Jedro

Potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (za delovno mesto predsednika uprave) je prenehala, ker je tožena stranka tričlansko upravo zamenjala za enočlansko upravo. Opisana organizacijska sprememba predstavlja utemeljen (poslovni) razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in temelji na ekonomskem razlogu, saj se je tožena stranka zaradi slabih poslovnih rezultatov odločila racionalizirati in reorganizirati način odločanja oziroma sestave uprave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se delno razveljavita: izpodbijana sodba v 1/5. in 2. točki izreka ter izpodbijani del sklepa (2. točka izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2008 nezakonita in da se vzpostavi stanje, kot je bilo pred izdajo navedene odpovedi (1/1. točka izreka sodbe), da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi z dne 31. 12. 2002, dopolnjena z aneksom z dne 16. 1. 2007, z iztekom odpovednega roka ne preneha ter še naprej traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, in da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, ga razporediti na njegovo dosedanje delovno mesto, mu za čas do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ga prijaviti v ustrezna zavarovanja (1/2. točka izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse zapadle bruto zneske razlik med plačami, ki bi jih prejemal po pogodbi o zaposlitvi, dopolnjeni z aneksom, in plačami, ki jih prejema pri sedanjem delodajalcu, in sicer za obdobje od 20. 6. 2008 do 31. 12. 2008 v višini 43.451,89 EUR bruto ter mu po odvodu prispevkov in davkov izplačati znesek v višini 19.819,33 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne razlike od dni zapadlosti, ki so razvidni iz izreka, do plačila (1/3. točka izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati božičnico v višini 5.863,70 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati znesek v višini 3.425,86 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2008 do plačila (1/4. izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 35.299,35 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati znesek 16.558,65 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (1/5. točka izreka sodbe). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 32.357,71 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati znesek 22.580,42 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja delovnega razmerja do plačila (2. točka izreka sodbe). S sklepom je odločilo, da se postopek v zvezi z zahtevkom za plačilo prispevka za dodatno pokojninsko zavarovanje za leto 2008 v višini 4.895,76 EUR bruto ustavi (1. točka izreka sklepa), da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.600,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega paricijskega roka do plačila in da tožnik sam krije svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o stroških postopka se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da zatrjevani poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan, ampak je prikrival druge razloge, ki niso zakoniti. Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti odpovedi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker za svojo odločitev ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, tako da izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela sklepa ni mogoče preizkusiti. Do stališč in navedb tožnika v zvezi z resnostjo in utemeljenostjo poslovnega razloga ni zavzelo stališča, ampak je le nekritično sledilo navedbam tožene stranke, ki zmotno enači odpoklic s funkcije predsednika uprave s poslovnim razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz komentarja k zakonu (Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003) izhaja, da v primeru odpoklica člana uprave iz ekonomskih razlogov ni ustrezen nobeden izmed zakonsko urejenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Iz predloženih dokazov in iz izpovedi prič ter tožene stranke izhaja, da potreba po delu tožnika ni prenehala in da delovno mesto poslovodje še obstaja, saj je tožena stranka na tožnikovo mesto imenovala drugo osebo. Do takih navedb tožnika sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, čeprav jih je potrdila tožena stranka, češ da so ekonomsko poslovni razlogi utemeljevali odločitev nadzornega sveta, da zamenja kadrovsko sestavo uprave pred potekom mandata. Sprememba statuta tožene stranke ne pomeni poslovnega razloga, ker sodi odločanje o tem vprašanju v pristojnost skupščine, odločanje o razrešitvi uprave pa sodi v pristojnost nadzornega sveta. V konkretnem primeru jo je utemeljil z reorganizacijo družbe. Odločitev o reorganizaciji družbe je v pristojnosti uprave, ki za svojo odločitev nosi odgovornost. Sprememba statuta tožene stranke, ki je vseskozi dopuščal upravo v sestavi do treh članov, ni resen in utemeljen razlog za zamenjavo tožnika kot predsednika uprave iz ekonomsko poslovnih razlogov. Tožnikova pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena v času, ko je družba imela dvočlansko upravo, imenovanja tretjega člana v letu 2006 nadzorni svet ni štel za razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi zatrjevane neizvršljivosti določbe 2. člena pogodbe o zaposlitvi, ki se je nanašal na dvočlansko upravo. Domnevna neizvršljivost citirane določbe pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za odpoved. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa je razvidno, da sodišče prve stopnje ne razlikuje med institutoma enočlanske uprave in enotirnim sistemom odločanja, ki pomeni, da družbo vodi upravni odbor, ki mora imeti najmanj tri člane in ki združuje funkcijo vodenja in nadzora. V primeru enočlanske uprave (direktorja) pa je v družbi nadzorni svet oblikovan. Spremembe odločanja pri toženi stranki v odločanje z enočlansko upravo, o kateri je priča B.P. izpovedala, da je tožena stranka postavila limite odločanja uprave in večjo odgovornost ter pooblastila nadzornega sveta, uvedla je institucijo prokurista, ni pojasnilo, tako da ni mogoče ugotoviti, zakaj je sprememba odločanja bistvena glede utemeljenosti poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je treba upoštevati, da prokurist, ki ga je tožena stranka imenovala 9. 4. 2008, ni izvajal nalog in ni prejemal plačila. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo navedbam in dokazom tožnika, da je bil podvržen šikaniranju, ampak se je obširno ukvarjalo z izpovedmi prič B.P., M.B., J.K. in P.V., ki naj bi skladno izpovedale, da je skupščina sprejela spremembe statuta, s katerimi je ukinila tričlansko upravo in uvedla enočlansko upravo, da so bili poslovni rezultati tožene stranke slabi ter da se je na sejah nadzornega sveta razpravljalo o reorganizaciji. V izpodbijani sodbi povzete izpovedi so v nasprotju z izpovedmi, ki so zapisane v zapisniku z glavne obravnave. Zmoten je zaključek, da tožnika kljub nesoglasjem ni razrešil B.P., ampak nadzorni svet, ki je v okviru svoje pristojnosti izvrševal sklepe skupščine, kar naj bi izključilo nedopustnost ravnanja kot element šikane. S funkcije predsednika uprave je bil razrešen le z dvema glasovoma (B.P. in P.V.), pri čemer je bil glas predsednika nadzornega sveta (B.P.) odločilen, kar ne potrjuje zaključka sodišča prve stopnje, da ga je razrešil nadzorni svet. P.V. je bil kot član nadzornega sveta imenovan šele tik pred sejo z dne 9. 4. 2008 in je zamenjal člana, ki ob prvem poskusu razrešitve tožnika decembra 2007 B.P. ni podprl. Slednji je izvajal trajne poskuse, usmerjene v razrešitev, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prezrlo je vsebino listine »Zabeležka razgovora z dne 20. 9. 2007«, ki jo je predložil tožnik in katere verodostojnost je potrdila priča M.B.. Iz izpovedi priče B.P. izhaja, da je od tožnika zahtevala preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi A.S., kljub temu da za takšno zahtevo kot predsednik nadzornega sveta ni imela pooblastila in da predstavlja takšna zahteva protipravno ravnanje. Dejstvo, da je tožnik o telefonskem razgovoru sestavil zabeležko, kaže na utemeljen strah. V zvezi s šikano je tožnik še navedel, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stimulativnega dela plače, ki ima podlago v 11. členu pogodbe o zaposlitvi, ki določa merilo stimulativnega dela plače, to je izkazano preseganje določenega plana tožene stranke, kar v sodnem postopku ni bilo prerekano. Neodločanje nadzornega sveta ob izkazani zakoniti podlagi in izpolnjenih pogojih za izplačilo predstavlja nezakonito izvrševanje pravic z namenom povzročiti škodo. Nadzorni svet ni imel podlage, da odreče odločanje, na strani tožene stranke je bilo dokazno breme, da s tem pogodba o zaposlitvi ni bila kršena. Ker tožnik ni imel možnosti prek sodišča izposlovati ustreznega sklepa nadzornega sveta, bi mu moralo sodišče prve stopnje stimulativni del plače prisoditi, tako pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi navedlo razumljive razloge. Poleg tega je v obrazložitev izpodbijane sodbe zapisalo ugotovitve, ki so neskladne s predloženimi listinami in zapisniki o zaslišanjih, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala pravočasno. Priča B.P. je izpovedala, da so pri toženi stranki v prvi polovici leta 2006 obstajali razlogi za reorganizacijo poslovanja in da so že tedaj ugotavljali, da je treba ukrepati, pri čemer so upravo kadrovsko okrepili z namestitvijo P.K., ki je osebni prijatelj B.P., kar je sprožilo konflikte. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni dovolilo vprašanj, ki bi konflikte razjasnila, kar pomeni, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Priča B.P. je nadalje izpovedala, da je po razrešitvi uprave generalni direktor tožene stranke izvedel reorganizacijo in racionalizacijo z ukrepi, ki so se nanašali na delovni čas in vodenje. Takšne ukrepe bi lahko kot predsednik uprave sprejel tudi tožnik, saj so sodili v njegovo pristojnost. Slednje dokazuje, da je bil popravek statuta navidezen, tožena stranka pa je opravila le osebno zamenjavo uprave oziroma predsednika uprave, saj je štela, da tožnik ne bi mogel uspešno reorganizirati in racionalizirati poslovanja. Opisano ne predstavlja poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega izpoved priče B.P., da so spremembe direktorja obrodile sadove, ni resnična, ker je iz podatkov o poslovanju tožene stranke v letu 2008 razvidno, da so bili rezultati mnogo slabši kot v letu 2007. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje o neresničnosti ugovora tožnika, da delovno mesto vodja projekta, ki mu ga je tožena stranka ponudila, ni obstajalo. Iz akta o sistemizaciji delovnih mest je razvidno, da sta bili le dve delovni mesti, ki sta bili zasedeni z izvajalcema M.B. in R.V.. Poleg tega je zmotno štelo, da lahko tožena stranka na posamezno delovno mesto zaposli toliko izvajalcev, kot jih potrebuje. Za povečanje števila izvajalcev bi potrebovala predhodno soglasje sveta delavcev, ker gre za kadrovsko vprašanje. Stranki sta sodišču prve stopnje predložili dva izvoda akta o sistemizaciji delovnih mest, ki se razlikujeta, ker je le tožnik predložil tudi preglednico delovnih mest, iz katere je razvidno število posameznih delovnih mest. Zaključki sodišča prve stopnje, da število ni relevantno, so v nasprotju z izpovedjo priče M.B., da je šlo le za dve delovni mesti. Ker sodišče prve stopnje razlogov za takšen zaključek, ki je napačen in protispisen, ni podrobneje pojasnilo, izpodbijana sodba nima razlogov, poleg tega je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker o veljavnosti predloženih izvodov akta o sistemizaciji nadaljnjih dokazov ni izvajalo. Z navedbo, da je priča R.K. potrdila, da je delovno mesto vodja projekta obstajalo, ni ugotovilo nič relevantnega, saj to med strankama ni bilo sporno, tožnik je navedel le, da delovno mesto ni bilo prosto. Nelogična in neobrazložena je sodba sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na ustreznost ponujenega delovnega mesta. Zmotno je presodilo, da tožnikova izobrazba ustreza pogoju diplomanta druge ustrezne fakultete, ki je določen kot pogoj za zasedbo delovnega mesta vodja projekta. Neskladno je navedlo, da opisi delovnih mest v aktu o sistemizaciji delovnih mest iz novembra 2001 niso relevantni, ampak so relevantni le opisi v pogodbah o zaposlitvi, torej konkretno v ponujeni pogodbi o zaposlitvi, s čimer je zagrešilo nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka in izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ustreznost ponujene zaposlitve se ne presoja le z vidika stopnje zahtevane izobrazbe, ampak tudi z vidika smeri zahtevane izobrazbe. Tožnik je glede delovnega mesta vodja projekta izpovedal, da je bilo sistemizirano za osebo, ki bi imela strojno izobrazbo. Glede primernosti delovnega mesta zaradi oddaljenosti kraja dela od kraja bivanja pa ni bistveno, da je tožnik pred odpovedjo opravlja delo v kraju, ki je oddaljen več kot tri ure od kraja bivanja, tako da se njegov položaj s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ne bi poslabšal. V tem obdobju je bil zaposlen na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, za katero določbe kolektivnih pogodb niso veljale. Ponujeno pogodbo o zaposlitvi pa je treba presojati z upoštevanjem kriterijev, ki so v kolektivnih pogodbah določeni v zvezi z razporejanjem delavcev. Nadalje je sodišče prve stopnje arbitrarno ocenilo, da tožnik ni dokazal, da prebiva v Bohinjski Bistrici, in se je neutemeljeno sklicevalo na ugotovitve vročevalske agencije K. d.o.o., ki niso verodostojne niti merodajne, saj je bila na stalnem prebivališču tožnika vročitev opravljena le enkrat. Na podlagi navedenega je zmotna odločitev sodišča prve stopnje glede sorazmernega dela odpravnine, ker temelji na ugotovitvi, da je bila tožniku ponujena ustrezna nova zaposlitev. Tožnik je zavrnil ponudbo za neustrezno zaposlitev, ki je ni bil dolžan sprejeti, da bi pridobil pravico do odpravnine.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navedla je, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga naredilo pravilne zaključke in jih obrazložilo, navedlo je vsa odločilna dejstva glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi, imenovanja in razrešitve tožnika ter glede odpovedi, navedlo je ustrezno pravno podlago. Pravilno je zaključilo, da je bila zaradi reorganizacije poslovanja uvedena enočlanska uprava in da je bil tožnik razrešen s položaja direktorja s sklepom nadzornega sveta, tako da je bil zatrjevani poslovni razlog resen in utemeljen. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je odgovorilo na trditve in stališča tožnika. Zmotno je sicer navedlo, da je bil s sklepom nadzornega sveta uveden enotirni sistem odločanja, vendar ta napaka ni vplivala na zakonitost izpodbijane odločitve, saj je v nadaljevanju pravilno pojasnilo, da je sklep nadzornega sveta na podlagi spremenjenega statuta tožene stranke imenoval enočlansko upravo namesto dotedanje tričlanske uprave. Iz tega razloga je prenehala potreba po delu tožnika skladno z obstoječo pogodbo o zaposlitvi. Odpoklic tožnika z mesta predsednika uprave je povzročil, da te funkcije ni mogel več opravljati in da ni mogel biti zaposlen na tem delovnem mestu, saj so bili v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeni bistveni elementi zaposlitve. Izpoved priče B.P. in trditve tožene stranke, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik in ki jih je v obrazložitvi povzelo sodišče prve stopnje, so bistveni glede presoje okoliščin in razlogov, ki so vodili skupščino tožene stranke k spremembi statuta in nadzorni svet k razrešitvi tričlanske uprave družbe. Tožnik v pritožbi ni navedel, v čem naj bi bilo nasprotje med izpovedmi prič in med povzetki izpovedi v izpodbijani sodbi, sodišče prve stopnje je navedbe o šikani obširno presodilo in njegovo izpoved primerjalo z izpovedmi prič B.P., P.V., J.K. in M.B.. Ugotovilo je, da so bila med tožnikom in B.P. določena nesoglasja, toda taka nesoglasja ne pomenijo šikane, prav tako ne predstavlja šikane posamezni dogodek, na katerega se sklicuje pritožba. Priča B.P. je pojasnila, kako je treba razumeti telefonski pogovor, trditev o šikani priča J.K. ni potrdila, na podlagi izvedenih dokazov pa ni utemeljen zaključek, da naj bi B.P. skušal razrešiti tožnika zaradi osebne zamere. Pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna, odpoved je bila podana po sprejemu sklepa nadzornega sveta o razrešitvi tožnika s funkcije predsednika uprave. Razlog za odpoved ni bil podan v letu 2006, tedaj so se začeli kazati prvi negativni rezultati poslovanja, kot izhaja iz izpovedi priče B.P.. Preglednica delovnih mest, ki jih je v zvezi s presojo ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi predložil tožnik, ne obstaja kot formalni del akta o sistemizaciji, ki ne določa števila posameznih delovnih mest. V spornem obdobju je tožena stranka potrebovala dodatnega izvajalca na delovnem mestu vodja projekta. Priča R.K. je povedala le, da nova sistemizacija delovnih mest velja od 1. 10. 2008, ni pa potrdila veljavnosti preglednice delovnih mest. Sicer pa tudi formalna neusklajenost sistemizacije delovnih mest s kadrovskimi potrebami ne pomeni, da zaposlitev ni bila potrebna in da delovno mesto po novi pogodbi o zaposlitvi ni obstajalo. Nepravilno je stališče tožnika, da bi morala tožena stranka za povečanje števila izvajalcev na posameznem delovnem mestu pridobiti soglasje sveta delavcev, tako soglasje je potrebno le v primeru spremembe akta o sistemizaciji. V interesu sveta delavcev je, da se število izvajalcev na posameznem delovnem mestu poveča, seznam izvajalcev ni obvezna sestavina akta o sistemizaciji. Glede opisa del in nalog na ponujenem delovnem mestu se je sodišče prve stopnje skladno z aktom o sistemizaciji pravilno oprlo na pogodbo o zaposlitvi, glede pogojev za zasedbo delovnega mesta pa na akt o sistemizaciji. Kraj opravljanja dela po ponujeni pogodbi ne povzroči neustreznosti zaposlitve, ker tožnik živi v Ljubljani. Tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine je v nasprotju z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Le v primeru nezakonite odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi bi bil tožnik do odpravnine upravičen. Glede stimulativnega dela plače pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje prerekala obstoj pravne podlage za izplačilo, tako da bi tožnik moral dokazati izpolnitev pogojev in obstoj ustreznega sklepa nadzornega sveta.

