakonita. Pri tem ni bistveno, kakšna navodila osebne zdravnice je imela tožnica za čas bolniškega staleža.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne (pravilno: izredne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici podala 15. 2. 2010. Odpoved je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo, temveč še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnici vzpostavi delovno razmerje in jo za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v obvezna socialna zavarovanja (točka II izreka), da tožnico pozove nazaj na delo, ji obračuna bruto nadomestilo plače od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela v višini, kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvede pripadajoči davek in prispevke ter tožnici izplača neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila, ter ji prizna in izplača vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.125,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

Z izpodbijanim popravnim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo pisno napako v točki I izreka sodbe opr.št. I Pd 286/2010 z dne 7. 12. 2011, tako da je besedo „Redna“ nadomestilo z besedo „Izredna“.

Zoper navedeno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podredno da jo razveljavljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj izrek izpodbijane sodbe nasprotuje samemu sebi in listinam v spisu. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2010, v točki II izreka pa, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je bila tožnici vročena 16. 2. 2010, ne 15. 2. 2010. Bistvena kršitev določb v postopku je nadalje podana, ker je sodišče prve stopnje vpogledalo v dopis A.A. z dne 28. 3. 2011, ki toženi stranki sploh ni bil vročen, zaradi zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke, da se na naroku za glavno obravnavo dne 10. 6. 2011 vpogleda v zdravstveni karton tožnice ter zaradi zavrnitve dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala na naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2011 in v pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2011, kakor tudi zaradi zavrnitve dokaza za postavitev izvedenca medicinske stroke. Te kršitve določb pravdnega postopka je tožena stranka pravočasno uveljavljala. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb ni opredelilo oz. je v izpodbijani sodbi navedlo nejasne razloge, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je nadalje podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj v skladu z 227. členom ZPP ni štelo, da tožnica noče predložiti seznama tečajnic (tožnica je bila del plesne šole A. in pozna tečajnice). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede ugovora tožene stranke in ni pojasnilo zakaj šteje, da sta bili A.B. in A.D. edini, ki sta bili spornega dne prisotni na tečaju „ženska tehnika“. Glede na tožničino zanikanje obstoja seznama tečajnic bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti dokazni predlog, da se kot tečajnici zaslišita priči A.B. in A.D.. Tožnica je po eni strani zatrjevala, da ni povezana s plesno šolo in da nima seznama tečajnic, po drugi strani pa je v tožbi predlagala zaslišanje priče A.B. kot tečajnice, ki je bila prisotna spornega dne v plesni šoli. Priča A.A. je v nasprotju s tem trdil, da seznama tečajnic ne vodi, oz. je zaslišan kot priča izpovedal, da je podatke o tečajnicah (predlaganih pričah) pridobil šele 18. 3. 2011 (tožnica je z zasebnimi podatki A.B. razpolagala že ob vložitvi tožbe). Iz izpovedbe priče A.B., da jo je A.A. klical 19. 1. 2010 izhaja, da je razpolagal s podatki o tečajnicah, vendar teh podatkov sodišču prve stopnje ni predložil. Zaslišane priče (A.B., A.D., A.C.) niso verodostojne. Te priče so izpovedale v korist tožnice. Tožnica niti ni dokazala, da so priče tečajnice v plesni šoli A.. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbam prič, ki so bile zaslišane v nasprotju z določili ZPP. Tožena stranka je zaslišanjem ugovarjala, vendar se sodišče prve stopnje do ugovora ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi priče A.B. kljub izpovedbi detektiva B.B. o tem, da mu je priča povedala, da je spornega dne plesni tečaj vodila tožnica. Sodišče prve stopnje je nekritično upoštevalo izpovedbo tožničinega partnerja A.A., ki ima interes, da tožnica v tem sporu uspe. Pri tem se ni opredelilo do kontradiktornosti v izjavah A.A.: najprej je navedel, da s seznamom tečajnic ne razpolaga, nato pa je posredoval seznam z dvema tečajnicama. Obe tečajnici sta, ko sta bili zaslišani kot priči, izpovedali v korist tožnici. Priča B.B. je natančno pojasnil, kako in na kakšen način je prišel do ugotovitev, ki izhajajo iz detektivskega poročila. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo verodostojnost izpovedbe A.B., ki je dolgoletna tečajnica in pozna tako tožnico kot A.A.. Priča je bila ob zaslišanju vidno vznemirjena. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ima detektivsko poročilo v skladu z zakonom in sodno prakso svojo dokazno težo, saj je detektiv glede resničnosti svojih ugotovitev vezan na zakon in kodeks poklicne etike. Ob zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede vprašanja, ali je tožnica kritičnega dne vodila plesni tečaj, je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP glede prekluzije v zvezi z dokazi, ki jih je predložila tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2011 in v pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2011. Tožnica vse do zaslišanja priče A.B. na naroku dne 10. 6. 2011 ni zatrjevala, da je detektiv napačno povzel njeno izjavo in tudi ni pojasnila, da je detektiv dne 19.1.2010 opravil razgovor z A.B., ki mu je povedala, da prihaja s tečaja, ki ga je vodila tožnica. Tožnica je zaslišanje te priče predlagala, da bi potrdila, da sta spornega dne tečaj vodila A.A. in A.C.. Detektivsko poročilo z dne 22. 1. 2010 in poročilo C. d.o.o. potrjujeta, da je kritičnega dne plesni tečaj vodila tožnica. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz listin je evidentno, da je tožnica skupaj s partnerjem nosilka dejavnosti plesne šole A.. Ni naključje, da je detektiv istega dne, ko je dobil navodilo, tožnico našel v večernih urah v prostorih plesne šole A.. Tožena stranka je z zaslišanjem A.E., listinami in izpovedbo detektiva dokazala, da je tožnica spornega dne vodila plesni tečaj in s tem zlorabila bolniški stalež ter zaupanje delodajalca. V istem obdobju je s partnerjem tudi javno nastopala, kar dodatno potrjuje navedbo tožene stranke, da je nosilka dejavnosti plesne šole ter potrjuje navedbe tožene stranke o neverodostojnosti zaslišanih prič A.C., A.A., A.D. in A.B.. Sodišče prve stopnje kljub kontradiktorni (neprepričljivi) izpovedbi dr. A.F. ni sledilo predlogu tožene stranke za postavitev izvedenca medicinske stroke. Na naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2011 je sodišče prve stopnje toženi stranki sicer dovolilo vpogled v zdravstveni karton tožnice. Tedaj je priča dr. A.F. spremenila svojo izpovedbo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožena stranka na podlagi dejstev, ki jih je izvedela šele na naroku za glavno obravnavo dne 7. 12. 2011, predlagala postavitev izvedenca medicine dela. Takrat je tožena stranka izvedela, da iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica ni upoštevala navodil lečeče zdravnice. Priča dr. A.F. je na naroku za glavno obravnavo dne 7. 12. 2011 izpovedala, da je imela tožnica vnetje prsi, na prejšnjem naroku pa je izpovedala, da aktivnost pri vnetju ni dovoljenja, da pa tožnica ni imela vnetja prsi. Tožničina odsotnost od otroka v večernih urah, ko naj bi ga dojila in ko naj bi izvajala aktivnosti za pomiritev, dejansko pa je bila v plesnem studiu, kjer je vodila plesni tečaj. To dokazuje zlorabo bolniškega staleža, tožnica ni ravnala v skladu za navodili zdravnika.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper popravni sklep, ki ga je izdalo sodišče prve stopnje dne 14. 2. 2012. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da pri zapisu v izreku izpodbijane sodbe, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2010 nezakonita, ni šlo za pisno napako. Sodišče prve stopnje je zgolj sledilo tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen s strani tožnice. Presoja sodišča prve stopnje, da je pri izdelavi pisnega odpravka sodbe prišlo do pisne napake, je zato v nasprotju z listinami v spisu (s tožbo). Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopa, ker so razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju z listinami v spisu. Tožnica med postopkom ni ustrezno modificirala tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi moralo to upoštevati. Na sklepčnost tožbenega zahtevka mora paziti po uradni dolžnosti, morebitne nesklepčnosti ne more odpraviti s popravnim sklepom.

