Jedro

Četudi je v prvotnem prepisu zvočnega posnetka zaslišanja tožnice napačno navedeno, da je neko vprašanje postavila predsednica senata, v resnici pa ga je pooblaščenka tožnice, četudi ni vneseno vprašanje predsednice senata „Zakaj?“ in opozorilo pooblaščenki, naj posluša in naj ne prekinja izpovedi tožnice, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev tudi ni podana, ker sodišče prve stopnje prepisa ni izdelalo v treh dneh po naroku za glavno obravnavo in ker je zvočno snemalo le izpoved tožnice, ne pa tudi izpoved zakonite zastopnice tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo (1. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker prepis zvočnega posnetka zaslišanja tožnice najmanj na mestih, na katere pritožba posebej opozarja, še vedno ni skladen z dejanskimi navedbami. Tožnica je namreč podala ugovor zoper prepis zvočnega posnetka z dne 22. 12. 2010, sodišče prve stopnje je temu ugovoru ugodilo in odredilo izdelavo ponovnega prepisa, ki je bil tožnici vročen 14. 1. 2011. Tožnica tako opozarja, da je iz vnovičnega prepisa zvočnega posnetka razvidno, da je v osmem odstavku na 2. strani prvega prepisa pri vprašanju predsednice senata, kdo je dal pobudo za srečanje in v katerem časovnem obdobju približno je to bilo, manjkalo podvprašanje „Zjutraj?“ Nadalje je pri pojasnilu predsednice senata tožnici, da jo je prej spraševala za odpoved, manjkal stavek: „Prosim, poslušajte, stranka izpoveduje, ne prekinjat!“ Končno tožnica opozarja, da je na 4. strani prvotnega prepisa bilo napačno napisano, da je vprašanje, katera od njiju (tožnica ali izvršna direktorica tožene stranke) je prva sugerirala v to ne ravno zakonito pot, kako prekiniti sporazum, napačno zapisano, da je to vprašanje postavila predsednica senata, pri vnovičnem prepisu pa je pravilno zapisano, da je to vprašanje pooblaščenke tožnice. Pri vnovičnem prepisu zvočnega posnetka je v nadaljevanju naveden še prej izpuščeni dialog med obema pooblaščencema o dopustnosti tega vprašanja. Tožnica opozarja, da tudi v popravljenem prepisu ni zabeleženo, da je pooblaščenec tožene stranke pooblaščenki tožnice skočil v besedo, češ da naj preneha s takšnimi insinuacijami, na kar naj bi predsednika senata pooblaščenca tožene stranke grobo in s povzdignjenim glasom prekinila, naj takoj preneha s temi insinuacijami in konstrukti. Nadalje je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 125. a členom ZPP, saj sodišče prve stopnje zapisnika ni izdelalo v zakonskem nepodaljšljivem roku treh dni. Prepis je bil tožnici vročen šele 13 dni po njegovem nastanku, s čemer je bilo tožnici in njeni pooblaščenki onemogočeno, da bi se natančno spominjali izpovedbe na naroku in ustrezno ugovarjali zoper prepis zvočnega posnetka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP je nadalje podana zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje izpovedbo domnevne, samooklicane zakonite zastopnice tožene stranke A.J.H. diktiralo na zapisnik, izpovedbo tožnice pa posnelo in napravilo nepravilen prepis zvočnega posnetka. Takšna ravnanje je v nasprotju z načelom pravičnega sojenja in tudi v nasprotju z ustavno varovano pravico do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi s tem, da je sodišče prve stopnje sploh izvedlo dokazni postopek z zaslišanjem samooklicane zakonite zastopnice tožene stranke A.J.H. in odločitev oprlo na njeno zaslišanje. Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno najprej ugotoviti, kdo je zakoniti zastopnik tožene stranke in kdo je podpisal pooblastilo pooblaščencu tožene stranke in ali se procesna dejanja tožene stranke sploh štejejo za opravljena, ne pa, da je na podlagi navedb in dokazov tožene stranke izvajala dokazni postopek o pravočasnosti tožbi. Tožnica je že v vlogi z dne 13. 12. 2010 navedla, da je pri Upravni enoti .... opravila poizvedbe o vpisu zakonitega zastopnika tožene stranke v register društev. Zadnja zahteva za vpis spremembe zastopnika tožene stranke v register društev je bila podana 29. 