V repliki na odgovor na pritožbo je tožnik odgovoril na navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa spremeni, tako da primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s šikano je navedel, da ni šlo le za enkratni konflikt z B.P., ampak za zaporedje več dogodkov. Slednji je od tožnika zahteval, da prekliče odpoved pogodbe o zaposlitvi A.S., kljub temu da je bila takšna zahteva v nasprotju s pooblastili predsednika nadzornega sveta. Svojo zahtevo je podkrepil z grožnjo, ki predstavlja protipravno ravnanje oziroma je pomenila povzročanje neprijetnosti. Krivdno je poskusil razrešiti tožnika že decembra 2007, vmešaval se je v vodenje družbe. Dejstvo, da je tožena stranka prokurista, ki ni prejemal plačila, imenovala 9. 4. 2008, dodatno dokazuje obstoj šikane. Iz veljavne sistemizacije delovnih mest, ki jo je predložil tožnik, izhaja, da je seznam delovnih mest priloga akta, ki določa vrsto pogodbe o zaposlitvi, tarifni razred in količnike za posamezne plačne razrede v okviru delovnega mesta za vsa delovna mesta ter število posameznih delovnih mest. Iz preglednice delovnih mest pa izhaja, da sta obstajali dve delovni mesti vodja projekta, kar je potrdila priča M.B.. Za povečanje ali zmanjšanje števila izvajalcev bi tožena stranka potrebovala predhodno skupno posvetovanje s svetom delavcev ter predhodno mnenje sindikata, ker gre za kadrovsko vprašanje, tako da ni mogla poljubno zaposliti dodatnih izvajalcev. Povečevanje števila izvajalcev ni v interesu sindikata oziroma sveta delavcev. V času, ko je tožnik opravljal funkcijo predsednika uprave, v družbi ni bilo potrebe po dodatni zaposlitvi, tako da je nelogično, da bi se taka potreba pojavila v enem tednu po prevzemu funkcije novega direktorja. Tožnik ne živi v Ljubljani, iz poročila vročevalske agencije K. d.o.o. je razvidno, da so o prebivanju tožnika v Bohinjski Bistrici spraševali osebo, ki stanuje več kot 500 metrov stran od prebivališča tožnika, osebo, ki tožnika ne pozna, in druge osebe, ki niso neposredni sosedi tožnika, tako da njihove izjave niso relevantne. Tudi izpoved priče M.B., da tožnik živi v Ljubljani, ni relevantna, ker s tožnikom ni imel prijateljskih odnosov in ga je obiskal le enkrat v Bohinju.

