Jedro

Zgolj dejstvo, da mnenje tožnici ni v korist, še ni razlog za postavitev drugega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je oporoka oporočitelja J.E. z dne 19.4.2004 neveljavna. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnicam povrniti skupno 3.188,35 EUR pravdnih stroškov, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V konkretni zadevi je „razsodila“ izvedenka psihiatrinja dr. M, ki pa je zadevo obravnavala iz napačnega izhodišča, saj je v skrajšani obliki povzela nepravilno izvedeniško mnenje dr. J. Izvedenka dr. T po nepotrebnem razglablja o telesnem stanju oporočitelja, pri čemer pa to nima nobene zveze z vprašanjem oporočne sposobnosti v smislu člena 59/1 Zakona o dedovanju, sicer pa izvedenka ni strokovnjak za obravnavanje bolezni ter fizičnega in telesnega stanja oporočitelja. Izvedenka je v mnenju celo izpostavila mnenje grafologov dr. B in dr. R in razglablja o drugih dokumentih. Izvedenka pa iz neznanega razloga ni zavzela stališča do pričanja podpisanega odvetnika M. Č. in njegove uslužbenke V.S., saj se zaveda, da ob upoštevanju teh pričanj ne bi mogla priti do takšnih zaključkov. Toženka je zato predlagala angažiranje novega izvedenca oziroma konzilija izvedencev psihiatrične stroke, a ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Toženka je namreč pravočasno in vsestransko utemeljeno ugovarjala izvedenskemu mnenju dr. J in dr. T. Izvedenca se nista opredelila do dejstva, da je bil oporočitelj v času zapisovanja oporoke sposoben za razsojanje do tolikšne mere, da je lahko podal svojo poslednje voljno izjavo, ki pa se presoja po blažjih kriterijih, kot splošno poslovno sposobnost. Dr. J v svojem mnenju ni odločno izjavil, da oporočitelj ni sposoben za razsojanje, pač pa da obstaja resen dvom, prav tako pa dr. T ni jasno napisala, da oporočitelj ni bil sposoben za razsojanje. Šele ko tožnice niso uspele dokazati, da oporoke ni podpisal oporočitelj, so začele zatrjevati, da oporočitelj ni bil sposoben za razsojanje. Sodišče ni sprejelo in upoštevalo številnih prič, ki so zanesljivo potrjevale stališče toženke. To so priče M.F, A.M.G., M.P. P.M., M.K., podpisani odvetnik in V.S. Pritožnica izpodbija tudi sklep o stroških, ki naj bi bil nezakonit, saj niti ni obrazložen. Zgolj sklicevanje na vložen stroškovnik je premalo za pravilno in zakonito odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Vsi pritožbeni očitki tožnice, ki poskušajo omajati strokovnost in prepričljivost izvedenskih mnenj dr. J in dr. T, so neutemeljeni, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje in s čimer se strinja tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje se je resnično oprlo na izvedensko mnenje dr. T, a to ne pomeni, da je izvedenka tudi „razsojala“ v konkretni zadevi. Sodbo je izdalo sodišče na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, izvedenkino mnenje pa predstavlja dejansko podlago sodbe, na katero se je sodišče prve stopnje oprlo. Zmotna je pritožbena navedba, da je dr. T izhajala iz mnenja dr. J. Iz mnenja dr. T. izhaja, da je za podlago svojega mnenja vzela listine v spisu, vključno z izpovedbami prič, v tistem delu, kjer so pojasnjevale svoje zaznavanje obnašanja oporočitelja, poleg tega pa je upoštevala še podatke iz zdravstvenega kartona ZD K., česar pa dr. J. ni upošteval. Glede očitkov, ki jih tožnica v pritožbi ponavlja, da se izvedenki ni bilo potrebno ukvarjati z izpovedbami prič in mnenji izvedencev grafološke stroke ter s telesnim stanjem oporočitelja, pa je potrebno pojasniti, da je izvedenka strokovnjakinja iz področja psihiatrije, kar posledično ne pomeni zgolj to, da pozna različna psihotična stanja ljudi, ampak predvsem izvor teh stanj, ki pa je med drugim lahko tudi fizično stanje telesa. Z ozirom na dejstvo, da izvedenca nista imela možnosti opraviti neposrednega razgovora z oporočiteljem, pa je povsem razumljivo, da sta se oprla na izjave ljudi, ki so se pogovarjali z oporočiteljem. Iz tega razloga izvedenka T. ni upoštevala izpovedbe odvetnika M. Č. in V.S., saj sta, kot sama izpovesta, z oporočiteljem opravila zgolj kratek razgovor. To pa je premalo za zaključek, da lahko kratek razgovor nestrokovnjaka omaja zaključke dveh izvedenskih mnenj strokovnjakov psihiatrije. Razumljivo je tudi, da se izvedenca nista eksplicitno opredelila do vprašanja, ali je bil oporočitelj v času zapisovanja oporoke razsoden, saj je to vprašanje povezano z uporabo materialnega prava in tako pridržano odločanju sodišča. Izvedenka dr. T pa je odgovorila na zastavljeno ji vprašanje ali je lahko oporočitelj glede na svoje duševno stanje razumel pomen svojega ravnanja, z odgovorom, da oporočitelj obravnavanega dne ni bil sposoben ustrezne razumske presoje in svojega ravnanja ni zmogel razumeti, kar pa predstavlja materialnopravno definicijo osebe, ki ni razsodna, kljub dejstvu da se razsodnost v skladu s sodno prakso obravnava blažje od poslovne sposobnosti. Ostalih pritožbenih navedb tožnice, ki izpodbijajo izvedensko mnenje, pa sodišče druge stopnje ni obravnavalo, saj za predmetni postopek niso pomembne.

Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj postavitev novega tretjega izvedenca ni potrebna, s čimer se sodišče druge stopnje v celoti strinja. Zgolj dejstvo, da mnenje tožnici ni v korist, še ni razlog za postavitev drugega izvedenca, argumenti, s katerimi tožnica izpodbija prepričljivost dveh izvedenskih mnenj, pa tudi za sodišče druge stopnje niso prepričljivi. Ni res, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zaslišanih prič. Vsako izpovedbo zaslišanih prič je sodišče prve stopnje presodilo v skladu z 8. členom ZPP, a kot rečeno, navedene priče, kljub temu, da so izpovedovale v korist toženke, torej da je bil oporočitelj razsoden, ne morejo omajati prepričljivih mnenj dveh izvedencev psihiatrične stroke. Nenazadnje pa večina prič izpove zgolj o njihovem občasnem srečevanju z oporočiteljem, kjer so spregovorili nekaj besed, ki niso bile na tako zahtevni ravni, da bi se iz njih dalo zaključiti, v kakšnem psihičnem stanju je bil oporočitelj.

Nepomembno je pritožbeno navajanje, da so tožnice izpodbijale veljavnost oporoke tudi iz razloga, ker naj oporoke ne bi podpisal oporočitelj osebno. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni zavzelo nobenega stališča do tega vprašanja, saj ne vpliva na ugotovitev, da je bil oporočitelj nerazsoden. To nerazsodnost pa so tožnice zatrjevale že v prvih odstavkih tožbe, tako so tožnice primarno izpodbijale oporoko iz razloga nerazsodnosti oporočitelja in ne, ker oporočitelj naj nebi podpisal oporoke.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje stroškovnega dela sodbe iz razloga, ker naj ne bi bil obrazložen. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prvi odstavek 154. člena ZPP, saj je toženka v postopku v celoti izgubila in mora zato povrniti tožnicam vse stroške postopka. Te stroške pa je sodišče odmerilo na podlagi priloženega stroškovnika (priloga A9) in Odvetniške tarife. Tako ni res, da sodišče ne bi obrazložilo stroškovnega dela sodbe, saj je višina priznanih in odmerjenih stroškov za odvetnika razvidna iz stroškovnika, v katerega pa bi lahko toženka kadarkoli vpogledala. Tožnica pa ne izpodbija posameznih postavk izdatkov, ki jih je tožnicam priznalo sodišče prve stopnje, zato sodišče druge stopnje tega preizkusa ni opravilo.

Pritožba ne izpodbija ostalih zaključkov sodišča prve stopnje, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo, da bi bili podani razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo o stroških pritožbenega postopka. Pritožnica je priglasila stroške pritožbenega postopka, katerih sodišče druge stopnje ni priznalo, glede na to, da s pritožbo ni uspela.