Jedro

Zahtevek za povračilo plačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ki jih je plačal oškodovanec kot samostojni podjetnik v času bolniškega staleža zaradi škodnega dogodka, nima opore ne v 1. odst. 174. čl. OZ (stroški zdravljenja) ne v 132. čl. OZ (navadna škoda - zmanjšanje tožnikovega premoženja). Plačilo prispevkov iz zdravstvenega zavarovanja je urejeno v ZZVZZ. Po določbi 45. čl. tega zakona se sredstva za obvezno zavarovanje zagotavljajo s prispevki, ki jih plačujejo zavodu zavarovanci, delodajalci in drugi s tem zakonom določeni zavezanci. Po določbi 15. čl. istega zakona so zavarovanci med drugim osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, in osebe, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost kot edini poklic. Gre torej za strošek, ki zavarovanca obremenjuje, če izpolnjuje v tem zakonu določene pogoje (npr. če je v delovnem razmerju). Ti niso odvisni od posameznega škodnega dogodka. Za priznanje navedenih stroškov kot škode niso izpolnjeni vsi potrebni elementi civilnega delikta. Tako plačilo ne more biti škoda za zavarovanca, ker se njegovo premoženje za plačane zneske zmanjša v vsakem primeru, in sicer iz naslova zakonsko opredeljenih obveznosti, ne pa zaradi neposlovne obveznosti.

Izguba zaslužka za nazaj predstavlja navadno škodo (1. odst. 168. čl. OZ), izgubljeni dobiček pa se kaže v premoženjski razliki med stanjem, ki bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, in premoženjskim stanjem, nastalim kot posledica škodnega dogodka. V obeh primerih gre za povrnitev premoženjske škode, vendar je narava uveljavljanih terjatev različna. Pri izgubi zaslužka za nazaj gre za čisto denarno terjatev, škodo, ki se je pritožniku odrazila v zmanjšanju premoženja (132. čl. OZ). Pri izgubljenem dobičku pa gre za nečisto denarno terjatev, pri kateri šele sodišče določi njegov obseg v denarju in ki se odrazi v preprečitvi povečanja tožnikovega premoženja (3. odst. 168. čl. OZ).

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

1. Pritožbama se delno ugodi in se sodba razveljavi: - v ugodilnem delu (tč. I. izreka) v delu, s katerim je bilo ugodeno zahtevku za plačilo izgubljenega dohodka (4.360,85 EUR) in za zakonske zamudne obresti od 5.074,30 EUR za čas pred 1.1.2004 do prenehanja obveznosti (glavnični del tč. I. in 2. alinea tč. I. izreka), - v zavrnilnem delu (tč. II. izreka) v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za plačilo izgubljenega dohodka (20.913,19 EUR), za zahtevane zakonske zamudne obresti od navedenega zneska in za zakonske zamudne obresti od zneska 5.074,30 EUR za čas pred 1.1.2004 (glavnični del točke II ter 3. in 4. alinea točke II izreka) ter - v stroškovnem delu (točka IV izreka), ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba razveljavi še v prvi alinei točke I izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 417,29 EUR za čas od 24.1.2004 do 21.1.2005. 3. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a ne nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke za plačilo škode, ki ji je kot vozniku motornega vozila nastala v prometni nezgodi dne 18.11.2000 in ki jo je po tožbenih navedbah povzročil voznik drugega v nesreči udeleženega vozila - zavarovanec tožene stranke. Zaradi delnega umika tožbe je postopek delno ustavilo (točka III izreka). Sicer pa je tožniku dosodilo še 5.074,30 EUR, in sicer 296,00 EUR kot razliko med dosojeno in še ne plačano odškodnino za nepremoženjsko škodo, 417,29 EUR za stroške prevozov v bolnišnice, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2004 do prenehanja obveznosti, ter 4.360,85 EUR za izgubljeni dohodek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2004. Pri tem je v izreku zapisano, da gredo zakonske zamudne obresti od zneska 5.074,30 EUR za čas pred 1.1.2004 (točka I izreka).

