Jedro

Spremenjena sistemizacija ni okoliščina, ki bi vedno opravičevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ampak je le eno izmed dejstev, ki na to lahko vplivajo. To okoliščino mora sodišče primerjati z okoliščinami na strani delavca.

Zagotovljena zaposlitev za nedoločen čas na podobnem delovnem mestu je lahko odločujoča okoliščina pri presoji o sodni razvezi. Sodišče je v primerljivih zadevah lahko kljub enakim okoliščinam na strani toženke kot odločilno upoštevalo dejstvo, da so tožniki ostali brez zaposlitve, kar je okoliščina, ki je pri tožnici ni bilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa toženke z dne 11. 12. 2015 in 3. 2. 2016 ter ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dnem 30. 11. 2015 ni prenehala veljati, temveč je trajala do vključno 30. 9. 2016, ko se razveže. Ugotovilo je, da je imela tožnica v času od 1. 12. 2015 do 30. 9. 2016 pri toženki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Za ta čas je dolžna tožnici priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, ji obračunati razliko med prejetim bruto nadomestilom za brezposelnost in bruto nadomestilom plače oziroma nadomestilo plače, ki bi jo prejemala, če bi delala ter ji izplačati neto razliko oziroma neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec. Kar je zahtevala več in drugače, je zavrnilo. Presodilo je, da je toženka s tožnico nezakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar je prišlo do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas. Ugodilo je predlogu toženke za sodno razvezo pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) z obrazložitvijo, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, da je bil projekt, na katerem je delala, zaključen, da potrebe po tožničinem delu ni več ter da je toženka zapolnila vsa prosta delovna mesta na novem projektu, za katerega je tožnica kandidirala, vendar ni bila izbrana. Poleg tega je upoštevalo tudi, da se je tožnica s 1. 10. 2016 zaposlila na Ministrstvu za okolje in prostor na delovnem mestu višji svetovalec III za nedoločen čas. Tožničinemu pojasnilu, da uveljavlja reintegracijo zaradi višje plače na prejšnjem delovnem mestu, ni sledilo, saj je ugotovilo, da je imela tožnica na prejšnjem delovnem mestu višjo plačo na račun priznanih petih plačnih razredov zaradi zaposlitve za določen čas, te ugodnosti pa v primeru zaposlitve za nedoločen čas ne bi imela.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter kršitve 22. in 23. člena Ustave RS. Izpodbija odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in navaja, da spremenjena sistemizacija delovnih mest ne more biti razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tega dejstva sodišče v identičnih zadevah ni upoštevalo in je pogodbo o zaposlitvi edino tožnici izmed sedmih tožnikov razvezalo. Za nobenega od ostalih tožnikov iz zadev I Pd 1419/2015, I Pd 98/2016, I Pd 943/2016 in I Pd 1418/2015 toženka ni imela sistemiziranega delovnega mesta, pa jih je sodišče kljub temu reintegriralo. Sicer pa je toženka že v juliju 2015 zaradi nove finančne perspektive spremenila sistemizacijo, pa so tožnica in njeni sodelavci kljub temu dela in naloge do konca novembra 2015 še vedno opravljali, čeprav so bila tedaj sistemizirana že druga delovna mesta. Sistemizacija delovnih mest se tudi nenehno spreminja. Dejstvo, da si je tožnica edina izmed sedmih delavcev, ki so tudi imeli spore s toženko, zagotovila novo zaposlitev, tudi ne more biti razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Če se želi tožnica vrniti nazaj na delo k toženki, tega sodišče ne sme ovirati. Meni, da je bila v primerjavi z drugimi sodelavci neenakopravno obravnavana, podredno pa meni, da bi moralo sodišče, če je že odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, odločiti tudi o denarnem povračilu.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožnica v reviziji uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Katere bistvene kršitve naj bi zagrešilo sodišče, ne navaja, očitno pa jih uveljavlja z navedbo, da odločitev o sodni razvezi ni obrazložena. Ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče pojasnilo, zakaj je sledilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Če z razlogi tožnica ne soglaša, to ni mogoče pripisati bistveni kršitvi določb pravdnega postopa, pač pa gre lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče se lahko odloči za sodno razvezo, tudi če delavec zahteva reintegracijo, pri čemer mora tehtati okoliščine na strani obeh strank.

9. Sodišče je pretehtalo okoliščine na strani obeh strank in večjo težo upravičeno dalo okoliščinam na strani toženke. Upoštevalo je, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, da je bil projekt, na katerem je delala, zaključen, da na novem projektu ni bila izbrana in da je toženka zapolnila vsa prosta delovna mesta v novem projektu, na katerem je kandidirala tudi tožnica, vendar ni bila izbrana. To pomeni, da toženka objektivno ni imela možnosti za zaposlitev tožnice. Spremenjena sistemizacija ni okoliščina, ki bi vedno opravičevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (da to drži, kaže reintegracija delavcev, ki jih tožnica ponuja za primerjavo), ampak je le eno izmed dejstev, ki na to lahko vplivajo. To okoliščino mora sodišče primerjati z okoliščinami na strani delavca, kar je v konkretnem primeru sodišče tudi storilo, vendar okoliščin na strani tožnice, ki bi pretehtale, ni našlo. Upoštevalo je, da se je tožnica s 1. 10. 2016 zaposlila, prav tako pri toženki, vendar v drugem ministrstvu, da je bila imenovana v uradniški naziv šeste stopnje višji svetovalec III, da je imela na prejšnjem delovnem mestu (na katerem zahteva reintegracijo) višjo plačo le zaradi priznanih petih plačnih razredov na račun zaposlitve za določen čas, te pravice pa v primeru zaposlitve za nedoločen čas ne bi ohranila, poleg tega pa na prejšnjem delovnem mestu tudi ni bila imenovana v naziv višji svetovalec I, kar pomeni, da v primeru reintegracije za nedoločen čas tudi ne bi takoj dosegla višjega naziva od svetovalca III. Zagotovljena zaposlitev za nedoločen čas je v takšnem primeru, ob obstoju drugih okoliščin (objektivna nezmožnost delodajalca, da tožnico vrne na delo) lahko odločujoča okoliščina pri presoji o sodni razvezi. Sodišče je v zadevah, ki jih tožnica navaja kot primerljive, lahko kljub enakim okoliščinam na strani toženke kot odločilno upoštevalo dejstvo, da so tožniki ostali brez zaposlitve, kar je okoliščina, ki je pri tožnici ni bilo. Zato trditev, da je bila neenako obravnavana in s tem smiselno uveljavljanje kršitev iz 22. in 23. člena Ustave RS, ni utemeljena.

10. Kadar sodišče s sodbo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, določi tudi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do svoje odločitve (odločitve sodišča prve stopnje). Trajanje delovnega razmerja pred tem datumom lahko določi, kadar so podane okoliščine, ki to utemeljujejo. Zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu za nedoločen čas je takšna okoliščina, zato sodišče z odločitvijo o trajanju delovnega razmerja do dneva nove zaposlitve ni zmotno uporabilo določbe 118. člena ZDR-1. 11. Sodišče bi ob sodni razvezi sicer lahko odločilo tudi o denarnem povračilu. Vendar pa glede na to, da tožnica v tej smeri ni postavila zahtevka in da sodišče, ker ni bilo dokaznih predlogov, ni izvajalo dokazov, na podlagi katerih bi lahko določilo višino, o denarnem povračilu ni moglo niti ni bilo dolžno odločiti. Izpodbijana sodba ne ovira tožnice, da denarno povračilo zahteva v novem postopku.

12. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.