Jedro

Glede na to, da je novela ZV-1A spremenila 79. člen in dodala 79.a člen, s čimer se je uredil položaj lastnikov zemljišč, katerim je raba zemljišča onemogočena ali omejena, ter plačilo odškodnine, zavezanca zanjo in postopek, in ker predlagatelja ne zatrjujeta, da je odločitev v njunem primeru pomembna za večje število visečih sporov, je Vrhovno sodišče štelo, da niso podani pogoji iz 367. a člena ZPP in je predlog zavrnilo.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeči stranki, ki se ukvarjata s kmetijsko dejavnostjo, sta lastnika in delno zakupnika zemljišč, ki se v skladu z Odlokom Občine Ptuj uvrščajo pod najožji vodovarstveni pas – pas B, kjer je prepovedano ali samo v omejenem obsegu dovoljeno opravljati posamezne kmetijske dejavnosti in sta tožeči stranki dolžni spoštovati vse ukrepe in prepovedi za zavarovanje količin in kakovostnega stanja vodnih virov, ki bi utegnili škodljivo vplivati na higiensko neoporečnost in kakovost vode. Tožnika sta na podlagi 76. in 79. člena Zakona o vodah (iz katerih izhaja, da ima lastnik nepremičnine, ki se nahaja na vodovarstvenem območju, pravico do odškodnine ali nadomestila v naravi, če je zaradi omejitev ali prepovedi uporaba takšnega zemljišča trajno onemogočena) zoper državo vložila odškodninsko tožbo.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikoma za vsako leto nastanka škode odškodnino v skupnem znesku 21.521,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter jima povrniti pravdne stroške.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo o povrnitvi pravdnih in pritožbenih stroškov postopka. Zavzelo je stališče, da tožeči stranki zemljišča, ki ležijo na vodovarstvenem območju, uporabljata za gojenje trave in košnjo in ga torej uporabljata za določen namen, kar pomeni, da raba zemljišča tožnikov ni trajno onemogočena v smislu 79. člena Zakona o vodah. Pritrdilo je tudi stališču iz pritožbe, da zakon, ki je veljal v kritičnem obdobju, ni dajal pravice do odškodnine zaradi zmanjšanja dohodka od kmetijstva, ter da bi pravilno pravno podlago predstavljal le Odlok občine iz leta 1992, ki pa je kot zavezanca za plačilo odškodnine določal upravljalca z vodnimi viri in ne državo.

4. Tožnika vlagata predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje in v njem kot pomembno pravno vprašanje, glede katerega ni sodne prakse, izpostavljata pravilno pravno opredelitev oziroma interpretacijo pojma trajno onemogočene rabe kmetijskega zemljišča na vodovarstvenem območju; terjata tudi stališče glede vrste postopka, v katerem se lahko odškodnina uveljavlja.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Predlagatelja se zavzemata za dopustitev revizije iz razloga, ker sta sodišči prve in druge stopnje različno interpretirali pojem „trajno onemogočene uporabe zemljišča“, naveden v 76. členu v zvezi z 79. členom Zakona o vodah. Sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367.a člena ZPP). Glede na to, da je novela Zakona o vodah (Uradni list RS št. 57/2008; ZV-1A) spremenila 79. člen in dodala 79.a člen, s čimer se je uredil položaj lastnikov zemljišč, katerim je raba zemljišča onemogočena ali omejena, ter plačilo odškodnine, zavezanca zanjo in postopek, in ker predlagatelja ne zatrjujeta, da je odločitev v njunem primeru pomembna za večje število visečih sporov, je Vrhovno sodišče štelo, da niso podani pogoji iz 367. a člena ZPP in je predlog zavrnilo.