V presežku je tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo (34.314,08 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2004 in premoženjsko škodo (1.067,42 EUR za stroške zdravstvenega zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2002) ter za izgubljeni dohodek (20.913,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pred 1.1.2004) ter zamudne obresti od 5.074,30 EUR pred 1.1.2004 zavrnilo - točka II.

Za pravdne stroške je odločilo, naj vsaka stranka trpi svoje.(točka IV izreka).

Proti sklepu o ustavitvi postopka (točka III) ni pritožb. Sodbo in odločitev o stroških pa izpodbijata obe pravdni stranki. Tožena stranka graja odločitev o temelju in o premoženjski škodi za izgubljeni dohodek in prevozne stroške ter za zakonske zamudne obresti od prevoznih stroškov. Predlaga izdajo popravnega sklepa v drugi alineji I. točke izreka. Tožeča stranka pa se pritožuje zoper zavrnilni del glede nepremoženjske škode, prispevkov za zdravstveno zavarovanje ter izgubljeni dohodek.

Obe uveljavljata vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Tožeča stranka predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Tožena stranka nasprotno, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne s stroškovno posledico zanj. Podrejeno obe predlagata razveljavitev v delih, ki jih izpodbijata, in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Podrobneje bo pritožbeno sodišče povzelo pritožbene navedbe obeh pritožnic, ko bo odgovarjalo nanje.

Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O temelju zahtevka Ni bilo sporno, da sta bili v nesreči, ki se je zgodila 8.11.2002 v Trbovljah, udeleženi dve motorni vozili: poleg tožnikovega še vozilo Opel Kadet, obveznostno zavarovano pri toženi stranki, ki ga je vozil B. Ž. Tožnik je trdil in dokazoval, da je za nezgodo izključno odgovoren zavarovanec tožene stranke, ki je v križišču iz smeri Vodenske ceste proti Trgu republike zavijal v levo in ni pustil prednosti pravilno nasproti vozečemu tožniku (kršitev 4. odst. 41. čl. Zakona o varnostih cestnega prometa - ZVCP; Ur. l. RS, št. 30/98 s spremembami, ki se uporablja v tem postopku). Tožena je v odgovoru na tožbo v celoti priznala temelj, nato pa ugovarjala tožnikovo krivdo ali vsaj sokrivdo, češ da je tudi on vozil nepravilno, ker je po desni strani nepravilno prehiteval neznano vozilo, ki je odstopilo prednost njenemu zavarovancu (kršitev 2. odst. 31. čl. ZVCP).

Sodišče je odločilo, da je za nesrečo v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke (1. odst. 154. čl. Obligacijskega zakonika - OZ) in posledično naložilo toženi stranki, ki zanj odgovarja, v plačilo celotno dosojeno odškodnino. Tako je odločilo po ugotovitvah, da je tožnik povsem pravilno vozil v smeri proti Vodenski cesti naravnost, da je kritično situacijo povzročil zavarovanec tožene stranke, ko je s prvim levim delom svojega vozila zapeljal na tožnikovo smerno vozišče, da tožnik kljub zaviranju ni mogel preprečiti nesreče, da pa bi jo lahko preprečil zavarovanec tožene stranke, če bi dovolil prednost tožniku ali če bi pospeševanje vozila prekinil in tudi on reagiral z zaviranjem. Ugovor tožene stranke o neznanem vozilu, ki bi zavarovancu tožene stranka dajalo prednost in ki bi ga tožnik obvozil po desni strani, je zavrnilo po ugotovitvi, da tudi če bi res obstajalo, to na smer tožnikove vožnje in potek nesreče ne bi imelo nikakršnega vpliva, ker bi ga tožnik lahko obvozil po vozišču, ki je bilo dovolj široko in ne po pločniku, kot je trdila tožena stranka.

