Jedro

Pravica do popravka je vezana na prizadetost pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva. Tožnik lahko uveljavlja objavo popravka le zase, ne pa za drugega ali celo za neidentificirano osebo.

Po 1. odstavku 27. člena ZMed se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Navedena zahteva ne velja samo za odgovornega urednika, ampak tudi za sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku. Sodišče zato ne sme posegati v vsebino popravka z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec objaviti tožnikov popravek in prikaz nasprotnih dejstev z dne 15.7.2010 na prispevek z naslovom „Kaj se je dogajalo okoli S.?“, ki je bil 9.7.2010 prikazan na programu P.. Obenem je tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti 609,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Poudarja, da gre v konkretnem primeru za popravek v ožjem smislu; sicer pa ima prizadeta oseba po zakonu pravico do izbire, ali bo zahtevala popravek v ožjem ali v širšem smislu. Stališče sodišča prve stopnje, da na izraženo mnenje ni mogoče odgovoriti z njegovim zanikanjem, nima opore v zakonu, niti v sodni praksi. V tipu novinarstva, ki ga goji komercialna televizija, mnenjskih in dejstvenih trditev ni mogoče preprosto ločiti. Bistveno je pač, da prizadeti lahko na enakovrednem mestu izrazi svoje drugačno stališče. Tožnik te možnosti ni imel. V spornem obvestilu je nastopil njegov član, ki pa ni tožnikov zakoniti zastopnik. Poleg tega je bila njegova izjava izrezana, tako da mu je uspelo zanikati le eno trditev iz spornega prispevka. Sodišče se je z izpodbijano sodbo nagnilo v prid oženja pravice do popravka, čeprav celo samo ugotavlja, da tožnikov popravek v pretežnem delu zanika dejstvene trditve. Ni jasno, zakaj bi moral tožnik natančneje predstaviti svoje stališče, če pa resničnost zatrjevanih dejstev v tem postopku ni bistvena. S takšno zahtevo sodišče sili tožnika k izbiri popravka v širšem smislu, kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava in obenem nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih. Končno tudi pravilo, da je treba popravek objaviti v celoti, velja le za odgovornega urednika in ne za sodišče, ki lahko tožbenemu zahtevku ugodi le deloma, v preostalem pa ga zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo povsem jasne in dovolj izčrpne razloge, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB-3 in 45/08). Drugih procesnih kršitev tožnik ne uveljavlja, tistih, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP treba paziti po uradni dolžnosti, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravičen do objave zahtevanega popravka, res pa so materialnopravni razlogi za takšno odločitev drugačni od tistih, ki so navedeni v izpodbijani sodbi.

Po 1. odstavku 26. člena Zakona o medijih (ZMed; Ur. l. RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo) ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes. To pravico lahko po 4. odstavku 26. člena istega zakona uveljavi tako s popravkom v ožjem smislu (z zanikanjem oziroma popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu), kot s popravkom v širšem smislu (z navajanjem oziroma prikazom drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu). Če zahtevani popravek nima takšne vsebine, lahko odgovorni urednik v skladu z drugo alineo 1. odstavka 31. člena ZMed zavrne njegovo objavo.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pritrdilo tožencu in tožniku odreklo pravico do popravka, češ da posamezni deli spornega obvestila predstavljajo mnenjske navedbe, zato zgolj njihovo zanikanje ne zadošča. Takšno stališče izpodbijane sodbe, po katerem bi tožnik smel zahtevati le popravek v širšem smislu, po oceni pritožbenega sodišča nima podlage v zakonu in je v obravnavanem primeru tudi očitno prestrogo. Navedba v objavljenem novinarskem prispevku, „da v dogajanju okrog S. nekaj smrdi“, ni mnenje ampak metafora, ki pa vsekakor lahko povzroči dvom o tožniku in njegovem ravnanju, zato tožniku ni mogoče odrekati pravice do njenega zanikanja. Za povrh gre za posplošen očitek, ki kaj več od posplošenega nasprotovanja ne zasluži. V navedbah, „da naj bi obstajala nekakšna prisluškovalna afera S.“ ter „da naj bi šlo za agresiven, direkten, nedopusten in nezakonit pritisk na delo državnih organov in poslancev“, se mnenje in dejstva neločljivo prepletajo. Od tožnika, ki vztraja, da afere v resnici ni, ni mogoče zahtevati, da bi poleg svojega mnenja moral o tem povedati še kaj več. Končno pa je tožnik svoj popravek, v katerem je najprej zapisal, da nobena od objavljenih trditev ne drži, zaključil s pristavkom, da je „Z. S. vedno delovalo zakonito“. V tem delu pa ne gre le za tožnikovo subjektivno sodbo oziroma prikaz svojega delovanja glede na lastno razumevanje, pač pa za navedbo, ki jo je mogoče preveriti.

Potemtakem tožnikov popravek ne vsebuje le golega zanikanja navedb v objavljenem novinarskem prispevku, pač pa s trditvijo o svojem zakonitem delovanju spodbija in, čeprav skromno, bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku. Stališče sodišča prve stopnje, da navedeni zaključek v tožnikovem popravku presega vsebino obvestila, ni sprejemljivo. Nelogično bi bilo namreč, da bi tožnik v popravku trdil, da je „v obravnavanem primeru“ ravnal zakonito, če pa vztraja, da primera oziroma afere sploh ni bilo. Napačna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je tožnikov član (P. G.) s svojo izjavo v okviru objavljenega prispevka že v celoti zanikal navedbe v obvestilu in da predlagani popravek že objavljenega sporočila bistveno ne spreminja. Po presoji pritožbenega sodišča navedena izjava (da „S. ni nikomur prisluškoval“ in da „nobenega posnetka ni“) ne predstavlja celovitega odgovora oziroma takšne izjave, ki bi lahko dosegla enak namen kot zahtevani popravek.

Pritožba ima torej prav, da bi tožnik lahko dosegel objavo popravka vključno s tistimi deli, ki jih je kot razlog za zavrnitev objave izpostavilo sodišče prve stopnje. Ne glede na to pa izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku ni bilo mogoče spremeniti. Tožnik namreč v okviru zahtevanega popravka med drugim terja objavo, da „ne drži, da naj bi znan politik prišel do nezakonitih prepisov pogovorov Urada za intelektualno lastnino“. V tem delu pa tožnik po presoji pritožbenega sodišča ni z gotovostjo izkazal svoje aktivne legitimacije. Pravica do popravka je namreč vezana na prizadetost pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva. Tožnik lahko uveljavlja objavo popravka le zase, ne pa za drugega ali celo za neidentificirano osebo. Niti iz navedene trditve niti iz preostale vsebine objavljenega novinarskega prispevka ni jasno razvidna zveza med tožnikom in „znanim politikom“, še manj pa, da naj bi ta do domnevno nezakonitih prepisov pogovorov prišel preko tožnika. Dejstvo, da naj bi isti medij o tem poročal 5.7.2010, ne zadošča, ker gre za dve različni objavi. Tožnik iz tega razloga ne more zahtevati popravka obvestila z dne 9.7.2010, pač pa kvečjemu popravek obvestila z dne 5.7.2010. Po 1. odstavku 27. člena ZMed se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Navedena zahteva ne velja samo za odgovornega urednika, ampak tudi za sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku. Sodišče zato ne sme posegati v vsebino popravka z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Drugačno pritožbeno stališče nima zakonske podlage.

Po navedenem je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo vsebuje izrek izpodbijane sodbe, vendarle pravilna in zakonita. Ker tožnikova aktivna legitimacija za celoten zahtevani popravek ni podana, tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je tožnik s pritožbo propadel, do njihovega povračila ni upravičen.