Jedro

Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Izjeme od te pravice je treba obravnavati ozko. Kdaj bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je lahko odvisno od različnih okoliščin, ki morajo biti tehtne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2007 in na ugotovitev, da delovno razmerje tožnice še vedno traja, ter da se toženi stranki naloži tožnico pozvati nazaj na delo in ji izplačati pripadajoče plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožena stranka sama krije stroške postopka.

Ugotovilo je, da je bila tožnici na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka z dela v trajanju 11 delovnih dni, nedostojnega obnašanja v službi in zavajanja delodajalca. Presodilo je, da zaradi okoliščin primera od tožene stranke ni bilo upravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR. Tožnica je namreč z raztrganjem potrdila o odobritvi dopusta jasno pokazala, da je to zanjo ničvreden papir, kar se je potrdilo z njenim ravnanjem, ko se po treh dneh ni vrnila na delo in svoje odsotnosti ni opravičila z ustreznimi dokazili.

2. Na pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Presodilo je, da podane okoliščine, niso bile takšne narave, da je bila tožena stranka upravičena tožnici odvzeti pravico do obrambe oziroma ji ne omogočiti zagovora, zaradi česar je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka in v njej navajala, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer pravni standard iz drugega odstavka 83. člena ZDR. Podane dejanske okoliščine so namreč opravičevale njeno odločitev, da tožnici ne omogoči zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je iz njenega ravnanja nedvoumno izhajalo, da se je ne glede na posledice odločila odpotovati v Srbijo in tam ostati več kot tri dni, kolikor je znašal odobren dopust. Odločitev, da tožnici ne omogoči zagovora je tožena stranka sprejela na podlagi dejstva, da je tožnica zahtevala odobritev dopusta za potovanje v Srbijo v trajanju 10-ih dni v času, ko je bilo pri toženi stranki veliko dela in se drugim delavcem dopust ni odobraval. Tožnica je vpričo nadrejene delavke strgala in vrgla v koš za smeti potrdilo o odobritvi treh dni dopusta, pri tem pa je grozila, da bo v Srbijo odšla ne glede na posledice. Ko se je tožnica zglasila na delo, toženi stranki ni izročila vabila na obravnavo v Srbijo, niti potrdila, da je bila tam zdravljena in ne potrdila o opravičeni odsotnosti. Toženi stranki je bilo jasno, da tožnica ni zbolela in da je grobo kršila pogodbene obveznosti, zaradi česar bi bil zagovor tožnice sam sebi namen, saj v primeru, če obstojijo okoliščine, ki neizpodbitno dokazujejo krivdo delavca za grobo kršenje delovnih obveznosti, zagovor ni potreben.

4. Revizijsko sodišče ugotavlja, da iz izpiska iz matičnega registra o smrti, ki ga je prejelo sodišče prve stopnje dne 9. 4. 2009 (priloga A11) izhaja, da je tožnica dne 5. 3. 2009 umrla. Sodišču drugi podatki o tem, kdo so dedičih pokojne tožnice, niso bili posredovani. Glede na navedeno, je revizijsko sodišče to dejstvo upoštevalo pri poimenovanju tožeče stranke v glavi sodbe, sicer pa je sodišče presojalo stanje ob izdaji sodb nižjih sodišč.

5. ZPP v prvi točki 205. člena ZPP določa, da se postopek prekine, če stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca. Tožnica je pooblastilo za zastopanje v pravdi podelila odvetniku A. R.. Pooblastilo s smrtjo stranke ne preneha avtomatično, zato se postopek kljub smrti tožnice nadaljuje brez prekinitve z njenim pooblaščencem, ki zastopa dediče dokler mu ti ne prekličejo pooblastila (100. člen ZPP). To velja tudi za primere, ko dediči še niso znani (1).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija v reviziji in v mejah razlogov, ki so v njen navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizije ni mogoče vložiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 18. 12. 2007, torej že v času, ko so veljale določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007), ki so začele veljati 28. 11. 2007. Drugi odstavek 83. člena ZDR določa, da mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Gre za zakonsko ureditev, ki ima podlago v 7. členu Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji, Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84, v zvezi z aktom o nasledstvu, Ur. l. RS, št. 15/92), o pravici do zagovora pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca ali njegovim delom, razen če od delodajalca ni pričakovati, da mu zagovor omogoči. 10. Tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora v smislu navedene zakonske določbe, kar med strankama ni sporno. Sporno pa je, ali je obstajala materialnopravna podlaga za stališče in ravnanje tožene stranke, da ob tožničinem ravnanju v zvezi z očitnimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja le-tej pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna omogočiti zagovora v skladu z določbami ZDR.

11. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da bi tožnica morala imeti možnost pojasniti razloge za svoje ravnanje oziroma odsotnost z dela. Zagovor je namreč namenjen tudi temu, da se delavec lahko seznani in izjavi o očitanih kršitvah oziroma odpovednem razlogu, ne pa zgolj ugotavljanju dejanskega stanja (2). Zato je neutemeljena revizijska navedba, da bi bil zagovor tožnice sam sebi namen, saj je bilo toženi stranki že jasno, da tožnica v Srbiji ni zbolela in da je grobo kršila pogodbene obveznosti. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Izjeme od te pravice je treba obravnavati ozko. Kdaj bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je lahko odvisno od različnih okoliščin, ki morajo biti tehtne.

12. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da sama teža ugotovljene kršitve, da naj bi tožnica naklepno neupravičeno izostala z dela v času od 8. 12. 2007 do 18. 12. 2007, ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Dejanske ugotovitve sodišča, ki so v zadevi relevantne so, da je tožnica predložila potrdilo pooblaščenca, da jo je dne 6. 12. 2007 zastopal na zapuščinski obravnavi v Srbiji. Tožnica je namreč dobila odobren dopust v trajanju 3 dni, pod pogojem, da prinese vabilo na zapuščinsko obravnavo. Predložila je tudi poročilo zdravnika iz Srbije, iz katerega izhaja, da je bila tožnica v času od 7. do 14. 12. 2007 tam zdravljena. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnica v času odsotnosti poklicala toženo stranko in ji povedala, da bo zaradi bolezni šla v Srbiji k zdravniku. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da je tožena stranka za tožničine zdravstvene težave vedela (tudi sama v reviziji navaja, da je bila tožnica v letu 2007 več kot 100 dni odsotna zaradi bolniškega staleža), saj je ob nekem predhodnem obisku že imela podobne težave. Vsa ta dejstva kažejo na to, da tožena stranka ni mogla biti povsem prepričana, da tožnica v Srbiji ni zbolela oziroma, da je bila neupravičeno odsotna z dela. Tudi okoliščina, da je tožnica pred delavko tožene stranke strgala odobritev letnega dopusta v trajanju 3 dni, ne omogoča takega zaključka.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici pred podajo izredne odpovedi omogoči zagovor v smislu določb ZDR. Če delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dana možnost zagovora, ki jo mora delodajalec omogočiti, izredna odpoved ni izvedena v skladu s predpisi in je zato nezakonita. Sodišče druge stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti ugodilo tožničinem tožbenem zahtevku.

14. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Ude, L. in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 291 Op. št. (2): Sodba VSRS VIII Ips 389/2008 z dne 9. 2. 2010