Jedro

Ob upoštevanju, da je tožnica pri tožencu ostala na delu po poteku časa, za katerega je sklenila zadnjo pogodbo o zaposlitvi (to je še skoraj tri mesece po 31. 12. 2016), je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 56. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da se šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi v prvem odstavku IV. točke izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo za 10.464,48 EUR denarnega povračila (točka I izreka) in dovolilo spremembo tožbe (točka II izreka). S sodbo je razsodilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 10. 10. 2016 sklenjena med tožnico in toženo stranko za delovno mesto natakar, za 20 ur tedensko, sklenjena za nedoločen čas in se razveže z dnem 1. 12. 2017, kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo (točka I izreka) in ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki na delovnem mestu natakarice za nedoločen čas od 1. 1. 2017 še za nadaljnjih 20 ur tedensko ter ga razvezalo z dnem 1. 12. 2017, kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki jo je podala tožnici in tožnico odjavila iz socialnih zavarovanj z dnem 31. 3. 2017, nezakonita (točka III izreka). Razsodilo je: da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnico prijaviti v socialna zavarovanja, ji urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, in sicer za čas od 1. 1. 2017 do 31. 3. 2017 za še nadaljnje štiri ure, upoštevajoč plačo za opravljeno delo za še nadaljnje štiri ure v višini 402,48 EUR bruto in od 1. 4. 2017 do 1. 12. 2017 za poln delovni čas, upoštevajoč plačo za poln delovni čas v višini 804,96 EUR bruto, presežek je zavrnilo (točka III izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni izplačati plačo v višini minimalne plače za čas od 1. 4. 2017 do 1. 12. 2017, v neto znesku od zneska 804,96 EUR bruto mesečno, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo (točka IV izreka); da je tožena stranka dolžan v roku 8 dni tožnici obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 4.024,80 EUR bruto ter po obračunu in plačilu pripadajočih davkov in prispevkov za socialno varnost tožeči stranki izplačati neto znesek, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od devetega dne pravnomočnosti sodbe do plačila (točka V izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu in odločitev o stroških v delu, v katerem sodišče njegovih stroškov ni naložilo v plačilo tožnici ter II. točko sklepa se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma zavrže, podredno pa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo tudi v delu, ki se nanaša na priznanje zaposlitve po obdobju odločitve sodišča v prvotnem postopku. Predmet presoje v ponovljenem postopku je lahko le delovno razmerje med strankama v obdobju od 1. 1. 2017 do 7. 6. 2018. V zvezi s spremembo tožbe navaja, da ni jasno, o katerem zahtevku je sodišče odločalo, glede na to, da je tožnica poleg spremembe tožbe, ki jo je podala v vlogi z dne 20. 6. 2019, v sedmi pripravljalni vlogi z dne 19. 9. 2019 postavila tudi podredni tožbeni zahtevek. Sodišče o zahtevkih ne bi smelo odločati, saj so ti nejasni in nelogični in so v nasprotju sami s sabo ter s trditveno podlago. Opozarja, da je tudi sprememba tožbe podvržena pogojem iz 200. člena ZDR-1, vključno z rokom za vložitev tožbe. Tožba je vložena prepozno. Poleg tega tožnica pred vložitvijo tožbe toženca ni pozvala k odpravi nepravilnosti. Odločitev sodišča je nerazumljiva, nejasna in sama s sabo v nasprotju, kot tudi v nasprotju z razlogi sodbe. Nejasen je tudi izrek sodbe, pri čemer so si točke izreka v nasprotju. Tožnica je trdila, da je dobila plačano vse, zato je napačna odločitev v prvi alineji III. točke izreka sodbe. Napačna je tudi odločitev v drugi alineji III. točke izreka in v IV. točki izreka, saj sodišče ni upoštevalo prejemkov, ki jih je tožnica prejemala po prenehanju delovnega razmerja, in sicer