Tožnica je v odgovorih na obe pritožbi prerekala navedbe tožene stranke in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep o popravi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti (ali ki jih uveljavlja pritožba) in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno in zakonito odločitev.

O pritožbi zoper izpodbijano sodbo: Pritožba zoper izpodbijano sodbo sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (smiselno iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Glede odločilnih dejstev tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med temi listinami ali zapisniki. Nasprotje, kot navaja pritožba, naj bi bilo v tem, da je v točki I izreka izpodbijane sodbe zapisano, kot da gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo popravljeno s popravnim sklepom. Ves čas sojenja ni bilo dvoma, da je predmet spora zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožnici 15. 2. 2010 (priloga A3). Drži sicer, da je tožnica v tožbenem zahtevku v točki I navedla, kot da gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je takšen zapis povzelo sodišče prve stopnje v izrek izpodbijane sodbe, vendar je svojo napako popravilo s popravnim sklepom. Tako je v izreku izpodbijane sodbe jasno navedeno, da je nezakonita izredna (ne redna) odpoved pogodbe o zaposlitvi. O zakonitosti izpodbijanega sklepa (o popravi) pa v nadaljevanju.

Poleg tega, kot navaja tožena stranka, je bila odpoved tožnici vročena 16. 2. 2010 in ne 15. 2. 2010, ko je bila podana. Zakaj bi to predstavljalo bistveno dejstvo ni jasno, saj je v izreku izpodbijane sodbe navedeno, da tožnici delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo, toženi stranki pa je naloženo, naj tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračuna in izplača nadomestilo plače in druge prejemke iz delovnega razmerja. Iz tega je razvidno, da nikjer ni navedeno, da bi tožnici že 15. 2. 2010 prenehalo delovno razmerje, kot protispisno (in neutemeljeno) navaja pritožba.

Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve dokaznih predlogov navedlo jasne razloge: v obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da dokazov, ki so bili podani po izreku prvega naroka za glavno obravnavo (potni nalog oz. evidenca prisotnosti tožnice, urnik dela dr. A.F., detektivsko poročilo C.), kot prepoznih ni upoštevalo (četrti odstavek 286. člena ZPP), saj bi te dokaze tožena stranka morala predlagati pravočasno oz. ni izkazala, da jih je brez svoje krivde predlagala po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Dokaza z vpogledom v zdravstveni karton (izven spornega obdobja, torej glede nebistvenih dejstev) ni izvedlo, ker tožnica s tem ni soglašala, sodnega izvedenca medicinske stroke pa ni določilo, ker je glede na izpovedbo osebne zdravnice tožnice dr. A.F. (ki je izpovedala o zdravstvenem stanju tožnice in o navodilih) nepotreben. Z vsemi temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Pooblastila iz 227. člena ZPP, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo. Citirani člen ZPP se uporabi v primeru, ko se ena stranka sklicuje na listino, ki jo naj bi imela nasprotna stranka. V konkretnem primeru pa listine, ki jo omenja tožena stranka, to je seznama tečajnic, tožnica ni imela in ga ni mogla predložiti. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 3. 2011 tožeči stranki in A.A. naložilo, da predložita seznam tečajnic z dne 19. 1. 2010 med 18.30 in 19.30 uro. Tožeča stranka je na ta sklep odgovorila v pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2011 (list. št. 38, vloga je bila vročena toženi stranki), da s seznamom ne razpolaga. V plesni šoli A. ni zaposlena, ampak jo vodi (njen zunajzakonski partner) A.A. Tožnica ni nosilka dejavnosti plesne šole A., kot zmotno navaja tožena stranka v pritožbi, ampak je edini nosilec dejavnosti B.B. kot samostojni kulturni delavec.

