Jedro

Na revizijski stopnji je bila sporna le višina odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Zahtevek**

1. Toženec je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen, da je tožnika hudo telesno poškodoval, za kar mu je bila izrečena enoletna zaporna kazen. Tožnik v predmetni pravdi zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v navedenem škodnem dogodku in ki naj bi po njegovi oceni znašala 110.600,00 EUR.

**Odločitvi sodišč nižjih stopenj**

2. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo delno ugodilo in tožniku prisodilo 23.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 11. 2013. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je prisodilo 15.000,00 EUR, iz naslova strahu 4.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin, povezanih z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti pa znesek 4.000,00 EUR. Zahtevek za povrnitev premoženjske škode je v celoti zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi lastne stroške pravdnega postopka.

3. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, vendar je drugostopenjsko sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. 4. Tožnik sedaj z revizijo izpodbija zavrnilni del drugostopenjske sodbe ter zahteva njegovo razveljavitev in povrnitev stroškov revizijskega postopka. Toženec na revizijo ni odgovoril. **Jedro revizijskih navedb**

5. Revizija vsebuje očitke materialne in procesne narave. Bistvena je graja materialnopravnih zaključkov drugostopenjskega sodišča; tožnik meni, da le to ni v zadostni meri individualiziralo odškodnine, saj pri njeni odmeri ni upoštevalo tožnikove starosti, poklica in rekreativnih športnih aktivnosti pred škodnim dogodkom. V preostalem delu revizije tožnik posredno ali neposredno izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in jih Vrhovno sodišče – zaradi zahteve po jasnosti in preglednosti revizijskih odločitev – na tem mestu izrecno ne povzema.

6. Revizija ni utemeljena.

**Materialnopravno izhodišče**

7. Pravni temelj za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo prestavlja določba 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), iz katere izhaja, da mora imeti sodišče pri svoji presoji pred seboj dve temeljni vodili, to sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti. Prvo od sodišča zahteva, da pri določitvi pravične denarne odškodnine izhaja iz subjektivnih in objektivnih okoliščin konkretnega škodnega dogodka. V tem sklopu torej sodišče oškodovanca individualno obravnava oziroma ovrednoti intenzivnost in trajanje posameznih (v dokaznem postopku ugotovljenih) pojavnih oblik telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu. Ob tem upošteva, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zaradi česar vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Nato sledi drugi korak, v okviru katerega postavi sodišče obravnavani škodni dogodek v širši, objektivni kontekst, vzporedno z drugimi primerljivimi primeri iz sodne prakse1 in zagotovi enakovredno obravnavo vseh oškodovancev v primerljivi življenjski situaciji (14. in 22. člen Ustave RS).

**Revizijska presoja posameznih postavk nepremoženjske škode** _Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem_

8. Sodišče je tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR (kar znaša približno 14 povprečnih mesečnih neto plač) od zahtevanih 25.000,00 EUR (kar znaša približno 24 povprečnih mesečnih neto plač).

9. Iz dejanskih zaključkov (na katere je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku v celoti vezano – tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku dne 7. 8. 2012 utrpel sledeče poškodbe: vbodno rano na levi strani prsnega koša, vrezno rano na desni strani vratu, raztrganino prepone na levi strani, raztrganino levih pljuč in izliv krvi v levo prsno votlino.

10. Toženec je tožniku navedene poškodbe povzročil z nožem, in sicer s plitvo vreznino na vratu in vbodom na spodnji levi strani prsnega koša. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnik zaradi poškodb trpel: (i) stalne intenzivne bolečine nekaj dni, (ii) občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine teden dni, (iii) občasne zmerne bolečine dva tedna; (iv) še vedno pa trpi občasne blage bolečine, predvsem v levi strani prsnega koša ob večji fizični aktivnosti.

