Jedro

Zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj izven stečaja, mora biti oblikovan tako, da se glasi: darilna pogodba (izjava, poravnava), je v razmerju do tožnika neučinkovita. Toženec je za izterjavo tožnikove izterljive terjatve dolžan dovoliti izvršbo na premoženje, ki ga je pridobil s to pogodbo (dajatveni del).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naložilo povrnitev stroškov tožene stranke. S primarnim zahtevkom je tožnica uveljavljala izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj z zahtevkom, da je razpolaganje – pripoznava tožbenega zahtevka dolžnika M. Š. v pravdni zadevi P 103/96 Okrajnega sodišča v Celju in v kateri je nastopala tožeča stranka Z. Š. proti toženi stranki M. Š. v razmerju do tožeče stranke brez pravnega učinka do višina njene terjatve v znesku 62.896,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se v tem obsegu razveljavi. Pod točko 2 primarnega zahtevka je zahtevala plačilo zneska 62.896,31 EUR z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti, vse v roku 15 dni. V tej točki je uveljavljala odškodninski zahtevek s trditvijo, da ji je toženka z ravnanjem, ko je v tej pravdni zadevi soglašala s pripoznavo zahtevka povzročila škodo, saj je toženka dobila nekaj, do česar ni bila upravičena. Podredni zahtevek pa je tožeča stranka ponovno postavila s pripravljalnim spisom, ki ga je vložila 15. 1. 2010. Glede primarnega zahtevka pod točko 1 je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnikov zahtevek ni ustrezno oblikovan, saj mora vsebovati zahtevek, da je toženec dolžan trpeti izvršbo na nepremičnini. Zahtevek, ki ga je postavila tožnica ji ne daje pravnega varstva. Sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnice ni smelo pozivati na spremembo zahtevka. Odškodninski zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da ni podana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti, protipravnost, saj toženka izdaje sodbe na podlagi pripoznave ni mogla preprečiti. Glede podrednega zahtevka, ki pa je bil pravilno oblikovan, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil postavljen po preteku prekluzivnega roka, ki je določen v 257. členu OZ.

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Meni, da je njen primarni zahtevek pravilno oblikovan, da je sodišče napačno štelo, da je zahtevek ugotovitveni, saj je oblikovalni. V tem delu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sodba nima razlogov. Očita kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni ustrezno opredelilo do njenega zahtevka in zato v tem delu po njenem sodbe ni mogoče preizkusiti, tožnici pa je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Zato gre tudi za kršitev 23. in 25. člena Ustave ter prav tako Evropske konvencije o človekovih pravicah. Kot posledično pa je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tudi če bi bil njen zahtevek res ugotovitveni, pa je sodišče napačno zaključilo, da nima interesa za takšen zahtevek. Pavšalni so tudi zaključki sodišča, da ji primarni zahtevek ne daje pravnega varstva in da z njim ne more doseči cilja, ter sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Do vseh teh kršitev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav so to pomembna dejstva. Sodišče pa tudi ni ustrezno presodilo dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost tožene stranke in je napačno zaključilo, da ni podana protipravnost. Pri tem navaja ravnanje toženke, ki je v pravdni zadevi z vlogo 16. 3. 2004 spremenila svoje navedbe v postopku in postavila nov tožbeni zahtevek, da je izključna lastnica te nepremičnine, ki ga je kasneje M. Š. priznal. Na tak način pa je njen dolžnik M. Š. ostal brez edinega preostalega premoženja. Z. Š. je vedela, da bo dolžnik razpolagal na način, ki škoduje upnici, pa tega ni preprečila. Bila je nedobroverna, njeno ravnanje pa je bilo protipravno. Sodišče vsega tega ni ugotavljalo in je v postopku nekritično, pomanjkljivo in napačno presojalo dokaze. Sicer pa dejstva, ki jih je tožnic navajala niti niso bila prerekana, zato bi sodišče prav tako moralo ugoditi zahtevku. Toženka je nedvomno sodelovala pri povzročitvi škode, zato tudi odgovarja. Sodišče je napačno zaključilo, da prepoved razpolaganja z nepremičnino ne zajema tudi pripoznave zahtevka v pravdi. Napačno je tudi zaključilo, da je toženka v tej pravdni zadevi na originaren način pridobila lastninsko pravico. Tudi glede zavrnitve podrednega zahtevka sodišču očita, da ni ustrezno presodilo dejstev in okoliščin in da bi moralo zaključiti, da je tožbo vložila pravočasno, saj rok, ki je določen v 257. členu OZ ni prekluziven niti ni tožena stranka temu ugovarjala. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku ali pa da se sodba razveljavi in ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

