Jedro

Na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, je pravdno sodišče vezano le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V opisu kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe ni navedeno, da je toženec tožnika porezal tudi po rokah in nogah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, 1) da mora toženec tožniku plačati odškodnino v znesku 23.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2013 dalje do plačila (I. točka izreka), 2) višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in 3) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, vse s stroškovno posledico. Pomembne so okoliščine dejanskega stanja, škodnega dogodka, ki jih sodba ne navaja in so razvidne iz spisa kazenskega sodišča III K 39748/2012. Toženec je bil s pravnomočno sodbo III K 39748/2012 z dne 6.12.2012 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe in mu je bila izrečena enega leta zapora. Toženec je tožnika napadel in poškodoval z nožem ter mu povzročil najmanj 1 cm dolgo vbodno rano med 11. in 12. medrebrjem, ga porezal po desni strani vratu ter ga porezal tudi drugje po telesu, predvsem po rokah in nogah. V dokazne namene je tožnik predlagal pribavo tega spisa. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo in tudi ni obrazložilo njegove zavrnitve, čeprav je na ugotovitve v sodbi vezano. Podlaga odmere pravične denarne odškodnine je lahko le natančno ugotovljen obseg nematerialne škode. Ni pravilno upoštevano načelo individualizacije in tudi ne objektivne pogojenosti višine odškodnine, niso upoštevane vse konkretne okoliščine prisotne pri tožniku. Poškodba tožnika ni pravilno umeščena v skupino hudih telesnih poškodb in je posledično prenizko prisojena odškodnina po vseh postavkah. Ponavlja razloge za nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Vidne grobe brazgotine so zanj moteče, ima omejeno gibljivost vratu, bolečinsko obdobje je bilo daljše kot ga upošteva izvedenec, daljša je bila tudi odvisnost tožnika od tuje nege in pomoči, tožnik je trpel intenzivnejše bolečine, kot jih ocenjuje izvedenec, tožnikova življenjska aktivnost je zmanjšana, psihofizično okrnjena, po lastni oceni 50 %. Izvedenec stopnje invalidnosti ni ocenil, čeprav bi bilo to potrebno. Izvedenec ni bil pozvan niti na dopolnitev mnenja, ni bil zaslišan in tudi ni bil postavljen drug izvedenec medicinske stroke. Prenizko je odmerjena odškodnina za telesne bolečine. Tožnik je zahteval 25.000,00 EUR, dobil je 15.000,00 EUR. Sodba napačno upošteva, da je utrpel vbodno rano na levi strani prsnega koša, čeprav je iz medicinske dokumentacije razvidno, da je utrpel vhodno rano levo ledveno. Levo torakalno pa je zaradi notranjih poškodb in posegov ostala omrtvičenost celotnega tkiva, saj tožnik ne čuti ničesar od leve prsi do najnižjega rebra. Stalne bolečine, srednje intenzitete, ki preidejo v blage, ima predvsem na levi zgornji strani prsnega koša, zato ne more biti fizično aktiven. Občasne intenzivne bolečine ima ob vsakem najmanjšem naporu ali če se dotakne kritičnega mesta. Neustrezna je prisojena odškodnina za strah. Primarni strah je glede na dejstvo, da mu je toženec hotel naklepno vzeti življenje, trajal najmanj šest dni, kolikor je bil hospitaliziran, sekundarni pa še najmanj dva meseca, kolikor je trajalo okrevanje. Vtoževana višina odškodnine 25.000,00 EUR je bila povsem ustrezna in bi jo moralo sodišče priznati. Prenizko je bila priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti je najmanj 30 %. Nezmožen je za kakršnokoli delo, ne more se ukvarjati z nobenim športom, doživlja dnevne prisilne misli in strahove ter nočne more. Neutemeljeno je zavrnjen del zahtevka, ki se nanaša na materialno škodo, za stroške prevoza k zdravniku, poškodbe obleke in obutve in stroške tuje nege in pomoči. Sodišče bi tožniku moralo priznati vse stroške postopka.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Smiselno uveljavljeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Toženec je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je povzročil tožniku in za katero je bil pravnomočno obsojen s kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 39748/2012 z dne 6.12.2012, v predmetnem postopku nasprotoval le po višini in glede trditve tožnika, da ga je toženec porezal (tudi) po rokah in nogah. Pravdno sodišče je, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Na druge ugotovitve v sodbi, kot zmotno trdi pritožba, zato ni vezano. Z opustitvijo pribave kazenskega spisa, kot je predlagal tožnik in ob pravilni ugotovitvi sodbe, da temelj ni sporen, neobrazložitvijo zavrnitve tega dokaza v sodbi, zato nista podani očitani bistveni kršitvi določb postopka. Sicer pa v opisu kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe (priloga A12) ni navedeno, kot trdi pritožba, da ga je toženec „porezal tudi drugje po telesu, predvsem po rokah in nogah“. Poškodbe, ki jih je tožnik dobil ob škodnem dogodku, za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen in za katere sodba tožniku prizna odškodnino za nepremoženjsko škodo, sodba ugotovi z izvedencem medicinske stroke prof. dr. A. A. 6. Sodba tožniku za poškodbe, ki jih je dobil v škodnem dogodku v metadonski ambulanti zdravstvenega doma L. ob napadu toženca 7.8.2012, prizna odškodnino za nematerialno škodo v višini 23.000,00 EUR (za telesne bolečine 15.000,00 EUR, za strah 4.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000,00 EUR). Sodba pravilno upošteva merila 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki vplivajo na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, to so stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Odmerjena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje, hkrati pa ustreza odškodninam prisojenim v drugih primerljivih primerih.

