Jedro

Tožnica ni zamudila roka za vložitev Paulijanske tožbe. Njenega ravnanja, ko je v prvem sojenju eventualno kumulirala dva tožbena zahtevka in potem to povzela tudi v drugem sojenju ni mogoče opredeliti kot spremembo tožbe. V prvih odstavkih glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka in v drugem odstavku podrejenega tožbenega zahtevka prihaja do mešanja relativnih in absolutnih učinkov zahtevanega izpodbijanja, do delnega prekrivanja tožbenih zahtevkov, zlasti pa je pomembno dejstvo, da je dejanska in pravna podlaga glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka ista: življenjski dogodek je le eden, to je izpodbijana izjava o pripoznavi, razlog za izpodbijanje pa je v obeh kumuliranih zahtevkih tudi enak – oškodovanje upnice. V taki situaciji gre le za navidezno kumuliranje tožbenih zahtevkov.

Izrek

Revizija zoper odločitev o odškodninskem zahtevku se zavrne.

V ostalem se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v tem obsegu razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo glavni tožbeni zahtevek, da je bilo razpolaganje dolžnika (toženkinega razvezanega moža), to je pripoznava tožbenega zahtevka v pravdi Okrajnega sodišča v Celju P 103/96 (da je sedanja toženka izključna lastnica določene nepremičnine) v razmerju do tožnice brez pravnega učinka do višine njene terjatve 62.896,31 EUR z zneskovno in datumsko opredeljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in se zato v tem obsegu razveljavi (izrek pod točko 1.1. sodbe). V okviru glavnega tožbenega zahtevka je zavrnilo tudi odškodninski zahtevek za plačilo enakega glavničnega zneska in enakih obresti (izrek pod točko 1.2. sodbe). Nato je zavrnilo še podrejeni tožbeni zahtevek, ki je v sodbenem izreku pod točko 2.1. praktično enak tistemu v izreku pod točko 1.1. sodbe z zahtevo za delno razveljavitev vred, v izreku pod točko 2.2. pa se glasi, da mora toženka zaradi poplačila iste terjatve z enakimi obrestmi trpeti izvršbo na nepremičnini, ki je bila predmet dolžnikovega nedovoljenega razpolaganja. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi ugodi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V začetku obširno povzema dosedanji potek postopka ter razloge sodišč iz prvega in nato drugega sojenja. Ne strinja se z razlogi sedaj izpodbijane sodbe, da je bil glavni tožbeni zahtevek nepravilno oblikovan ter obširno prikazuje svoja teoretična razmišljanja o pravilnosti tožbenega zahtevka pri Paulijanski tožbi. Pri podrejenem tožbenem zahtevku opozarja na posebno procesno situacijo, ki je nastala zaradi neutemeljenega odločanja o podrejenem tožbenem zahtevku v prvem sojenju, česar zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni mogla izpodbijati, saj je bilo takrat ugodeno glavnemu tožbenemu zahtevku. Uveljavlja, da je ob razveljavitvi takratne ugodilne prvostopenjske sodbe o glavnem tožbenem zahtevku zaradi tesne medsebojne povezanosti ponovno oživel podrejeni tožbeni zahtevek. Razlaga tudi, zakaj opredelitev podrejenega tožbenega zahtevka v drugem sojenju ne pomeni spremembe tožbe, zaradi česar je zmotna presoja, da je tožnica zamudila rok za vložitev Paulijanske tožbe. Ta rok po mnenju revizije ni prekluzivne narave. Zaradi zmotnega stališča o ponovni postavitvi podrejenega tožbenega zahtevka sta sodišči tožnici onemogočili obravnavanje pred sodiščem in posegli v njeno pravico do sodnega varstva in do pritožbe. Ob poudarjanju razlogov za razveljavitev v prvem pritožbenem odločanju tožnica zatrjuje, da sedaj izpodbijana odločitev pomeni zanjo takoimenovano sodbo presenečenja.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija proti odločitvi o odškodninskem zahtevku ni utemeljena, v ostalem delu pa je utemeljena.