nadomestila za čas bolniškega staleža, nadomestila za čas brezposelnosti, denarne socialne pomoči in starševskega nadomestila. Glede na to sodišče ni pravilno določilo višine plače, ki bi jo moral izplačati toženec in je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da je sodišče odmerilo denarno povračilo v previsokem znesku. Relevanten je le podatek trajanja zaposlitve in dejstvo, da je bila tožnica od srede septembra 2017 na porodniškem dopustu. Tožnica je mlada in lahko zaposljiva. Upoštevati je treba, da je bil toženec tisti, ki je bil pristojen za sprejemanje odločitev. Če sta starša slednjemu priskočila na pomoč, to ne pomeni, da sta v tej zvezi sprejemala odločitve. Tožnica pri tožencu ni bila zaposlena za nedoločen čas in je tudi niso nameravali zaposliti za nedoločen čas. Neverjetno je, da bi tožnica vse od januarja 2017 pri tožencu delala brez pogodbe o zaposlitvi, saj bi toženec s tem tvegal visoke kazni. Poleg tega nobena druga delavka pri tožencu ni bila zaposlena za nedoločen čas. Tožnica je vedela, da ima pogodbo sklenjeno do 31. 3. 2017, vendar je upala, da bo toženec podlegel njenim pritiskom in ji podaljšal pogodbo, kar se ni zgodilo. Ne strinja se z dokazno oceno glede veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2016. Pogodba o zaposlitvi z veljavnostjo do 31. 12. 2016 ni bila nikoli sklenjena, temveč je bila sklenjena le pogodba z veljavnostjo do 31. 3. 2017. Sodišče je v zvezi s tem spregledalo navedbe toženca. Upoštevati bi moralo izpoved A.A. in pisno izjave B.B.. Število opravljenih ur ne zadošča za zaključek, da je tožnica delo opravljala polni delovni čas. Od toženca pa v zvezi s tem ni zahtevala odprave kršitve. Tožnica je delala krajši delovni čas po pogodbi o zaposlitvi. To je bila njena želja. Med strankama je obstajalo soglasje, da gre za opravljanje nadur. Ne strinja se z datumom sodne razveze, saj je lokal prenehal obratovati že z oktobrom 2017, ko je bila odpovedana najemna pogodba. Toženec se od takrat dalje ni več ukvarjal z gostinsko dejavnostjo. Stališče sodišča, da ni relevantno, kdaj je tožnica vrnila ključe, je napačno. Vrnitev ključev dokazuje, da je tožnica vedela, da se ji pogodba o zaposlitvi izteče 31. 3. 2017, zato je ključe pred tem vrnila. Zaključki sodišča v 29. točki obrazložitve sodbe so neutemeljeni, saj je odločalo mimo trditvene podlage tožnice. Tožnica ni zatrjevala nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker ta ne vsebuje razlogov za sklenitev. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica se zoper odločitev o stroških v prvotnem postopku ni pritožila, zato je šteti, da je odločitev sodišča glede zavrnitve tožničinega zahtevka po povračilu stroškov postopka pravnomočna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženca kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o reparacijskem zahtevku.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi v zvezi z izrekom in obrazložitvijo sodbe uveljavlja toženec, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbene navedbe, da ni jasno, katera pogodba o zaposlitvi je transformirala iz določenega v nedoločen čas, glede na to, da sta bili predloženi dve pogodbi o zaposlitvi z istim dnem sklenitve, so neutemeljene. Iz sodbe jasno izhaja, da je transformirala pogodba o zaposlitvi za določen čas z veljavnostjo do 31. 12. 2016, pri čemer je sodišče prve stopnje navedlo tudi jasne razloge za takšno odločitev. Prav tako nista v medsebojnem nasprotju III. in IV. točka izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je v III. in IV. točki izreka odločilo o reparacijskem zahtevku tožnice, pri čemer je zgolj v IV. točki izreka odločilo o denarnem zahtevku, s tem, ko je tožencu naložilo izplačilo plače v višini minimalne plače za čas od 1. 4. 2017 do 1. 12. 2017 v neto znesku od zneska 804,96 EUR bruto mesečno (kar je sicer materialno pravno zmotna odločitev, o čemer bo pojasnjeno v nadaljevanju).