7. Sodba v zadostni meri in pravilno upošteva tako načelo individualizacije kot objektivne pogojenosti odškodnine in ni podlage za višjo odškodnino, kot se zavzema pritožnik. Sodba pravilno ugotovi vse odločilne okoliščine, ki vplivajo na odmero višine odškodnine za posamezno vrsto nepremoženjske škode. V izpovedi tožnika in mnenju sodnega izvedenca prof. dr. A. A., ki temelji na pregledu tožnika in medicinske dokumentacije, ima sodba zanesljivo podlago za ugotovitev vseh odločilnih okoliščin. Sodba upošteva tožnikovo izpoved, vendar njegovo subjektivno oceno lastne prizadetosti, upravičeno relativizera z upoštevanjem izvedenskega mnenja. Na vsebinsko enake pripombe na izvedensko mnenje, ki jih pritožba ponavlja, v zadostni meri in pravilno odgovori že sodba (5. točka obrazložitve). Tožnik ni ponudil tehtnih pripomb, ki bi vzbujale dvom v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, kar bi narekovalo zaslišanje izvedenca, dopolnitev izvedenskega mnenja ali celo postavitev drugega izvedenca. Tožnik je ob zaslišanju sam povedal(1), da nima ovirane gibljivosti vratu (enako je ugotovil izvedenec ob pregledu tožnika), sicer pa tega kot posledice poškodbe niti ni navajal v trditveni podlagi. Brez pomena je zato prikazovanje pritožbe, da tožnik „zaradi hudega stresa in ponovnega podoživljanja škodnega dogodka ni razumljivo odgovoril na vprašanje, ki se je nato nanašalo.“ Drugačno vrednotenje tožnika jakosti bolečin in njihovega trajanja (gre za subjektivno doživljanje tožnika) ni narekovalo dopolnitve izvedenskega mnenja. Podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni procentualna ocena zmanjšanja življenjske aktivnosti(2), temveč ugotovitev, kakšne trajne posledice so oškodovancu ostale in kako vplivajo na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Navedena vrsta odškodnine namreč zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, kar oškodovancu povzroča duševno trpljenje. Odškodnine na duševne bolečine zaradi skaženosti tožnik ni zahteval, zato je neupoštevno navajanje pritožbe „o motečih vidnih brazgotinah.“

8. Tožnik je utrpel res hude telesne poškodbe in sicer: vhodna (pravilno vbodna) rana na levi strani prsnega koša, plitva vrezna rana na desni strani vratu, raztrganina prepone na levi strani, raztrganina levih pljuč, izliv krvi v levo prsno votlino, ki pa k sreči niso zapustile težkih trajnih posledic. Ogroženo je bilo njegovo življenje, kar se, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ustrezno odraža v odškodnini priznani za telesne bolečine in strah. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepravilni umestitvi predmetnega primera v skupino hude telesne poškodbe in prenizko prisojeni odškodnini po vseh odškodninskih postavkah. Izveden dokazni postopek ne nudi podlage za pritožbeno prikazovanje, da je tožnik zaradi posledic poškodb „praktično invalid“ in „ne more delati praktično ničesar“.