6. Tožničina terjatev izvira iz škodnega dogodka iz leta 1991, ko je takrat še toženkin mož in sedanji dolžnik streljal na tožnico in njenega moža, tožnica je bila hudo telesno poškodovana, njen mož pa je umrl. O tožničini odškodnini je bilo pravnomočno odločeno v letu 2004, ko ji je bilo prisojeno 11.700.000 SIT. Kmalu po škodnem dogodku je prišlo do razveze zakonske zveze toženke in njenega moža. Toženka pa je med drugim v letu 1996 proti razvezanemu možu vložila tudi tožbo zaradi ugotovitve skupnega premoženja, s katero je najprej zahtevala ugotovitev, da tudi sedaj sporna nepremičnina v vl. št. 1708 k. o. ... spada v skupno premoženje pravdnih strank z enakim deležem obeh ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Čez več let je svoje trditve spremenila in z njimi tudi tožbeni zahtevek: zahtevala je ugotovitev, da je ta nepremičnina njeno izključno premoženje in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Toženec je tako spremenjeni tožbeni zahtevek pripoznal z izjavo z 18. 3. 2004 in sledila je sodba P 103/96 na podlagi pripoznave. Navedena izjava je predmet izpodbijanja v sedanji pravdni zadevi, v kateri je tožnica kot oškodovana upnica najprej uveljavljala le tožbeni zahtevek, kot je opredeljen v točki 1.1. izreka sedanje prvostopenjske sodbe (vendar brez natančne opredelitve zamudnih obresti). Naknadno ga je kumulirala s podrejenim tožbenim zahtevkom, kot je opredeljen v točki 2.2. izreka sedanje prvostopenjske sodbe. V okviru glavnega tožbenega zahtevka je še v prvem sojenju kot posledico izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja neposredno od toženke zahtevala tudi plačilo svoje terjatve, ki poleg prisojene odškodnine zajema še nekaj najemnin za oba lokala v sporni nepremičnini. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo glavnemu tožbenemu zahtevku (zavrnilo ga je le v manjšem delu glede najemnin), kljub temu pa je odločilo tudi o podrejenem tožbenem zahtevku in ga zavrnilo. Pritožbeno sodišče je v prvem pritožbenem odločanju toženkini pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu glede glavnega tožbenega zahtevka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V drugem sojenju je tožnica ponovno opredelila glavni in podrejeni tožbeni zahtevek tako, da je v obeh natančno opredelila zneske in datume v zvezi z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj so bile te v obeh nedenarnih zahtevkih v tistem delu, v katerem je zahtevala pravno neučinkovitost izpodbijanega razpolaganja, do takrat opredeljene le z besedo „pripadki“. V okviru glavnega tožbenega zahtevka uveljavljanem denarnem zahtevku in v delu podrejenega tožbenega zahtevka, v katerem je tožnica zahtevala, da toženka trpi izvršbo zaradi poplačila njene terjatve, pa so bile zakonske zamudne obresti tudi določno opredeljene. Prvostopenjsko sodišče je opisano opredelitev ocenilo kot spremembo tožbe, zlasti tudi glede podrejenega tožbenega zahtevka, saj naj bi v prvem sojenju pravnomočno zavrnjeni podrejeni tožbeni zahtevek ne imel določenega zahtevka. Tožnica je glede samega denarnega tožbenega zahtevka v drugem sojenju še zatrjevala, da gre za samostojen zahtevek, ki temelji na odškodninski podlagi. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpodbijanjem dolžnikovega pravnega dejanja, torej pripoznave v zadevi P 103/96, presodilo, da je glavni tožbeni zahtevek nepravilen, ker ni postavljen v skladu z 260. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o učinkih izpodbijanja, zato ga je zavrnilo. V okviru glavnega tožbenega zahtevka uveljavljani odškodninski zahtevek je zavrnilo, ker v toženkinem ravnanju ni ugotovilo protipravnosti. Podrejeni tožbeni zahtevek je ocenilo kot pravilen, vendar ga je zavrnilo zato, ker je štelo, da je bil uveljavljan s spremembo tožbe 14. 1. 2010, izpodbijano dejanje pa je bilo storjeno 18. 3. 2004. Zato je tožnica zamudila prekluzivni rok iz 257. člena OZ. Z navedenimi razlogi se je pritožbeno sodišče strinjalo in v zvezi z odškodninskim zahtevkom dodalo dodaten razlog, v zvezi s Paulijansko tožbo pa opozorilo še na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka, ker mora biti poleg oblikovalnega postavljen tudi dajatveni tožbeni zahtevek.