11. Tožnik je bil skupno hospitaliziran šest dni, v nadaljevanju pa je nato potreboval še dva meseca za rehabilitacijo poškodbe (v tem času je bil potreben zmeren počitek). Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožnik med zdravljenjem utrpel sledeče nevšečnosti: štiri manjše doze ionizirajočega sevanja ob rentgen diagnostikah, operacijo v splošni anesteziji, uvedbo in odstranitev drenažne cevke v prsno votlino (pod lokalno anestezijo), štiri doze tuje krvi, dve dozi tuje plazme, previjanje operativne rane, oskrbo rane na vratu (pod lokalno anestezijo), neprijetnosti ob šivanju rane in kontrolo pri izbranem zdravniku.

12. Ob primerjavi z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, je mogoče ugotoviti, da je prisojeni znesek visok oziroma višji, kot ga je lahko tožnik glede na obstoječo prakso upravičeno pričakoval. Takšne odškodnine ne indicirata niti odločitvi II Ips 177/1999 z dne 10. 11. 1999 in II Ips 304/2001 z dne 23. 1. 2002, na kateri se v svoji obrazložitvi sklicuje drugostopenjsko sodišče.2 Medtem ko je pri prvi zadevi sodišče po vsej verjetnosti narobe prepisalo opravilno številko odločbe, na katero se je nameravalo sklicevati3, je bila pri drugi zadevi iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju prisojena nižja odškodnina (8,5 povprečnih mesečnih neto plač), čeprav je šlo v primerjavi z obravnavano zadevo celo za nekoliko hujši škodni dogodek.4

13. Tudi ob nadaljnjem pregledu relevantne judikature je mogoče ugotoviti, da je konkretno prisojeni znesek 14 povprečnih mesečnih plač previsok. Tako je na primer v zadevi II Ips 568/2002 z dne 23. 10. 2003, v kateri je prav tako prišlo do obračuna z nožem s primerljivimi poškodbami, bila iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 7 povprečnih mesečnih neto plač (ob tem, da je oškodovanec utrpel bistveno hujše trajne posledice).5 Izpostaviti velja še zadevi II Ips 72/2007 z dne 8. 7. 2009 in II Ips 527/2007 z dne 26. 5. 2011, v katerih je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 10,5 povprečnih neto mesečnih plač za nekoliko večji obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.6

14. Čeprav prisojeni znesek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odstopa od obstoječe judikature, pa Vrhovno sodišče izpodbijane odločitve zaradi spoštovanja prepovedi reformatio in peius ne sme spremeniti v škodo tožnika, kot vlagatelja obravnavane revizije (359. člen ZPP).

_Glede strahu_

15. Sodišči nižjih stopenj sta tožniku iz tega naslova prisodili odškodnino v višini 4.000,00 EUR (kar znaša približno 4 povprečne mesečne neto plače) od zahtevanih 60.000,00 EUR (kar znaša približno 57,5 povprečnih mesečnih neto plač).