9. Sodba tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem prisodi 15.000,00 EUR od zahtevanih 25.000,00 EUR. Vbodno rano(3) je povzročilo rezilo noža, ki je, kot ugotavlja sodba (11. točka obrazložitve), poškodovalo veno, ki poteka med rebri, kar je narekovalo takojšnjo kirurško intervencijo. Ugotovljena je bila tudi poškodba prsne prepone oziroma diafragme, ki je bila kirurško oskrbljena. Neutemeljeni so zato očitki pritožbe, da teh podatkov sodba ne upošteva. Sodba upošteva, da je zdravljenje trajalo od 7.8.2012 do 7.10.2012, zato ni na mestu pritožbeni očitek, da sodba ne upošteva, da zdravljenje prsne prepone traja najmanj šest tednov. Pri vrednotenju tožnikove škode sodba pravilno upošteva s strani izvedenca ugotovljeno stopnjo in trajanje telesnih bolečin (stalne intenzivne bolečine, zaradi katerih je redno prejemal protibolečinska sredstva iz skupine narkotikov nekaj dni, občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine še teden dni, občasne zmerne bolečine še dva tedna in da občasne blage bolečine trpi še vedno, v globini leve strani prsnega koša, kadar je bolj fizično aktiven). Kot že rečeno, je treba subjektivno oceno lastne prizadetosti tožnika objektivizirati z mnenjem izvedenca, ki upošteva podatke o jakosti in trajanju bolečin, ki so jih imeli različni poškodovanci s takšno ali podobno poškodbo. Ob upoštevanju nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih ugotavlja sodba (12. točka obrazložitve) in jih pritožba ne izpodbija, zlasti uvedbe drenažne cevke v prsno votlino v lokalni anesteziji in njeno odstranitev, operacijo v splošni anesteziji, dobljene štiri doze tuje krvi in dve dozi tuje plazme, šestdnevno hospitalizacijo na kliničnem oddelku za torakalno kirurgijo U. in previjanje operativnih poškodbenih ran, po oceni pritožbenega sodišča priznana odškodnina predstavlja pravično in primerno odškodnino, ki je tudi primerljiva z odškodninami v podobnih primerih.

10. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika za višjo odškodnino iz naslova strahu. Iz razlogov sodbe (17. točka obrazložitve) je razvidno, da sodba izrecno upošteva intenzivnost primarnega strahu, ki ga je utrpel tožnik ob napadu toženca z nožem, ki je bil, glede na to, da bi iz poškodovane vene lahko izkrvavel v prsni koš, povsem upravičen. Ni pa mogel trajati najmanj šest dni, kolikor je bil hospitaliziran, kot prikazuje pritožba. Glede trajanja sekundarnega strahu, najmanj dva meseca, tožnik v pritožbi prvič, ne da bi pojasnil, zakaj tega brez svoje krivde ni navajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, opredeli, zakaj naj bi trajal toliko časa. Pritožbeno sodišče zato v pritožbi prvič ponujenih trditev ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa tožnik glede te odškodninske postavke na izvedensko mnenje, ki ga upošteva sodba, ni imel pripomb. Podlage za upoštevanje daljšega obdobja strahu od upoštevanega, ne nudi niti tožnikova izpoved ob zaslišanju.(4) Po oceni pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 4.000,00 EUR primerna in pravična, v njej je ustrezno izraženo tako subjektivno kot objektivno merilo za priznanje te vrste odškodnine. Za zahtevanih 60.000,00 EUR (pritožba zmotno navaja 25.000,00 EUR) ni ne dejanske ne pravne podlage.

