Jedro

Tudi kadar se delavcu invalidu poda redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (in ne iz razloga invalidnosti), začne rok za podajo odpovedi teči, ko se delodajalec seznani z mnenjem komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe oz. odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 2. 2008 nezakonita, vrnitev na delo ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, prijavo v socialna zavarovanja, obračun plače (pravilno: nadomestila plače) in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (regrese za letni dopust z zamudnimi obrestmi), ki bi jih tožnik prejel, če bi delal ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov (nadomestila plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za plačo preteklega meseca ter vpis delovne dobe v delovno knjižico (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da je bila odpoved podana pravočasno. Tožena stranka je 15. 10. 2007 tožniku izdala obvestilo o nameravani odpovedi iz poslovnega razloga. Po sodni praksi se šteje, da se je delodajalec seznanil z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga najkasneje takrat, ko je delavcu podal obvestilo. Tožena stranka je predlog pri komisiji za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi vložila šele 26. 11. 2007, torej po izteku prekluzivnega subjektivnega roka za izdajo odpovedi, zato je že predlog komisiji podala prepozno. Po prejemu mnenja je sicer tožnika ponovno z obvestilom z dne 11. 2. 2008 obvestila, da mu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in nato 28. 2. 2008 izdala odpoved. V revizijski odločbi ni nedvoumno povedano, ali revizijsko sodišče meni, da šele s pridobitvijo mnenja komisije začne teči rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu le iz razloga invalidnosti ali tudi iz poslovnega razloga. Stališče, da v primeru odpovedi invalidu dejanski razlog nastopi šele s pridobitvijo mnenja komisije, je neskladno z materialnim pravom in z dosedanjo sodno prakso vrhovnega sodišča. Mnenje komisije pomeni le preverjanje, ali je delavca invalida možno zaposlitvi na drugem delovnem mestu, to pa ne predstavlja okoliščine, od katere bi začel teči rok za odpoved. To izhaja iz zakona, pa tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 280/2007 z dne 12. 1. 2009. V primeru, da bi sodišče zavzelo stališče, da pri delavcih invalidih rok za izdajo odpovedi začne teči šele po prejemu mnenja komisije, gre za kršitev ustavnih pravic – načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Takšno stališče bi pomenilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu ne obstajajo nobeni roki in lahko delodajalec kadarkoli, ne glede na čas nastanka odpovednega razloga delavcu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi. Noben zakon, še manj pa Ustava, ne določa manjšega varstva delavca invalida. Odpovedni razlog ne more nastopiti z dnem pridobitve mnenja komisije. Odpovedni razlog ugotovi delodajalec, ki v posledici začne postopek odpovedi pogodbe z obvestilom o nameravani odpovedi. Pozitivno mnenje komisije je le pogoj za izdajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu. Tožnik soglaša, da v času odločanja komisije rok ne bi smel teči, nujno pa je, da delodajalec znotraj prekluzivnega roka izvede postopek redne odpovedi. Čas od vložitve vloge pri komisiji do prejema mnenja pa se ne upošteva, ker rok v tem času ne teče (kot npr. rok v času sodnih počitnic). Tožnika moti, da tožena stranka od obvestila o nameravani odpovedi več kot 30 dni ni storila ničesar. Postopek redne odpovedi, ki je bil začet najkasneje 15. 10. 2007, bi se moral dokončati po določbah ZDR/02, torej v 30 dnevnem prekluzivnem roku, pri čemer rok za čas trajanja postopka pri komisiji ne teče. Zato je izpodbijana odpoved prepozna, odločitev sodišča prve stopnje glede tega vprašanja pa napačna.

Glede vsebine odpovedi tožeča stranka v pritožbi opozarja na to, da sodišče v sodnem sporu ne more ugotavljati morebitnih drugih razlogov za odpovedi, na katere se delodajalec ni skliceval že v odpovedi. Takšno je stališče sodne prakse – v odločbi opr. št. VIII Ips 69/2010 z dne 22. 6. 2010 je Vrhovno sodišče izrecno navedlo, da je sodna presoja zakonitosti odpovedi omejena na zakonitost tistega odpovednega razloga, zaradi katerega je delodajalec pogodbo dejansko odpovedal, v okviru opisanega razloga za odpoved. Tožena stranka je v sodnem sporu širila razloge za odpoved z navedbami, da naj bi potreba po delu tožnika, ki naj bi le čistil pekače, prenehala, ker se je zmanjšalo delo za S.. Kljub utemeljenemu ugovoru tožnika je sodišče ugotovilo obstoj poslovnega razloga in se kljub pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi tožene stranke v celoti in nekritično oprlo le na izpoved priče P.P., s tem pa ravnalo v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat odločilo, da se tudi v delovnem sporu odloča v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo predložijo stranke. Tožena stranka ni predložila niti ene listine, iz katere bi morebiti izhajal obstoj poslovnega razloga. Predlagala je le zaslišanje dveh prič, svetovalca uprave I.Š., ki se vabilu na zaslišanje ni odzval in vodje DE V. P.P., ki je nekaj malega vedel izpovedati le o delovanju DE V., ni pa vedel, koliko enot pekarn ima tožena stranka, katere pekarne so se zaprle, koliko delavcev je na delovnem mestu pomožni pek bilo zaposlenih konec leta 2007, kolikšen delež proizvodnje je bil namenjen S. in M.. Izpovedal je le, da da se je za njegovo pekarno prodaja za S. in M. znižala, ter da v primeru, če ne bi prišlo do sprememb tržnih razmer, tožniku verjetno ne bi odpovedali delovnega razmerja. To potrjuje tožnikove navedbe, da je prejel odpoved le zato, ker je bil dlje časa v bolniškem staležu in ker je invalid. Sodišče tožniku ni dopustilo vprašanj, ki bi bila pomembna za ugotavljanje obstoja poslovnega razloga, s tem pa je kršilo načelo kontradiktornosti. Tožena stranka v postopku ni dokazala, da zaradi obsega in narave poslovanja ne potrebuje dodatnega dela, ki bi ustrezalo delavčevi preostali delovni zmožnosti, omejitvam iz odločbe ZPIZ ter znanjem. Zato je izpodbijana sodba nepravilna.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem poudarja, da je tožena stranka šele z izdajo mnenja komisije pridobila zakonito podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, katerega obstoj je bil izkazan, posledično pa je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Navaja še, da je na strani tožene stranke prišlo do sprememb v organizaciji dela, posodobitve proizvodnje, avtomatizacije del ter preselitve določenih proizvodnih programov v druge delovne enote, kar predstavlja ekonomski oz. organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnikom. Izpoved priče P.P., ki je bil zadolžen za poslovanje DE V., je prepričljiva in brez vrzeli, ta priča pa tudi nima interesa za uspeh v konkretnem postopku, zato je sodišče njeno izpoved utemeljeno štelo za verodostojno. Navedba tožnika, da je ta priča vedela povedati „le nekaj malega“ in ni poznala točnih podatkov, so povsem brezpredmetne, saj je šlo za podatke, ki so za predmetni postopek povsem irelevantni. Vprašanja, za katera tožeča stranka trdi, da jih sodišče ni dopustilo, niso bila v neposredni zvezi s predmetno zadevo, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko jih ni dopustilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem individualnem delovnem sporu že enkrat odločalo. S sodbo opr. št. I Pd 915/2008 z dne 4. 6. 3008 je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2008 ter ugodilo reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče navedeno sodbo spremenilo s sodbo opr. št. Pd 1186/2008 z dne 3. 3. 2009 ter zavrnilo tožbeni zahtevek, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je ugodilo tožnikovi reviziji ter s sklepom opr. št. VIII Ips 326/2009 z dne 24. 1. 2011 obe navedeni sodbi razveljavilo. V navedenem razveljavitvenem sklepu je sicer pritrdilo stališču pritožbenega sodišča, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, ugotovilo pa je, da bi morali sodišči prve in druge stopnje glede na datum podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporabiti novelirani Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007 – ZDR) in da je pritožbeno sodišče s tem, ko je samo uporabilo dokaze, ki niso bili dejanska podlaga za odločitev na prvi stopnji, ter sodbo brez obravnave samo spremenilo, kršilo določbe 347. in 358. člena ZDR. Ker sodišče prve stopnje (glede na to, da je štelo, da je odpoved podana prepozno) ni ugotavljalo dejanskega stanja o utemeljenosti odpovedi, je Vrhovno sodišče RS sodbi obeh nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem postopku upoštevalo stališča revizijskega sodišča iz razveljavitvenega sklepa in ravnalo v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP, ki glede na določbo 383. člena ZPP smiselno velja tudi v postopku z revizijo in določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje (oz. revizijsko sodišče) v svojem sklepu. Obravnavalo je vsa sporna vprašanja in ob upoštevanju stališč oz. napotkov VS RS ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri odločanju pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe iz poslovnega razloga tožniku – invalidu III. kategorije z dne 28. 2. 