16. Spodnjo premiso sodniškega silogizma v tem delu tvorijo sledeče ugotovitve. Tožnik je od trenutka, ko ga je toženec poškodoval, do prihoda v bolnišnico in končane osnovne diagnostike trpel zelo intenziven primarni strah (v trajanju približno ene ure). Tožnik je v tem času mislil, da bo umrl, za kar je obstajala tudi realna možnost, saj bi lahko v primeru prepozne zdravniške pomoči izkrvavel. Ob tem sodišče ni zanemarilo niti dejstva, da je bil škodni dogodek s strani tožnika povsem nepričakovan. Tožnik je glede na izsledke izvedenskega mnenja (kateremu je sodišče v celoti sledilo) utrpel tudi intenzivni sekundarni strah v obliki strahu pred terapevtskimi postopki in posegi ter strahu pred izidom zdravljenja, ki je skupno trajal nekaj dni. Utrpel je tudi teden dni trajajoč zmeren sekundarni strah in blag sekundarni strah v trajanju dveh do treh tednov. Kasneje oškodovanec strahu ni več trpel. 17. Primerjava z istovrstnimi škodnimi dogodki nam pokaže, da je prisojena odškodnina v tem delu skladna z obstoječo judikaturo Vrhovnega sodišča. Tako je bila na primer v zadevi II Ips 740/2006 z dne 26. 6. 2008 določena odškodnina v višini 4,5 povprečne neto mesečne plače ob malenkostno daljšem (4 mesece trajajočem) sekundarnem strahu. Da tožniku ne gre višja odškodnina jasno kažeta tudi odločitvi v zadevah II Ips 568/2002 z dne 23. 10. 2003 in VIII Ips 73/2013 z dne 17. 6. 2013. V prvi zadevi je oškodovanec prejel znesek v višini 5 povprečnih mesečnih neto plač, vendar je poleg intenzivnega primarnega strahu (krvavel je namreč iz življenjsko pomembne stegenske arterije), trpel za odtenek močnejši sekundarni strah, saj ga je bilo strah telesnih omejitev, ki jih zaradi narave poškodbe niti zdravljenje ne bo moglo odpraviti.7 Za hujši škodni dogodek je šlo tudi v drugi zadevi, kjer je bila oškodovancu iz naslova strahu prisojena odškodnina v višini 6 povprečnih mesečnih plač. Poleg hudega primarnega strahu je oškodovanec dolgo časa trpel za srednje hudim sekundarnim strahom (medtem ko je tožnik trpel le teden dni trajajoč zmeren sekundarni strah in blag sekundarni strah v trajanju dveh do treh tednov).

18. Velja tudi opozoriti, da je izpodbijani znesek na zgornji meji prisojenih odškodnin za tovrstno trajanje in magnitudo strahu. V podobnih primerih so bile namreč prisojene tudi že nižje odškodnine.8 _Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti_

19. V okviru te postavke je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 4.000,00 EUR (kar znaša približno 4 povprečne mesečne neto plače) od zahtevanih 25.000,00 EUR (kar znaša približno 24 povprečnih mesečnih neto plač).

20. Sodišče je ugotovilo, da so bile tožnikove življenjske zmožnosti zmanjšane v majhnem obsegu, in sicer zgolj v tem, da ima občasne težave pri bolj napornih fizičnih dejavnostih. Iz tega razloga sestrinemu možu ne more več pomagati v čistilnem servisu, ne more več igrati nogometa in košarke, ki ju je prej igral enkrat do dvakrat tedensko, prav tako pa ne hodi več v lokale in družbo.9

21. Primerjalna analiza je pokazala, da revizijska graja višine odškodnine tudi v tem delu ni utemeljena. Izpostaviti velja predvsem sledeče judikate Vrhovnega sodišča. V zadevi II Ips 496/2005 z dne 27. 9. 2007 je bila iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti prisojena odškodnina v višini 5 povprečnih mesečnih neto plač, ob čemer so bile tamkajšnje posledice za oškodovanca nekoliko hujše, kot v pričujočem primeru, zbolel je namreč za azbestozo. Oškodovanec ima sedaj poleg težav pri dihanju, tudi težave pri hoji in spanju, poleg tega pa živi v četrtem nadstropju bloka brez dvigala. Zaradi škodnega dogodka se je pri njem pojavila tudi brezvoljnost. Enak znesek je bil prisojen tudi v zadevi II Ips 333/2009 z dne 14. 3. 2013, kjer oškodovanec zaradi poškodbe ne more več dvigovati bremen, težjih od 5 kilogramov, poleg tega pa je bilo tudi na splošno ugotovljeno zmanjšanje njegove življenjske aktivnosti za 25 do 35 odstotkov. Nekoliko višji znesek (8,5 povprečnih mesečnih neto plač) je bil prisojen v zadevi II Ips 527/2007 z dne 26. 5. 2011, z večjim obsegom posledic za oškodovanca, pri katerem je bilo ugotovljeno 20 odstotno zmanjšanje življenje aktivnosti. Oškodovanec je zaradi posledic nesreče prenehal biti član vojaških specialnih enot. Pri športnih dejavnostih sicer ni omejen, je pa manj aktiven. Poleg tega je utrpel tudi poškodbo jeter, zaradi česar ne sme jesti težje prebavljive hrane in piti alkohola. Enkrat letno mora opraviti tudi pregled notranjih organov.

