Jedro

V zvezi z zastopanjem tožene stranke v sodnem sporu je že sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo (in jasno obrazložilo), da je namen določbe 11. točke drugega odstavka 339. člena varstvo stranke in da v primeru, če tudi eventualno nepravilno zastopana stranka v sporu uspe, ni potrebe po njeni zaščiti, zato te kršitve ne more uveljavljati njen nasprotnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za ugotovitev „ničnosti“ redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ugotovitev obstoja delovnega razmerja do sodbe sodišča, priznanje pravic iz delovnega razmerja do takrat in plačilo odškodnine namesto reintegracije. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 7. 2010 tega dne tudi vročena tožnici. Zato je bila tožba, vložena 7. 10. 2010, prepozna (tretji odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih – v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila obsežno revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe in razloge, kar že samo po sebi predstavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 256/99 in nadalj.). Sodišče se ni izreklo o zmotni uporabi materialnega prava, o izrecno uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (sklep I Up 33/2009), o nezakonitosti sklica seje izvršilnega odbora, o predlogu za izdajo zamudne sodbe in o zakonitem zastopstvu društva. Glede prepisa zvočnega posnetka in zaslišanja tožnice je očitno, da ta vprašanja predsednice senata ni razumela, čemur je želela ugovarjati pooblaščenka, vendar je ta del zaslišanja neustrezno zapisan v prepisu z dne 22. 12. 2010 ter z dne 11. 1. 2011, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, itd. Enako bistveno kršitev je pritožbeno sodišče storilo tudi s tem, ker je posnetek morebiti zbrisalo, in ker ga ni vnovič reproduciralo. S tem, ko je sodišče 13 dni po zaslišanju vročilo prepis tonskega snemanja, je tožnici onemogočilo, da bi se s pooblaščenko natančno spomnili, kaj je izpovedala priča. Sodišču druge stopnje očita več kršitev določb postopka tudi v zvezi s tem, da je zavrnilo njeno pritožbo glede tega, da je bilo zvočno snemanje odrejeno le pri zaslišanju tožnice, ne pa v. d. direktorice tožene stranke. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, da pravno osebo zastopa njen zakoniti zastopnik; opustitev te dolžnosti oziroma neizrekanje o tem predstavlja bistvene kršitve iz 8., 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je ves čas postopka uveljavljala kršitve zaradi procesne nesposobnosti, nepravilnega zastopanja in nepravilnega pooblastila. V zvezi z zastopanjem tožene stranke uveljavlja številne kršitve določb postopka, saj A. J. ni zastopnica tožene stranke - to dejstvo tožnica obširno utemeljuje in v zvezi s tem sodišču očita številne bistvene kršitve določb postopka. V pisni fazi postopka je predlagala izdajo zamudne sodbe; sodišče prve stopnje o predlogu ni odločilo s sklepom, glede katerega bi imela možnost uveljaviti razpoložljiva pravna sredstva. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. S tem ko je enačilo zatrjevano kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede predloga za izdajo zamudne sodbe, s samimi pogoji za takšno sodbo, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep nima odločilnih razlogov. V kolikor bi sodišče prve stopnje tudi po pozivu za odpravo nesklepčnosti ocenilo, da iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, bi moralo izdati zavrnilno zamudno sodbo v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču očita tudi, da se ni izreklo do številnih pripomb, ki jih je tožnica uveljavljala v skladu z 286. b členom ZPP in do v pritožbi zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zastopanjem tožene stranke.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala, da sodišče ugotovi neutemeljenost revizije in jo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V postopku z revizijo zoper sklep se smiselno uporabljajo določbe ZPP o reviziji zoper sodbo (četrti odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Uvodoma je glede na obsežno revizijo in številne revizijske očitke treba poudariti, da sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati na vse pritožbene navedbe, temveč mora v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). To je sodišče druge stopnje tudi storilo in se dovolj jasno in obsežno opredelilo do pritožbenih navedb tožnice. Navedena določba velja smiselno tudi v revizijskem postopku (383. člen ZPP) s tem, da je (kot navedeno) preizkus revizijskega sodišča še dodatno zožen (371. člen ZPP), zato tudi njegova obrazložitev.

8. Relevantno izhodišče za presojo številnih revizijskih navedb je odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper sklep sodišče prve stopnje o zavrženju tožbe. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila odpoved tožnici vročena dne 13. 7. 2010, je bila tožba z dne 7. 10. 2010 vložena po poteku roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, to pa je v skladu z 274. členom ZPP razlog za zavrženje tožbe (1).

9. Glede na ugotovitev o prepozni tožbi se sodišči druge in prve stopnje tudi nista bili dolžni oziroma se tudi nista smeli ukvarjati z vsebinskimi vprašanji – med drugim tudi v zvezi s tem, ali je bila podpisnica odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici A. J. (odpoved je bila sicer realizirana še pred vložitvijo tožbe) takrat res pristojna oziroma pooblaščena za takšno odpoved. Zato so tudi neutemeljene revizijske navedbe oziroma ugovori zvezi s tem vprašanjem.

10. V zvezi z zastopanjem tožene stranke v sodnem sporu je že sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo (in jasno obrazložilo), da je namen določbe 11. točke drugega odstavka 339. člena varstvo stranke in da v primeru, če tudi eventualno nepravilno zastopana stranka v sporu uspe, ni potrebe po njeni zaščiti, zato te kršitve ne more uveljavljati njen nasprotnik (2). Že zato ni mogoče upoštevati številnih revizijskih navedb o zastopanju tožene stranke in v zvezi s tem tudi očitka kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na gornjo obrazložitev velja enako za navedbe, da bi moralo sodišče dejstva glede pravilnega zastopanja ugotavljati po uradni dolžnosti in v skladu s 34. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in s tem v zvezi tudi očitek kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevajoč zgolj obrazložitev v zvezi s kršitvijo po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je jasno, da tožnici s tem ni bilo onemogočeno obravnavanje, izpodbijana odločba pa tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju.

11. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi s tem, da sodišče prve stopnje ni izdalo zamudne sodbe oziroma, da bi moralo o tožničinem predlogu za izdajo takšne sodbe odločiti vsaj s sklepom, da o tem ni obrazložitve, da je sodišče spregledalo vprašanje odprave nesklepčne tožbe oziroma bi moralo, če že, izdati vsaj zavrnilno zamudno sodbo in da je storilo pri tem bistvene kršitve določb postopka. Tožnica spregleda, da sodišče prve stopnje ni izdalo niti zamudne niti zavrnilne zamudne sodbe (temveč sklep o zavrženju tožbe, po izvedenem dokaznem postopku), pri tem pa je moralo upoštevati, da je tožena stranka na tožbo pravočasno odgovorila in da so glede vročitve odpovedi tožnici že v njeni tožbi obstajale nejasnosti, zaradi česar jo je sodišče tudi pozvalo, naj v zvezi s tem sporoči dodatne podatke (dopis z dne 4. 11. 2010). Glede na to sodišče ni moglo s sklepom odločiti o predlogu za zamudno sodbo, ji s sklepom določiti roka za odpravo nesklepčnosti ali izdati zavrnilne zamudne sodbe (tretji odstavek 318. člen ZPP). Povsem zgrešeno je tudi zatrjevanje, da naj bi s takšnim postopanjem sodišče tožnici odvzelo možnost obravnavanja.

12. Glede zatrjevanih kršitev pri prepisu zvočnega posnetka, zvočnega snemanja tožnice (in ne tudi izvršne direktorice tožene stranke) itd., je že sodišče druge stopnje pojasnilo, da ne gre za kršitve določb postopka, revizijsko sodišče pa mu pritrjuje. Pri tem poudarja, da bi v zvezi s tem že načeloma lahko šlo le za bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Do teh kršitev lahko pride le v primeru, če sodišče ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (sklepa). To vprašanje se v tej zadevi lahko povezuje le z vprašanjem pravočasnosti tožbe in pred tem vročitve odpovedi, vendar tožnica ne zatrjuje, da bi (domnevne) napake sodišča lahko povzročile prav drugačen zaključek o navedeni relevantni ugotovitvi. Poskusi tožnice, da v zvezi s tem uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka (med drugim kršitev pravic do neposrednega izjavljanja, kontradiktornost postopka, itd.) so povsem zgrešeni (3).

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Ugotovitev glede datuma vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Op. št. (2): dr. Lojze Ude in ostali: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, 2009, str. 304, 305 Op. št. (3): Ne glede na to revizijsko sodišče poudarja, da prekoračitev 3 dnevnega roka za prepis zvočnega posnetka pomeni prekoračitev instrukcijskega roka, kar ne vpliva na pravilnost sklepa sodišča. Tožnici ni bila kršeno ustavno načelo enakega varstva in pravica do poštenega sojenja zaradi dejstva, da je bila zastopnica tožene stranke zaslišana brez zvočnega snemanja, pri tožnici pa je bilo odrejeno takšno snemanje. Navedeno ne vpliva na možnost obravnavanja tožene stranke pred sodiščem in ne pomeni kršitve v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zgolj zaradi tega, ker je sodišče odredilo, da se snema le del glavne obravnave. Revizijske navedbe, da tožnica nekega vprašanja več kot očitno ni razumela, čemur je želela ugovarjati tudi pooblaščenka, čeprav morda resnične, niso bistvene, saj v ničemer ne vplivajo na zakonitost odločitve v izpodbijanem sklepu.