V zvezi z zahtevkom za izplačilo stimulativnega dela plače je tožnik navedel, da je določilo pogodbe o zaposlitvi jasno, prav tako je dokazano preseganje s pogodbo določenega plana tožene stranke, kar pomeni, da je neodločanje nadzornega sveta šteti kot nedopustno izvrševanje pravic z namenom povzročiti škodo. Nadzorni svet ni imel podlage, da o stimulativnem delu plače tožnika ne odloča, tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala utemeljenih razlogov za pasivnost nadzornega sveta. Drugačna stališča tožene stranke oziroma sodišča prve stopnje pomenijo, da je pogodbeno določilo nezavezujoče in predstavlja kršitev osnovnih načel prava.

Replike tožnika pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker zakon dodatne vloge pritožnika, s katero bi se opredelil na navedbe nasprotne stranke v odgovoru na pritožbo, ne predvideva.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se sklicuje pritožba.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa nimata pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe in sklepa, sodba in sklep imata razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnika, ki jih je podal v tožbi, pripravljalnih vlogah in na narokih za glavno obravnavo, tudi do navedb v zvezi z resnostjo in utemeljenostjo poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, prenehanjem potreb po delu tožnika in zamenjavi osebe predsednika uprave oziroma direktorja, spremembo odločanja v odločanje z enočlansko upravo, šikano, veljavnostjo akta o sistemizaciji delovnih mest oziroma preglednice delovnih mest ter ustreznostjo delovnega mesta vodja projekta.

Neutemeljen je tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki.

Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pri presoji tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo, reparacijo in plačilo božičnice pravilno uporabilo materialno pravo. Pričam B.P., M.B., J.K. in P.V. je utemeljeno verjelo, saj so izpovedi skladne med seboj in s predloženo listinsko dokumentacijo, pred zaslišanjem so bile skladno z določbo 2. odstavka 238. člena ZPP opomnjene na dolžnost govoriti resnico, da ne smejo ničesar zamolčati, in opozorjene na posledice krive izpovedi. Glede sprejete dokazne ocene je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo zadostne in prepričljive razloge, tako da pritožba neutemeljeno graja dokazne zaključke ter obrazložitev sodišča prve stopnje.

Tožnik je skladno s sklepom o imenovanju predsednika uprave in pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 12. 2002, spremenjeno z aneksom z dne 16. 1. 2007, pri toženi stranki opravljal funkcijo predsednika uprave. 25. 4. 2008 mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, v kateri je pojasnila, da je nadzorni svet družbe na seji dne 9. 4. 2008 sprejel sklep, da se na podlagi sprememb statuta družbe in zaradi reorganizacije poslovanja uvede enočlanska uprava in da se s funkcije odpokliče predsednik uprave družbe. Istočasno je tožena stranka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na vodilnem delovnem mestu in sicer na delovnem mestu vodja projekta, ki jo je tožnik odklonil. Za zasedbo navedenega delovnega mesta je predpisana izobrazba univerzitetni diplomirani strojnik ali diplomant strojnik ali diplomant druge ustrezne fakultete.

Predsednik uprave delniške družbe, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je v dvojnem položaju – v statusnopravnem položaju organa družbe (265. do 273. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/06 in nadaljnji) in v delovnopravnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi (72. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Razrešitev (pravilno: odpoklic) s funkcije predsednika uprave zato ne pomeni nujno sočasnega prenehanja delovnega razmerja. V primeru odpoklica s funkcije predsednika ali člana uprave delniške družbe – kot v primeru poteka mandata – lahko pogodba o zaposlitvi preneha le na enega izmed načinov, predvidenih v 75. členu ZDR, razen če je drugače dogovorjeno v sami pogodbi, kar omogoča 6. alinea 72. člena ZDR. Po določbi 72. člena ZDR, ki ureja pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi osebami, lahko v pogodbi o zaposlitvi (s poslovodnimi osebami) stranki drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas, delovnim časom, zagotavljanjem odmorov in počitkov, plačilom za delo, disciplinsko odgovornostjo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da je pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in da v njej niso posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje, je lahko zakonito odpovedana le na podlagi enega od utemeljenih odpovednih razlogov (tako stališče je v podobnih primerih že zavzelo Vrhovno sodišče RS, npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007 ali v sodbi opr. št. VIII Ips št. 36/2006 z dne 28. 2. 2006).

V obravnavanem primeru je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena 31. 12. 2002, to je pred uveljavitvijo ZDR. Posebnih določb v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje, ker temelji na določbah prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji) ter Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji). Kot izhaja iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi, sta se stranki dogovorili za opravljanje dela na delovnem mestu predsednika uprave za čas trajanja mandata, ki znaša 5 let, od 17. 7. 2002 do 16. 7. 2007. V 15. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da se predsednik uprave v primeru, če po poteku časa, za katerega je bil imenovan, ni ponovno izbran ali je razrešen pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo družbe razporedi (na podlagi sklepa nadzornega sveta) na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in drugim z delom pridobljenim delovnim zmožnostim, če ponujenega dela ne sprejme, pa mu preneha delovno razmerje. Navedena določba očitno temelji na določbi 13. člena ZTPDR, ki določa, da se poslovodni organ, ki po poteku časa, za katerega je bil izbran, oziroma ki je razrešen pred potekom časa, za katerega je bil izbran, razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Z aneksom z dne 16. 1. 2007, ki je bil sklenjen zaradi ponovnega imenovanja tožnika za predsednika uprave za čas naslednjega mandata od 17. 7. 2007 do 16. 6. 2012, sta stranki spremenili le 1. člen pogodbe o zaposlitvi ter navedli, da ostale določbe pogodbe o zaposlitvi ostanejo nespremenjene. Ker tudi po uveljavitvi ZDR preostale določbe niso bile spremenjene, pogodba o zaposlitvi ne vsebuje posebnih določb o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po izteku mandata. Sicer pa je že pred uveljavitvijo novega ZDR obstajala pri poslovodni osebi možnost v pogodbi o zaposlitvi predvideti odstopanja od pravil delovnega prava, zlasti glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi in odpravnine. Stranki bi lahko že po prej veljavnih predpisih na primer sklenili sporazum, ki ne bi bil v nasprotju z veljavnimi predpisi, v katerem bi bila ob določenih pogojih vnaprej predvidena možnost prenehanja delovnega razmerja – ob odpoklicu ali ob izteku mandata, za katerega je bila poslovodna oseba imenovana (tako stališče je zavzela tudi sodna praksa – npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 90/2000 z dne 30. 1. 2001, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 86/2000 z dne 16. 1. 2001, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 36/2006 z dne 28. 2. 2006).

Sodišče prve stopnje ni enačilo, kot neutemeljeno navaja pritožba, razrešitve tožnika s funkcije predsednika uprave in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Navedlo je le, da zakonitosti razrešitve (odpoklica) ne more presojati, presojalo pa je zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana kot posledica razrešitve, ki je sledila spremembi sestave uprave pri toženi stranki, saj je bila namesto tričlanske uprave s spremembo statuta uvedena enočlanska uprava.

V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec glede na določbi 1. odstavka 82. člena ZDR in 2. odstavka 88. člena ZDR v povezavi s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR, ki definira poslovni razlog, dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični, ne le navidezni. Ni mu treba utemeljevati oziroma dokazati razlogov za spremembe v načinu poslovanja in organizacije dela ter dokazati njihove smotrnosti oziroma potrebnosti. Gre za odločitve, ki so v pristojnosti družbe (delodajalca). Za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bistveno, da je zaradi navedene odločitve prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne na samostojnem delovnem mestu. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela, tako da delovne naloge drugače razporedi oziroma združi naloge več delovnih mest v naloge enega delovnega mesta. Zato dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala, samo po sebi ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (tako stališče je v podobnih primerih zavzelo Vrhovno sodišče RS, npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 25. 5. 2008 ali v sodbi opr. št. VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009).

Odločitev, na kakšen način naj se opravlja funkcija upravljanja v delniški družbi, je poslovna odločitev. Tožena stranka se je v skladu s svojo poslovno politiko iz organizacijskih oziroma ekonomskih razlogov – zaradi reorganizacije in racionalizacije poslovanja – odločila, da bo tričlansko upravo, katere predsednik je bil tožnik, zamenjala z enočlansko. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila taka sprememba načina odločanja potrebna in smiselna. Na podlagi take spremembe je potreba po tožnikovem delu po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto predsednika uprave prenehala, zato je nadzorni svet sprejel sklep o razrešitvi tožnika, novi direktor tožene stranke, ki je bil imenovan dne 9. 4. 2008, pa je podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga.

Tudi dejstvo, da je statut tožene stranke z dne 11. 7. 2007 v točki 6.1.4. določal, da upravo sestavljajo do trije člani, tako da po tožnikovih navedbah sprememba statuta ni bila potrebna, ne vpliva na presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Bistveno je, da je prenehala potreba po tožnikovem delu, zato ker je tožena stranka odločanje s tričlansko upravo zamenjala v odločanje z enočlansko upravo. Opisana organizacijska sprememba predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in temelji na ekonomskem razlogu, saj se je tožena stranka zaradi slabih poslovnih rezultatov odločila racionalizirati in reorganizirati način odločanja oziroma sestave uprave.

Čeprav je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa zmotno zapisalo, da je bil s sklepom nadzornega sveta namesto dvotirnega (organa nadzora in odločanja delniške družbe sta skladno z 2. odstavkom 253. člena ZGD-1 uprava in nadzorni svet) uveden enotirni sistem odločanja (organ nadzora in odločanja je po isti določbi ZGD-1 upravni odbor), je v nadaljevanju pravilno pojasnilo, da je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavljalo dejstvo, da je bil tožnik zaradi spremembe odločanja, tako da je bila namesto tričlanske uprave uvedena enočlanska uprava (kar omogoča 2. odstavek 265. člena ZGD-1, ki določa, da ima uprava enega ali več članov), odpoklican s funkcije predsednika uprave in je potreba po njegovem delu na delovnem mestu predsednika uprave, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 31. 12. 2002, prenehala.

Pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana zaradi šikane. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na definicijo šikane ter pojasnilo dejstva, na podlagi katerih je presojalo tožnikove navedbe o šikani. B.P., ki naj bi ravnal z namenom šikane, ni bil tisti, ki je podal odpoved, podal jo je novi direktor tožene stranke J.B., niti ni B.P. razrešil tožnika, ampak ga je odpoklical nadzorni svet, ki po določbah statuta tožene stranke odloča z večino glasov, v primeru enakega števila glasov pa je odločilen glas predsednika nadzornega sveta. Prav tako ne predstavlja šikane predhodni poskus razrešitve tožnika iz krivdnih razlogov v decembru 2007. Odločanje o tem je v pristojnosti nadzornega sveta. Tudi telefonski pogovor, v katerem se omenja razrešitev s funkcije, ne predstavlja šikane. Omenjeni telefonski pogovor dne 20. 9. 2007 niti ni v povezavi s presojano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tako da se sodišče prve stopnje do dokazov, na podlagi katerih bi se ugotovila vsebina pogovora (izpoved tožnika in priče M.B., listina z naslovom „Zabeležka razgovora z dne 20. 9. 2007), utemeljeno ni opredelilo. Prav tako na naroku za glavno obravnavo dne 11. 2. 2009 utemeljeno ni dovolilo nadaljnjih vprašanj priči B.P., na podlagi katerih bi se ugotovila dejstva, povezana z osebnimi povezavami s P.K., saj ta dejstva niso bistvena.