V tem delu se pritožuje tožena stranka. Ne strinja se z oceno prvega sodišča, da ni bilo tretjega vozila. Očita mu zmotno oceno izvedenih dokazov in napačno uporabo materialnega prava o krivdni odgovornosti udeležencev za nezgodo. Ocenjuje, da je dokazana tožnikova nepravilna vožnja (obvoženje stoječega vozila po desni strani, agresivna in neprilagojena hitrost vožnje glede na prometne razmere) in sokrivda za prometno nesrečo. Sklicuje se na dopolnitev izvedeniškega mnenja dr. P.. Sodišču očita, da neutemeljeno ni verjelo B. Ž. (njenemu zavarovancu) in njegovemu sopotniku M. D., po drugi strani pa nekritično sledilo tožniku, čigar izjave in navedbe (pripravljalna vloga z dne 19.2.2007) so bile v pravdi in pred njo različne (predpravdni zahtevek s skico).

Pritožba v tem delu ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega, prepričljivo in natančno obrazloženo v razlogih na straneh 4 do 8 sodbe. Vsebuje odgovore na vse v pritožbi izpostavljene ugovore in jim ni treba pravzaprav ničesar dodati. Osnovo za svojo odločitev je imelo sodišče ne le v tožnikovi izpovedbi, ki je bila v ključnih elementih ves čas enaka (da mu je zavarovanec tožene stranke izsilil prednost), pač pa tudi v drugih izvedenih dokazih: podatkih policije in izvedeniškem mnenju dr. P., kar vse je skrbno in vestno ocenilo. Razlogi, zakaj se je naslonilo na osnovno in ne na dopolnilno mnenje izvedenca, so jasni in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Z zadostno mero kritičnosti je ocenilo posamezna neskladja v tožnikovi izpovedi in v predpravdnem zahtevku, ki pa so spričo ostalih izvedenih dokazov tudi po mnenju pritožbenega sodišča nebistvena. Ključni za ugotovitev, da tretjega vozila ni bilo, in da niti ne bi vplivalo na potek nesreče ter na pravilnost tožnikove vožnje, so bili podatki policije in ugotovitve izvedenca dr. P. v osnovnem mnenju, dodatno obrazloženem v njegovem neposrednem zaslišanju. Pojasnil je, da objektivnih podatkov o tretjem vozilu ni, da je bilo vozišče v smeri tožnikove vožnje dovolj široko za razvrščanje dveh vzporedno vozečih vozil (torej tožnikovega in domnevno tretjega), da je kritično situacijo povzročil zavarovanec, ko je zapeljal na tožnikovo smerno vozišče, da je bila tožnikova hitrost 35 km/h (torej nižja od dovoljene 50 km/h) ter da kljub zaviranju nesreče ni mogel preprečiti, medtem ko bi jo zavarovanec ob pravilni vožnji lahko. Ob takih pojasnilih, ki jim je prvo sodišče sledilo, ne more biti dvoma, da je treba krivdo za nesrečo iskati le pri zavarovancu tožene stranke in da je odločitev prvega sodišča dejansko in pravno pravilna. Toženkine trditve o tožnikovi agresivni in prehitri vožnji ter o nepravilnem prehitevanju po desni, ponovljene v pritožbi, so ostale nedokazane.

Tudi morebitna tožnikova vožnja po desni strani ob stoječem vozilu ne bi bila nepravilna in po pravilni ugotovitvi prvega sodišča ne bi povzročila kritične situacije. Vozila, ki v križišču vozijo naravnost ali zavijajo desno, imajo prednost pred nasproti vozečimi vozili, ki v križišču zavijajo levo (4. odst. 41. čl. ZVCP). V določenih primerih je dovoljeno tudi prehitevanje po desni: med drugim vozilo, ki zavija levo in vozilo, ki vozi v naselju po smernem vozišču z dvema ali več potnimi pasovi, po prometnem pasu, ki ni skrajno desno (2. odst. 31. čl. ZVCP). Na to se je sklicevala tožeča stranka v pripravljalnem spisu z dne 19.2.2007, ki mu pritožnica neutemeljeno očita spremembo navedb. Podala jih je zgolj v odgovor na dopolnilno mnenje dr. P., ko je po pripombah tožene stranke na osnovno mnenje obdelal še možnost poteka nezgode na način, kot ga je zatrjeval zavarovanec tožene stranke. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to dopolnitev in zaman sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker se ni oprlo nanj. Izvedenec je namreč ob zaslišanju dovolj jasno povedal, sodišče pa mu je po oceni še drugih dokazov upravičeno sledilo, da je v dopolnitvi obdelal le hipotetični potek nesreče, upoštevaje izpovedbo zavarovanca (in njegovega sopotnika), čeprav objektivnih podatkov za tak potek nesreče v spisu ni. Njuni izpovedbi pa je sodišče po skrbni analizi in oceni upravičeno zavrnilo. V razlogih sodbe na strani 7 je prepričljivo razložilo, zakaj jima kljub (pretirani) skladnosti ne verjame in pritožbeno sodišče mu v celoti pritrjuje.