Res je tožnica že v tožbi navedla, da je bila A.B. spornega dne ena izmed tečajnic plesnega tečaja „ženska tehnika“, nato pa je na poziv sodišča prve stopnje odgovorila, da s seznamom tečajnic ne razpolaga, vendar v teh dejstvih ni podanega nasprotja, kot meni tožena stranka. Tožnica je bila očitno seznanjena z dejstvom, da je bila A.B. spornega dne tečajnica (ne nazadnje je bila tega dne tudi prisotna v plesnem studiu A.).

V dopisu, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo dne 28. 32. 2011, je A.A. pojasnil, da s seznamom tečajnic v posamezni skupini ne razpolaga (takšnega seznama ni dolžan voditi in ga niti ne sme glede na varstvo osebnih podatkov). Ve za dve osebi, ki sta bili tistega dne edini prisotni, to sta A.B. in A.D.. Ta dopis je sodišče prve stopnje prebralo na naroku za glavno obravnavo dne 10. 6. 2011, kot je razvidno z zapisnika z naroka. Na tem naroku je tožena stranka oporekala seznamu. Pri tem ni navedla, da ni verjetno, da sta bili le dve tečajnici (število tečajnic niti ni bistveno), ampak, da je seznam tečajnic neverodostojen. Predlagala je, da sodišče ravna, kot da (tretja) oseba odreka predložitev listine, v katero razpolaga (po ZPP). S tem v zvezi je določba 228. člena ZPP, po kateri lahko sodišče prve stopnje naloži predložitev listine drugi osebi, le če gre za listino, ki jo mora po zakonu pokazati ali predložiti, ali za listino, ki je po svoji vsebini skupna zanjo in za stranko. V konkretnem primeru, ko se je šlo za seznam tečajnic, torej niso bili izpolnjeni ti pogoji, da bi se drugi osebi naložilo, da listino predloži. Zato tudi ni bilo pogojev za sankcioniranje nepredložitve listine (pa tudi sicer je ta druga oseba – A.A. - zahtevane podatke sodišču prve stopnje predložila).

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni vpogledalo v zdravstveni karton tožnice, saj, kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 18. 3. 2011, tožnica ni dopustila vpogleda. Dokaz je bil predlagan v zvezi z obdobjem od 15. 1. 2010 do 30. 1. 2010. Na naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2011 je sodišče prve stopnje sklenilo, da bo ponovno zaslišalo dr. A.F. in ji naložilo, naj predloži zdravstveni karton tožnice. Kot je razvidno iz zapisnika z naroka z dne 9. 11. 2011, je osebna zdravnica tožnice dr. A.F. na poziv sodišča prve stopnje predložila kopijo zdravstvenega kartona tožnice, ki se nanaša na obdobje od 14. 1. 2010 do 19. 1. 2010 (priloga C1), torej na obdobje, ki je edino relevantno za ta spor. Iz tega razloga je treba šteti, da se predlog tožene stranke, ki se nanaša na predložitev zdravstvenega kartona za daljše obdobje (v celoti), nanaša na dejstva, ki za ta spor niso relevantna. Zato je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

Na naroku za glavno obravnavo dne 7. 12. 2011 je tožena stranka ponovno predlagala izvedbo dokaza s sodnim izvedencem medicinske stroke, ki bi ugotovil, kakšno diagnozo je imela tožnica, kakšna navodila je prejela in ali je ta navodila upoštevala. Vse to je razvidno iz zdravstvenega kartona tožnice in iz izpovedbe njene osebne zdravnice. Za presojo, ali delavec ravna skladno z navodili svojega osebnega zdravnika ali pristojne zdravstvene komisije, je treba namreč ugotoviti, kakšna navodila je delavec prejel (in ne kakšna bi moral prejeti ali kakšna bi bila najbolj ustrezna, kot zmotno meni tožena stranka v pritožbi).