Tožnikovih navedb v zvezi s šikano, ki naj bi jo predstavljalo imenovanje prokurista pri toženi stranki, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob pogojih iz 4. odstavka 286. člena ZPP do konca glavne obravnave, česar tožnik ni storil. Na pravočasnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tožnik prvič opozoril šele v pritožbi. Sodišče prve stopnje dodatnih dokazov s tem v zvezi ni izvajalo, zlasti ker ni bilo razlogov za dvom. Pritožbeno sodišče le dodaja, da je bila sprememba statuta tožene stranke, na podlagi katere se je oblikovala enočlanska uprava, sprejeta 12. 3. 2008, tožnik je bil kot predsednik uprave razrešen 9. 4. 2008, pogodba o zaposlitvi pa je bila odpovedana 25. 4. 2008, torej znotraj šestmesečnega roka, določenega v 6. odstavku 88. člena ZDR.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je 25. 4. 2008 podala tožena stranka, zakonita, ter je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo utemeljeno zavrnilo. Utemeljeno je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo božičnice, ki bi tožniku pripadla le v primeru, če bi bil konec leta 2008 zaposlen pri toženi stranki.

Pri odločanju o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka za plačilo stimulativnega dela plače in o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine je sodišče prve stopnje zaradi delno zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo najmanj preuranjeno odločitev. Glede tega dela sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se, ob upoštevanju določbe 3. odstavka 182. člena ZPP, podredni tožbeni zahtevek nanaša le na primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo, reparacijo in plačilo božičnice, tožbeni zahtevek za plačilo stimulativnega dela plače pa je treba obravnavati ločeno. Iz tega razloga je predmet presoje v ponovnem postopku tudi podredni tožbeni zahtevek, čeprav bi se v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovilo, da je primarni tožbeni zahtevek delno utemeljen – v delu, ki se nanaša na plačilo stimulativnega dela plače. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 29. 8. 2008 razširil tožbo, tožbeni zahtevek za plačilo stimulativnega dela plače v višini treh povprečnih plač je utemeljil na dejstvu, da je iz zapisnika skupščine tožene stranke z dne 26. 6. 2008 razviden izpolnjen pogoj 3 % preseganja plana dobička. V 11. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2002 je določeno, da pripada predsedniku uprave stimulativni del plače na osnovi sklepa nadzornega sveta, in sicer: v poslovnem rezultatu, če presega letni plan dobička za 3 %, odvisno od višine plana (več kot 500.000,00 EUR) od 1 do 3 povprečne plače oziroma v doseženem planu včlanjevanja preko poslovnih enot A. d.d. v ..., dodatno 5 % za vsakih doseženih 500 članov nad planom se plača poviša še za 1 %, za vsakih nedoseženih 500 članov se plača zniža za 0,5 % (plan določi nadzorni svet). Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala v pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2008 z navedbami, da nadzorni svet ni sprejel ustreznega sklepa, da tožnik ni dokazal, kakšen je bil plan dobička in kolikšno je bilo preseganje plana ter da je brez osnove v pogodbi o zaposlitvi upošteval bilančni dobiček, kot je bil ugotovljen na skupščini tožene stranke dne 26. 6. 2008. Sodišče prve stopnje je glede na citirano določbo pogodbe o zaposlitvi napačno štelo, da za pridobitev pravice ne zadošča le dejstvo, da je letni plan dobička presežen, ampak mora biti sprejet ustrezni sklep nadzornega sveta, ki določi natančno višino. Pri tem ni upoštevalo, kot utemeljeno opozarja pritožba, da v kolikor nadzorni svet ne odloča o stimulativnem delu plače, tožnik ne more zahtevati sprejema ustreznega sklepa.

Ker sodišče prve stopnje zaradi opisanega zmotnega stališča, da tožniku stimulativni del plače ne pripada, ker nadzorni svet o tem ni odločal, dejstev v zvezi s planom dobička oziroma s preseganjem plana ni ugotavljalo, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in tožbeni zahtevek preuranjeno zavrnilo.

Istočasno s podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tožena stranka tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja projekta, ki je tožnik ni podpisal. Zakonitost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi z vidika ustreznosti zaposlitve ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, bistvena pa je pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine. Skladno s 3. odstavkom 88. člena ZDR delavec nima pravice do odpravnine, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas in mu zato preneha delovno razmerje. Po argumentu a contrario pa delavec obdrži pravico do odpravnine, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev.

Ustrezna zaposlitev se skladno s 3. odstavkom 90. člena ZDR presoja glede na vrsto in stopnjo izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je bila sklenjena odpovedana pogodba o zaposlitvi, glede na delovni čas in glede na oddaljenost med krajem opravljanja dela in krajem bivanja delavca. Upoštevaje citirano določbo ZDR je sodišče prve stopnje zmotno presojalo ustreznost ponujene zaposlitve z vidika vrste in stopnje izobrazbe, ki jo tožnik ima – diploma gradbene fakultete, ker to ni bistveno, ampak je bistveno, kakšna vrsta in stopnja izobrazbe se je zahtevala za opravljanje dela na delovnem mestu predsednik uprave. Ker v tem delu dejanskega stanja ni ugotavljalo oziroma ker ni ugotovilo, kakšna vrsta in stopnja izobrazbe se je zahtevala za opravljanje dela na delovnem mestu predsednik uprave, je glede tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine, enako kot glede tožbenega zahtevka za plačilo stimulativnega dela plače, dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi v tem delu ugodilo in po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo delno razveljavilo v 1/5. točki in v 2. točki izreka ter je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je po določbi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, ker je odločitev o stroških postopka odvisna od morebitno spremenjenega uspeha strank v postopku.

Pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine, katerega utemeljenost je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ponudila ustrezno zaposlitev, bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek, tako da bo ugotovilo, kakšna vrsta in stopnja izobrazbe se je zahtevala za opravljanje dela na delovnem mestu predsednik uprave, ter nato presoditi, ali je stopnja in vrsta izobrazbe, ki se zahteva za delo na delovnem mestu vodja projekta – izobrazba univerzitetno diplomiranega strojnika ali diplomiranega strojnika ali diplomanta druge ustrezne fakultete, enaka.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek tudi v zvezi s presojo tožbenega zahtevka za plačilo stimulativnega dela plače, tako da bo ugotovilo, za koliko je bil presežen plan dobička, in na tej osnovi odločiti, ali in do kolikšnega stimulativnega dela plače je tožnik glede na določbe v pogodbi o zaposlitvi upravičen.

355. člen ZPP sicer določa, da pritožbeno sodišče, le če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V konkretnem primeru je opisana situacija podana, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da je treba ustreznost ponujene zaposlitve presojati glede na vrsto in stopnjo izobrazbe, ki jo delavec ima, in da je za pridobitev pravice do stimulativnega dela plače pogoj sprejem sklepa nadzornega sveta, delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter najmanj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in stimulativnega dela plače. Navedeno pomeni, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivost želelo samo odpraviti, moralo ponoviti že izvedene dokaze, ki se nanašajo na upravičenost tožnika do vtoževanih prejemkov iz delovnega razmerja, poleg tega pa bi bilo treba izvesti nove dokaze, s čimer bi se po nepotrebnem podaljšal postopek.

Preostale pritožbene navedbe, s katerimi tožnik uveljavlja neustreznost ponujene zaposlitve, niso utemeljene. Iz 16. člena akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke iz leta 2001, ki določa, da so sestavni deli akta seznam delovnih mest, opisi delovnih mest, razen opisov delovnih mest, za katera se sklepajo individualne pogodbe o zaposlitvi, in pregled števila sistemiziranih delovnih mest v družbi, ne izhaja, da je preglednica delovnih mest, ki jo je predložil tožnik, sestavni del akta, kot zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje opisane listine, iz katere je razvidno, da sta bili sistemizirani dve delovni mesti vodja projekta, pri odločanju utemeljeno ni upoštevalo, ampak je pravilno zaključilo, da je lahko tožena stranka zaposlila poljubno število izvajalcev na delovnem mestu vodja projekta. V pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2008 je tožena stranka navedla, da je obstajala potreba po delu na delovnem mestu vodja projekta, tako da bi na tem delovnem mestu delo opravljali trije izvajalci, ter da listina, ki jo je predložil tožnik – preglednica delovnih mest, ne ustreza dejanskemu stanju ob odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Število izvajalcev na posameznem delovnem mestu ni vsebovano v aktu o sistemizaciji delovnih mest, tako da sprememba števila izvajalcev ne pomeni spremembe splošnega akta delodajalca, glede katere bi moral delavcem omogočiti sodelovanje. Število izvajalcev je odvisno od kadrovskega plana in se spremeni s spremembo kadrovskega plana – glede na oceno, koliko izvajalcev se potrebuje na posameznem delovnem mestu. To pomeni, da je bila odločitev o povečanju števila izvajalcev na delovnem mestu vodja projekta v pristojnosti tožene stranke in da sodišče prve stopnje te odločitve utemeljeno ni podrobneje presojalo. Iz tega razloga je v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno povzelo izpoved priče R.K., ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vodja za kadre, pravne zadeve in informatiko, le v delu, v katerem je izpovedala, da je delovno mesto, za katero je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi, obstajalo. Glede na pritožbene navedbe tožnika, da povzeta izpoved ni bistvena, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 10. 12. 2008 razvidno, da je omenjena priča izpovedala še: „Na vprašanje, ali mi lahko poveste še za kakega drugega izvajalca, ki dela na delovnem mestu vodja projekta, povem, da trenutno na tem delovnem mestu delajo trije delavci.“ in „Število zaposlenih je opredeljeno v kadrovskih aktih.“ V zvezi s številom izvajalcev na delovnem mestu vodja projekta oziroma z razpoložljivostjo tega delovnega mesta pritožbeno sodišče še dodaja, da je skladno z 41. členom ZDR delodajalec dolžan zagotavljati delo, za katero se stranki dogovorita v pogodbi o zaposlitvi. V konkretnem primeru bi bila tako tožena stranka – če bi tožnik novo pogodbo o zaposlitvi podpisal – dolžna zagotoviti delo, za katero bi se s pogodbo o zaposlitvi dogovorila, ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi na pogodbi o zaposlitvi temeljile.

Glede ustreznosti ponujene zaposlitve se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kolektivne pogodbe, ker kriterij oddaljenosti kraja opravlja dela od kraja bivanja delavca po spremembi zakona vsebuje ZDR, ki določa, da je ustrezna zaposlitev zaposlitev, pri kateri kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Sodišče prve stopnje je na podlagi poročila vročevalske agencije K. d.o.o., izpovedi priče M.B. in dejstva, da tožnikova družina prebiva v Ljubljani, pravilno ugotovilo, da tožnikova izpoved, da prebiva v Bohinjski Bistrici, ni resnična. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je iz predložene osebne izkaznice razvidno, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Bohinjski Bistrici, vendar to ne vpliva na presojo, ker dejstvo stalnega prebivališča ni bistveno. Skladno z zakonsko določbo sta bistvena le kraj bivanja, ki se od kraja stalnega prebivališča lahko razlikuje, in kraj opravljanja dela po novi pogodbi o zaposlitvi. Iz istega razloga je nebistveno tudi, kje je tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga opravljal delo.

Ker v preostalem (glede odločitve o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo, reparacijo in plačilo božičnice) niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.