O pritožbi tožeče stranke zoper zavrnitev primarnega zahtevka pod točko 1. Sodišče prve stopnje je pravilno zahtevek presojalo po določbah 255. do 260. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in pravilno navedlo, da iz tožbenih navedb izhaja, da je bilo izpodbojno dejanje izvršeno z izjavo o pripoznavi leta 2004, zato se je pravilno oprlo na določbe OZ, ki urejajo izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ni moglo ugoditi zahtevku. Razlogi so v sodbi prepričljivi ter temeljijo na pravilni pravni argumentaciji, zato pavšalne pritožbene navedbe z nizanjem kršitev, niso utemeljene. Še posebno ne drži, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Bistveno je, in to je sodišče prve stopnje jasno napisalo, da je oblikovanje zahtevka v izključni pristojnosti tožeče stranke in da mora biti zahtevek glede na materialnopravno podlago oblikovan tako, da se mora glasiti:" Ugotovi se, da je (darilna pogodba, izjava, poravnava …) za nepremičnine v razmerju do tožnika (ki ima izvršljivo terjatev) neučinkovita. Toženec je za izterjavo tožnikove izterljive terjatve dolžan dovoliti izvršbo na premoženje, ki ga je pridobil s to pogodbo (poročilo Vrhovnega sodišča Slovenije št. 1/60 – Stališče in pravna mnenja, objavljeno tudi v knjigi dr. Boris Štrohsack – Obligacijska razmerja 3, stran 57, ČZ Uradni list RS 1993)". Da mora biti pravilen zahtevek oblikovan tako, da je poleg oblikovalnega zahtevka hkrati postavljen tudi dajatveni, oz. da samo oblikovalni zahtevek ne zadošča, izhaja tudi iz številnih odločb višjih sodišč iz katerih izhaja, da je bilo v večini primerov obravnavan tak zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da izpodbijanje ne pripelje do razveljavitve pravnega posla, pač pa lahko samo upnik po delu premoženja, ki je bil predmet izpodbijanja. Da mora biti zahtevek takšen posredno izhaja tudi iz sklepa o dopuščeni reviziji. VS RS je v zadevi II DoR 237/2009 28. 1. 2010 dopustilo revizijo v zadevi, kjer je sodišče odločalo o enakem zahtevku kot ga je postavil tožnik (brez dajatvenega zahtevka). Čeprav je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da je tožnikov zahtevek ugotovitveni, pa to ni pomembno in ne gre za kršitev, saj tudi če gre za oblikovalni zahtevek ta ne zadošča za odločanje, saj je bistveno, da je postavljen dajatveni zahtevek in sicer dopustitev, da se tožnik iz te nepremičnine do višine svoje terjatve v izvršilnem postopku poplača. Pritožničini pritožbeni očitki, da ji je bilo onemogočeno uveljavljanje učinkovitega sodnega varstva, niso utemeljeni. Za to je sama odgovorna, saj je postavila napačen zahtevek, kar ji je sodišče prve stopnje lepo obrazložilo. Niso tudi utemeljene pritožbene navedbe o tem, da ima pravni interes za ugotovitveni zahtevek, saj uveljavlja zahtevek po 255. členu OZ, zato ga mora, kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, pravilno oblikovati. Kadar ima tožeča stranka na razpolago dajatveni zahtevek praviloma ne more imeti pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.

Glede odločitve o odškodninskem zahtevku.

Tožnica je trditveno podlago odškodninskega zahtevka oblikovala šele po razveljavitvi prve sodbe tako, da ga je natančno opredelila in navedla dejansko podlago s pripravljalnima spisoma 15. 1. 2010 in 9. 2. 2010, ko je navedla, da gre za samostojen odškodninski zahtevek. Utemeljevala ga je s tem,da je toženka v pravdni zadevi kjer se je obravnavalo skupno premoženje soglašala s pripoznavo in se ji ni oprla, čeprav je vedela, da je pri nepremičnini, takrat še last dolžnika, vknjižena prepoved razpolaganja, s pripoznavo pa je sprejela nekaj, do česar ni bila upravičena. Tako je navedla, da izpodbojno dejanje predstavlja protipravno ravnanje oz. škodljivo dejstvo zaradi katerega je prišlo do nedopustne škode, kajti če tega dejanja ne bi bilo bi imela tožnica na razpolago možnost poplačila. Podana je tudi vzročna zveza, ker brez pripoznave zahtevka ne bi prišlo do oškodovanja tožnice. Tožnica pa je tudi krivdno odškodninsko odgovorno, ker ji je bilo znano ravnanje in je z njim soglašala.

Pravilno in korektno je ravnanje sodišča prve stopnje, ko je kljub prepoznemu navajanju dejstev (po prvem naroku za glavno obravnavo) le-ta upoštevala z obrazložitvijo, da v postopku pred razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje materialno procesno vodstvo ni bilo izpeljano. Sodišča pa je nato pravilno presojalo, ali so podane predpostavke odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da ravnanje toženka z vsebino kot jo je navajala tožeča stranka, ni bilo protipravno. Tožeča stranka je trdila, da izpodbojno ravnanje predstavlja protipravno dejanje, da zaradi pripoznave tožbenega zahtevka kot upnica ni mogla priti do poplačila. Ob takšnih trditvah pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da zahtevka ni pripoznala toženka ampak njen bivši mož. Toženka pripoznave ni mogla preprečiti, saj je moralo sodišče (316. člen ZPP) brez nadaljnjega obravnavanja zahtevku ugoditi in toženka na to ni imela vpliva. Pritožnica v pritožbi širi dejansko podlago, ko izpostavlja drugačna dejstva. Tudi niso pomembna obširna pritožbena navajanja o tem kaj je toženka vedela in s čim je bila seznanjena. Pritožnica pa prvič v pritožbi govori o usklajenem ravnanju obeh bivših zakoncev in gre v tem delu za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (ZPP čl. 337).Tako je sodišče v tem delu pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 131. čl. ZPP, ki ureja krivdno odgovornost. Sicer pa po mnenju pritožbenega sodišča obstaja še en razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka. Dejanska podlaga zahtevka pod 1 in 2 je popolnoma enaka, zato bi tožeča stranka s popolno tožbo v skladu z določbami 255. člena OZ in nadaljnjih imela ustrezno pravno varstvo. Na podlagi dejanske podlage, ki jo je navedla, bi bil utemeljen zahtevek pod 1, zato po mnenju pritožbenega sodišča ne more še posebej uveljavljati odškodninskega zahtevka proti toženi stranki z navajanjem enakega dejanskega stanja. Učinek izpodbijanja je v tem, da lahko upnik zahteva to premoženje zase, kolikor je to potrebno za poplačilo njegove terjatve. Če pa se vrnitev ne da izvesti je toženec dolžan plačati odškodnino. V tem primeru je sankcija odškodnina, vendar pa iz zaključkov sodišča prve stopnje ne izhaja, da toženka premoženja ne bi več imela.

Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi odgovorilo na trditve tožeče stranke o tem, da tožena stranka dejstev ni zanikala, zato bi moralo sodišče zahtevku ugoditi. Pravilno je povedalo, da tožena stranka res ni zanikala samih dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla pri odškodninski odgovornosti, vendar pa tudi ni pripoznala zahtevka, posledica neprerekanja pa je le v tem, da se ta dejstva štejejo za nesporna (obrazložitev v sodbi zadnji odstavek na strani 10). Zato je tudi v tem delu sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine in ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevek utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti ni našlo, niso pa tudi podane bistvene kršitve, ki jih s pritožbo izpostavlja tožeča stranka. Sodišče je sodbo obrazložilo glede pravno pomembnih okoliščin.

O pritožbi tožeče stranke glede podrednega zahtevka.

Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je podredni zahtevek tožnica postavila ponovno s spremembo tožbe 14. 1. 2010. Takšen zahtevek, ki zasleduje enako pravno varstvo kot primarni zahtevek v točki 1, le da je pravilno oblikovan, saj je tožeča stranka s tem zahtevkom zahtevala, da je toženka dolžna dopustiti izvršbo za to terjatev na tej nepremičnini, je v skladu z določbo 257. člena OZ potrebno postaviti v roku, ki je določen v tem členu. Subjektivni rok je eno leto, v drugih primerih pa v treh letih, rok pa se šteje od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje oz. od dneva, ko bi bilo treba opraviti opuščeno dejanje. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da ne gre za prekluzivni rok. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je ta rok prekluziven in da je nanj sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je pravilno zaključilo, da je bilo izpodbojno dejanje storjeno 18. 3. 2004, kar se pritožbeno niti ne izpodbija in da je bila tožba, ki je bila vložen v letu 2010 vložena po preteku tega roka. Zato očita kršitev ni podana, pritožba pa tudi v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tako glede vseh zahtevkov pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (ZPP čl. 353).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.