Jedro

Prevzem premičnin v letu 1946 je predstavljal ukrep začasnega odvzema upravljanja, ne pa podržavljenje oziroma izgubo lastninske pravice, kar je bistveni pogoj za denacionalizacijo. Vrednost premoženja se določi po stanju premoženja ob podržavljenju in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Ker je do podržavljenja prišlo v letu 1953, je torej glede vrednotenja premičnin treba upoštevati leto 1953.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopni organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi A. d.d. in odpravilo delno odločbo Upravne enote Ribnica, št. 301-1/1993 z dne 8. 9. 2009 (1. točka izreka), ter odločilo, da upravičencem do denacionalizacije A.A., B.B., C.C. in D.D. pripada za podržavljene premičnine „B.“ odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v skupni vrednosti 51.981,39 USD, od tega A.A. 28.679,36 USD, B.B. in C.C. vsakemu po 7.169,84 USD ter D.D. 8.962,35 USD (2. točka izreka), da mora Slovenska odškodninska družba d.d. v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice skrbnici za poseben primer E.E. (3. točka izreka) in zavrnilo zahtevek za višjo odškodnino za premičnine (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je to sodišče s sodbo, I U 2206/2009 z dne 19. 5. 2010, odpravilo njegovo odločbo z dne 27. 11. 2009, zato ponovno odloča o pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. zoper prvostopno odločbo z dne 8. 9. 2009, s katero je prvostopni organ odločil, da pripada upravičencem odškodnina v skupni vrednosti 643.789,17 DEM. Pritožbene ugovore zoper vrednost premičnin, ki sta jo ugotovila cenilca F.F. (cenitev z dne 26. 8. 2008) in G.G. (cenitev z dne 30. 3. 2009) je presodil za utemeljene. Prvostopni organ je zmotno izhajal, da je za določitev odškodnine relevantno leto 1946, ko je bilo premoženje prevzeto od bivših lastnikov, saj sekvestracija ne pomeni podržavljenja. Premičnine so bile podržavljene na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi iz leta 1947, kar je razvidno iz sklepa Okrajne razlastitvene komisije za okraj Kočevje, št. 106/53-44 z dne 4. 5. 1955, iz katerega izhaja, da je akt o razlastitvi, št. 106/3-53 LM z dne 24. 2. 1953, izdal Okrajni ljudski odbor Kočevje. Tudi v zapisniku o prvem sestanku razlastitvene komisije z dne 28. 7. 1953 je naveden akt o razlastitvi z datumom 24. 2. 1953. Glede na to je prvostopni organ napačno uporabil menjalni tečaj USD/din ter koeficient povečanja cen za leto 1946 namesto pravilno za leto 1953. Drugostopni organ je odškodnino določil ponovno, pri čemer je upošteval dinarske vrednosti premičnin, ki so navedene v sklepu z dne 4. 5. 1955 in sicer skupaj 3.543.753,50 din, od katere je odštel vrednost stroja za vlečeno strešno opeko v višini 27.700 din, lesenih okvirjev v višini 375.000 din, železne blagajne v višini 68.000 din ter omare za spise, mize in stenske ure v skupni višini 1.000 din. Tako dobljeni skupni vrednosti 3.072.053 din je prištel vrednost šestih postavk po cenitvi cenilca F.F., skupaj 13.326,00 USD, ki je stvari ovrednotil ob uporabi cen, veljavnih leta 1953, kar je skladno z Zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Skupna vrednost premičnin (strojev in strojnih naprav) znaša 57.358,77 USD oziroma je vrednost deleža 29/32 (kar predstavlja skupni delež štirih od petih solastnikov, katerih pravni nasledniki so zahtevali denacionalizacijo) 51.981,39 USD. Posameznemu upravičencu pripada odškodnina v vrednosti njegovega solastniškega deleža. V zvezi z odškodnino, priznano v 3. točki izreka sklepa Okrajne razlastitvene komisije, drugostopni organ ugotavlja, da je bila ta odškodnina priznana za tri leta od 9. 10. 1954 nazaj za uporabo strojev in naprav v višini 1.023.544,00 din. Ker gre za odškodnino zaradi obrabnine pred razlastitvijo v letu 1953, te odškodnine ni mogoče upoštevati v tem postopku, saj je bila odškodnina določena zaradi odvzema v letu 1946 in ne zaradi razlastitve v letu 1953. Tožnik je vložil tožbo, ker je odločitev drugostopnega organa nezakonita. Z odločbo prvostopnega organa je bilo odločeno, da pripada upravičencem za podržavljene premičnine odškodnina v višini 643.789,17 DEM, z izpodbijano odločbo pa za iste premičnine le še 51.981,39 USD. Takšna odločitev je v nasprotju z logičnim razmišljanjem in načeli ekonomskega vrednotenja strojev in opreme. Razlika izvira iz naslova trenutka vrednotenja premičnin. Nesprejemljivo