Jedro

Sodna praksa je v zadnjem času začela močno omejevati presojo obstoja vzročne zveze po teoriji adekvatne vzročnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je potrebno v vsakem primeru z veliko skrbnostjo presoditi vse ugotovljene dejanske okoliščine konkretnega primera in na tej podlagi odločiti ali je deljena vzročnost utemeljena ali ne.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti in glede stroškov postopka spremeni tako, da sodba v točkah 1 in 4 glasi: "1. Tožena stranka A je dolžna plačati tožeči stranki B še znesek 609.000,00 SIT oziroma 2.541,29 EUR s pripadajočimi obrestmi in sicer od zneska 588.000,00 SIT oziroma 2.453,67 EUR za čas od 5.2.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 28.6.2003 do tedaj, dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti ne doseže glavnice, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od zneska 9.000,00 SIT oziroma 37,55 EUR od 23.2.2001 dalje do tedaj, dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti ne doseže glavnice in od zneska 12.000,00 SIT oziroma 50,07 EUR za čas od 27.4.2001 dalje do tedaj, dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti ne doseže glavnice, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V presežku se obrestni del tožbenega zahtevka zavrne.

4. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 445,90 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila."

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 2.541,29 EUR s pripadajočimi obrestmi ter ji plačevati mesečno rento v znesku 28,16 EUR. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.903,33 EUR s pripadajočimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Proti navedeni sodbi sta vložili pritožbi obe pravdni stranki.

Tožnica izpodbija sodbo v celotnem zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da drugostopno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je odločanje prvostopnega sodišča o temelju tožbenega zahtevka nepotrebno in gre za kršitev po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo o temelju že pravnomočno odločeno. Ponovno odločanje predstavlja bistveno kršitev, saj je sodišče odločalo o že razsojeni stvari. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnice napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede prisoje višine odškodnine, saj pri odločitvi ne bi smelo upoštevati izključno izvedeniških mnenj sodnih izvedencev medicinske stroke, pač pa tudi druge izvedene dokaze. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 948/2006, iz katere izhaja, da je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da mora biti položaj oškodovanca takšen, kakor da ne bi bilo škodnega dogodka. Izvedenec lahko poda le razmerje med vzrokom in pogojem, pomembnim za nastanek poškodbe. Odgovor na vprašanje pripisljivosti konkretnih posledic škodnega dogodka pa je vprašanje pravno pomembnega vzroka, o čemer odloča sodišče. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe II Ips 38/2009. Prvostopno sodišče ni odločalo tako, zato je podana kršitev 8. člena ZPP, kar predstavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ugotovitev izvedencev, da je tožnica utrpela lahko telesno poškodbo, je napačna, saj v obravnavanem primeru ne drži, glede na to, da je tožnica utrpela trajno posledico in ima trajne telesne bolečine. Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, ko tožnici ne verjame, da pred poškodbo ni imela nobenih težav z desno roko. Sodišče izvedeniški mnenji zmotno tolmači in ostalih dokazov ne oceni ustrezno. Tožničino izpoved sta namreč potrdili sodelavki, pa tudi iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi iskala zdravniško pomoč. Tudi izvedenca sta omenila težave kot zelo verjetne in ne gotove. Ker ni imela težav, je odločitev o tem, da so njene predhodne degenerativne spremembe predstavljale pravnorelevanten sovzrok v deležu kar 80 %, nepravilna. Degenerativne spremembe predstavljajo pravnorelevanten vzrok le v primeru, ko je imel oškodovanec že prej težave. Sicer deljene odgovornosti ni. Takšna je tudi sodna praksa VS RS v sodbah II Ips 948/2006 in II Ips 636/2005. Stališče izvedencev, da bi tožnica imela težave enkrat v bodočnosti, ne more vplivati na pravico do celotne odškodnine. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče tožnici priznati odškodnino za celotno škodo in soprispevka ne bi smelo upoštevati. Tudi če bi se štelo, da je bila prisotna le manjša gibljivost pred poškodbo, ne more biti prispevek kar 80 %, glede telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu pa se prispevek ne bi smel upoštevati. Tožnica namreč prej ni imela bolečin. Odločitev o prispevku v višini 80 % za vse vrste uveljavljane škode je materialnopravno nepravilna. Napačna je tudi uporaba materialnega prava po vseh vrstah prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je po mnenju pritožnice prisojena v prenizkih absolutnih zneskih. Razlogi glede prisoje denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so nejasni in med seboj v nasprotju, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pri odločitvi o odškodnini za strah odločalo o že razsojeni stvari, saj je bilo ob prvi odločitvi ugotovljeno, da je bil pri pritožnici podan primarni strah, sporna je bila le še višina odškodnine. Tudi tu je podana kršitev iz 12. točke 1. odstavka 339. člena ZPP. Nepravilne so tudi ugotovitve glede sekundarnega strahu, saj ga tožnica trpi ves čas glede na to, da nima ugodne prognoze glede poškodovane roke. Razlogi sodišča so nejasni, zato je tudi tu podana kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo napotil drugostopnega sodišča. Vrednost urne postavke pri odločitvi o višini odškodnine za stroške tuje nege in pomoči v višini 500,00 SIT na uro je prenizka, saj strokovne organizacije zahtevajo bistveno višjo ceno, višja pa je tudi cena čiščenja stanovanj, ki dosega 5,00 EUR na uro. Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče priznati tožnici celoten strošek, ki nastaja zaradi tuje nege in pomoči, saj prej tuje pomoči ni potrebovala. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je ugotovitev o uspehu napačna. Tožnica je namreč uspela po temelju v celoti, njen uspeh je zato drugačen in ob pravilni uporabi materialnega prava bi se nedvomno izkazalo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki celotne nastale stroške. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka izpodbija sodbo prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v obsodilnem delu in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi pojasnjuje, da sprejema razloge prvostopnega sodišča glede temelja odškodninske odgovornosti, zato se v tem delu ne pritožuje. Nadalje meni, da sodišče prve stopnje ni odločilo o razširitvi tožbe, ki jo je tožnica podala na zadnji obravnavi, kljub dejstvu, da je tožena stranka razširitvi nasprotovala. Podana je kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s členom 186 ZPP in 2 ZPP. Glede razširjenega dela tožbenega zahtevka je zahtevek zastaral, sodišče prve stopnje pa ni navedlo razlogov o objektivnem roku, ki je po mnenju tožene stranke potekel, saj je bilo zdravljenje že zdavnaj končano. Podana je kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka nadalje meni, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek glede nepremoženjske škode zavrniti v celoti. Odškodnina je v absolutnem znesku odmerjena previsoko, kar predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava. Med poškodbo in potrebo po tuji pomoči ni vzročne zveze, saj tožnica potrebuje tujo pomoč le zaradi degenerativnih sprememb, zato je odločitev tudi v tem delu materialnopravno nepravilna. Višina urne postavke, ki jo je sodišče upoštevalo pri odmeri denarne odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči, je napačno ugotovljena, saj sodišče ne bi smelo odločitve opreti na določbo 216. člena ZPP. Višino odškodnine bi bilo namreč mogoče ugotoviti. Dejstvo pa je, da tožnica ni predlagala ustreznih dokazov. Pri odločitvi bi bilo potrebno upoštevati tudi dejstvo, da tožnici pomaga hči, ki živi z njo v skupnem gospodinjstvu. Gre za medgeneracijsko pomoč, zato tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov. Zahtevek bi bilo potrebno v celoti zavrniti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj ni podlage, da bi se zaradi ugotovitve uspeha strank v postopku posebej upošteval uspeh po temelju in posebej po višini. Nadalje tožena stranka opozarja, da tožena stranka z nazivom iz sodbe ne obstaja. Tožeča stranka ni popravila tožbe, ko je pri toženi stranki prišlo do statusne spremembe, zato je potrebno tožbo zavreči. Tožena stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Nobena od pravdnih strank na vročeno pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo o tožbenem zahtevku odločilo že tretjič. Ob prvem in drugem odločanju je bilo sporno tudi vprašanje, ali je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo, in če je, ali obstaja tudi soodgovornost tožnice po določbi 1. odstavka 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je potrebno uporabiti v konkretnem primeru glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Obe sodbi sta bili v izpodbijanih delih razveljavljeni. Sodišče druge stopnje je v svojih odločbah zavzelo stališče glede odgovornosti pravdnih strank, vendar pa vmesna sodba glede temelja tožbenega zahtevka ni bila izdana. Glede na navedene ugotovitve pa je povsem pravilno ravnanje prvostopnega sodišča, ko je v izpodbijani sodbi navedlo razloge za odškodninsko odgovornost pravdnih strank, saj ne drži pritožbena trditev tožnice, da je bilo o tem spornem vprašanju že pravnomočno odločeno. Enako velja glede ugovora tožnice, da je bilo že s prvo sodbo odločeno o tem, da tožnici pripada tudi odškodnina za primarni strah. Res je bilo s sodbo z dne 5.12.2005 tožnici na račun pretrpljenega strahu priznana odškodnina v znesku 24.000,00 SIT in je ta odločitev postala pravnomočna. Navedeni znesek je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi upoštevalo pri odmeri odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode. Dejstvo, da je prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe drugače kot v sodbi z dne 5.12.2005 menilo, da tožnici pripada le odškodnina za sekundarni strah, ker primarnega ni utrpela, po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da je odločalo o že razsojeni stvari. Denarna odškodnina za primarni in sekundarni strah namreč predstavlja enotno kategorijo, zato se praviloma o pravici do odškodnine ne odloča ločeno, pač pa v skupnem znesku. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v sodbi z dne 5.12.2005, saj je v 5. odstavku 5. strani sodbe zapisalo, da je tožnici za prestani strah prisodilo odškodnino v višini 150.000,00 SIT oziroma 24.000,00 SIT, upoštevaje odgovornost tožene stranke. Iz navedenih razlogov pritožbeni očitki o kršitvi določb pravdnega postopka z 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni.

