Jedro

Kriterija trajanja delavčeve zaposlitve ni mogoče razlagati tako, da se pri tem upošteva tudi obdobje s sodbo sodišča priznanega trajanja delovnega razmerja. Pri trajanju delavčeve zaposlitve se upošteva čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu do njenega prenehanja (ali odpovedi), pri obsegu pravic, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja pa čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ali odpovedi do sodne razveze.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu II. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o denarnem povračilu (v zvezi s V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) delno spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v V. točki izreka ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se znesek 4.024,80 EUR zniža na znesek 804,96 EUR, višji zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je predmet revizije, po tem, ko je ugotovilo nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi in odločilo, da se le-ta razveže z dnem 1. 12. 2017, tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) prisodilo denarno povračilo v znesku 4.024,80 EUR (V. točka izreka). Ocenilo je, da je glede na vse ugotovljene okoliščine denarno povračilo v višini petih plač ustrezno.

2. Sodišče druge stopnje je v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke (v nadaljevanju toženec) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 97/2021 z dne 11. 5. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pri odmeri denarnega povračila na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji) pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Toženec v reviziji navaja, da je bila tožnica pri njem zaposlena do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi eno leto ter štiri mesece in pol, da je mlada in glede na poklic lahko zaposljiva, na kar kaže to, da je drugo zaposlitev našla že med trajanjem sodnega postopka ter da je po prenehanju delovnega razmerja prejemala nadomestilo za brezposelnost, materinsko in potem starševsko nadomestilo. Meni, da je prisojeno denarno povračilo glede na te okoliščine in upoštevaje višino denarnih povračil, prisojenih v drugih zadevah ob bistveno daljšem trajanju zaposlitev, občutno previsoko.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da je prisojeno denarno povračilo ustrezno in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje in prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da je bila tožnica pri tožencu zaposlena od 13. 7. 2016, torej niti polni dve leti, da je stara 37 let, po poklicu trgovka – prodajalka, da ima dva mladoletna otroka, da je brez zaposlitve, tako kot njen partner, da je prejemala bolniško nadomestilo, da živi v hiši njenih staršev, katere solastnica je do 1/3 in da je lastnica starejšega avtomobila VW Polo ter nekaj kmetijskega zemljišča (32. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju slabšega ekonomskega položaja, v katerem se je znašla zaradi nezakonite odpovedi, pritrdilo presoji, da je denarno povračilo v višini petih plač ustrezno. Poudarilo je, da je bila tožnica zaposlena pri tožencu cca dve leti, da je stara 37 let, po izobrazbi trgovka – prodajalka, da ima dva mladoletna otroka in da sta oba s partnerjem nezaposlena.

10. Toženec v reviziji utemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila.

11. Iz določbe drugega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da so osnovni kriteriji za določitev višine denarnega povračila trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Upoštevati je treba tudi obseg pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Odmera ni izrecno omejena le na zakonske kriterije, pač pa se glede na konkretne okoliščine primera lahko uporabijo tudi drugi kriteriji1, ki dodatno utemeljujejo prisojeno denarno povračilo.

12. Sodišči pri odmeri denarnega povračila že osnovnih zakonskih kriterijev nista uporabili pravilno. Kriterija trajanja delavčeve zaposlitve ni mogoče razlagati tako, da se pri tem upošteva tudi obdobje priznanega trajanja delovnega razmerja s sodbo sodišča. To bi pomenilo, da bi v primeru, ko bi sodišče trajanje določilo do dneva svoje odločitve, na višino denarnega povračila vplivalo trajanje sodnega postopka - čim daljši bi bil, tem višje bi bilo nadomestilo - kar bi bilo v nasprotju s kriterijem pravic, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja. Ta kriterij namreč ni enak prvim trem, pač pa gre za okoliščino, ki predstavlja njihovo „protiutež“ - čim daljše je trajanje sodnega postopka, večji obseg pravic bo delavec uveljavil za čas, ko ni delal in bo posledično denarno povračilo nižje. Zato se pri trajanju delavčeve zaposlitve upošteva čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu, do njenega prenehanja (ali odpovedi), pri obsegu pravic, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja pa čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ali odpovedi do sodne razveze. Tožnica se je pri tožencu zaposlila 13. 7. 2016, delovno razmerje ji je nezakonito prenehalo 31. 3. 2017, pogodba o zaposlitvi pa je bila razvezana s 1. 12. 2017. Zato se pri določitvi višine denarnega povračila šteje, da je trajala zaposlitev tožnice pri tožencu osem mesecev in pol in da je do prenehanja delovnega razmerja (s sodno razvezo) uveljavila pravice za obdobje še nadaljnjih osmih mesecev.

13. Do drugega kriterija – zaposlitvenih možnosti - se sodišči nista izrecno opredelili, pač pa sta le ugotovili, da je tožnica stara 37 let in po poklicu trgovka – prodajalka. Navedeni dejstvi ne kažeta na slabe zaposlitvene možnosti, saj je tožnica sorazmerno mlada in ima poklic, ki je na zaposlitvenem trgu splošno znano iskan.

14. Prav tako se do tretjega kriterija - okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi – nista izrecno opredelili. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica po poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v kateri ni bil naveden razlog za takšno sklepanje pogodbe, ostala na delu in ga opravljala še naprej, zato se je pogodba o zaposlitvi za določen čas transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

15. Glede na obrazloženo je presoja, da ugotovljene okoliščine utemeljujejo denarno povračilo v višini petih plač, materialnopravno zmotno. Ob upoštevanju trajanja zaposlitve pri delodajalcu (osem mesecev in pol), s sodbo priznanih pravic iz delovnega razmerja do prenehanja pogodbe o zaposlitvi za obdobje osmih mesecev (in to za polni delovni čas, kljub predhodno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za krajši delovni čas), dobrih zaposlitvenih možnostih glede na tožničino starost in poklic ter dejstvo, da je do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi privedlo delo preko obdobja, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas in dejstvo, da v njej ni bil naveden razlog, kar objektivno ne predstavlja grobe kršitve delavčevih pravic, vrhovno sodišče ocenjuje, da je primerno denarno povračilo 804,96 EUR (ena plača).

16. Sodišči sta dodatno navedli še, da ima tožnica dva mladoletna otroka in da je nezaposlen tudi njen partner, vendar pa navedeni dejstvi sami po sebi ne utemeljujeta višjega denarnega povračila. Sodišče druge stopnje je omenilo tudi „slabši ekonomski položaj“, v katerem naj bi se znašla zaradi nezakonite odpovedi, vendar ga ni z ničemer utemeljilo.

17. Ker sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbo 118. člena ZDR-1, je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča druge stopnje v delu II. točke izreka, ki se nanaša na prisojeno denarno povračilo v V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, tako, da je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 4.024,80 EUR znižalo na znesek 804,96 EUR, v presežku pa je zahtevek iz naslova denarnega povračila zavrnilo.

18. Stranki v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

19. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Prim. odločbe VS RS, VIII Ips 200/2017 z dne 10. 4. 2018, VIII Ips 211/2018 z dne 5. 7. 2018, VIII Ips 204/2018 z dne 6. 9. 2018.