Tako se izkaže, da je grajana dokazna ocena v nasprotju s pritožbenim prepričanjem celovita, popolna in skladna z zahtevami 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sprejeta je po vesti in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ugotovljene so vse pravno relevantne okoliščine o načinu vožnje obeh udeležencev. O odgovornosti zavarovanca tožene stranka za nesrečo pa je tudi pravno pravilno odločeno. Pritožba tožene stranke je v tem delu torej v celoti neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

O nepremoženjski škodi Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.511,00 EUR (1.799.936,00 SIT) od zahtevanih 4.500.000,00 SIT oz. 3.240.000,00 SIT po delnem umiku tožbe. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je prisodilo odškodnino v višini 6.677,00 EUR (1.600.076,00 SIT), od zahtevanih 5.000.000,00 oz. 4.270.000,00 SIT po delnem umiku tožbe, za strah pa odškodnino v višini 1.669,00 EUR (399.995,00 SIT) od zahtevanih 1.000.000,00 SIT oz. 754.000,00 SIT po delnem umiku tožbe. Skupno mu je dosodilo 15.857,00 EUR odškodnine. Ob upoštevanju že plačanega zneska 13.770,65 EUR v valorizirani vrednosti 15.560,84 SIT je toženi stranki naložilo v plačilo razliko v višini 297,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2004 naprej.

Ugotovljenega datuma zamude oz. pričetka teka zakonskih zamudnih obresti pravdni stranki ne izpodbijata. Kot pravilnega ga sprejema tudi pritožbeno sodišče. Odločitev o višini odškodnine izpodbija le tožeča stranka. Dosojenih zneskov po posameznih vrstah škode ne konkretizira. Ocenjuje le, da je skupno dosojena višina prenizka. S tem uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Smiselno graja tudi dejanske ugotovitve prvega sodišča. Navaja, da se je z izvedenčevim mnenjem, na katerega se je oprlo sodišče, sicer strinjala, a opozarjala, da se ji zdi vrednotenje prenizko. Povzema njegove ugotovitve o poškodbah in poteku zdravljenja, opozarja, da je bilo komplicirano in dolgotrajno (leto in pol), na težo poškodbe in posledice.

V okviru podanih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu, po katerem mora preizkusiti tudi pravilno uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče najprej preverjalo, ali je skupno dosojena odškodnina 15.857,00 EUR (kar je v času sojenja pomenilo 17,95 povprečnih neto plač na zaposleno osebo v RS - maj 2008; 882,94 EUR) primerna in pravična glede na ugotovljene tožnikove poškodbe in ugotovljene okoliščine primera (načelo individualizacije) in glede na druge primerljive primere (načelo objektivizacije). Za pravilno uporabo materialnega prava (179. čl. OZ) je namreč treba upoštevati obe načeli: poleg individualnega vrednotenja konkretnih posledic pri posameznem oškodovancu tudi objektivnega z upoštevanjem družbenih razmer in razmerij med različno hudimi škodami ter odškodninami zanje zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Pri tem je pomembna sodna praksa, ki jo spremlja in objavlja Vrhovno sodišče RS ter skrbi za njeno poenotenje na območju vse države.