Tožnica je že v tožbi uveljavljala plačilo odškodnine za vse vrste nepremoženjske in premoženjske škode, o katerih je prvostopno sodišče odločilo z izpodbijano sodbo. Na zadnji obravnavi je denarne zahtevke glede na potek časa zvišala. Takšno ravnanje po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja spremembe tožbe v smislu 2. odstavka 184. člena ZPP, zato zanjo ni potrebna privolitev tožene stranke ali odločitev sodišča kot določa 1. odstavek 185. člena ZPP. S to spremembo tožnica namreč do tožene stranke ni uveljavljala kakšne nove terjatve, pač pa je le nominalno zvišala odškodninske terjatve, ki temeljijo na dejanski in pravni podlagi, katere je zatrjevala že v tožbi. Ker je tudi zastaranje vezano na obveznost in ne na nominalni znesek, ki ga upnik uveljavlja za poravnavo te obveznosti, v primeru kot je obravnavani, za preoblikovani zahtevek kot ga je tožnica postavila na obravnavi dne 16.4.2009, ne veljajo posebna pravila o zastaranju kot trdi tožena stranka. Ker ni dvoma o tem, da so bili vsi zahtevki za plačilo odškodninske obveznosti tožene stranke postavljeni znotraj subjektivnega zastaralnega roka, so vsi očitki tožene stranke o kršitvi določbe pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 185/1 ZPP in iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o spremembi tožbe oziroma, ker ni v zadostni meri obrazložilo svoje odločitve o tem, da nominalno zvišani del tožbenega zahtevka ni zastaral, neutemeljeni oziroma nerelevantni, saj je odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja po materialnem pravu pravilna že iz razloga, ki je naveden zgoraj.