je, da je razlika med letom 1947 in 1953 kar za dvanajstkrat, pri čemer je opekarna celotno obdobje poslovala. Prav tako ni sprejemljivo, da je oprema opekarne, kjer so leta 1946 kapacitete zadostovale za proizvodnjo 1.260.000 opek, vredna le 51.981,39 USD. Za takšen denar se ne bi moglo nabaviti niti lokomobila. Tožnik je v pritožbi zoper prvostopno delno odločbo uveljavljal razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj prvostopni organ ni upošteval vseh z nacionalizacijo podržavljenih premičnin. Tako je tožnik ves čas opozarjal, da cenitve premičnega premoženja ne upoštevajo vseh premičnin, ki so služile za obratovanje opekarne in da bi bilo treba zaslišati vse priče, ki so v času podržavljenja delale v opekarni. Organ je sicer zaslišal nekatere priče, pri čemer pa je bilo pričanje H.H. nepopolno. Šele s skrajnimi napori in po dolgotrajnem pregledovanju arhivov je tožnik dobil njegovo izjavo, s katero je ta natančno opisal, katero premično premoženje se je nahajalo v opekarni v času, ko jo je prevzela ljudska oblast. Tudi na obravnavi 26. 8. 2009 je tožnik na to opozoril, kar sta potrjevala tudi oba cenilna premičnin. F.F. je izrecno izjavil, da je dokumentacija za cenitev zelo pomanjkljiva, zaradi česar je cenitev težko pripraviti, tudi G.G. je cenil le določene premičnine, kasneje pa so se upoštevale tudi tiste premičnine, ki jih je ocenjeval F.F. Že v pritožbi je tožnik pojasnil, da je zadeva izredno obsežna, da je edina cenitev, ki upošteva vse premičnine, ki so bile v opekarni na dan prevzema, to je leta 1946, cenitev, ki jo je izdelal I.I. Po tej cenitvi je vrednost vseh premičnin – brez lokomobile 982.224,15 EUR. Ta cenitev se nahaja v spisu. Opozoril je še, da denacionalizacijski postopek ni klasični upravni postopek, saj je zbiranje dokaznega gradiva bistveno zahtevnejše, kot zbiranje gradiva v upravnih postopkih, ki se dnevno vodijo pred upravnimi organi. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in pošteno oceno vrednosti z nacionalizacijo odvzetega premoženja bi morali upravni organi upoštevati vse zbrane dokaze, kamor sodijo tudi overjene izjave prič, to še toliko bolj, glede na to, da so izvedenci ugotavljali, da je dokumentacija pomanjkljiva. To pomanjkljivost pa so zakrivili tisti, ki so sestavljali zapisnike razlastitvene komisije, torej ob razlastitvi. Če bi ostala izpodbijana odločba v veljavi, bi prišlo do ponovnega oškodovanja upravičencev, saj bi bilo dopuščeno, da se denacionalizacija izpelje na podlagi pomanjkljive in nepopolne dokumentacije. Drugostopni organ je tudi napačno ugotovil, kdaj je prišlo do odvzema premoženja, saj razlastitev ni bila opravljena 1955, temveč že v letu 1946. To je ugotovila tudi sama komisija v sklepu z dne 4. 5. 1955, kjer je zapisano, da je bilo podržavljeno premoženje dejansko prevzeto v upravljanje z dnem 1. 8. 1946. S tem datumom je posest nad celotno tovarno prevzela država in s tem datumom lastniki niso imeli več pravice upravljati s svojim premoženjem. Zato je prvostopni organ pravilno upošteval stališče cenilca G.G., ki je ugotovil, da je treba pri vrednotenju upoštevati njegovo vrednost po stanju v letu 1946, ko je bilo prevzeto od bivših lastnikov. Zgodovinska dejstva govorijo v prid temu, da se je premoženje v primeru, da je prešlo pod nadzor države, odvzelo stalno in ne začasno. Če bi bilo začasno, bi to navedli v sklepu z dne 4. 5. 1955. V letu 1955 je bila odvzemu dodana le pravna forma. Za določitev odškodnine pa je bistven trenutek odvzem premoženja in ne formalni akt, zato je prvostopni organ pravilno ravnal (peti odstavek 8. člena ZDen). Tožnik je predlagal, da se odločba v celoti razveljavi (točno: odpravi) in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu z napotilom, da je treba pri odločanju upoštevati tudi dokaze, ki so bili vloženi v spis pred pravnomočnostjo odločbe, hkrati pa je zahteval še povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

A., d.d. kot stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo je drugostopni organ izdal v ponovnem postopku, v katerega je zadevo, po odpravi odločbe z dne 27. 11. 2009, vrnilo to sodišče s sodbo, I U 2206/2009 z dne 19. 5. 2010. Če sodišče upravni akt odpravi, je upravni organ pri izdaji novega akta vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po proučitvi izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je drugostopni organ sledil sodbenim stališčem.

Stališče drugostopnega organa, da so bile premičnine, o odškodnini za katere je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, podržavljene leta 1953 na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), je kot pravilno potrdilo sodišče že v svoji prejšnji sodbi. Prevzem premičnin v letu 1946 je predstavljal ukrep začasnega odvzema upravljanja, ne pa podržavljenje oziroma izgubo lastninske pravice, kar je bistveni pogoj za denacionalizacijo. Da so bile premičnine v letu 1953 razlaščene, je, kljub temu, da odločbe o razlastitvi v upravnih spisih ni, drugostopni organ prepričljivo oprl na sklep Okrajne razlastitvene komisije za okraj Kočevje, št. 106/53-44 z dne 4. 5. 1955, v katerem se navaja, da so bile z aktom o razlastitvi OLO Kočevje, št. 106/3-53 LM z dne 24. 2. 1953, potrjenim z odločbo Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS, št. A 351/1-53 z dne 18. 5. 1953, razlaščene nepremičnine – Opekarna v ... s strojnimi napravami. Ista akta se omenjata tudi v zapisniku 1. sestanka razlastitvene komisije z dne 28. 7. 1953. Tožnik torej zmotno in neutemeljeno zatrjuje, da je do podržavljenja prišlo že leta 1946. Po določbi 44. člena ZDen se vrednost premoženja, ki se v denacionalizacijskem postopku vrne denacionalizacijskim upravičencem, v naravi ali v obliki odškodnine, določi po stanju premoženja ob podržavljenju in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Glede na ugotovitev v prejšnji točki obrazložitve, da je do podržavljenja prišlo v letu 1953, je torej glede vrednotenja premičnin treba upoštevati leto 1953. Tožnik tako neutemeljeno ugovarja, da bi moral organ upoštevati cenitev cenilca I.I., ki je (po tožnikovem mnenju) zajela vse premičnine v opekarni na dan prevzema leta 1946. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je drugostopni organ odškodnino za podržavljene premičnine določil deloma po metodi valorizacije in deloma po cenitvi. Metoda valorizacije je primarna metoda vrednotenja; po določbi 4. člena Navodila se vrednost podržavljenih stvari, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti, določi praviloma na podlagi teh vrednosti. Po petem odstavku 44. člena ZDen se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do USA dolarja v času podržavljenja in paritete tolarja do USA dolarja na dan izdaje odločbe ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja. Na tej podlagi je treba za preračun vrednosti premičnin B. iz ... upoštevati menjalni tečaj 1 USA dolar = 300 din (določen za čas od 1. 1. 1952 do 31. 12. 1962) in koeficient 4,3 (določen za leto 1953). Na takšen način je preračun zneska v sklepu z dne 4. 5. 1955 v višini 3.543.753,50 din opravil drugostopni organ v izpodbijani odločbi, katerega je kot pravilnega presodilo tudi že sodišče v prejšnji sodbi. Glede na mnenje sodišča v prejšnji sodbi v zvezi z upoštevanjem cenitve izvedenca F.F. za določene premičnine (ki je ocenil stroj za vlečeno strešno opeko, lesene okvirje, železno blagajno, omaro za spise, mizo in stensko ure) pa sodišče tudi ugotavlja, da jo je organ lahko upošteval, saj je pripravljena v skladu z izhodišči vrednotenja, ki jih je sodišče v tej sodbi že pojasnilo.

V zvezi z ugovarjano kršitvijo nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predloženimi dokazi (izjavo priče H.H., podano pred notarko 26. 8. 2009) v teku prej izvedenega pritožbenega postopka (torej pred izdajo sodbe, I U 2206/2009 z dne 19. 5. 2010), ki jo tožnik v tožbi ponovno uveljavlja, pa je sodišče tožniku že v prejšnji sodbi pojasnilo, da gre sicer za ugovor kršitve določb postopka, ki pa je organ ni zagrešil, saj bi lahko tožnik že pri zaslišanju te priče pred prvostopnim organom predlagal zaslišanje tudi o dejstvih, o katerih je ta priča nato podala izjavo pred notarko. O tem, zakaj tega ne bi mogel storiti, pa tožnik ni navedel že v prejšnji tožbi, prav tako pa tega ni navedel v sedaj obravnavani tožbi. Sodišče zato tega ugovora (tudi) ne more sprejeti.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Predlaganih dokazov ni izvedlo, ker je presodilo, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno v upravnem postopku.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.