Jedro

Presoja odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 3. točki glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.896,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2004 dalje, v točki II. izreka glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pa tako, da se zavrne zahtevek za plačilo 31.714 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2004 dalje, v ostalem pa se pritožba v zvezi z odločitvijo glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v višini 421,39 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodni dogodek 8. novembra 2000, ko se je tožnik poškodoval v prometni nesreči (zavarovanec toženke se je s svojim vozilom zaletel v vozilo tožnika). Tožniku je prisodilo 296,16 EUR zadoščenja (od tega 7.511 EUR za telesne bolečine, 6.677 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.669 EUR za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2004 dalje do plačila, upoštevaje valorizirano toženkino plačilo 15.560,84 EUR. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (34.314 EUR) je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je v delu glede odločitve o zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo toženčevo pritožbo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njegovih višjih zahtevkov za plačilo odškodnine za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik ima pravico do zakonskih zamudnih obresti od plačane akontacije od 24. 1. 2004 do 30. 5. 2005, ko je plačal akontacijo. Odškodnina je prenizka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik s pritožbo ni izpodbijal sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačane akontacije za čas od 24. 1. 2004 do 30. 5. 2005. Izpodbijanje te odločitve prvič šele v reviziji pomeni nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev, zato Vrhovno sodišče tega očitka ni upoštevalo.

7. V reviziji je sporna med drugim višina odškodnine za telesne bolečine in za strah. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik utrpel delni izpah in zlom malega sklepa (na odrastku) šestega vratnega vretenca, zvin vratne hrbtenice in udarnino rame in lopatice. Zaradi zloma je prišlo do nestabilnosti v višini šestega vratnega vretenca in potencialne možnosti drsenja med šestim vratnim vretencem in dvema sosednjima. Zaradi tega je bilo telo vretenca pritrjeno s kostnim transplantantom iz medenice in dodatno še s ploščico in vijaki. Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb Vrhovno sodišče ugotavlja, da so podobni primeri poškodb uvrščeni v III. in IV. stopnjo od šestih po Fischerju (srednje hudi in hudi primeri). Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine so določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Nižji sodišči sta pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in strah upoštevali dejanske ugotovitve (deveta do enajsta stran sodbe sodišča prve stopnje) in jih po oceni revizijskega sodišča pravilno ovrednotili, ko sta tožniku skladno z zgoraj navedenimi materialnopravnimi kriteriji prisodili 7.511 EUR odškodnine za telesne bolečine in 1.669 EUR za strah. V tem delu je torej revizija neutemeljena; s prisojo višje odškodnine bi bila glede na dejansko podlago porušena razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

8. Drugače je z uporabo materialnega prava glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V konkretnem primeru sta nižji sodišči ugotovili, da ima tožnik zmanjšano gibljivost vratnega dela hrbtenice. Omejen je pri opravilih, kjer je potrebna prisilna drža glave dalj časa in gibi glave do maksimalne možne meje. Delno je omejen pri rekreativnih dejavnostih, kjer je potrebno sunkovito obračanje glave do skrajnih leg in delno pri vzvratni vožnji. Opisane posledice terjajo višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zneska 6.677 EUR, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. Glede na načelo individualizacije višine odškodnine in nujnost objektivizacije v smislu upoštevanja primerljive sodne prakse ter razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami revizijsko sodišče zaključuje, da bo le z zvišanjem odškodnine za 2.600 EUR dosojeno primerno zadoščenje za to obliko škode. Zvišana odškodnina v navedenem znesku je torej po presoji revizijskega sodišča tista odškodnina, ki v skladu z merili iz 179. člena OZ ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu reviziji delno ugodilo in dosojeno odškodnino zvišalo za 2.600 EUR. Skupni znesek zadoščenja brez upoštevanja valorizirane akontacije znaša tako 18.457,14 EUR, ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 21 takratnih povprečnih neto plač.

9. Revizijsko sodišče je o povrnitvi stroškov revizijskega postopka odločilo na podlagi določb 154. in 165. člena ZPP glede na vrednost prisojenega zneska (2.600 EUR), upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003, 70/2003). Toženka je dolžna tožniku povrniti 252,83 EUR revizijskih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki.