Jedro

Tožnik je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 7. 2. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Svoje istovetnosti ni izkazal - ob vložitvi prošnje je trdil, da ima potni list v Turčiji, osebno izkaznico pa v izvorni državi. Povedal je, da je Arabec muslimanske veroizpovedi, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Ima dokončano srednjo šolo in eno leto fakultete. V Kraljevini Maroko (v nadaljevanju tudi Maroko ali izvorna država) prebivajo njegova starša in sestra, on je državo zapustil novembra 2022, ko je odšel v Turčijo, zatem pa po balkanski poti preko Hrvaške 1. 2. 2023 vstopil v Slovenijo. Takrat sta bili njegova ciljni državi Italija ali Nizozemska. Ključna razloga, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, sta revščina in ločitev njegovih staršev. Odkar sta se pred štirimi leti razvezala, je skrbel za bolno mater. Na tržnici je prodajal zelenjavo in zaslužil 5 EUR na dan, pojasnil je, da je v Maroku težko najti zaposlitev. Drugih težav v izvorni državi ni imel. Tožena stranka ga je seznanila, da je Vlada Republike Slovenije Maroko uvrstila na seznam varnih držav. V nadaljevanju obrazložitve je povzeta vsebina osebnega razgovora s tožnikom z dne 2. 3. 2023. 3. Tožena stranka je njegovo prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj je bila vložena zaradi revščine v izvorni državi, navedene okoliščine pa niso pomembne za obravnavanje upravičenosti do ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikovih navedb ni mogla povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, poleg tega pa njegove človekove pravice v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene. Kraljevina Maroko je uvrščena na seznam Vlade Republike Slovenije varnih izvornih držav, ker tožnik ni izkazal, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država, je tožena stranka prošnjo zavrnila tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 4. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 mu je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter območja držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek tožbenih navedb_

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito, podredno pa da po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

6. Navaja, da so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, saj se tožena stranka ni opredelila do navedb o njegovi družinski situaciji in zaposlitvenih možnostih v Maroku ter do tega, da tam ni demokracije, pravičnosti ter pravice do zdravstvene oskrbe in zaposlitve. Sklicujoč se na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) meni, da bi tožena stranka morala upoštevati njegovo izjavo, da se v izvorni državi ne da dostojno živeti. Posledično je zmotno presodila, da navedene okoliščine ne predstavljajo kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in da ni izkazan utemeljen razlog nobeno od dveh oblik mednarodne zaščite. Dejansko stanje v zvezi s tem je ugotovila nepopolno in zmotno. Ker je odločila v pospešenem postopku, bi morala v dvomu odločiti v tožnikovo korist. Pojasniti bi mu morala koncept izvorne varne države in ga seznaniti z informacijami, na podlagi katerih je bila Kraljevina Maroko določena za varno državo. Aktualne informacije o stanju v izvorni državi bi morala pridobiti sama in tudi ob upoštevanju le-teh ugotoviti ali je tam zanj varno.

7. Iz tožbe nadalje izhaja, da tožena stranka tožnika ni seznanila z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami in mu tako omogočila, da bi uveljavljal in zavaroval svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), zato je kršila njegovo pravico do izjave (prvi odstavek 9. člena ZUP). Iz tega razloga na ta dejstva in okoliščine ne bi smela opreti svoje odločitve.

8. Čeprav je tožnik izjavil, da bi bil ob vrnitvi v Maroko soočen z utemeljenim tveganjem za nastanek resne škode v obliki nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, se tožena stranka ni opredelila do nevarnosti, ki bi mu grozila v primeru vrnitve v izvorno državo. Presoja nevarnosti za resno škodo je bistvena pri ugotavljanju ali prosilec izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, pravilno pa jo je mogoče presoditi le tako, da se predhodno pridobijo relevantne specifične ali splošne informacije o državi, česar pa v konkretni zadevi ni bilo storjeno. Tožnik opozarja tudi na dolžnost spoštovanja mednarodnega načela nevračanja (non-refoulment).

_Povzetek navedb v odgovoru na tožbo_

9. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Dodatno navaja, da je tožnika izrecno vprašala kakšne težave je imel v izvorni državi, pa je odgovoril le, da ni dobil zaposlitve, ker so možnosti za to majhne, ničesar pa ni povedal o tem, da bi mu tam kdaj odrekli zdravstvene storitve. Ob vložitvi prošnje ga je seznanila s tem, da je Maroko uvrščen na seznam varnih izvornih držav, tožnik tega ni komentiral. Bil je seznanjen s tem, da lahko opozori na nejasnost v postopku oziroma, da o tem lahko vpraša uradno osebo, vendar tega ni storil. Tožena stranka vztraja, da je celovito in natančno presodila vse navedene razloge za mednarodno zaščito, pa tudi ali morda obstojijo osebne okoliščine, zaradi katerih Maroko za tožnika ne bi bil varna država. Glede na to, da je navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, ni bila dolžna pridobivati splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi. Spoštovala je načelo nevračanja, saj je ugotovila, da vrnitev v izvorno državo za tožnika ne bi bila ogrožajoča. _10. O sodni presoji_

11. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

14. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.1 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 15. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.3 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.4 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES5 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.6

16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik neutemeljeno oporeka, da se tožena stranka ni opredelila do navedb o družinski situaciji in zaposlitvenih možnostih v Maroku ter do tega, da tam ni demokracije, pravičnosti ter pravice do zdravstvene oskrbe in zaposlitve. Na 2. strani obrazložitve izpodbijane sodbe je tožena stranka natančno povzela njegove izjave na osebnem razgovoru. Iz zapisanega je razvidno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi revščine. Tam ne bi ostal, četudi bi dobil boljšo zaposlitev, saj tam ni pravice do zdravstvene oskrbe in zaposlitve. On ni imel pravice do zaposlitve. Z materjo in sestro je živel v najeti hiši, študiral je francoščino, do zaključka študija mu manjka eno leto. Študija zaradi materine bolezni ni mogel zaključiti, pričel je opravljati občasno delo, s katerim pa ni zaslužil dovolj za preživetje. Pri tem jim je pomagal tudi materin brat. Tožnik je iskal zaposlitev, a so možnosti za uspeh majhne. Na osebnem razgovoru si je želel na Nizozemsko, saj mu je tam zelo všeč.

18. Do teh tožnikovih izjav se je tožena stranka tudi opredelila in sicer v tretjem odstavku na 3. strani obrazložitve izpodbijane odločbe, ko je pravilno ocenila, da te niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje katere od oblik mednarodne zaščite (torej tako glede priznanja statusa begunca kot tudi glede subsidiarne zaščite).

19. Tožena stranka tudi ni spregledala tožnikove izjave, da so razmere v izvorni državi takšne, da se tam ne more dostojno živeti. To izjavo je pravilno upoštevala v kontekstu z drugimi tožnikovimi navedbami, med drugim tudi z njegovo izjavo, da je denar za pot v Evropo (1.500 EUR) uspel privarčevati z občasnim delom na tržnici. Da to drži, je tožnik potrdil tudi zaslišan na naroku, ko je izpovedal, da so njegovi tovrstni občasni prihodki zadoščali za njegovo preživljanje, preživljanje njegove bolne matere in za pokritje potnih stroškov v Evropo. Ob upoštevanju tega ni mogoče šteti, da bi tožniku v primeru morebitne vrnitve v izvorno državo v nasprotju s 3. členom EKČP grozila resna škoda v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. V prid takšni presoji kaže tudi tožnikova izpoved na naroku, da je v Maroku po zaključeni splošni srednji šoli ne le študiral francoščino, temveč tudi opravil izpit za avtomehanika. Glede na to, da nima otrok (torej nima dolžnosti preživljanja zanje), ima pa znanje z različnih področij, se sodišče pridružuje stališču v izpodbijani odločbi, da tožnik ni izkazal nevarnosti, da bi mu v Maroku grozila resna škoda.

20. Upoštevaje zgoraj navedne tožnikove izjave v upravnem postopku in izpoved na naroku, je pravilna ugotovitev tožene stranke, da okoliščine tega primera niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnik v izvorni državi ni bil ogrožen zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji7 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Njegovih trditev, da je Maroko zapustil, ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, ni mogoče povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja. Tožnikove trditve tudi ne izkazujejo, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice.

21. Tožnik je na osebnem razgovoru splošno izjavil, da v izvorni državi ni demokracije, pravic (do zdravstvene oskrbe in zaposlitve) in pravičnosti. Na zaslišanju je v zvezi s tem izpovedal, da je bil v Maroku zelo bolan, šel je k zdravniku, tam pa so od njega zahtevali veliko denarja, ki ga ni imel. Pojasnil je, da je imel sladkorno bolezen, zdravstvena dokumentacija v zvezi s tem je v Maroku. O tej bolezni v upravnem postopku ni povedal ničesar, ker da ga o tem ni nihče vprašal. Na vprašanje sodišča, zakaj o tej okoliščini ni povedal v azilnem domu, kjer je sedaj nastanjen, je dejal, da je sedaj že ozdravel in nato pojasnil, da je sicer v Maroku običajno, da se za zdravstvene storitve plača. Po oceni sodišča tožnik o svojem zdravstvenem stanju v izvorni državi ni izpovedoval verodostojno in prepričljivo, zato njegovi izpovedi v tem delu ni moglo slediti.

22. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8

23. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.9 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.10 To pomeni, da četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.11 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj domnevno slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

24. V obravnavani zadevi ni podan subjektivni element12, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, zato toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.13

25. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Odločitev tožene stranke pa temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Vrhovno sodišče RS je v zadevi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 sprejelo stališče, da je tožena stranka že v okviru razlage načela zaslišanja stranke dolžna tožnika seznaniti z dejstvom, da bo v njegovem konkretnem postopku uporabila koncept varne tretje države14. S tem mu zagotovi možnost, da se pred izdajo odločbe izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev.

26. Tožniku je bilo dejstvo, da tožena stranka šteje, da je Maroko varna izvorna država, predočeno ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito15, vendar tega ni komentiral, čeprav je bil predhodno opozorjen, da mora na vprašanja odgovarjati natančno ter navesti vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se v izvorno državo ne želi vračati16. V izpodbijani odločbi je nato tožena stranka ustrezno obrazložila, zakaj ni razloga za sklepanje, da Maroko za tožnika ne bi bil varna izvorna država. Zaradi neizkazanega subjektivnega elementa preganjanja ali resne škode, bi bilo zato pridobivanje dokazil o tem, ali je Maroko za tožnika varna država, odveč.

27. Na navedeno stališče ne morejo vplivati tožbene navedbe, iz katerih je smiselno razvidno, da je bila tožnikova možnost uveljavljanja pravic v postopku za priznanje mednarodne zaščite bistveno okrnjena.

28. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.17 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 7. 2. 2023 in ob sprejemu prošnje podan nikalen odgovor na vprašanje, ali potrebuje dodatna pojasnila glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik ni imel pripomb na zapisnik, ki mu je bil prebran v arabskem jeziku. Teh ni imel niti na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 2. 3. 2023, ki mu je bil prav tako preveden v arabski jezik. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnikov razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost.18 Glede na navedeno tožniku ni bila kršena pravica do izjave.

29. Ker je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 3 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 4 Glej 25. uvodno izjavo Direktive 2013/32/EU. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 5 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 6 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 7 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 9 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve. 12 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 13 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 14 13. točka obrazložitve. Enako stališče je sprejelo tudi Upravno sodišče v zadevah I U 2230/2018 z dne 9. 11. 2018 in I U 1544/2017 z dne 31. 7. 2017. 15 Prim. 4. stran zapisnika za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. 16 Prim. 3. stran tega zapisnika. 17 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 18 Glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, Marec 2015, stran 12.