11. Po ugotovitvi sodbe, ki je pritožba ne izpodbija, so tožniku ostale trajne posledice v anatomskem smislu (z vezivom zaceljena leva pljučna prepona, z vezivom zaceljena prsna stena) in funkcionalne posledice v obliki občasnih bolečin po desni strani prsnega koša, zaradi katerih ima tožnik po mnenju izvedenca lahko občasne težave pri bolj napornih fizičnih dejavnostih. Sodba verjame tožniku, da težje dviguje stvari in je hitro zadihan in upošteva tožnikovo izpoved(5), da ne more več (sestrinemu možu) pomagati v čistilnem servisu, da ne more več igrati nogometa in košarke, ki ga je prej igral enkrat do dvakrat na teden, in da ne hodi več v lokale in družbe. Pravilen je dokazni zaključek, da trditev tožnika, ki jo ponavlja pritožba, da trpi zaradi posttravmatske stresne motnje (22. točka obrazložitve), ni dokazana.(6) Neupoštevne so pritožbene trditve „da ne čuti ničesar od leve prsi do najnižjega rebra“. Tožnik to navaja prvič v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP), sicer pa tega tudi ob zaslišanju ni navajal. Prisojena odškodnina v višini 4.000,00 EUR je zato primerna in pravična in ni podlage za zahtevanih 25.000,00 EUR iz tega naslova.

12. Zahtevek, ki se nanaša na premoženjsko škodo (stroški prevoza k zdravniku, poškodbe obleke in obutve, strošek za tujo nego in pomoč) sodba pravilno zavrne zaradi pomanjkanja trditev (26. točka obrazložitve). Tožnik je postavil le tožbeni zahtevek in tudi po tem, ko je toženec na pomanjkanje trditev opozoril v odgovoru na tožbo, kot pravilno obrazloži sodba, ustreznih trditev ni ponudil. 13. Skupno odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo 23.000,00 EUR predstavlja približno 21 povprečnih mesečnih neto plač. Kot že rečeno, so bile poškodbe res hude, vendar pa zdravljenje ni trajalo več kot dva meseca, pustile pa tudi niso težjih trajnih posledic. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih (pritožba jih ne ponudi), upoštevajoč vse navedeno, pokaže, da je sodišče tudi pravilno upoštevalo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (prim. II Ips 304/2001, II Ips 177/1999).

14. Nepravilnost stroškovne odločitve pritožba veže na nepravilnost odločitve o glavni stvari, ki je ni uspela izpodbiti. Upoštevajoč okoliščine primera in delni uspeh tožnika (tožnik je od uveljavljenih 110.600,00 EUR uspel s 23.000,00 EUR), tožnik ugodnejše stroškovne odločitve ne more doseči. 15. Po navedenem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti ni bilo po uradni dolžnosti upoštevnih materialnih in procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov, ker tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Prepis zvočnega posnetka zaslišanja tožnika z naroka za glavno obravnavo 28.9.2015. Op. št. (2): Pritožbena trditev, da je tožnikova aktivnost zmanjšana, psihofizično okrnjena, po oceni tožnika 50 % (potrditvah v tožbi 30 %) in da izvedenskega mnenja ni mogoče preizkusiti, ker ne navaja konkretne ocene invalidnosti.

Op. št. (3): Ni pomembno, ali gre za vbodno rano na levi strani prsnega koša, kot ugotavlja izvedenec ali vbodno rano levo ledveno kot trdi pritožba.

Op. št. (4): Takrat je tožnik na izrecno vprašanje sodnice odgovoril:“V bistvu mene je bilo strah samo od začetka, ker sem mislil res, da bom umrl.“ Op. št. (5): Tožnik v trditveni podlagi ni opredelil s katerimi aktivnostmi se ne more oziroma se težje ukvarja.

Op. št. (6): Tožnik se je, kot je razvidno iz izvida izvedenskega mnenja, oglasil na ambulantni kontroli pri izbranem zdravniku nazadnje 21.8.2012. Morebitnega iskanja pomoči pri psihiatru ali psihologu tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval.