Jedro

Tožnica je sicer naklepoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja (neupravičeno je izostala z dela, izostanka ni ustrezno opravičila, ob vročitvi listine o odobrenem letnem dopustu v trajanju le tri dni se je razburila in listino raztrgala, v Srbijo je odpotovala iz drugih razlogov, kot jih je navajala), zaradi česar se je tožena stranka lahko odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni pa zaradi navedenih kršitev upravičeno tožnici odvzela pravice do zagovora, zato je odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18.12.2007 nezakonita, delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki pa še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30.10.2007. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji izplačati zaostale neto plače ter pripadajoče prispevke in davščine vse do ponovnega nastopa na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 750,37 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 457,5 EUR v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke tožeče stranke, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.12.2007 in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30.10.2007 ter da se toženi stranki naloži tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto „sobarica – snažilka“ in ji izplačati zaostale neto plače ter pripadajoče prispevke in davščine, vse do ponovnega nastopa na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu dalje do plačila. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek po povrnitvi stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter odločilo, da tožena stranka sama krije stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: spremembo) ter odločitev v skladu s tožbenim zahtevkom ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita. Tožena stranka ni zatrjevala nobenih okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da bi tožnici omogočila zagovor. Sodišče prve stopnje je tako arbitrarno in v neskladju s 7. členom ZPP odločilo o obstoju okoliščin, ki jih tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj pa dokazovala. Tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Dejstvo, da je tožnica odšla na tridnevni dopust in se potem z njega ni pravočasno vrnila, samo po sebi ne predstavlja neresničnosti njenih navedb glede bolezenskega stanja v Srbiji. Enako velja za ugotovitev, da njen izostanek v obdobju med 8.12.2007 do 18.12.2007 ni bil upravičen, ker ni predložila potrdila o bolniškem staležu. Tožnica je imela v preteklosti veliko problemov z zdravjem, zato dejstvo, da se ji je v tem času v Srbiji zdravje toliko poslabšalo, da je morala poiskati zdravniško pomoč in zaradi tega ni mogla potovati, ni presenetljivo. Tožnica je povedala, da ji zdravnik v Sloveniji ni dal bolniškega potrdila, ker je zatrdil, da potrdilo zdravnika iz Srbije zadostuje. Predstavnica tožene stranke J.C. je izpovedala, da so imeli za tožnico pripravljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi že pred njeno vrnitvijo v Slovenijo, kar pomeni, da tudi predložitev potrdila osebnega zdravnika ne bi spremenila dejanskega stanja. Sicer pa tožnici ni jasno, zakaj za sodišče prve stopnje potrdilo zdravnika iz ..., predloženo v prevodu in iz katerega so razvidne zdravstvene težave tožnice, ni ustrezna listina. Sodišče prve stopnje se ni prepričalo in ni ugotavljalo, kakšne bolečine je imela tožnica, zato so zavajajoče navedbe, da zdravstveno stanje v konkretnem primeru ni bilo tako slabo kot v prejšnjih primerih. Tožnica je predlagala dokaze v tej smeri: zdravniško dokumentacijo z dne 20.3.2008 in fotokopijo zdravstvenega kartona, vendar je sodišče prve stopnje te dokaze brez obrazložitve zavrnilo, čeprav bi bilo iz teh listin veliko bolj jasno, da je tožnica zaradi bolečin v Srbiji pozneje celo zbolela za hudo boleznijo. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje se nista spuščala v razčiščevanje navedb, da je tožnica na omenjenem potovanju dejansko utrpela bolečine v tolikšni meri, da se ni mogla vrniti v Slovenijo. Njeno bolezensko stanje pa je sodišče prve stopnje presojalo na osnovi njenega odnosa do delodajalca pred tem dogodkom, ne pa po njem. Vsi s strani tožene stranke predlagani dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, so le indici, da tožena stranka med bivanjem v Srbiji ni utrpela zatrjevanih bolečin, nasprotni dokazi tožnice pa niso bili upoštevani.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in med drugim navaja, da je vse okoliščine predmetne odpovedi obširno obrazložila v sami izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.12.2007, pa tudi v odgovoru na tožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da kot neutemeljeno zavrne pritožbo tožnice.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretni zadevi namreč ne gre za primer, ko bi bilo po določilu 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02, 103/07) od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavki pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor.

Tožnica je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30.10.2007 zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu sobarica-snažilka. Dne 18.12.2007 ji je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga A3), in sicer zaradi naklepnega neopravičenega izostajanja z dela v trajanju 11 delovnih dni v času od 8.12.2007 do 18.12.2007, zaradi nedostojnega obnašanja na delu (ko je pred delavko tožene stranke z veliko jezo in glasnim negodovanjem strgala in vrgla v koš za smeti vročeno pisno odobritev letnega dopusta) in zavajanja delodajalca (ko slednjemu glede razloga za koriščenje letnega dopusta ni govorila resnice in je v Srbijo potovala iz drugih razlogov). S tem je po oceni tožene stranke huje kršila pogodbene obveznosti, in sicer naklepno, hkrati pa tožena stranka zaradi narave očitanih kršitev s tožnico ne more več nadaljevati delovnega razmerja. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka še navedla, da glede na omalovažujoč oziroma celo žaljiv odnos tožnice do delodajalca, glede na njeno zavajanje ter vse druge okoliščine primera, tožnici ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vsebinsko odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR podan in utemeljen, hkrati pa je ocenilo, da bi bil glede na naravo tožničine zavestne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, njen zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nepotreben.

Takšna ocena sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna.

Po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec v primeru, ko delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Skladno z določili 110. člena ZDR mora biti podan še nadaljnji pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, izredna odpoved pa mora biti podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon že sam določa nekatere primere, ki jih navaja le primeroma – npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec zagovor izrecno odkloni ali se neupravičeno ne odzove povabilu nanj. Skladno s 3. odstavkom 83. člena ZDR mora biti v pisnem vabilu na zagovor obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter datum, ura in kraj zagovora, vabilo pa mora biti delavcu tudi ustrezno vročeno (87. člen ZDR). Obveznost omogočiti zagovor delavcu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izhaja tudi iz 7. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi z Aktom o nasledstvu, Ur. l. RS, št. 15/92), ki določa, da delovno razmerje delavca ne sme prenehati zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca ali njegovim delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. Zagovor je ena temeljnih pravic delavca pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga ter pred izredno odpovedjo, pa tudi v disciplinskem postopku. Kot šibkejši stranki mora biti delavcu zlasti v postopku pred odpovedjo, ki ima zanj lahko zelo hude posledice, dana možnost obrambe oziroma pravica do izjave in pojasnila. Seveda pa od delodajalca ni upravičeno pričakovati, da bo delavcu v vseh primerih omogočil zagovor. Že zakon sam primeroma v 2. odstavku 83. člena ZDR navaja nekaj takšnih primerov, sicer pa je potrebno „okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor“ kot vsak drug pravni standard interpretirati ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera in upoštevaje izoblikovano sodno prakso na tem področju. Ob tem pa je potrebno upoštevati, da je obveznost omogočiti delavcu zagovor pravilo, opustitev zagovora pa izjema, slednje pa je potrebno razlagati restriktivno. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VII Ips 20/2005 navedlo, da je pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi, gotovo pomembna, ni pa absolutna; in četudi je treba izjeme od te pravice obravnavati ozko, jih je treba obravnavati še posebej, kolikor jih delodajalec izrecno uveljavlja in obrazloži. Pritožba sicer navaja, da je v predmetni zadevi tožena stranka sploh ni zatrjevala, da bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, vendar to smiselno izhaja že iz obrazložitve pisne odpovedi (priloga A3). Tožena stranka je tam navedla, da glede na omalovažujoč oz. celo žaljiv odnos delavke do delodajalca, glede na njeno zavajanje ter druge okoliščine primera, delodajalec delavki ni omogočil zagovora pred izredno odpovedjo. Ali je glede na navedene okoliščine v konkretnem primeru od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, pa je pravno vprašanje, ki zahteva materialnopravno presojo sodišča, četudi tega stranke izrecno ne zatrjujejo.

Kdaj bi bilo v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je lahko odvisno od različnih okoliščin, ki pa gotovo morajo biti tehtne (sodba VIII Ips 154/2006 z dne 10.10.2006). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščine konkretnega primera nikakor niso takšne, da bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica naklepoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ko je neupravičeno izostala z dela, svojega izostanka pa ni ustrezno opravičila ter da se je ob vročitvi listine o odobrenem letnem dopustu zgolj v trajanju treh dni razburila in listino raztrgala ter vrgla v koš, vse to pred delavko tožene stranke V.F., pa tudi prepričanje delodajalca o tem, da mu tožnica ni govorila resnice in je v Srbijo odpotovala iz drugih razlogov, so zgolj razlogi, ki kažejo na resnost in utemeljenost odpovednega razloga. Zaradi tega se je tožena stranka odločila podati tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Niso pa navedene okoliščine takšne narave, da bi bila tožena stranka upravičena tožnici odvzeti pravico do obrambe oziroma ji ne omogočiti zagovora. Tožnica je v spis vložila tako potrdilo pooblaščenca, da je tožnico dne 6.12.2007 zastopal pred sodiščem na zapuščinski obravnavi po njenem pokojnem bratu, pa tudi poročilo zdravnika specialista iz ..., iz katere izhaja, da je bila tožnica od 7.12.2007 do 14.12.2007 tam zdravljena. V času odsotnosti dne 11.12.2007 je tudi poklicala toženo stranko in povedala, da bo zaradi bolezni šla v Srbiji k zdravniku. Vse navedeno in dejstvo, da je tožena stranka za tožničine zdravstvene težave vedela, tožnica pa je ob nekem predhodnem obisku že imela podobne zdravstvene težave, kaže na to, da prepričanje tožene stranke o neiskrenosti in zavajanju tožnice, ki naj bi v Srbijo odšla in tam ostala iz povsem drugih razlogov, ni moglo biti povsem utemeljeno. Glede na okoliščine konkretnega primera bi tožnica pred izredno odpovedjo morala imeti učinkovito možnost obrambe oziroma pravico izjaviti se in pojasniti razloge za svoje ravnanje in neupravičeno odsotnost. Tudi razburjanja tožnice pred eno od delavk tožene stranke ter uničenje listine o odobrenem dopustu ob upoštevanju sodne prakse ne predstavlja dovolj tehtnega razloga za opustitev zagovora.

Vrhovno sodišče RS je npr. štelo, da bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor v primeru delavčevega fizičnega napada samega direktorja - delodajalca, večjega števila hujših verbalnih groženj, ki so pri direktorju povzročile utemeljen strah in ob dodatni okoliščini, da je delavec že pred tem kazal izrazito napadalen odnos do vodstva tožene stranke (sodba opr. št. VIII Ips 296/2006 z dne 21.11.2006), v ostalih primerih pa je izjeme od dolžnosti delodajalca, da delavcu omogoči zagovor, razlagalo zelo restriktivno. Za okoliščine, ki bi utemeljevale navedeno izjemo, bo šlo zlasti tedaj, ko bo delodajalec, ki je fizična oseba, neposredno sam žrtev kršitev ali pa v primeru, ko delavec izrecno odkloni ali se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor. V konkretnem primeru tožena stranka tožnice ni vabila na zagovor, niti ji ga ni kako drugače omogočila, okoliščine, ki bi jo slednje dolžnosti odvezovale, pa tudi niso bile podane.

Na podlagi navedenega je že brez vsebinske presoje utemeljenosti odpovednega razloga potrebno zaključiti, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 18.12.2007 tožena stranka podala tožnici, nezakonita, saj tožnici neupravičeno ni bila dana možnost zagovora. Ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče zato ni presojalo oziroma se do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZDR).

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno pritožbi tožnice ugoditi in po 4. točki 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 18.12.2007 ter reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom ugodi.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je glede na končni uspeh v pravdi odločilo tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Tožnica je z zahtevkom uspela, zato ji je tožena stranka skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške, katere je sodišče odmerilo skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP ter Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS; št. 67/2003), in sicer: 300 točk za tožbo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku dne 2.4.2008 ter 250 točk za drugi narok dne 16.4.2008, 2 x 120 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja, 150 + 100 točk urnine, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR ter ob prištetju 20 % DDV ter 2 % materialnih stroškov skupaj znaša 750,37 EUR. Ker tožnica prebiva v Koprskem okrožju, pritožbeno sodišče stroškov kilometrine za pooblaščenca iz Ljubljane zaradi nepotrebnosti ni priznalo, za ostale nepriznane priglašene stroške pa ni podlage v OT. Zakonske zamudne obresti od tako prisojenih stroškov postopka je pritožbeno sodišče skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006 priznalo od preteka 8-dnevnega izpolnitvenega (paricijskega) roka do plačila in ne od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kot je neutemeljeno zahtevala tožnica.

Tožnica je uspela tudi s pritožbo, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 375 točk za sestavo pritožbe, kar ob prištetju 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV skupaj znaša 457,5 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov za pregled sodbe in obvestilo stranki, ker so zajeti že v stroških za sestavo pritožbe.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.