Tožnica je vložila tožbo proti AA. Navedeni zavarovalnici je bila vročena tožba, z njo je bil voden celoten postopek do izdaje prvostopne sodbe dne 5.12.2005. Pritožbo proti tej sodbi je vložila A. V pritožbi ni pojasnila, zakaj sprememba v imenu. Navedeno spremembo je tožnica upoštevala že ob vložitvi pritožbe proti prvi sodbi sodišča prve stopnje. V nadaljevanju postopka sta pravdni stranki in sodišče naslavljali toženo stranko z novim imenom, saj se tudi sodišče ni posebej ukvarjalo z vprašanjem, zakaj sprememba, tožena stranka pa vprašanja o tem vse do obravnavane pritožbe ni sprožila. Sodišči prve in druge stopnje sta ob drugem odločanju v odločbi navedli pravilen naziv tožene stranke. Ob izdaji izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje toženo stranko ponovno poimenovalo z imenom iz tožbe in spremembe ni upoštevalo. Ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin pritožbeno sodišče ocenjuje navedeno ravnanje prvostopnega sodišča kot očitno pisno pomoto v imenu tožene stranke, katero lahko sodnik, ki je sodbo izdal, kadarkoli odpravi na podlagi določbe 328. člena ZPP. Pritožbena trditev, da bi bilo potrebno tožbo zavreči, ker je sodba izdana zoper neobstoječo pravno osebo, je iz navedenih razlogov neutemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema vse dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, saj so posledica skrbne dokazne ocene posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka. Res je, da v pravdnem postopku noben dokaz ni privilegiran, vendar pa je sodišče pri presoji resničnosti dejstev, za katere je potrebno strokovno znanje, dolžno upoštevati strokovno mnenje izvedencev, če ni dvoma v pravilnost mnenja, saj mora sicer dvome odpraviti na način, ki izhaja iz določbe 254. člena ZPP. Seveda mora tudi izvedeniško mnenje ocenjevati v skladu z metodologijo iz 8. člena ZPP, kar je prvostopno sodišče tudi storilo. Zato so očitki tožnice o tem, da je sodišče prve stopnje ob odločitvi upoštevalo le izvedeniško mnenje, drugih izvedenih dokazov pa ne, neutemeljeni. Dokazna ocena, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče, je logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, zato pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, med njimi ni nasprotij, kot tudi ne z listinami v spisu, zato ni podana niti zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obširne razloge prvostopnega sodišča o vseh bistvenih okoliščinah spornega razmerja. Odločilne dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, so naslednje:

1. tožnica je v delovni nezgodi utrpela zvin desnega zapestja, ki je sama po sebi lahka telesna poškodba in se običajno pozdravi v roku enega meseca brez kakršnihkoli posledic;

2. ob prvem pregledu po poškodbi je bila pri tožnici ugotovljena huda artroza desnega zapestja in nekroza čolnička desnega zapestja, kar vse je posledica zelo hudih degenerativnih sprememb;

3. ob upoštevanju obstoječega bolezenskega stanja tožničinega zapestja je tožnica morala čutiti težave, vsaj kot omejeno gibljivost zapestja, že pred poškodbo;

4. zaradi hudih artrotičnih sprememb, ki jih izvedenca ocenjujeta kot kompenzirano artrozo, je poškodba povzročila prehod v dekompenzirano artrozo, ko so se pojavile hude bolečine in negibnost sklepa, kar bi se lahko zgodilo tudi ob manjšem zasuku ali nenadnem gibu zapestja ali potega le 5 kg težkega bremena.

Na podlagi navedenih dejanskih okoliščin je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožničinemu stanju po poškodbi in škodi, ki ji je nastala, prispevali tako poškodba kot pred njo obstoječe bolezensko stanje, prispevek obeh pa je ocenilo v razmerju 20 % na račun poškodbe in 80 % zaradi obstoječega zdravstvenega stanja.

Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti hkrati podane vse štiri predpostavke in sicer protipravno škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza med ravnanjem in škodo ter odgovornost odgovorne osebe. Zakon niti v prejšnji določbi 1. odstavka 154. člena ZOR, niti v določbi 1. odstavka 131. člena OZ ne pove, kaj je pravnorelevantna vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in pravno priznano škodo, zato se o tem v sodni praksi pojavljajo številne dileme. Vrhovno sodišče RS je v letu 1998 sprejelo pravno mnenje, da je treba pri ugotavljanju vzročne zveze po teoriji adekvatne vzročnosti izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. Vrhovno sodišče je v pravnem mnenju navedlo, da če se na te okoliščine vključijo tudi osebne lastnosti in stanje samega oškodovanca, je za presojo adekvatnosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano posledico treba raziskati vse okoliščine v zvezi z nastankom škode, tudi v smeri morebitne deljene vzročne zveze. Teorija o adekvatni vzročnosti na splošno pove, da je med pravnorelevantne vzroke za škodo potrebno šteti tisto ravnanje, ki praviloma ustreza nastanku škode. Odločilna pa je lahko v posameznem primeru že interpretacija tega, kaj pomeni, da je neka posledica adekvatna določenemu vzroku. Življenjske izkušnje so tiste, ki povedo, katero ravnanje je primerno za nastanek določene posledice, ali je ta posledica normalna, običajna, skladna z rednim tekom stvari. Gre za abstraktne pojme, ki dobijo svojo vrednost za izpolnitev v vsakem konkretnem življenjskem primeru posebej. Teorija o adekvatni vzročnosti v bistvu pomeni omejevanje odškodninske odgovornosti, ker naj bi bilo upoštevanje vseh naravnih vzrokov, brez katerih škoda ne bi nastala, po načelu ekvivalence preširoko (glej dr. Vesna Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravosodni bilten, št. 2/2009, stran 73 in 74).

Sodna praksa je v zadnjem času začela močno omejevati presojo obstoja vzročne zveze po teoriji adekvatne vzročnosti, kar dokazujejo številne odločbe Vrhovnega sodišča RS, med njimi tudi tiste, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi. Po presoji pritožbenega sodišča je potrebno v vsakem primeru z veliko skrbnostjo presoditi vse ugotovljene dejanske okoliščine konkretnega primera in na tej podlagi odločiti ali je deljena vzročnost utemeljena ali ne. V zadevah Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 636/2005 in II Ips 948/2006, na katere se sklicuje pritožnica ob graji odločitve prvostopnega sodišča, je bilo po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje bistveno drugačno, saj sta bila oba oškodovanca bistveno mlajša, degenerativne spremembe pa niso bile tako hude kot v primeru tožnice. V obravnavanem primeru pa so bile degenerativne spremembe tožničinega zapestja tako hude, da po ugotovitvah sodnih izvedencev hujše ne bi mogle biti, saj so bile zapestne kosti deformirane do nerazpoznavnosti, kar je po laičnem razmišljanju tudi logično glede na to, da je bila tožnica v času nezgode stara že 64 let in je ves čas na delovnem mestu opravljala tudi težja fizična dela. Kljub dejstvom, da v obstoječi medicinski dokumentaciji ni zabeležke, da bi tožnica pred poškodbo iskala zdravniško pomoč zaradi degenerativnih sprememb zapestja desne roke, da sama zanika kakršnekoli težave zaradi opisanega stanja, da sta njeno izpoved potrdili njena hči in sodelavka, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je težave morala imeti, saj sta to glede na obstoječe stanje zapestja ugotovila oba sodna izvedenca, ki sta mnenje podala objektivno le na podlagi izkušenj in pravil stroke. Splošno znano je, da smo ljudje različni, da je bolečinski prag pri nekom zelo nizek, pri drugem pa visok za isto bolezen ali poškodbo, da nekdo ob vsaki najmanjši težavi poišče zdravniško pomoč in koristi bolniški stalež, drugi pa se k zdravniku ne odpravi niti tedaj, ko je stanje alarmantno. Zato okoliščine, da tožnica ni bila v bolniškem staležu, da sodelavkam ni tarnala o bolečinah v zapestju in da ni koristila bolniškega staleža, še ne dokazujejo, da težave v resnici ni imela. Njena izpoved in pričevanje njene hčere, ki sta obe močno zainteresirani za izid te pravde, pa ob upoštevanju vseh že opisanih relevantnih okoliščin ne moreta izpodbiti objektivnega mnenja dveh sodnih izvedencev. Hude degenerativne spremembe so obstajale že pred poškodbo in bi se prej ali slej z enako intenzivnostjo odrazile v tožničinem življenju tudi brez škodnega dogodka, najmanj v obliki omejene gibljivosti pa so obstajale že prej, zato ni mogoče sprejeti tožničinega stališča, da je tožena stranka odgovorna za vso škodo, ki je tožnici nastala in jo še vedno trpi. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče materialnopravno pravilno razdelilo vzrok za pretrpljeno nepremoženjsko in premoženjsko škodo tako, da je 80 % nastale škode pripisati predhodni okvari, 20 % pa škodnemu dogodku. Pri odločitvi o vplivu navedenih relevantnih vzrokov na sedanje tožničino stanje in na intenziteto in trajanje posameznih vrst škod, je namreč bistvena okoliščina ta, da je tožničina poškodba sama po sebi lahka telesna poškodba, ki bi v normalnih razmerah zahtevala zdravljenje v trajanju enega meseca, ki ne bi povzročala hudih bolečin, zlasti ne po končanem zdravljenju in v bodoče in ki razen manjše omejene gibljivosti zapestja ne bi vplivala na tožničine življenjske aktivnosti. Različno razmerje za posamezne vrste škod po oceni pritožbenega sodišča ni primerno, saj iz ugotovitev izvedenca izhaja, da je bila škoda iz vseh naslovov bistveno višja zaradi predhodnega zdravstvenega stanja. Tudi strah je bil prisoten v daljšem trajanju in večje intenzitete, ker je bila prognoza zdravljenja zaradi bolezenskega stanja in ne zaradi poškodbe, slaba. Ob upoštevanju dejstva, da tožnica potrebuje tujo nego in pomoč vse od poškodbe dalje, pred njo pa je ni in je tudi negotovo, kdaj bi enake težave zaradi hudih degenerativnih sprememb nastopile, je tožnica v enakem razmerju upravičena tudi do povrnitve stroškov tuje nege in pomoči, ki jo uveljavlja kot odškodninsko rento na podlagi določbe 195. člena ZOR.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine po posameznih vrstah škode v absolutnih zneskih pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je potrebno objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Pritožnici ne izpodbijata dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča o trajanju in intenziteti bolečin ter strahu ter potrebi po tuji pomoči. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ugotovitve prvostopnega sodišča o trajanju in intenziteti telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine kot zahteva tožnica oziroma znižanje odškodnine kot trdi tožena stranka. V absolutnem znesku prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 4.172,90 EUR, za strah v znesku 834,58 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 10.432,31 EUR, je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem primerna.

Nobena od pravdnih strank ne graja odločitve prvostopnega sodišča glede časa, ko tožnica potrebuje tujo pomoč, saj odločitev temelji na ugotovitvah sodnih izvedencev, da je tožnica prvi mesec po poškodbi potrebovala tujo pomoč v trajanju 3 ure dnevno, nato dva meseca v trajanju 2 uri dnevno, po izteku treh mesecev pa potrebuje tujo pomoč še v trajanju 1,5 ure dnevno. Tožnica je že v tožbi ocenila strošek tuje pomoči na 800,00 SIT na uro. Tožena stranka v dosedanjem postopku ni ugovarjala, da je višina urne postavke previsoka, saj je v pritožbi proti prvi sodbi prvostopnega sodišča nasprotovala temu delu zahtevka že po temelju, češ da sploh ni upravičena do povrnitve te premoženjske škode, v drugi pritožbi pa je glede višine zatrjevala neobrazloženost odločitve. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in kot primeren strošek upoštevalo znesek 500,00 SIT na uro. Višino škode je ocenilo po prostem preudarku v smislu določbe 216. člena ZPP. Res je sicer, da bi bilo mogoče točno višino škode ugotoviti z ustreznimi poizvedbami o cenah takšnih storitev, vendar pa to ne pomeni, da uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP ni dopustna, zlasti še glede na dejstvo, da tožena stranka v tem smislu vse doslej ni imela konkretnih ugovorov. Splošno znano dejstvo je, da cena 500,00 SIT ali 2,09 EUR ni pretirana, zato so pritožbene trditve tožene stranke, da bi moralo sodišče ta del tožbenega zahtevka zavrniti že iz razloga, ker je višina nedokazana, neutemeljene. Enaka ocena velja tudi za njene nadaljnje pritožbene trditve, da tožnica ni upravičena do povrnitve teh stroškov, ker ji pomoč nudi hči, ki živi s tožnico v skupnem gospodinjstvu. Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škode obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo na podlagi določbe 195. člena ZOR, ne glede na to, ali tujo pomoč nudi najeta delovna sila ali kdo od družinskih članov. Otroci so po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih res dolžni pomagati pri oskrbi svojih staršev, ki nimajo svojih lastnih sredstev za preživljanje, najmanj njihova moralna zaveza pa je pomagati ostarelim in bolnim staršem, vendar pa ne v tistem delu, ko je za stanje, zaradi katerega nekdo potrebuje tujo pomoč, odgovoren nekdo drug. Tožena stranka ima prav, da tožnica ni niti z listinami, niti kako drugače izkazala, da je zahtevani znesek 800,00 SIT na uro utemeljen. Sodišče prve stopnje je ustrezno utemeljilo svojo odločitev, da primerno ceno, zlasti glede na vrsto opravil, pri katerih tožnica potrebuje tujo pomoč (pri osebni higieni, pospravljanju, nabavi hrane) predstavlja znesek 500,00 SIT na uro, zato tožnica s pritožbenimi trditvami, da je navedena cena glede na cenike strokovnih organizacij ali znane cene čiščenja stanovanj, prenizka, ne more uspeti, saj višjih cen ni dokazala z ustreznimi dokazi.

Sodišče prve stopnje je tožnici od prisojenih zneskov odškodnin priznalo tudi zamudne obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, česar nobena od strank ne izpodbija. Pri odločitvi pa ni omejilo teka obresti, kar pomeni, da je odločitev o obrestnem delu zahtevka deloma materialnopravno nepravilna, sta ni upoštevano pravilo ne ultra alterum tantum. Po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006) in 376. členu OZ zamudne obresti od zneskov, zapadlih pred uveljavitvijo OZ, prenehajo teči, če so do uveljavitve OZ 1.1.2002 dosegle ali presegle glavnico. Zamudne obresti od zneskov, zapadlih po uveljavitvi OZ pa prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, razen če so dosegle glavnico pred uveljavitvijo novele OZ v mesecu maju 2007, s katero je bil 376. člen OZ razveljavljen. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so v obravnavanem primeru glede na čas zamude zakonske zamudne obresti dosegle in presegle glavnico že pred uveljavitvijo novele OZ v mesecu maju 2007, zato je tek obresti omejilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zapadlosti do tedaj, dokler vsota zapadlih obresti ni dosegla vsakega posameznega zneska glavnice. Navedeno pomanjkljivost v odločitvi je sodišče druge stopnje ugotovilo v okviru presoje izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP. Odločitev o spremembi sodbe temelji na določbi 5. alinee 358. člena ZPP. V presežku je sodišče druge stopnje obrestni del zahtevka zavrnilo.

Odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka, ki temelji na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP je pravilna, saj sta stranki dolžna povrniti druga drugi stroške glede na njun uspeh v postopku. Ob upoštevanju okoliščine, da je bil temelj tožbenega zahtevka ves čas sporen, je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da se pri ugotovitvi skupnega uspeha strank v postopku posebej ugotavlja uspeh po temelju in posebej po višini. Tožnica je po temelju res uspela le v višini 20 %, saj obstoj vzročne zveze med škodnim ravnanjem in nastalo škodo predstavlja del odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno ugotovilo uspeh tožnice po višini, saj bi moralo upoštevati odločitev o višini v absolutnih zneskih in ne upoštevati zneskov, ki jih mora tožena stranka plačati glede na ugotovljeno le 20 % odgovornost. Po takšnem izračunu pa je tožničin uspeh po višini 40 %, kar pomeni, da je skupen uspeh v postopku 30 %, skupen uspeh tožene stranke pa 70 %. Ob upoštevanju navedenih izhodišč ter neizpodbijanih izračunov potrebnih stroškov, ki so pravdnima strankama nastali in jih je izračunalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa je tožnica upravičena do povrnitve stroškov v znesku 1.778,70 EUR, tožena stranka pa do povrnitve stroškov v znesku 2.224,60 EUR. Po pobotu priznanih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 445,90 EUR. Delna sprememba sodbe na podlagi pritožb pravdnih strank namreč na odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ni vplivala, saj je tožeča stranka uspela deloma le glede stroškov postopka, tožena stranka pa glede teka zakonskih zamudnih obresti, torej obe le glede stranskih terjatev, kar na oceno uspeha strank v postopku ne vpliva.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP obe pritožbi v izpodbijanih, a nespremenjenih delih zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sta s pritožbama uspeli le deloma in sicer le glede stroškov postopka oziroma teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnin, torej o stranskih terjatvah. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 3. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške, ki so jima nastali z vložitvijo pritožb, saj sta s pritožbama uspeli le v manjšem delu. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.