2008 podana pravočasno in v skladu z določbami ZDR, Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami in dopolnitvami – ZPIZ-1) ter Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/2004 in 114/2006 – ZZRZI). Prvostopenjsko sodišče je za svojo odločitev v razlogih sodbe navedlo pravilno pravno podlago, ko se je oprlo na določbe citiranih zakonov, zlasti na določbe 88. člena ZDR, 102. do 105. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je glede na posebnosti ureditve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ali poslovnega razloga, ki jo delodajalec lahko poda šele potem, ko predhodno pridobi mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, potrebno tudi v primeru redne odpovedi iz poslovnega razloga šteti, da utemeljeni odpovedni razlog (poslovni razlog) nastane šele takrat, ko se delodajalec seznani z mnenjem komisije in da šele tedaj začne teči šestmesečni rok za podajo redne odpovedi s strani delodajalca iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi. Nesprejemljivo je stališče pritožbe, da je prekluzivni rok začel teči že prej, da pa se obdobje od vložitve vloge pri komisiji do prejema mnenja ne šteje v okvir prekluzivnega roka (tako kot npr. med sodnimi počitnicami). Dokler komisija pozitivnega mnenja ne da, delodajalec namreč sploh nima podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato do tedaj ne začne teči prekluzivni rok za podajo odpovedi iz citirane določbe ZDR. Pravilno je, da šele po prejemu pozitivnega mnenja komisije delodajalec delavcu poda obvestilo o nameravani redni odpovedi v smislu 4. odstavka 83. člena ZDR. Tožena stranka je zato v obravnavanem primeru ravnala pravilno, ko je pisno obvestilo delavcu o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga posredovala tožniku dne 11. 2. 2008, to je neposredno po prejemu mnenja (z obvestilom z dne 15. 10. 2007 pa je tožnika le obvestila o tem, da je začela postopek pred komisijo, zato ni mogoče šteti, da je že tedaj nastal utemeljen poslovni razlog za odpoved oz. da je bil prekluzivni – tedaj 30-dnevni – rok za podajo odpovedi zamujen še preden je tožena stranka podala predlog na komisijo, kot meni pritožba). Iz vseh navedenih razlogov so zmotna tudi stališča tožnika o domnevno neenakopravni obravnavi delavcev invalidov glede na druge delavce, kadar gre za redno odpoved iz poslovnega razloga, neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS oz. na judikate, ki se ne nanašajo na podobne primere kot je obravnavani.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v obravnavanem primeru dokazan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je utemeljeno oprlo zlasti na izpoved priče P.P., vodje DE V., ki je ustrezno in dovolj natančno pojasnil razloge, zaradi katerih je tožnikovo delo pri toženi stranki postalo nepotrebno. Tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo načela kontradiktornosti, če ni dopustilo posameznih vprašanj tožnika navedeni priči, ki niso bila bistvenega pomena za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Nesprejemljivo pa je tudi tožnikovo mnenje, da naj bi bilo čudno, da v primeru ugotavljanja obstoja poslovnega razloga zadostuje zaslišanje ene same priče, delavca tožene stranke, ki „skorajda nič ne ve“. Ta očitek je brez podlage, ker je navedena priča o odločilnih dejstvih podala jasno in prepričljivo izpoved, iz katere izhaja, da je bil eden od razlogov za odpoved v tem, da so se ekonomske razmere v letu 2007 začele slabšati in da je S. odprl svojo pekarno, zaradi česar se je delež peke pri toženi stranki oz. dostava v S., pa tudi v M., zmanjšala. Prišlo je do padca proizvodnje, zaradi manjšega izvoza v Srbijo in na Hrvaško se je zmanjšala tudi proizvodnja grisinov v pekarni V., zato so iskali rešitve in med drugim avtomatizirali proizvodnjo in zmanjšali stroške dela, torej tudi število zaposlenih. Iz teh razlogov tožnikovega dela na delovnem mestu pomožni pek niso potrebovali niti na njegovem delovnem mestu niti na kakšnem drugem, ker so se potrebe po delavcih zaradi ekonomskih razmer zmanjšale, število delavcev pa se je v DE V. od leta 2006 dalje zmanjšalo od 56 na 38 delavcev. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost izpovedi navedene priče - vodje DE V., v kateri je bil zaposlen tožnik, saj nima razlogov za dvom o tem, da je govorila resnico, njeno zaslišanje pa je bilo dovolj natančno, tako da je sodišče pridobilo dovolj podatkov oz. informacij v zvezi z obstojem utemeljenega odpovednega razloga v tožnikovem primeru. Splošna obrazložitev poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu pa je bila s strani tožene stranke podana tudi v predlogu, ki ga je tožena stranka podala komisiji za za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljeni so tudi očitki tožeče stranke o pomanjkljivi trditveni in dokakzni podlagi tožene stranke v zvezi z obstojem poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka vse potrebne navedbe s tem v zvezi podala že v odgovoru na tožbo, pa tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Ne gre torej za primer, ko bi tožena stranka v sodnem sporu (nedopustno) širila razloge za odpoved, zato je tudi sklicevanje na judikate VS RS v zvezi z navedenim vprašanjem brezpredmetno.

Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v tožnikovem primeru dokazan utemeljen poslovni odpovedni razlog. Zato ni nobenih razlogov za dvom v pravilnost ugotovitev in mnenja komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP). Glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, pa tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.