Jedro

Za presojo, ali je razlastitveni upravičenec dolžan plačati razlaščencu odškodnino za kmetijsko ali za nezazidano stavbno zemljišče, je odločilno stanje ob izdaji sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Razlaščenčevo zemljišče je v tem času že imelo status nezazidanega stavbnega zemljišča na podlagi planskih aktov občine, zato je potrebno tudi odškodnino določiti kot za nezazidano stavbno zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlog za povračilo stroškov odgovora na pritožbo se z a v r n e .

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se v korist države razlastita nepremičnini parc. št. 2888, vpisana v l. št. 829 k.o. H., in parc. št. 2894, vpisana v vl. št. 510 k.o. H., last I.T. do celote. Ugotovilo je, da je sodišče s sklepom z dne 25.8.1999 nasprotnemu udeležencu že naložilo, da je dolžan obe nepremičnini izročiti v posest predlagatelju, predlagatelju pa je naložilo plačilo akontacije odškodnine v višini 565.151,00 SIT na račun nasprotnega udeleženca. Državi je zato naložilo, da je za razlaščeni nepremičnini dolžna plačati nasprotnemu udeležencu še razliko odškodnine v višini 2.225.347,00 SIT v roku 15 dni od vročitve prepisa sklepa, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zemljiški knjigi je odredilo izbris zaznambe sklepa o začetku razlastitvenega postopka pri teh dveh nepremičninah in pri parceli št. 2888 in 2894 k.o. H. vknjižbo lastninske pravice na državo. Predlagatelju pa je še naložilo, da je dolžan nasprotnemu udeležencu plačati 113.580,00 SIT stroškov tega postopka v 15 dneh od prejema sklepa. Ugotovilo je, da sta parceli nasprotnega udeleženca nezazidano stavbno zemljišče, zato je odškodnino določilo za takšno nepremičnino.

Proti temu sklepu je vložila pritožbo predlagateljica. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je predmet razlastitve nezazidano stavbno zemljišče. Vrednost tega zemljišča je zato napačno ocenjena, saj jo je cenil cenilec gradbene stroke po predpisih, ki veljajo v tej stroki. Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ) v 2. členu določa, da je nezazidano stavbno zemljišče parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjena za graditev objektov. Uredba o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Kozina-Klanec (Uradni list RS 48/98) pa je tisti akt, ki je navedenim zemljiščem pravno spremenil status s kmetijskih v nezazidana stavbna zemljišča. Pred sprejetjem te uredbe so zemljišča služila kmetijski dejavnosti. Tega po mnenju pritožnice ne spremeni dejstvo, da sta Občina Sežana in njena pravna naslednica Občina Hrpelje-Kozina sprejeli nekatere akte, ki določajo namensko rabo prostora, saj ti hkrati predvidevajo za nadaljnjo urbanistično urejanje sprejetje zazidalnih načrtov, ki pa izhajajoč iz potrdila Občine Hrpelje-Kozina z dne 9.11.1998 niso bili nikoli sprejeti.

Sporni parceli sta zato bili do sprejetja citirane uredbe kmetijska zemljišča in kot taka opredeljena tudi v zemljiškem katastru. Izdaja potrdila o predkupni pravici je temeljila na dejstvu, da je pravni status zemljišč spremenila Uredba o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Kozina-Klanec. Tako pridobljeni status zemljišč pa ni relevanten za določanje njihove vrednosti. Ne poveča namreč tržne vrednosti zemljišča, ker je namembnost zemljišča omejena zgolj na gradnjo avtoceste, ki je v javnem interesu in ni stvar prostega trga.

To tudi pomeni omejitev prostega razpolaganja z zemljiščem, saj na njem nastane predkupna pravica države ter njeno razlastitveno upravičenje. Predlagatelj poudarja, da mora biti za pridobitev statusa nezazidanega stavbnega zemljišča sprejet prostorski plan.

Predlagatelj tudi opozarja, da se določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom sicer določena za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano gradbeno dovoljenje. O tem se je tudi izjavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Tudi zemljišča v zaraščenju je potrebno šteti za kmetijska zemljišča. Sprememba namembnosti spornih zemljišč je bila plačana s strani investitorja gradnje avtoceste. Predlagatelj zato nasprotuje višini določene odškodnine, saj jo je izračunal cenilec gradbene stroke, glede na naravo zemljišča pa bi jo moral oceniti cenilec kmetijske stroke v skladu s predpisi in pravili, ki veljajo v tej stroki. Zato predlaga razveljavitev sklepa in ponovno odločanje o zadevi.

Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril, osporaval pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe. Zahteval je tudi povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz obrazložitve pritožbe izhaja, da je v tej zadevi sporna le pravna presoja. Vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine namreč niso sporne. Tako ni sporno, da obe parceli, ki sta predmet tega razlastitvenega postopka, ležita v območju, glede katerega je bila meja za naselje Hrpelje-Kozina določena že leta 1992 s sklepom o spremembi in dopolnitvi dologoročnega in družbenega plana Občine Hrpelje-Kozina. Kot zazidljivo pa obravnavata to območje tudi Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in družbenega plana Občine Hrpelje-Kozina v letu 1995 in Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorsko-ureditvenih pogojih v Občini Hrpelje-Kozina, oba objavljena v Uradnem listu RS št. 22/95. Prav zato, ker obe parceli nasprotnega udeleženca ležita znotraj območja tega prostorsko ureditvenega načrta, je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta imeli status nezazidanega stavbnega zemljišča še preden je bila sprejeta Uredba o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Kozina-Klanec (Uradni list RS št. 48/98). Takšno sklepanje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno, saj ni zakonske podlage za stališče pritožbe, da so zemljišča ostala kmetijska kljub planskim aktom občine, dokler ne bi bilo v skladu s predpisi izdano gradbeno dovoljenje. Zakon o stavbnih zemljiščih v 2. členu določa, da je nezazidano stavbno zemljišče parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjena za graditev objektov. Za prostorski plan se po tem zakonu štejejo prostorske sestavine občinskega dolgoročnega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in občinskega srednjeročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 (člen 55 ZSZ).

Odlok o dopolnitvah in spremembah prostorskih sestavin dolgoročnega in družbenega plana Občine Hrpelje-Kozina v letu 1995 (Uradni list RS št. 22/95) zajema prav to časovno obdobje, saj to izhaja iz 1. člena tega odloka. Ker sta po tem odloku obe parceli nasprotnega udeleženca postali nezazidano stavbno zemljišče že na podlagi teh prostorskih planov, je sodišče prve stopnje njuno vrednost utemeljeno presodilo po kriteriju za nezazidana stavbna zemljišča, ne glede na dejstvo, da ju je nasprotni udeleženec še vedno uporabljal za kmetijske namene.

Stališče predlagatelja, da bi bilo potrebno parceli oceniti kot kmetijsko zemljišče, bi bilo pravilno le, če bi šele Uredba o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Kozina-Klanec (ki pa je bila sprejeta v letu 1998) pravnoformalno spremenila status razlaščenčevih parcel iz kmetijskih v nezazidani stavbni parceli. Ker temu ni tako, saj je zemljišče bilo že s prostorskim planom občine Hrpelje-Kozina iz leta 1995 namenjeno za gradnjo (takrat trgovsko turistično športnega centra za Kozini), pritožba neutemeljeno napada odločitev o višini odškodnine, ki jo je predlagatelj dolžan plačati nasprotnemu udeležencu za odvzeti parceli. Navedba, kdo je plačal spremembo namembnosti, ni pomembna, saj tega zneska sodišče ni priznalo nasprotnemu udeležencu. Izvedenec je prav zaradi vseh okoliščin konkretnega primera ugotovil, da znaša vrednost razlaščenčevih parcel le tisti znesek, ki pomeni administrativno določeno vrednost, saj drugih podlag za zvišanje te vrednosti ni našel prav zato, ker še ni bil izdelan zazidalni načrt in ker na parceli še ni bil zgrajen objekt. Izvedenec pa je pojasnil, da bi takšno ceno nasprotni udeleženec lahko dosegel s prodajo, saj so se primerljiva zemljišča v Hrpeljah, locirana že izven pozidanega območja, prodajala za gradnjo po 17,5 DEM za m2, v industrijski coni pa po 19 DEM za m2. Ob takšnih podatkih izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predstavlja vrednost nepremičnine, ki je bila nasprotnemu udeležencu razlaščena, znesek, ki mu ga je z izrekom izpodbijanega sklepa priznalo. Iz teh razlogov je neutemeljeno pritožbo predlagatelja pritožbeno sodišče zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo (člen 26 ZSZ) pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče nasprotnemu udeležencu stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo, saj po 366. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden, zato ti stroški niso bili potrebni (člen 155 ZPP).