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika. Sodišče prve stopnje tega dokaza utemeljeno ni izvedlo, zaslišalo pa je prokurista tožene stranke, ki je bil - kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe - z zadevo seznanjen. S takšno odločitvijo pritožbeno sodišče soglaša. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2011 predlagala vpogled v poročilo C., iz katerega naj bi bilo razvidno, da je tožnica 19. 1. 2010 vodila plesni tečaj in da je 15. 1. 2010 nastopila z A.A. na .... Zakaj te listine ni predložila pravočasno, to je do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, tožena stranka ni pojasnila. To pojasnilo je podala v pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2011. Navedla je, da je dodatno poročilo predložila zaradi neverodostojne izpovedbe priče A.B. in ker je naredila dodatne poizvedbe glede dejstva, ali je tožnica na dan 19. 1. 2010 vodila tečaj „ženska tehnika“. To pa niso opravičljivi razlogi za prepozno predlaganje dokazov. Sicer pa je tudi povem nebistveno, ali je imela tožnica dne 15. 1. 2010, ko še ni bila v bolniškem staležu, plesni nastop.

Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v prvem odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na določbo drugega odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala.

Za razlog po 8. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR gre, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2010 je tožnici očitano, da je v času bolniškega staleža ravnala v nasprotju z navodili pristojnega zdravnika in da je opravljala pridobitno delo. Dne 19. 1. 2010 je vodila plesni tečaj „ženska tehnika“ v prostorih plesnega studa A..

Glede dejstva, ali je tožnica spornega dne vodila plesni tečaj „ženska tehnika“ v A. plesni šoli, so izpovedale tožnica in priče A.A., A.C., A.B., A.D. in (zasebni detektiv) B.B.. Razen zasebnega detektiva so vse preostale priče izpovedale, da tečaja ni vodila tožnica, ampak A.A., ki mu je asistirala A.C.. Takšnemu dokaznemu zaključku pritožbeno sodišče pritrjuje. Glede verodostojnosti izpovedb tožnice, prič in zasebnega detektiva dodaja, da so bili vsi pred zaslišanjem po določbi drugega odstavka 238. člena ZPP v povezavi z 263. členom ZPP opomnjeni, da so dolžni govoriti resnico in da ne smejo ničesar zamolčati, opozorjeni so biti tudi na posledice krive izpovedbe. Le priča (zasebni detektiv) B.B. je izpovedal, da naj bi tožnica vodila plesni tečaj - to naj bi izvedel od A.B.. A.B., ko je bila zaslišana, tega ni potrdila, ampak je izpovedala, da je B.B. povedala le, da je bila na plesnem tečaju „ženska tehnika“ in da je tožnica v plesnem studiu. Ob soočenju sodišče prve stopnje nasprotja v izpovedbah ni uspelo odpraviti, ker sta obe priči vztrajali pri svoji izpovedbi. Izpovedbo priče A.B. so potrdile tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka, in preostale zaslišane priče. Tožnica je izpovedala, da se je 19. 1. 2010 nahajala v plesnem studiu, vendar na tečaju ni učila ali asistirala. Asistirala je A.C., ki je, ko je bila zaslišana kot priča, to potrdila. Izpovedbo sta potrdili tudi priči A.A. in A.D., ki je bila tečajnica na plesnem tečaju „ženska tehnika“. Glede na te izpovedbe in dejstvo, da bi zasebni detektiv izjavo A.B. lahko razumel narobe, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni mogoče slediti izpovedbi zasebnega detektiva B.B., čeprav ga k nepristranskosti in strokovnosti veže njegov poklic, ker so drugače izpovedale prav vse preostale priče (vključno s tožnico), Poleg tega, kot je navedlo sodišče prve stopnje, je izpovedba priče A.B. bolj logična in konsistentna, tudi glede drugih podrobnosti srečanja z zasebnim detektivom (kraj srečanja, prisotnosti še ene osebe). Njegovo izpovedbo, enako kot izpovedbe tožnice in drugih prič, sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe na kratko povzelo, v nasprotje med izpovedbama priče B.B. in priče A.B. se je poglobilo in ga skušalo odpraviti, svojo dokazno oceno je natančno pojasnilo. Na podlagi te ocene je prepričljivo in pravilno ugotovilo, da plesnega tečaja „ženska tehnika“ dne 19. 1. 2010 ni vodila tožnica. Pri tem je ne nazadnje upoštevalo tudi izpovedbo B.B. v delu, v katerem je izpovedal, da tožnica, ko je prišla iz plesnega studia, ni bila prepotena niti ni nosila plesnih čevljev.