Obe načeli je prvo sodišče uporabilo pravilno in z dosojeno odškodnino tožniku priznalo pravično zadoščenje za utrpelo nepremoženjsko škodo. Ugotovilo je, da je utrpel udarnino desne rame in lopatice, zvin vratne hrbtenice in delni izpah ter zlom malega sklepa VI. vratnega vretenca, česar pritožnik ne izpodbija. Zato je zmotno njegovo naziranje, da gre za hudo poškodbo. Enostavni zlomi brez premika in enostavni izpahi ter zvini sklepov sodijo po Fischerjevi klasifikaciji med lahke primere, le srednji težki zlomi brez komplikacij in težji izpahi s pretrganjem vezi in trajnejšimi posledicami med srednje hude primer (vir: Dunja Jadek Pensa: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana, GV 2001). Takega obsega poškodb sodišče ni ugotovilo. Za lahke primer sodišča prisojajo odškodnine v okviru od 1 do 29 povprečnih neto plač (povprečno 8), za srednje hude primere pa med 2 in 92 neto plač (povprečno 24 plač). Dosojena odškodnina je v navedenih okvirih in torej po oceni pritožbenega sodišča primerno objektivizirana. Pritožnik pa ne pove, od katerih primerov sodne prakse odstopa, zato podrobnejši preizkus ni mogoč niti potreben.

Dosojena odškodnina je pravična in primerna tudi za posamezne vrste škode. Prvo sodišče je ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine z izvedeniškim mnenjem (v objektivnem smislu) in s tožnikovim zaslišanjem (glede njegove subjektivne prizadetosti). Oba dokaza je dokazno pravilno ocenilo in to utemeljilo v jasnih razlogih, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Upravičeno je upoštevalo ugotovitve izvedenca, saj je tožeča stranka njegovo mnenje sprejela in se še v pritožbi sklicuje nanj, svoj dokazni predlog za drugega izvedenca pa je umaknila (redna št. 8). Na ta način ni bilo osnove za dokazovanje z drugim izvedencem. Sodišče ni zagrešilo nobenih postopkovnih napak, pa tudi dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo.

V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pritožnica opisuje potek zdravljenja in opozarja na njegovo dolgotrajnost. Že prvo sodišče je vse v pritožbi naštete neprijetnosti, ki so spremljale zdravljenje, navedlo in primerno upoštevalo (razlogi na strani 10). Ugotovilo in upoštevalo je, da je trajalo do 16.10.2003 (slabo leto) in ne leto dni in pol, kot trdi pritožba. Oporo za tako oceno, s katero se pritožbeno sodišče strinja, je imelo v izvedeniškem mnenju, iz katerega je povzelo, da je bilo ostalo zdravljenje potrebno zaradi poškodb, ki ne izvirajo iz obravnavane nesreče. Odločitev je pravilna. Tožena stranka odgovarja le za tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Glede na dejanske ugotovitve o nevšečnostih, ki so spremljale zdravljenje ter o bolečinah (en dan hude, 16 dni srednje intenzivnosti, 3 mesece blage), je dosojena odškodnina v višini 7.511,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča primerna in zadostna, višji zahtevek pa utemeljeno zavrnjen.

Enako velja za dosojeno odškodnino za strah (1.669,00 EUR). Pritožba ne pove, kaj naj bi prvo sodišče ocenilo zmotno in premalo. Meni le, da je bil strah za izid zdravljenja več kot na mestu. Tudi prvo sodišče je to ugotovilo. Ugotovljenemu štirimesečnemu sprva intenzivnejšemu, nato blažjemu sekundarnemu strahu, o katerem se je prepričalo z izvedeniškim mnenjem in tožnikovo izpovedbo, je namenilo primerno zadoščenje, ki ga ni treba zviševati.

Tudi pritožba glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je splošna in pavšalna. Navaja le, da je gibljivost vratu zmanjšana in da bi poškodbe lahko pripeljale do ohromelosti. Slednjih poškodb (ohromelosti) sodišče ni ugotovilo. Sledilo je izvedencu in kot pravno relevantno upoštevalo le zmanjšano gibljivost vratnega dela hrbtenice. Pritožbeno sodišče sprejema njegovo dokazno oceno, da je zaradi tega prizadet tako v poklicnem življenju (kot samostojni podjetnik, zaposlen pri malih zaključnih delih v gradbeništvu), prostočasnem življenju (pri rekreaciji, kjer je potrebno sunkovito obračanje glave) in pri drugih vsakodnevnih aktivnostih (npr. vzvratna vožnja). Glede na nadaljnje dejanske ugotovitve, da so tožnikove sedanje življenjske aktivnosti v pretežni meri zmanjšane zaradi drugih vzrokov, česar pritožnica ne izpodbija, pa je odškodnina za opisano škodo, ki je posledica obravnavane nezgode, v višini 6.677,00 EUR odmerjena pravilno in je ni treba zviševati. V zadostni meri je upoštevano tudi trajanje tožnikove prizadetosti (rojen je 1954 leta).