22. Ob primerjavi posledic tožnika s posledicami oškodovanec v zgoraj navedenih odločitvah, je mogoče ugotoviti, da sta sodišči nižjih stopenj tudi v tem segmentu sledili obstoječi judikaturi Vrhovnega sodišča in prisodili odškodnino, ki predstavlja pravično zadoščeno za pretrpele duševne bolečine.

**Preostale revizijske navedbe**

23. V zvezi s presojo preostalih revizijskih očitkov Vrhovno sodišče tožniku pojasnjuje, da predstavlja institut (direktne) revizije posebno pravno sredstvo, namenjeno preizkusu zakonitosti drugostopenjske odločitve (prvi odstavek v povezavi z drugim odstavkom 367. člena ZPP).10 To pomeni, da mora revident v reviziji jasno in obrazloženo opredeliti, v čem je drugostopenjsko sodišče kršilo zakon, ko je preizkušalo prvostopenjsko odločitev – bodisi ni odpravilo na prvi stopnji zagrešenih procesnih kršitev, bodisi je samo napačno uporabilo določila materialnega ali procesnega zakona.

24. Ob primerjavi tožnikove revizije z njegovimi poprejšnjimi vlogami je mogoče hitro ugotoviti, da le ta v pretežnem delu predstavlja (z malenkostnimi „kozmetičnimi“ popravki) dobeseden prepis pritožbe oziroma pripravljalne vloge z dne 17. 8. 2015. Iz tega razloga se Vrhovno sodišče do teh navedb ne bo individualno opredeljevalo, saj sta se o njih izrekli že sodišči nižjih stopenj, katerima so bile tudi namenjene. Poleg tega poskuša tožnik skozi njih predvsem dopolnjevati spodnjo premiso sodniškega silogizma, ki pa že sama po sebi, ne more biti preizkušena na revizijski stopnji (tretji odstavek 370. člena ZPP).11

25. Edini preostali tožnikov očitek, ki ga je mogoče z zadostno stopnjo jasnosti razbrati iz revizije, se nanaša na domnevno kršitev izvedenca, ki naj v svojem mnenju ne bi podal ocene invalidnosti. Ker se slednje v predmetnem postopku – glede na uporabljeno materialno podlago – od izvedenca niti ni zahtevalo, je tudi ta očitek povsem neutemeljen. V preostalem delu revizije so tožnikove navedbe premalo konkretizirane in kot take v revizijskem postopku ne morejo biti preizkušene.

**Odločitev o reviziji**

26. Ker ni podan noben izmed zatrjevanih revizijskih razlogov, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

27. Ker tožnica z revizijo ni uspela, krije – glede na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP – sama svoje stroške revizijskega postopka.