Na podlagi navedene ugotovitve, da tožnica 19.1. 2010 ni vodila plesnega tečaja oz. da očitek, ki ga je v odpovedi navedla tožena stranka, ni utemeljen, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2010 ni zakonita.

Glede na takšno presojo ni bistveno, kakšna navodila osebne zdravnice je imela tožnica za čas bolniškega staleža. Kljub temu pritožbeno sodišče dodaja, da v izpovedbi dr. A.F. ni nedoslednosti in nasprotij, kot skuša prikazati tožena stranka v pritožbi. Na naroku za glavno obravnavo dne 10. 6. 2011, ko je bila dr. AA.F. zaslišana kot priča, je izpovedala, da je imela tožnica težave s prsmi (nevarnost, da pride do vnetja) in da njeno stanje (težave s prsmi, čustvene težave) ni zahtevalo posebnih omejitev pri gibanju. Ob ponovnem zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 9. 11. 2011 je ponovila svojo izpovedbo glede težav tožnice, po vpogledu v zdravstveni karton je navedla, da je imela tožnica zastoj mleka in eritem kože, prisotna je bila nevarnost, da se razvije vnetje prsi, poleg tega je bila tožnica čustveno nestabilna. Vse to je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Poleg tega je priča (osebna zdravnica tožnice) izpovedala še, da je bolniški stalež zaključila dne 19. 1. 2010. to pa je razvidno tudi iz bolniškega lista (priloga B10). Temu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo in dodatnih dokazov glede delovnega časa priče ni izvajalo.

O pritožbi zoper izpodbijani sklep: Tožena stranka v pritožbi zoper popravni sklep sicer utemeljeno navaja, da je tožeča stranka že v tožbi z dne 1. 3. 2010 tožbeni zahtevek oblikovala, tako da je v točki I zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne (ne izredne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo je prav tako zapisalo, kot da gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je ves čas postopka jasno, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne nazadnje pa to izhaja tudi iz preostalih točk tožbenega zahtevka oz. izreka izpodbijane sodbe. Res je sicer, da je do pisne pomote v izreku izpodbijane sodbe prišlo zaradi predhodne pisne pomote tožnice v tožbi, vendar načelo vezanosti na zahtevek ne pomeni, da sodišče prve stopnje takšne (očitne) pisne pomote ne bi smelo popraviti. Kot določa 328. člena ZPP lahko predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih ali številkah in druge očitne pisne ali računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. V konkretnem primeru je šlo za takšno očitno pisno pomoto, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno popravilo s sklepom o popravi. S takšno odločitvijo tudi ni kršilo načela dispozitivnosti (2. člen ZPP) niti ni tožeči stranki prisodilo nekaj, česar ni zahtevala s tožbo.

Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in po 353. členu ZPP in po 2. točki 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani popravni sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato po prvem odstavku 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Svoje pritožbene stroške krije po prvem odstavku 155. člena ZPP tudi tožnica, ker njena odgovora na pritožbi nista v ničemer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča.