Jedro

Glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah prvega odstavka 116. člena ZDR, prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI, rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči šele, ko delodajalec od pristojne Komisije prejeme mnenje, v katerem ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovi obstoj oziroma utemeljenost odpovednega razloga. Pred pridobitvijo tega mnenja glede na citirane določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ne obstaja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2008 ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu pomožni pek z upoštevanjem omejitev iz invalidske odločbe za nedoločen čas in za polovični delovni čas. Ker je bil tožnik invalid, je morala tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pridobiti mnenje Komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (Komisija). Komisija je 1. 2. 2008 podala mnenje, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Pred tem datumom pogodbe o zaposlitvi ni bilo mogoče odpovedati, zato je odpoved z dne 28. 2. 2008 pravočasna. Sodišče je tudi ugotovilo, da obstaja poslovni razlog za odpoved pogodbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da glede na posebnosti ureditve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu iz razloga invalidnosti ali iz poslovnega razloga, delodajalec lahko poda odpoved šele potem, ko predhodno pridobi mnenje Komisije. Do takrat nima podlage za redno odpoved in do tedaj ne začne teči prekluzivni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Strinjalo se je tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen poslovni razlog.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6., 8. 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da kolikor je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga invalidnosti, se je z okoliščinami njegove invalidnosti tožena stranka seznanila že z odločbo ZPIZ v letu 2006 in je odpoved prepozna. Sodišči pa sta dopustili ne samo, da je tožena stranka širila razloge za odpoved, ampak jih je v celoti spremenila in začela zatrjevati, da gre za poslovni razlog. To pa je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča in izrecno ugotovitvijo v razveljavitveni sodbi v tej zadevi VIII Ips 326/2009 z dne 24. 1. 2011. Obstoja poslovnega razloga pa tožena stranka ni dokazala. Za ugotavljanje obstoja poslovnega razloga ne zadostuje zgolj dokaz z zaslišanjem ene priče, ki ni niti zakoniti zastopnik delodajalca, niti drug vodstveni ali vodilni delavec in ki mu ustroj delodajalca sploh ni poznan. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je rok za odpoved pričel teči šele z dnem, ko Komisija preveri, če delodajalec lahko delavca zaposli na drugem delovnem mestu.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Domnevne kršitve določb 6. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija zgolj omeni, ne da bi svoje trditve tudi obrazložila oziroma utemeljila. Z navedbami, da naj bi sodišče v nasprotju s sodno prakso dopustilo toženi stranki spreminjanje odpovednega razloga, pomenijo po eni strani nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem (kar ni dovoljen revizijski razlog, tretji odstavek 370. člena ZPP), po drugi strani pa zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava. Enako velja za revizijske navedbe o tem, da tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga. Izpodbijana sodba ima obrazložitev o tem, zato očitek o formalnih pomanjkljivostih sodbe ni utemeljen.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo ne samo na podlagi izpovedbe zaslišane priče, temveč tudi na podlagi listinske dokumentacije v spisu in zaslišanja tožnika. Na podlagi tega je presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga, kakršen je naveden v odpovedi: prenehanje potreb po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ker pa je bil tožnik invalid, je morala tožena stranka upoštevani še posebne določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI: kolikor presežnemu delavcu-invalidu ne more zagotoviti druge ustrezne zaposlitve, mora pridobiti mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (103. člen ZPIZ-1). To ne pomeni, da se spreminja razlog odpovedi, temveč le to, da se zagotavlja dodatno varstvo invalidov, katerih delo postane pri delodajalcu nepotrebno. Delavčeva invalidnost v takem primeru ne pomeni novega oziroma spremenjenega odpovednega razloga, temveč vpliva na možnost zagotovitve drugega ustreznega dela. Odpovedni razlog slejkoprej ostaja enak.

10. Glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah prvega odstavka 116. člena ZDR, prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI, rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči šele, ko delodajalec od pristojne Komisije prejeme mnenje, v katerem ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovi obstoj oziroma utemeljenost odpovednega razloga. Pred pridobitvijo tega mnenja glede na citirane določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ne obstaja. Takšna je enotna in ustaljena praksa Vrhovnega sodišča (glej na primer odločbe v zadevah VIII Ips 143/2008, VIII Ips 241/2009, VIII Ips 259/2009, VIII Ips 334/2009, VIII Ips 1/2010). V obravnavani zadevi je Komisija mnenje, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku brez ponudbe nove pogodbe, podala 1. 2. 2008. Odpoved z dne 28. 2. 2008 je zato pravočasna. Sklicevanje na odločitve, kjer je šlo za odpoved iz poslovnega razloga zgolj na podlagi določb 88. člena ZDR je neutemeljeno, ker obveznosti delodajalca niso enake.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja zatrjevani poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni ovire, da sodišče v zvezi tem zasliši le eno pričo in tudi ni nujno, da bi morala biti taka priča zakoniti zastopnik ali vodstveni delavec delodajalca. Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da je priča P. P., kot vodja DE V., v kateri je delal tožnik, jasno in prepričljivo izpovedal o vseh odločilnih dejstvih, ki jih je zatrjevala tožena stranka pri utemeljevanju odpovednega razloga. Obrazložitev izpodbijane sodbe o tem tudi ni zgolj skromna (točka 10. in 11. obrazložitve) in v celoti odgovarja na pritožbene navedbe tožnika.

12. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Izrek o stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1.