Jedro

Na podlagi drugega odstavka 8. člena ZDen je z izrazom podržavljeno premoženje mišljeno premoženje (premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb,) ne glede na to, ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Iz navedene določbe ZDen tudi po presoji Vrhovnega sodišča jasno izhaja, da je pogoj za denacionalizacijo, da je podržavljeno premoženje prešlo v last ene izmed takratnih oblik javne lastnine, ne pa tudi s ?sekvestracijo? iz leta 1946, kot je to bilo v obravnavanem primeru, na podlagi katere pa podržavljeno podjetje oziroma premičnine še niso prešle v eno izmed navedenih lastninskih oblik podržavljenega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s I. točko izreka zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo tožene stranke, št. 455-184/2002-51 z dne 28. 11. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot drugostopni organ ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d. d. (v nadaljevanju SOD), in odpravila delno odločbo Upravne enotes Ribnica, št. 301-1/1993 z dne 8. 9. 2009 (1. točka izreka), ter odločila, da upravičencem do denacionalizacije I. K., I. P., J. P. in R. P. pripada za podržavljene premičnine ?Javne trgovinske družbe I. K. in tovariši" odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v skupni vrednosti 51.981,39 USD, od tega I. K. 28.679,36 USD, I. P. in J. P. vsakemu po 7.169,84 USD ter R. P. 8.962,35 USD (2. točka izreka), da mora Slovenska odškodninska družba, d. d., v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice skrbnici za poseben primer D. K. (3. točka izreka) in zavrnila zahtevek za višjo odškodnino za premičnine (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku sledila stališčem sodbe, s katero je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo z dne 27. 11. 2009 in je tožbo zavrnilo, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Predlaganih dokazov ni izvedlo, ker je presodilo, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno v upravnem postopku.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo pa izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, vsebinsko pa navaja iste razloge, kot jih je uveljavljal že v tožbi. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje z napotilom, da je treba pri odločanju upoštevati tudi dokaze, ki so bili vloženi v spis še pred pravnomočnostjo odločbe, in pri določanju odškodnine upoštevati kot datum nacionalizacije 1. 8. 1946. 4. Tožena stranka na revizijo vsebinsko ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

5. Stranka z interesom SOD na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost z revizijo izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč obsega razliko med višino odškodnine po odločbi prvostopenjskega organa (643.789,17 DEM) in med njeno višino po odločbi tožene stranke (51.981,39 USD), ki presega 20.000,00 EUR.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavani zadevi je sporno, kdaj naj bi bilo premoženje, ki je predmet vračanja v tej zadevi, podržavljeno, od tega pa je odvisna tudi višina odškodnine, za katero je zavezanec stranka z interesom v obliki obveznic SOD.

10. Iz relevantnega dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je bilo za podržavljene premičnine ?Javne trgovinske družbe I. K. in tovariši" s prvostopenjsko odločbo odločeno, da upravičencem do denacionalizacije pripada odškodnina v obveznicah SOD v skupni vrednosti 643.789,17 DEM. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku na podlagi sodbe sodišča prve stopnje I U 2206/2009 z dne 19. 5. 2010 navedeno odločbo prvostopenjskega organa odpravila in sama določila višino odškodnine v skupni višini 51.981,39 USD. Pri tem je upoštevala napotek sodišča prve stopnje iz navedene sodbe, da je bilo sporno premoženje dejansko podržavljeno leta 1953 in ne 1946, kot je to odločil prvostopenjski organ. Glede na navedeno je prvostopni organ napačno uporabil menjalni tečaj USD/din ter koeficient povečanja cen za leto 1946, namesto pravilno za leto 1953. 11. Po 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) se vrednost premoženja, ki se v denacionalizacijskem postopku vrne denacionalizacijskim upravičencem v naravi ali v obliki odškodnine, določi po stanju premoženja ob podržavljenju in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Po petem odstavku 44. člena ZDen se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do USA dolarja v času podržavljenja in paritete tolarja do USA dolarja na dan izdaje odločbe ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja. Vrednost premičnin pa se določi v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo).

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke, potrjena z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, da je bilo podjetje ?Javna trgovinska družba I. K. in tovariši" podržavljena leta 1953, pravilna in zakonita, posledično pa je pravilna tudi določitev višine odškodnine, ki jo je za podržavljene premičnine tega podjetja upravičencem do denacionalizacije izplačati SOD.

13. Na podlagi drugega odstavka 8. člena ZDen je z izrazom podržavljeno premoženje mišljeno premoženje (premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb,) ne glede na to, ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Iz navedene določbe ZDen tudi po presoji Vrhovnega sodišča jasno izhaja, da je pogoj za denacionalizacijo, da je podržavljeno premoženje prešlo v last ene izmed takratnih oblik javne lastnine, ne pa tudi s ?sekvestracijo? iz leta 1946, kot je to bilo v obravnavanem primeru, na podlagi katere pa podržavljeno podjetje oziroma premičnine še niso prešle v eno izmed navedenih lastninskih oblik podržavljenega premoženja.

14. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta argumentirano in z navedbo konkretnih listin ugotovila, da je bilo sporno premoženje podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi iz leta 1947, kar je razvidno iz sklepa Okrajne razlastitvene komisije za okraj Kočevje, št. 106/53-44 z dne 4. 5. 1955, iz katerega izhaja, da je akt o razlastitvi, št. 106/3-53 LM z dne 24. 2. 1953, izdal Okrajni ljudski odbor Kočevje. Tudi v zapisniku o prvem sestanku razlastitvene komisije z dne 28. 7. 1953 je naveden akt o razlastitvi z datumom 24. 2. 1953. Zato je bilo treba v skladu s petim odstavkom 44. člena ZDen oziroma v skladu z Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja kot koeficient valorizacije ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti upoštevati faktor 4,3 in pariteto dinarja do USA dolarja v višini 300 din za en USA dolar.

15. Drugi revizijski ugovori se nanašajo na ugotavljanje obsega podržavljenih premičnin in na njihovo cenitev po cenilcih, kar pa se vse nanaša na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. To pa, kot je to že navedeno, ni dopusten revizijski razlog. Revidentove revizijske navedbe, enake tožbenim, v zvezi zaslišanjem prič in sodnih izvedencev ter v zvezi s cenitvijo, ki jo je izdelal Jože Zaliberšek, pa je že odgovorilo sodišče prve stopnje, z odgovorom sodišča prve stopnje pa se Vrhovno sodišče strinja v celoti.

16. Vrhovno sodišče se je opredelilo do revizijskih navedb, ki so pomembne za odločitev, do ostalih, ki jih ocenjuje kot nebistvene, pa se ne opredeljuje.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, revizijski ugovori pa neutemeljeni. Ker niso utemeljeni razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.