Jedro

Pritožnik je s svojimi navedbami zatrjeval slabo ekonomsko stanje v izvorni državi in navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo (20. in 28. člen ZMZ-1) in njegovo ustaljeno razlago v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-741/2023/5 (1222-12) z dne 10. 3. 2023. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Določila mu je še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka).

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo ugotovitvi toženke, da je tožnik zapustil Maroko zaradi ekonomskih razlogov, kar je potrdil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je tožnikovo izpovedbo v delu, ki se je nanašal na njegovo zdravstveno stanje in nedostopnost do zdravstvenih storitev (ki naj bi bile dostopne le proti visokemu plačilu), ocenilo kot neprepričljivo in neverodostojno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja, da je po presoji sodišča prve stopnje toženka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene tako iz razloga po prvi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1; ker je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu) kot po drugi alineji istega člena (prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1). Tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave glede uporabe koncepta varne izvorne je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo in predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo in mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Pritožnik po vsebini (smiselno) uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (ekonomski razlogi), in da prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Meni, da njegova prošnja ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj težave, ki jih je opisal, tj. dejstvo, da je kljub temu, da je študiral in ima diplomo za avtomehanika, opravljal le občasna dela (prodajal zelenjavo na tržnici), kažejo na to, da bi lahko v njegovem primeru nastopile posledice, ki so v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), kar bi predstavljalo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. V pritožbi ponavlja tožbene navedbe o tem, da v Maroku ni demokracije in pravic, tudi ne pravice do zdravstvene oskrbe, ki da je dostopna le v primeru visokega plačila. Trdi, da je ostal brez zdravstvenih storitev, čeprav je bil bolan in da ni mogel nadaljevati želenega študija.

8. Z navajanjem težav glede zaposlitve, dostopnosti želenega študija in dostopa do zdravstvenih storitev1 kot razlogov za zapustitev države ne more biti uspešen. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je pritožnik s svojimi navedbami zatrjeval slabo ekonomsko stanje v izvorni državi in navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo (20. in 28. člen ZMZ-1) in njegovo ustaljeno razlago v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.2 Prav tako je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da pritožnik ni zatrjeval, niti izkazal, da bi Kraljevina Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ne bila varna izvorna država. Posledično je kot neutemeljenega treba zavrniti tudi pritožbeni ugovor o domnevni neizpolnjenosti pogojev za odločanje v pospešenem postopku skladno z določbo 49. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče dodaja še, da tudi splošne tožbene in pritožbene navedbe o okoliščinah v Maroku ne zadostujejo za drugačno odločitev v tem pritožbenem postopku. Zgolj pritožnikovo izražanje nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer ni jasno, na katero okoliščino naj bi se ta pritožbeni očitek nanašal, pa samo po sebi tudi ne zadošča za utemeljitev pritožbe.3

9. Po navedenem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Pritožnik je v postopku sam navedel, da ni več bolan. 2 Tako npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, I Up 205/2022 z dne 7. 12. 2022 in I Up 13/2015 z dne 13. 5. 2015. 3 Enako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 781/2022 z dne 17. 6. 2022, I Up 174/2020 z dne 12. 10. 2020, I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 102/2019 z dne 23. 10. 2019.