1 Glej odločitev II Ips 303/2016 z dne 6. 4. 2017. 2 Ob tem velja še enkrat poudariti, da je drugostopenjsko sodišče odločalo le o tožnikovi pritožbi. 3 Odločitev namreč obravnava dednopravna vprašanja in iz nje ni mogoče razbrati razumne povezave z v predmetnem postopku izpodbijano odločitvijo. 4 Sodišče je ugotovilo, da je oškodovanec trpel hude telesne bolečine 5 dni, srednje hude 6 dni, lahke 3 tedne, določene bolečine pa bo trpel tudi v prihodnje. Hospitaliziran je bil skupno 10 dni. Ugotovljene so bile naslednje nevšečnosti med zdravljenjem: operacija v splošni anesteziji, dve drenažni cevki v prsno in trebušno votlino, priključitev na aparat za odstranjevanje zraka iz prsne votline, dihalne vaje, odvzem krvi, infuzije, odstranitev šivov in kontrole v kirurški ambulanti. V bolniškem staležu je bil skupno 1 mesec in tri tedne. 5 Glej tudi odločitve II Ips 600/2006 z dne 18. 10. 2007 (4.5 povprečne mesečne neto plače), II Ips 325/2009 z dne 22. 11. 2012 (4.5 povprečne mesečne plače), in II Ips 168/2017 z dne 7. 9. 2017 (2.5 povprečni mesečni plači). V citiranih zadevah gre sicer za nekoliko manjši obseg škode, vendar slednje še vedno napotujejo na zaključek, da je sodišče v obravnavani zadevi nepremoženjske škode iz tega naslova ni ustrezno ovrednotilo. 6 V prvi zadevi je oškodovanec trpel stalne hude bolečine 10 dni, stalne srednje hude bolečine 3 tedne, stalne lahke bolečine 4-5 mesecev, za katere pa je bilo ugotovljeno, da se lahko pojavljajo tudi v bodoče. Skupno je bil hospitaliziran 25 dni. Oškodovanec je bil dreniran, operiran, hodil je na fizioterapijo in kontrolne preglede, šest tednov je nosil mavec, pri čemer je rehabilitacija skupno trajala 7 mesecev. V drugi zadevi je oškodovanec trpel hude bolečine 4-5 dni, srednje hude bolečine 10 dni, stalne lahke bolečine 1 mesec, občasne lahko pa trpi še danes. Glede nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče ugotovilo, da je oškodovanec utrpel endoskopsko operacijo zaradi zastoja žolča; da je bil zdravljen v intenzivni negi; da so bili opravljeni ultrazvok, več rentgenov, CT in angiografija; da je oškodovanec jemal analgetike in antibiotike; da je oškodovanec bil na neprijetni dieti in imel več pregledov pri zdravniku. Deležen je bil tudi respiratorne fizioterapije. 7 Oškodovanec je namreč v tem primeru utrpel mnogo hujše trajne posledice na zdravje (iz tega naslova je bil prisojen znesek 27 povprečnih mesečnih neto plač), saj je med drugim utrpel nepopravljivo škodo na živčevje desne goleni, ki je sedaj neobčutljiva na dotik. Prizadete ima mišice stopala ter skrčen tretji in četrti prst (kar se kaže v skrajšanju desnega stopala). 8 Tako je bil na primer v zadevi II Ips 600/2006 z dne 18. 10. 2007 ob podobnem primarnem in sekundarnem strahu prisojena odškodnina v višini 2,5 poprečnih mesečnih neto plač. Enak znesek je bil prisojen v zadevi, na katero se v svoj odločitvi sklicuje drugostopenjsko sodišče II Ips 304/2001 z dne 23. 1. 2002. Prav tako je bila v primerljivi zadevi II Ips 527/2007 z dne 26. 5. 2011 določena odškodnina v višini 3 povprečnih mesečnih neto plač. 9 Ne drži torej tožnikov očitek, da sodišče pri odmeri ni upoštevalo njegovega poklica in rekreativnih športnih aktivnosti. Kar se tiče očitka, da sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo tožnikove starosti, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da le te ni mogoče zaslediti med dokaznimi zaključki in posledične ne more biti upoštevna pri revizijskem preizkusu. 10 Podrobneje o funkciji Vrhovnega sodišča glej na primer odločitvi II Ips 64/2018 z dne 18. 4. 2018 in II Ips 361/2017 z dne 5. 4. 2018. 11 Tožnik poskuša v reviziji prikazati, da je prišlo do bistveno večjega obsega škoda, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Uveljavlja tudi skaženost, za katero pa, kot je pravilno presodilo že pritožbeno sodišče, ni postavil zahtevka pred prvostopenjskim sodiščem in posledično ni predmet konkretne pravde. Prav tako je bil pravilno zavrnjen njegov zahtevek glede povračila premoženjske škode, saj tožnik svojega zahtevka v tem delu sploh ni substanciral.