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev obeh sodišč o zavrnitvi denarnega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna, saj neobstoj enega od kumulativno zahtevanih štirih elementov odškodninske terjatve zahteva zavrnitev tožbenega zahtevka (131. člen OZ). Revizija presoje, da v toženkinem ravnanju ni bilo očitane protipravnosti oziroma nedopustnosti, niti ne izpodbija. Ne strinja se le z dodanim razlogom pritožbenega sodišča za neutemeljenost tega dela tožbenega zahtevka, kar pa ni pravno odločilno.

8. Revizijsko sodišče pa pritrjuje stališču tožnice o zmotni materialnopravni presoji, da je v vlogi s 14. 1. 2010 spremenila tožbo, ko je (ponovno) uveljavljala oziroma opredelila podrejeni tožbeni zahtevek z zahtevo, da se sporna dolžnikova pripoznava v razmerju do tožnice in v obsegu njene terjatve izreče za pravno neučinkovito ter se v tem obsegu razveljavi in da je toženka zaradi poplačila tožničine terjatve dolžna trpeti izvršbo na nepremičnini, ki je bila predmet dolžnikovega nedovoljenega razpolaganja. Odgovor na vprašanje, ali gre res za spremembo tožbe, je odvisen od presoje, ali gre dejansko za naknadno eventuelno kumulacijo tožbenih zahtevkov (tretji odstavek 182. člena ZPP), ali pa gre samo za navidezno kumuliranje. Če gre za navidezno uveljavljanje dveh zahtevkov, potem ni šlo za spremembo tožbe. Zanjo ni šlo niti v primeru, če takoimenovani podrejeni tožbeni zahtevek pomeni zmanjšanje glavnega tožbenega zahtevka (drugi in tretji odstavek 184. člena ZPP). Vsebino zahteve za sodno varstvo določa materialno pravo, Paulijanske tožbe torej določbe 255. do 260. člena OZ. Učinek izpodbijanja v primeru ugodilne sodbe je relativne narave, kar ob sklicevanju na 260. člen OZ poleg obeh sodišč poudarja tudi sama revizija. S sodbo izpodbito dolžnikovo pravno dejanje ne učinkuje samo v razmerju do upnika – tožnika in samo v obsegu, ki je potreben za poplačilo njegove terjatve. Temu ustrezno je treba tudi prilagoditi tožbeni zahtevek. Zahteva za razveljavitev dolžnikovega dejanja, pa čeprav le za delno razveljavitev, ni skladna z relativnim učinkom. Tudi delna razveljavitev namreč učinkuje absolutno. Ko je pravno dejanje enkrat razveljavljeno, ne velja več praviloma za nikogar. Pri relativnem učinku izpodbijanja po 260. členu OZ dejanje nasproti tretjim velja ves čas še naprej, nasproti uspešnemu tožniku pa ne učinkuje le v določenem obsegu in le za obdobje do poplačila njegove terjatve. Povzeta vsebina materialnega prava opredeljuje tudi vsebino tožbenega zahtevka. Razveljavitev izpodbijanega razpolaganja, ki jo je tožnica uveljavljala tako v prvem odstavku glavnega kot tudi v prvem odstavku podrejenega tožbenega zahtevka, je preveč, saj je materialno pravo do tega ne upravičuje. Vendar je v istih odstavkih obeh zahtevkov tožnica hkrati zahtevala presojo, da je izpodbijano razpolaganje v razmerju do nje in do višine njene terjatve brez pravnega učinka, s čemer je skušala slediti zakonski ureditvi o relativnem učinkovanju izpodbitega razpolaganja. Očitno je bila pri oblikovanju tožbenih zahtevkov nespretna. Poskus slediti zakonski ureditvi o relativnem učinku je nato že v prvem sojenju dokončala z oblikovanjem drugega odstavka podrejenega tožbenega zahtevka, da mora toženka zaradi poplačila tožničine opredeljene terjatve trpeti izvršbo na nepremičnini, ki je bila predmet izpodbitega razpolaganja. V drugem sojenju je tako opredelitev le še ponovila, saj prepisa natančnih podatkov o zamudnih obrestih (v zvezi s tožničino terjatvijo), ki so bili opredeljeni v drugih odstavkih glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka, ni mogoče šteti za spremembo tožbe, kot je menilo prvostopenjsko sodišče. 9. Zaradi opisanega mešanja relativnih in absolutnih učinkov v obeh prvih odstavkih glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka ter v drugem odstavku podrejenega tožbenega zahtevka tožničinega ravnanja, ko je že v prvem sojenju naknadno eventuelno kumulirala tožbena zahtevka ter nato to povzela tudi v drugem sojenju, ni mogoče opredeliti kot spremembo tožbe. Za tako presojo ne govori le v prejšnji točki podrobneje opisano mešanje različnih učinkov, ampak tudi enostavno dejstvo, da je dejanska in pravna podlaga glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka ista: življenjski dogodek je le eden, to je izpodbijana izjava o pripoznavi, razlog za izpodbijanje pa je v obeh kumuliranih zahtevkih enak – oškodovanje upnice. Da gre za enako trditveno podlago, izhaja že iz tožničine vloge s 23. 3. 2005, v kateri je v prvem sojenju postavila podrejeni tožbeni zahtevek brez dodatne utemeljitve. Situacija v obravnavani zadevi je zato drugačna kot pri eventuelnem kumuliranju tožbenih zahtevkov npr. v zvezi z vprašanjem veljavnosti pogodbe, ko se v glavnem tožbenem zahtevku uveljavlja ničnost pogodbe (npr. zaradi poslovne nesposobnosti enega pogodbenika), v podrejenem tožbenem zahtevku pa razveljavitev iste pogodbe (npr. zaradi napake volje). Čeprav je v primerjani situaciji del življenjskega dogodka enak, so razlogi za neveljavnost pogodbe v vsakem od tožbenih zahtevkov različni. V primerjani situaciji je eventuelna kumulacija upravičena, v tej zadevi pa ob istem življenjskem dogodku in istem razlogu izpodbijanja ni.

10. Revizijsko sodišče je že nekajkrat pri naknadnem eventuelnem kumuliranju tožbenih zahtevkov presodilo, da gre le za navidezno kumuliranje in posledično, da ne gre za spremembo tožbe(1). Tudi v tej zadevi ugotavlja, da je eventuelno kumuliranje le navidezno iz razlogov, ki so bili pravkar pojasnjeni. Zato ob ponovni opredelitvi takoimenovanega podrejenega tožbenega zahtevka v vlogi s 14. 1. 2010 ni šlo za spremembo tožbe, kot sta zmotno presodili obe sodišči, posledično pa tudi ne za zamudo prekluzivnega roka. Na tem mestu revizijsko sodišče dodaja, da pomeni zamuda prekluzivnega roka za vložitev tožbe procesno oviro za vsebinsko obravnavanje tožbenega zahtevka, zato se o njem ne odloča, pač pa se s sklepom zavrže samo tožbo.

11. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da so vsi uveljavljani tožbeni zahtevki zelo obširni in zato težje pregledni, ter da je videti, kot da bi se nekateri celo podvajali. Tako sta sodišči že glede na svoje razloge očitno prezrli, da je tožnica v glavnem tožbenem zahtevku uveljavljala tudi delno razveljavitev dolžnikove izjave o pripoznavi (sodbeni izrek pod 1.1.), še več, prezrli sta tudi, da je praktično enak zahtevek z razveljavitvijo vred uveljavljala še v okviru podrejenega tožbenega zahtevka (sodbeni izrek pod 2.1.), saj je videti, da se od glavnega razlikuje le s povzemanjem same vsebine sodbenega izreka iz zadeve Okrajnega sodišča v Celju P 103/96. Zaplete je nenazadnje povzročila tudi sama tožnica s postavljanjem dodatnih zahtevkov in njihovim popravljanjem ter dopolnjevanjem. Zato bodo morali biti v novem sojenju vsi udeleženci bolj pozorni na pravilno in jasno vsebino tožbenega zahtevka oziroma sodbenega izreka, obravnavati pa bo treba tudi druge vsebinske pogoje za Paulijansko tožbo.

12. Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 378. člena in drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izrekih pod točko I. in II. te odločbe. Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): O navideznem kumuliranju denarnih zahtevkov v zadevi II Ips 115/2000, o navideznem kumuliranju nedenarnih zahtevkov v zadevi II Ips 452/96.