7. Tožnica je bila pri tožencu zaposlena na podlagi več pogodb o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom kot natakarica. Med strankama je bilo sporno obdobje veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2016, ki je bila sklenjena za krajši delovni čas, 20 ur tedensko. Obe pravdni stranki sta namreč predložili pogodbo o zaposlitvi z istim dnem sklenitve (to je 10. 10. 2016), a z različnim obdobjem veljavnosti. Tožnica je navajala, da je imela s tožencem nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 14. 10. 2016 do 31. 12. 2016. Po tem datumu pa je delo pri tožencu opravljala brez pisne pogodbe o zaposlitvi do 21. 3. 2017, ko je nastopila bolniški stalež oziroma do 31. 3. 2017, ko jo je toženec neupravičeno odjavil iz obveznih zavarovanj, in sicer polni delovni čas. Nasprotno je toženec navajal, da je tožnica delo pri njem ves čas opravljala na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za obdobje od 14. 10. 2016 do 31. 3. 2017 in je prenehala veljati z iztekom časa. Navajal je še, da je tožnica tudi po 1. 1. 2017 delo opravljala krajši delovni čas, skladno s pogodbo o zaposlitvi.

8. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo, in sicer je s sklepom Pdp 779/2018 z dne 4. 4. 20119 na pritožbo toženca sodbo prvostopenjskega sodišča Pd 43/2017 z dne 7. 6. 2018 razveljavilo v ugodilnem delu ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku po oceni izvedenih dokazov tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnica ostala na delu pri tožencu tudi po 31. 12. 2016, ko ji je potekla zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, zato je pogodba o zaposlitvi za določen čas transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker pa je tožnica od 1. 1. 2017 dalje pri tožencu dejansko delala polni delovni čas in ne zgolj polovični, kot je bilo to določeno v pogodbi o zaposlitvi, je tožnici od 1. 1. 2017 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja za polni delovni čas do 1. 12. 2017, ko je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, ker je s tem dnem pri tožencu prišlo do izbrisa dejavnosti strežbe pijač.

10. Tožnica je v ponovljenem postopku v skladu z napotilom pritožbenega sodišča v sklepu Pdp 779/2018 z vlogo z dne 20. 6. 2019 ustrezno modificirala tožbeni zahtevek glede na podano trditveno podlago, tako da je uveljavljala transformacijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2016 za določen čas v nedoločen čas za 20 ur tedensko in po 1. 1. 2017 še ugotovitev obstoja delovnega razmerja za prestali delovni čas, 20 ur tedensko, do polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP, saj je pravilno presodilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tožnica je vse trditve in dokaze v zvezi s transformacijo pogodbe o zaposlitvi in obstojem delovnega razmerja pri tožencu za polni delovni čas podala pravočasno, zato sprememba tožbe ne predstavlja nedovoljene spremembe oziroma prekluzije, kot to neutemeljeno uveljavlja toženec v pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pravočasno. Tožnica je za kršitev, tj. da je bila z 31. 3. 2017 odjavljena iz obveznih zavarovanj, izvedela v začetku aprila 2017, tožbo pa je vložila 28. 4. 2017, kar je znotraj 30-dnevnega roka iz 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni jasno, o katerem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje odločalo. Glede na to, da je sodišče v pretežnem delu ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, o podrednem tožbenem zahtevku, ki ga je tožnica podala z vlogo z dne 19. 9. 2017, pravilno ni odločalo.

11. Zmotno je naziranje pritožbe, da bi morala tožnica v skladu z 200. členom ZDR-1 najprej uveljavljati odpravo zatrjevanih kršitev pri tožencu, zlasti glede dela za polni delovni čas. V sodni praksi je sprejeto ustaljeno stališče, da dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega tožnik navaja, oziroma uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR zahteva od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju sodno varstvo v določnem roku. Ko pa razmerje, za katerega tožnik uveljavlja oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja, že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo le v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Gre za materialni prekluzivni rok, ki ga tožnica v obravnavanem primeru ni prekoračila.

12. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi med strankama z dne 10. 10. 2016. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da je bila 10. 10. 2016 med strankama dejansko sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas z veljavnostjo do 31. 12. 2016 in ne do 31. 3. 2017, kot je navajal toženec. Verjelo je tožnici, da je prvo stran pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da velja do 31. 1. 2017 prvič videla na Zavodu RS za zaposlovanje, kamor je odšla po tem, ko je v aprilu 2017 pri zdravniku izvedela, da jo je toženec odjavil iz obveznih zavarovanj. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je tožničina izpoved glede okoliščin sklepanja zadnje pogodbe o zaposlitvi verjetnejša od navedb toženca. Glede na konsistentnost tožničine izpovedi, dejstvo, da je tožnica enako izpovedala na zaslišanju pred Okrajnim sodiščem v Krškem, ki vodi kazenski postopek zoper B.B. - toženčevo mater, obdolženo kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem in drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika, in da iz uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih izhaja, da je tožničin partner o zatrjevanih dejstvih v bistvenem povedal enako, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da so bile vse prejšnje pogodbe o zaposlitvi med strankama sklenjene za določen čas enega meseca, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dodatno potrjuje prepričljivost tožničine izpovedi. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi izpovedi A.A. (toženčevega očeta) in B.B. (toženčeve matere). Priči in toženec o bistvenih okoliščinah (npr. o tem, kdaj je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kdo se je dogovarjal za sklenitev pogodbe, kdo je podpisoval pogodbe itd.) niso izpovedovali skladno, zato sodišče prve stopnje na njihovi podlagi ni moglo sprejeti drugačnega dokaznega zaključka glede veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi. Okoliščino, da je tožnica konec marca 2017 tožencu vrnila ključe lokala, je pravilno kot nebistveno zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj to dejstvo samo po sebi ne pomeni nujno, da je tožnica vedela, da ji bo konec marca 2017 prenehalo delovno razmerje. Kot je pojasnila tožnica, je ključe predala zato, ker je zaradi nosečnosti pričakovala daljši bolniški stalež in nato še porodniški dopust. 13. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica delo pri tožencu opravljala do 31. 3. 2017. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje verjelo tožnici tudi v delu, ko je izpovedala, da je pri tožencu od 1. 1. 2017 delala polni delovni čas in ne zgolj 20 ur tedensko, kot je bilo sicer določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 10. 2016 oziroma da ni šlo zgolj za opravljanje nadur, kot je to navajal toženec. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v tem delu jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Tožnica je pojasnila, da je v dopoldanski izmeni delala od 6.30 do 14.00 ure, v popoldanski izmeni pa od 14.00 do 22.00 ure. Delala je vsak dan, včasih je bila ob nedeljah doma. Plačo je za polovični delovni čas dobivala izplačano na osebni račun, ostalo je dobila plačano na roke. Tožničina izpoved je potrjena z listinsko dokumentacijo, tj. zlasti evidenco njenega delovnega časa, evidencami dela drugih natakaric in zapisov o številu opravljenih urah, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Pravilnost dokaznega zaključka potrjuje tudi izpoved toženca, ki sicer ni natančno pojasnil, koliko je tožnica delala od 1. 1. 2017 dalje, je pa izpovedal, da je tožnica delala nekako tako, kot je sama izpovedala. Pritožbene navedbe, da pri tožencu ni bilo potrebe za zaposlitev tožnice niti kogarkoli drugega za nedoločen čas, so neutemeljene in ne utemeljujejo drugačnega dokaznega zaključka glede tožničinega dela v spornem obdobju. Neutemeljeno toženec v pritožbi vztraja, da je šlo zgolj za opravljanje nadur, saj to iz izvedenih dokazov ne izhaja.

14. Ob upoštevanju, da je tožnica pri tožencu ostala na delu po poteku časa, za katerega je sklenila zadnjo pogodbo o zaposlitvi (to je še skoraj tri mesece po 31. 12. 2016), je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 56. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da se šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas utemeljen tudi zato, ker v nobeni od pogodb o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas, ni določen razlog sklenitve (ki je lahko le eden izmed taksativno naštetih v 54. členu ZDR-1) oziroma ga ni mogoče razbrati iz pogodb. Opustitev navedbe razloga v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar ga ni mogoče ugotoviti že iz same pogodbe, pa posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. S tem sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage, kot to zmotno uveljavila pritožba, saj gre le za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Ker pa je bila pogodba o zaposlitvi z dne 10. 10. 2016 sklenjena za krajši delovni čas, 20 ur tedensko, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje pri tožencu dejansko delala polni delovni čas, ji je pravilno priznalo delovno razmerje še za polovični delovni čas, to je 20 ur tedensko in posledično pravice iz delovnega razmerja, do 1. 12. 2017, ko je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi.

15. Toženec v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče trajanje delovnega razmerja ugotovi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Datum odločitve sodišča prve stopnje je torej skrajni datum, do katerega je na podlagi navedene določbe ZDR-1 delavcu mogoče priznati delovno razmerje, lahko pa sodišče - če so podane določene okoliščine - sodno razveže pogodbo o zaposlitvi že prej. To okoliščino tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja dejstvo, da je 1. 12. 2017 pri toženi stranki prišlo do spremembe dejavnosti, in sicer do izbrisa dejavnosti strežbe pijač, kar izhaja iz sklepa o vpisu spremembe podatkov v poslovni register Slovenije z dne 1. 12. 2017, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločitvi o sodni razvezi. Pritožbene navedbe, da je lokal prenehal delovati že z oktobrom 2017, so neutemeljene in nimajo podlage v izvedenih dokazih. Ob upoštevanju, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pogodbo o zaposlitvi razvezalo z drugim datumom kot v prejšnjem postopku, so nebistvene navedbe toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje zaposlitve s pripadajočimi pravicami za obdobje od odločitve sodišča prve stopnje v prejšnjem postopku, to je od 7. 6. 2018 dalje.

16. Utemeljeno pa toženec v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je pri odločanju o reparacijskem zahtevku (IV. točka izreka sodbe) zmotno uporabilo materialno pravno. Sodišče prve stopnje namreč pri ugotavljanju višine reparacije zmotno ni upoštevalo dohodkov, ki jih je tožnica prejela v času po prenehanju delovnega razmerja. Kot izhaja iz tožničinih navedb je za čas bolniškega staleža, od 1. 4. 2017 do 30. 4. 2017, od ZZZS prejela denarno nadomestilo v višini 302,40 EUR, nato je od 1. 5. 2017 do 31. 7. 2017 prejemala denarno nadomestilo za čas brezposelnosti in od 14. 9. 2017 dalje materinsko nadomestilo. Nadomestilo plače zaradi odprave nezakonitega stanja, ki ga je povzročil delodajalec, ne sme biti višje od plače, ki bi jo delavec dobil, če tega stanja ne bi bilo. Obveznost toženca pa se ne zmanjša za znesek denarne socialne pomoči, ki ga je tožnica prejela v mesecu septembru v višini 305,49 EUR. Iz sodne prakse izhaja ustaljeno stališče, da se prejemki socialne pomoči po Zakonu o socialnem varstvu (ZSV; Ur. l. RS, št. 54/92 in nadalj.) pri obveznosti delodajalca iz naslova plačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavca ne upoštevajo. Ker torej sodišče druge stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča ni ugotavljalo, katere dohodke je tožnica prejela v času po prenehanju delovnega razmerja in za katero obdobje, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

17. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 določilo v višini petih mesečnih plač tožnice, tj. v višini 4.024,80 EUR. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Upoštevaje te kriterije dosojeno denarno povračilo ni previsoko. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila ustrezno upoštevalo, da je bila tožnica pri tožencu zaposlena cca. 2 leti, da je stara 37 let, po izobrazbi trgovka – prodajalka, da ima dva mladoletna otroka in da je brez zaposlitve, enako tudi njen partner. Ob upoštevanju slabšega ekonomskega položaja, v katerem se je tožnica znašla zaradi nezakonite odpovedi, je denarno povračilo v višini petih povprečnih plač tožnice v konkretnih okoliščinah povsem primerno. Pritožbene navedbe, ki takšni presoji nasprotujejo, so neutemeljene.

18. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v prvem odstavku IV. točke izreka (odločitev o reparacijskem zahtevku) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v okviru reparacijskega zahtevka še ni presojalo dohodkov, ki jih je tožnica prejela v času po prenehanju delovnega razmerja. To pa zahteva ugotavljanje dejstev, ki še niso bila predmet obravnave. Če bi navedene okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi s tem nesorazmerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera ocenjuje, da je zaradi varstva pravic obeh strank do pritožbe smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje, in da vrnitev zadeve v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

19. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno odločiti o denarnem zahtevku tožnice. Pri tem bo moralo upoštevati dohodke, ki jih je po lastnih navedbah prejemala v času po prenehanju delovnega razmerja pri tožencu. Hkrati bo moralo ugotoviti konkretne zneske oziroma razliko, do katere je tožnica upravičena.

20. Ker v ostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP). Glede na to, da je toženec uspel s pritožbo, pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških sodišča prve stopnje. Dejstvo, da bo o delu tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ponovno odločalo, ne bo moglo v ničemer vplivati na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) namreč delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.