10. 2010, to je po poteku 30 dni od nastale spremembe. Iz odgovora UE ... nadalje izhaja, da je bila zadnja sprememba zakonitega zastopnika tožene stranke v register društev vpisana 14. 9. 2009, ko je bil kot zakoniti zastopnik vpisan predsednik tožene stranke M.B.. Tožena stranka je izrecno opozorila tudi na sklep Vrhovnega sodišče RS, opr. št. I Up 33/2009 z dne 16. 12. 2009 o tem, da je za zakonitega zastopnika treba šteti osebo, ki je kot zastopnik društva vpisana v register. Sodišče prve stopnje se o tem ni izreklo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Ko je tožena stranka vložila odgovor na tožbo, je bil v registru društev kot zakoniti zastopnik tožene stranke vpisan predsednik M.B.. Sodišče prve stopnje ob razpisu naroka ni po uradni dolžnosti in tudi ne glede na navedbe tožnice preverilo, kdo je zakoniti zastopnik tožene stranke, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z 78., 79. in 80. členom ZPP. Prav tako sodišče prve stopnje ni preverilo, kdo je v imenu tožene stranke podpisal pooblastilo pooblaščencu za vložitev odgovora na tožbo, s čemer je ponovno zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 97. členom ZPP. Obstoj veljavnega pooblastila je procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pooblastilo pooblaščencu tožene stranke za vložitev odgovora na tožbo je izdala A.J.H., samooklicana v. d. izvršna direktorica, ki pa ni zakonita zastopnica tožene stranke. Po odločitvi izpodbijanega sklepa je tožnica prejela sklep Upravne enote ... z dne 12. 1. 2001, iz katerega izhaja, da je tožena stranka umaknila zahtevo za registracijo spremembe zakonitega zastopnika, ker je bilo ugotovljeno, da zastopnik društva ni bil izvoljen v skladu s temeljnim aktom društva. Sicer pa tožena stranka ob poskusu registracije spremembe zakonitega zastopnika niti ni poskušala vpisati A.J.H., temveč prav tako samooklicano in nezakonito izvoljeno podpredsednico Ž.B.S.. Tožnica pritožbi prilaga relevantne dokaze, pridobljene iz upravnega spisa z dne 19. 1. 2011, ki so pravočasne v smislu 337. člena ZPP. Odvetnik, ki je vložil odgovor na tožbo ni imel veljavnega pooblastila tožene stranke. V skladu z 78. členom ZPP se procesna dejanja, ki jih procesno nesposobna stranka opravi sama, ne upoštevajo, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo izdati zamudno sodbo. Tožnica je izdajo zamudne sodbe predlagala s pripravljalno vlogo z dne 13. 12. 2010, sodišče prve stopnje pa temu predlogu ni sledilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo pravdnega postopka iz 8., 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da je izdalo sklep, s katerim je odločilo o pravočasnosti tožbe in ob tem upoštevalo navedbe in predlagane dokaze tožene stranke iz odgovora na tožbo ter iz pripravljalnih vlog tožene stranke. Listine v spisu kažejo na nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe (da je A.J.H. zakonita zastopnica) in samimi listinami (vsa dokazila o nezakonitosti zastopanja), zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 11. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi določbo 21. člena Zakona o sodiščih (pravilno Zakona o delovnih in socialnih sodiščih), saj bi glede na pravočasne navedbe tožnice lahko prekinilo postopek in počakalo na odločitev upravnega organa. Prav tako je sodišče prve stopnje kršilo določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), saj bi glede zakonitosti zastopanja dokaze lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ko je kot zakonito zastopnico obravnavalo A.J.H., jo zaslišalo in na njeno izpovedbo celo oprlo svojo odločitev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zlasti glede odločilnih dejstev o času in kraju vročitve obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izda zamudno sodbo, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je nesmiselna trditev tožnice, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Z odločitvijo, da se izpoved tožnice snema, je sodišča tožnici omogočilo, da natančno izpove, kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah ji je bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na listinske dokaze, kakor tudi na izpovedbo same tožnice, ki je sama s seboj prihajala v nasprotje. Tožnica je navajala, da naj bi ji bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 7. 9. 2010 okrog 2. ure (popoldne), ali pa celo pozneje in da je tega dne šla tudi na U. po izpis plač in na Zavod za zaposlovanje, kjer se je prijavila v evidenco brezposelnih. Dne 7. 9. 2010 je bil torek, iz objav zavoda pa je razvidno, da so uradne ure ob torkih med 8. in 12. uro in med 13. in 15. uro. Glede na zatrjevanje tožnice, da se je z A.J.H. dobila ob 14. uri oziroma še kasneje, je popolnoma jasno, da tožnica do zaključka uradnih ur v nobenem primeru ne bi uspela priti do Območne službe Zavoda za zaposlovanje, ki je na P.. ulici. Navedena dejstva sama po sebi dokazujejo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nikakor ni bila vročena 7. 9. 2010, kakor tožnica zatrjuje zgolj z namenom, da bi dokazovala pravočasno vložitev tožbe. Tožnica prepisu zvočnega posnetka svojega zaslišanja ni ugovarjala glede zgoraj navedenih bistvenih izjav. V skladu z določili temeljnega akta tožene stranke je izvršni direktor društva poslovodni organ in tisti, ki nastopa v funkciji vodenja, zastopanja in predstavljanja sekretariata. Tožnica je pritožbi priložila listino Upravne enote ... z dne 6. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je toženo stranko pozvalo, da dostavi pooblastilo, na podlagi katerega je A.J.H. izdala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega je podpisala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je predložila pooblastilo tedanje izvršne direktorice M.V.. Statut tožene stranke je glede pooblastila jasen, kar je potrdila tudi upravna enota, sam vpis v register pa je zgolj deklaratorne narav. Tožena stranka predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje tistega dela izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker v prvotnem prepisu zvočnega posnetka zaslišane tožnice ni bilo vneseno podvprašanje predsednice senata „Zjutraj?“ in opozorilo predsednice senata pooblaščenki tožnice, da naj posluša in ne prekinja izpovedbe tožnice, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev tudi ne more biti podana, ker je v prvotnem zapisniku napačno navedeno, da je neko vprašanje postavil predsednica senata, v resnici pa ga je pooblaščenka tožnice in ker ni naveden dialog med obema pooblaščencema o dopustnosti tega vprašanja, ter ker v vnovičnem prepisu zvočnega posnetka ni zapisano, da naj bi ji pooblaščenec tožene stranke skočil v besedo pooblaščenki tožnice, češ da naj preneha z insinuacijami, nakar naj bi predsednica senata pooblaščenca prekinila grobo in s povzdignjenim glasom, češ da naj takoj preneha s temi insinuacijami in konstrukti. Pritožbeno sodišče sicer nima nobenega razloga, da ne bi verjelo pritožbenim navedbam o tem, da je do takšnega nezapisanega dialoga med udeleženci v resnici prišlo, vendar to še vedno ne pomeni, da zaradi tega strankam ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je vsebina bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor udeleženci postopka pri zvočnem snemanju govorijo drug čez drugega, lahko pride do tega, da kakšne besede ni možno razumeti. V nobenem primeru pa domnevno manjkajoči dialog med pooblaščencem tožene stranke in predsednico senata ni bistven za odločitev.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje prepisa zvočnega posnetka tistega dela naroka za glavno obravnavo, na katerem je bila zaslišana tožnica, ni izdelalo v treh dneh po njegovem nastanku. Res je sicer, da četrti odstavek 125. a člena ZPP določa, da se prepis zvočnega postopka izdela v treh dne po njegovem nastanku, vendar gre za instrukcijski rok. Prekoračitev tega roka bi bila tako lahko kvečjemu relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s petih odstavkom 125. a člena ZPP. Vendar pa okoliščina, da prepis zvočnega posnetka ni bil izdelan v roku treh dni, v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, kar pa je pogoj za obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker je bilo zvočno snemanje naroka odrejeno le glede tožnice, ne pa tudi glede izpovedbe v. d. izvršne direktorice tožene stranke. Zgolj zaradi tega, ker je predsednica senata odredila zvočno snemanje izpovedbe tožnice, ne pa tudi zvočnega snemanja izpovedbe v. d. izvršne direktorice tožene stranke, ni bila v ničemer kršena tožničina možnost obravnavanja pred sodiščem. Bogata sodna praksa je kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razčlenila na kršitve pravice do informacije, kršitve pravice do neposrednega izjavljanja, kršitve jamstev v dokaznem postopku ter kršitve obveznosti sodišča do seznanitve z navedbami strank in kršitve dolžnosti, da se sodišče do teh navedb opredeli. Nobena od teh kršitev ni podana zgolj zaradi tega, ker je sodišče odredilo, da se snema le del glavne obravnave.

Prav tako ni mogoče trditi, da bi bilo zaradi zvočnega snemanja le dela glavne obravnave kršeni ustavno načelo enakega varstva pravic in pravica do poštenega sojenja. Ni mogoče trditi, da stranki nista imeli enakih možnosti za uveljavljanje svojih pravic, ker je bil zapisnik o zaslišanju tožnice napravljen s pomočjo zvočnega posnetka, zapisnik o zaslišanju izvršne direktorice tožene stranke pa na klasičen način.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami ZPP oziroma če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila. To kršitev lahko uveljavlja samo stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik. Namen določbe 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pravilno zastopanje stranke. Kadar pa nepravilno zastopana stranka v sporu uspe, potem tudi ni razlogov za njeno varstvo. Tožnica uveljavlja nepravilno zastopanje tožene stranke, na kar bi se lahko sklicevala le tožena stranka, ne pa tudi tožnica.

Zaradi domnevno nepravilnega zastopanja tožene stranke v ničemer ni bila kršena tožničina možnost obravnavanje pred sodiščem, zato pritožba v zvezi s tem ponovno neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati zamudno sodbo, češ da bi moralo šteti, da odgovor na tožbo sploh ni bil vložen, ker pooblaščenca, ki je v imenu tožene stranke podal odgovor na tožbo, ni pooblastil zakoniti zastopnik. Že od vsega začetka tega spora se v spisu nahaja tudi statut tožene stranke, ki v drugem odstavku 11. člena določa, da U. zastopa izvršna direktorica in da ta brez omejitev zastopa in predstavlja tudi sekretariat U.. Celo v primeru, če bi bilo s pooblastilom res kaj narobe, ne bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe. Kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo, je potrebno šteti, da je resnično vse, kar je tožeča stranka navedla v tožbi. Tako bi v konkretnem primeru sodišče prve stopnje moralo šteti, da je resnična tožničina navedba, da je 13. 7. 2010 prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek točke I tožbe). Res je sicer kasneje navedeno, da gre za fiktivno odpoved, antidatirano za nazaj (enajsti odstavek točke II tožbe), da je bila tožnica v času od 15. 7. do 30. 8. 2010 na letnem dopustu (štirinajsti odstavek točke II tožbe), da je po vrniti v službo tožnica A.J.H. na pol v šali vprašala, če je odslej le še ona moteči faktor in da ji je ta čez približno teden dni ponudila sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica iz obupa sprejela, meneč, da gre za prijazno in človeško ponudbo (petnajsti odstavek točke II tožbe).

Iz takšnih navedb ne izhaja sklepčnost tožbe, kar je temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe. Tudi če zanemarimo navedeno nasprotje v tožbi glede odločilnega dejstva, to je časa, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena, se pokaže, da je očitno prepozna celo v primeru, če bi kot resnične v celoti sprejeli tožničine navedbe iz točke II tožbe. Te navedbe bi namreč pomenile, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena avgusta 2010, kar bi obenem pomenilo, da je tožba vložena po izteku prekluzivnega 30-dnevnega roka.

Neustrezno je tudi razumevanje pritožbe, kdaj je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje štelo, da je A.J.H. zakonita zastopnica tožene stranke, iz listin pa naj bi izhajalo nekaj drugega. V resnici je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnica niti ne navaja, glede katere listine naj bi bilo nasprotje med tem, kar se o njeni vsebini navaja v razlogih izpodbijane sodbe in med samo listino. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Glede na določbo statuta tožene stranke, pa tudi glede na pritožbi priložen dopis Upravne enote ... z dne 2. 11. 2010 (priloga A/26), je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izvršna direktorica A.J.H. zakonita zastopnica tožene stranke. Nestrinjanje tožnice s takšno ugotovitvijo sodišča prve stopnje ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitve določb pravdnega postopka.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na kršitev določbe 21. člena ZDSS-1. Ne le da je v 21. členu ZDSS-1 predvidena zgolj možnost in ne tudi obveznost, da sodišče prekine postopek do odločitve o prehodnem vprašanju, temveč je ta možnost dopuščena le v primeru, če zakon določa, da predhodnega vprašanja sodišče ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Tožnica niti v pritožbi ne navaja, glede katerega predhodnega vprašanja naj bi bil v teku postopek pred pristojnim organom. V kolikor pri tem misli na postopek za registracijo spremembe zastopnika tožene stranke, potem je potrebno pojasniti, da ta postopek (ki se je medtem končal z ustavitvijo postopka zaradi umika zahteve) ne pomeni odločanja o predhodnem vprašanju, zaradi katerega bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek.

Glede na določbo drugega odstavka 12. člena statuta tožene stranke in pooblastilo z dne 28. 5. 2010 (priloga B/2) ni bilo nobenega razloga, da sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena ZDSS-1 izvaja dokaze glede zakonitosti zastopanja tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo, kdaj je tožena stranka tožnici vročila izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejansko so več kot neprepričljive tožničine navedbe, da naj bi se to zgodilo šele 7. 9. 2010, zlasti še glede na to, da je bila tožnica iz zdravstvenega zavarovanja odjavljena že 3. 9. 2010. Pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje samo še dodatno potrjujeta (v izpodbijanem sklepu dokazno sicer neocenjena) listina v zvezi z odkupom računalnika in obračunom odtegljajev pri plači za avgust 2010 (priloga B/5) ter plačilna lista za avgust 2010 z dne 31. 8. 2010 (priloga B/6), na kateri so ti odtegljaji v celoti upoštevani. Odkup računalnika je bil očitno dogovorjen v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zato je več kot neverjetno, da je bil dogovor o tem sklenjen in kupnina poračunana še pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR štelo, da je tožnica tožbo vložila po izteku roka 30 dni od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo mora delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca zahtevati v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Ta rok je potrebno upoštevati tudi takrat, kadar delavec hkrati zahteva tudi ugotovitev ničnosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je v tožbi očitno izhajala iz zmotnega prepričanja, da v primeru uveljavljanja ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo roki iz 204. člena ZDR, kar pa je zmotno. Tožnica je v tožbi izhajala iz domneve, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi absolutno neveljavna – nična, ker je podana iz razlogov iz 6. člena ZDR (ta določa prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov). V skladu s četrtim odstavkom 81. člena ZDR je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR neveljavna. Pri tem pojem neveljavnosti zajema tako izpodbojnost kot ničnost, vendar pa je v vsakem primeru sodno varstvo potrebno zahtevati v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.