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v zavrnilnem delu glede nepremoženjske škode v celoti zavrnilo tako glede glavnice kot zahtevanih obresti in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

O premoženjski škodi A. Stroški prevoza Tožnik je vtoževal prevozne stroške, ki so mu v času zdravljenja nastali s prevozi v zdravstvene ustanove v višini 100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.2005 naprej. Prvo sodišče mu je v celoti ugodilo oz. mu je dosodilo 417,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2004 (druga alinea, točka I izreka).

Pritožuje se tožena stranka zaradi kršitev materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Meni, da sodišče ne bi smelo odločati po prostem preudarku (216. čl. ZPP). Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je navajal tožnik. Ker trditev ni dokazno podprl, bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. V obrestnem delu je prekoračilo tožbeni zahtevek.

Pritožba je delno utemeljena, in sicer v delu, ki opozarja na prekoračitev tožbenega zahtevka glede obresti od dosojene glavnice. Iz podatkov spisa (tožba na red. št. 1) izhaja, da je tožnik zahteval obresti od zadnje kontrole naprej (22.1.2005). Sodišče mu je v nasprotju s tem dosodilo obresti že od 24.1.2004. Napačno je uporabilo 1. odst. 2. čl. ZPP, ki nalaga, da se v pravdnem postopku odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Sodba je zato v tem delu nezakonita (1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 2. čl. ZPP). Na podlagi 357. čl. ZPP jo je bila treba v prvi alinei točke I izreka razveljaviti za dosojene zakonske zamudne obresti od zneska 417,29 EUR za čas od 24.1.2004 do 21.2.2005. V preostalem delu je pritožba glede prevoznih stroškov neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo glede glavnice 417,29 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 22.1.2005 naprej ter v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

V okviru podane trditvene podlage strank, ko je tožnik uveljavljal vtoževani znesek, tožena stranka pa mu z ničemer ni nasprotovala, je po ugotovitvi, da so bili prevozi opravljeni, o zahtevku tudi pravilno ugodeno na podlagi 1. odst. 174. čl. OZ. Dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, ni treba dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP). Tožena stranka zatrjevanim prevoznim stroškom ni ugovarjala. Zato je že iz tega razloga sodišče upravičeno vzelo tožbene trditve za podlago sodbe. Svoje ugotovitve je tudi natančno razložilo v razlogih sodbe na strani 14, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Očitanih procesnih kršitev v sodbi ne najde.

B. Prispevki za zdravstveno zavarovanje Zahtevek za povračilo plačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje v višini 255.798,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2002 je sodišče v celoti zavrnilo po ugotovitvi, da ne gre za stroške zdravljenja niti za tožnikovo škodo.

Odločitev, ki jo v smislu nepravilne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka izpodbija tožeča stranka, je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Pritožbeno sodišče se strinja s prvim, da zahtevek nima opore ne v 1. odst. 174. čl. OZ (stroški zdravljenja) ne v 132. čl. OZ (navadna škoda - zmanjšanje tožnikovega premoženja). Plačilo prispevkov iz zdravstvenega zavarovanja je urejeno v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami). Po 45. čl. tega zakona se sredstva za obvezno zavarovanje zagotavljajo s prispevki, ki jih plačujejo zavodu zavarovanci, delodajalci in drugi s tem zakonom določeni zavezanci. Po 15. čl. istega zakona so zavarovanci med drugim osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, in osebe, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost kot edini poklic. Gre torej za strošek, ki zavarovanca obremenjuje, če izpolnjuje v tem zakonu določene pogoje (npr. če je v delovnem razmerju). Ti niso odvisni od posameznega škodnega dogodka. Tako je treba pritrditi prvemu sodišču, da za priznanje navedenih stroškov kot škode niso izpolnjeni vsi potrebni elementi civilnega delikta. Tako plačilo ne more biti škoda za zavarovanca, ker se njegovo premoženje za plačane zneske zmanjša v vsakem primeru, in sicer iz naslova zakonsko opredeljenih obveznosti, ne pa zaradi neposlovne obveznosti.

Pritožbo tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka II za glavnico 1.067,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - druga alinea točke II) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

C. Izgubljeni dohodek Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je tožnik kot samostojni podjetnik v letu 2002 zaradi obravnavanega škodnega dogodka, ker več kot en mesec ni delal, utrpel izgubo v višini 1.556.671,00 SIT, katere povrnitev je zahteval z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2003 naprej. Na podlagi dogovorov o poslih je nadalje ocenjeval, da je imel v naslednjem letu 2.500.000,00 SIT izgube pri dohodku, v letu 2004 2.000.000,00 SIT, kar je uveljavljal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka posameznega koledarskega leta naprej, in si pridržal pravico do razširitve zahtevka še glede pričakovane izgube za leto 2005. Tožena stranka se je branila, da zahtevek ni dokazan in pravočasno podkrepljen z listinami, ter da je mogoče upoštevati le izpad čistega dohodka, ne pa izpada prihodkov.

Prvo sodišče je na podlagi izvedeniških mnenj dveh izvedenk finančne stroke tožniku od skupno vtoževanega zneska 6.056.671,00 SIT (sedaj 25.274,04 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov dosodilo 1.044.630,00 SIT oz. 4.360,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2004 naprej. V presežku je za glavnico in drugače zahtevane obresti zahtevek zavrnilo. Izhajalo je iz 3. odst. 168. čl. OZ in ocenilo, da je tožnik upravičen le do izgubljenega dobička, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, in da ne gre za navadno škodo.

Odločitev v tem delu grajata obe pritožnici: tožeča stranka v zavrnilnem delu, tožena v obsodilnem.

Tožeča uveljavlja vse pritožbene razloge. Opozarja, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z mnenjem obeh izvedenk, ki ju je tudi napačno pravno tolmačilo. Obe sta izračunali izgubo v minimalnem in maksimalnem znesku in pojasnili značaj fiksnih stroškov. Tožnik jih je moral poravnati, zato je izgubil celoten prihodek in ne le dobička. Odločitev je dejansko, procesno in materialnopravno napačna.

Tožena stranka ponovno trdi, da je bila tožeča stranka prekludirana z dokaznimi listinami glede izgubljenega dobička. Sodišče in izvedenki ne bi smeli upoštevati ponudb, ki jih je predložila, ker so prepozne in neveredostojne. O tem bi moralo sodišče še dodatno zaslišati izvedenko E. P. Č., a je ta predlog zavrnilo.

Pritožba sta v tem delu utemeljeni.

Glede na že opisano trditveno podlago, ko je tožnik zatrjeval tako že nastalo izgubo zaslužka za nazaj (za leto 2002), kot pričakovani izgubljeni dobiček za naslednjo leto, je naziranje prvega sodišča, da ne gre tudi za navadno škodo, zmotno. Tožnik je zatrjeval in z izvedencem finančne stroke ter listinami (pravočasno) dokazoval navedeno škodo, ki se kaže v izgubi zaslužka za nazaj (1. odst. 168. čl. OZ). Zatrjeval pa je tudi izgubljeni dobiček, ki se kaže v premoženjski razliki med stanjem, ki bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, in premoženjskim stanjem, nastalim kot posledica škodnega dogodka. V obeh primerih gre za povrnitev premoženjske škode, vendar je narava uveljavljanih terjatev različna. Pri izgubi zaslužka za nazaj gre za čisto denarno terjatev, škodo, ki se je pritožniku odrazila v zmanjšanju premoženja (132. čl. OZ). Pri izgubljenem dobičku pa gre za nečisto denarno terjatev, pri kateri šele sodišče določi njegov obseg v denarju, in ki se odrazi v preprečitvi povečanja tožnikovega premoženja.

Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišče ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev o toženčevi škodi iz naslova izgubljenega dohodka. Sodba je obremenjena tudi z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, ker je v nasprotju z mnenjem obeh izvedenk (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Pritrditi je treba tožeči stranki, da sta obe skladno ugotovili, da je bil tožnik oškodovan najmanj za 5.370.997,00 SIT in največ za 8.249.290,00 SIT. Obe sta ugotovili tako izgubo za leti 2002 kot za leto 2003, poleg tega pa še izgubljeni dobiček za obe leti (v višini, ki jo je prvo sodišče priznalo) in mimo trditvene podlage strank še povečanje zavarovalne vsote za obe leti. Dejansko stanje o tožnikovi škodi je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo, ali je izguba, ki sta jo ugotovili izvedenki, res v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, kot je zatrjeval tožnik, ali ne. Gre za ključne okoliščine, od katerih je odvisen uspeh tožnikovega zahtevka. Zato je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in v izpodbijanem zavrnilnem delu za izgubljeni dohodek z zakonskimi zamudnimi obrestmi sodbo razveljaviti.

Kar pa zadeva dosojeno odškodnino za izgubljeni dobiček, ki jo izpodbija tožena stranka, je treba pritrditi njeni pritožbi, da je v tem delu sodba obremenjena s procesnimi kršitvami, ki terjajo njeno razveljavitev. Po 212. čl. ZPP morajo stranke navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opirajo svoj zahtevek. Velja torej pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Tožeča stranka je v tožbi za izgubljeni dobiček predlagala dokazovanje z izvedencem. S tem svojemu trditvenemu bremenu še ni zadostila. Šlo je zgolj za informativni dokaz, ki ni dopusten. V skladu z uzakonjenim razpravnim načelom (7. čl. ZPP) bi morala natančno opredeliti izgubljeni dobiček tako, da bi navedla prihodke, ki bi jih ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodke, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. V zvezi s pričakovanimi dohodki je šele po prvem naroku in po izteku roka, ki ji ga je postavilo sodišče, predložila določene ponudbe, na katere se je sklicevala. Vendar v navedbah ni določno navedla, kolikšen prihodek bi ob njihovi realizaciji dosegla. Tožena stranka je ves čas ugovarjala prekluzijo. Sodišče se do tega ugovora ni opredelilo. Zato se ne da preizkusiti, ali je pravilno uporabilo 286. čl. ZPP, s tem ko je dopustilo izvedenkama, da sta se pri izdelavi mnenj naslonili na navedene listine. S tem pa se tudi ne da preizkusiti pravilnosti njegove odločitve o izgubljenem dobičku, oprtem na ugotovitve izvedenskih mnenj. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo tudi v ugodilnem delu za dosojeni znesek izgubljenega dobička v višini 4.360,85 EUR in zahtevane obresti razveljaviti.

Pri tem je treba dodati, da je obrestni del v drugi alineji izreka pod točko I v nasprotju z obrazložitvijo in ga je pritožbeno sodišče zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP razveljavilo po uradni dolžnosti.

Prvo sodišče bo moralo v ponovljenem postopku torej ponovno v celoti odločati o zahtevku za izgubljeni dohodek. Pri tem naj izhaja iz trditvene in dokazne podlage strank, se opredeli do pravočasnosti in substanciranosti podanih dokaznih predlogov, nato pa v okviru pravočasno podane trditvene in dokazne podlage po izvedbi oz. oceni že izvedenih dokazov o zahtevku, vključno z obrestmi, ponovno odloči ter svojo odločitev obrazloži. O stroških Pritožbi zoper stroškovno odločitev vlagata obe stranki. V tem delu jima je bilo treba ugoditi že zato, ker je odločitev prvega sodišča o glavni stvari delno razveljavljena. Ponovno odločanje o njej utegne spremeniti ugotovljeni uspeh strank v pravdi, zato bo moralo prvo sodišče upoštevaje pravilno opredeljena izhodišča v izpodbijanem sklepu (2. odst. 154. čl. in 1. odst. 158. čl. ZPP) tudi o stroških odločati ponovno.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 4. odst. 165. čl. ZPP.