Jedro

Ker pogodba o zaposlitvi tožnice ni bila sklenjena za ves čas trajanja projekta, in ker ni obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je podana podlaga za transformacijo delovnega razmerja tožnice iz določenega v nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa z dne 11. 12. 2015 in z dne 3. 2. 2016 (I. točka izreka); ugotovilo, da je tožnici nezakonito prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi s 30. 11. 2015, da delovno razmerje tožnici s tem dnem ni prenehalo in je trajalo do vključno 30. 9. 2016, ko se razveže (II. točka izreka); ugotovilo, da je imela tožnica od 1. 12. 2015 do 30. 9. 2016 pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 12. 2015 do 30. 9. 2016 priznati pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 12. 2015 do 30. 9. 2016 obračunati razliko med prejetim bruto nadomestilom za brezposelnost in bruto nadomestilom plače oziroma bruto nadomestilo plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati razliko med prejetim nadomestilom za brezposelnost in pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (V. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici v 15 dneh povrne stroške v znesku 909,24 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v točki VI izreka (in zoper ugodilne dele sodbe v točkah II do V izreka, za kar pa niti nima pravnega interesa), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, saj pogoji zanjo niso podani. Sodišče kot razlog za sodno razvezo navaja, da naj tožničino delovno mesto po sistemizaciji iz februarja 2016 ne bi bilo več sistemizirano, kar pa ne more predstavljati utemeljenega razloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je tožena stranka sistemizacijo spremenila že v juliju 2015. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnici prizna obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas tudi od 1. 10. 2016 dalje.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v točkah II do V izreka in zoper odločitev o stroških postopka v točki VII izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je v zvezi z naravo in zaključkom posameznih projektov in v zvezi z vsebino in razlikami med njimi predlagala zaslišanje A.A. in branje zaslišanj prič B.B. in C.C. Sodišče prve stopnje navedenih dokazov neutemeljeno ni izvedlo. Čeprav so bili predlagani po prvem naroku za glavno obravnavo, njihova izvedba ne bi podaljšala postopka, poleg tega je tožena stranka te dokaze predlagala v pripravljalni vlogi, s katero je odgovarjala samo na navedbe tožnice v pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2016. Ne drži, da je tožba vložena pravočasno. Dne 30. 11. 2015 še ni moglo biti očitane kršitve, tj. nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sklepa z dne 11. 12. 2015 in z dne 3. 2. 2016 nista konstitutivne narave. Upoštevna pravna podlaga je tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Ker je tožnica tožbo vložila 26. 1. 2016, jo je vložila prepozno. Napačna je ugotovitev sodišča, da se je projekt formalno zaključil 31. 12. 2015. Takrat se je zaključilo le spremljanje projekta, izvajanje projekta pa se je zaključilo že 30. 11. 2015. Iz sklepa z dne 10. 12. 2014 izhaja, da se je obdobje upravičenih izdatkov Tehnične pomoči podaljšalo do 30. 11. 2015. Vsi sklepi Organa upravljanja (že od leta 2007) določajo, da je datum zaključka spremljanja projekta 31. 12. 2015. Iz predloženih pogodb tožnice je razvidno, da rok zaključka projekta ni enak roku upravičenosti izdatkov oziroma izplačil iz proračuna, ki je po roku zaključka projekta. V tem delu je podano nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, kar je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. D.D. je izpovedala, da je bil projekt Tehnične pomoči za E. zaključen s 30. 11. 2015, zgolj zaradi izplačila plač za zaposlene na tem projektu pa se je navajal datum 31. 12. 2015, saj bi v nasprotnem primeru delavci ostali brez plačila za mesec november. Sklep VIII Ips 104/2013, na katerega se sklicuje sodišče, ne predstavlja meritorne odločitve. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 100/2012, iz katere izhaja, da kasnejše podaljšanje projekta ne pomeni hkrati tudi podlage za avtomatično podaljšanje pogodbe o zaposlitvi. Če se zanika, da je Tehnična pomoč projekt, se zanika, da so projekti tudi Projekt F., Projekt G. in Projekt H., kar pa ni res. V zadevi Pdp 11/2016 ni šlo za enako dejansko stanje. Glede odločitve o transformaciji sodba povzema le dele izpovedi prič oziroma njihove vsebine ne povzema tako, kot dejansko izhaja iz izpovedi, zato gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni mogoč zaključek, da je delo uradnikov v projektni enoti naloga stalne narave, ker naj bi to spadalo v delovno področje tožene stranke. Tak zaključek je sam s seboj v nasprotju, saj v celoti negira možnost obstoja projektnega dela kljub izrecni vzpostavitvi projektnih enot na načelni ravni z uredbo. V 12. točki obrazložitve je sodišče navedlo, da naloge Tehnične pomoči postajajo stalne narave, to pa pomeni, da (še) niso stalne narave, zato so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nepomembna je v I. v programskem obdobju H.., saj je bila tožnica zaposlena na projektu za obdobje G. Iz sodbe ni razvidno, kako naj bi ta informacija prikazovala zaposlovanje v programskem obdobju G. Poleg tega sodišče to informacijo upošteva zelo selektivno, saj iz nje vendarle izhaja, da je Tehnična pomoč projekt. Spremembe so nastale šele z vzpostavitvijo Projekta H., na katerem pa tožnica ni bila zaposlena. Šele za to programsko obdobje se je predlagalo zaposlovanje za nedoločen čas. Informacija izrecno opozarja, da Tehnična pomoč temelji na načelu dodatnosti, da dopolnjuje nacionalne vire. Tudi s tega vidika je jasno, da ne gre za stalno, pač pa dopolnilno naravo nalog. Iz izpovedi D.D. izhaja, da so bili E., F. in H. ločeni programski dokumenti, ločena obdobja, z različnimi nalogami in postopki. Izpovedala je, da se zaposlitve za nedoločen čas nanašajo na program H., da Tehnična pomoč ni stalna naloga ministrstva, ampak se oblikuje za vsako programsko obdobje posebej. Ker iz izpovedi priče ne izhaja, kar je sodišče ugotovilo v 14., 15. in 16. točki obrazložitve, je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da sta E. in H. projekta (kar je trdila tudi tožnica), tehnična pomoč, ki je bila vzpostavljena za vsakega od njiju posebej, že iz tega razloga ne more biti stalna naloga ministrstva. Sodišče je tožnici delovno razmerje za nedoločen čas priznalo po zadnji pogodbi o zaposlitvi, čeprav je imela zaradi zaposlitve za določen čas za 5 plačnih razredov višjo plačo po 15. členu ZSPJS oziroma 73. člena ZJU. Sodišče bi moralo upoštevati še to, da je tožnica zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas prejela odpravnino 417,58 EUR, ki zaradi ugotovljene transformacije ne more biti upravičen prejemek. Meni, da je odločitev o stroških postopka neobrazložena, da se je ne da preizkusiti.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke:

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe o obstoju absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Ni podano nasprotje med razlogi sodbe, na katero opozarja pritožba, saj navedba v 12. točki obrazložitve, da naloge tehnične pomoči postajajo stalne narave, niti ne predstavlja zaključka sodišča prve stopnje, ampak zgolj povzetek vsebine listine - I. v programskem obdobju H. na področju kadrov (A15; v nadaljevanju Informacija). Pavšalnega pritožbenega očitka, da je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba izpovedi prič ne povzema tako, kot dejansko izhaja iz izpovedi, niti ni mogoče preizkusiti, saj tožena stranka ne pojasni, v čem je podano nasprotje med navedbami v sodbi o vsebini dokazov in med samo vsebino dokazov. V preostalem delu pa pritožbeni očitki te kršitve po vsebini predstavljalo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Za neutemeljeno uveljavljanje te kršitve gre v primeru pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba povzema le dele izpovedi prič. Ni dolžnost sodišča, da se posebej oziroma izrecno opredeli do vseh delov izpovedi prič. Dopustna je dokazna ocena, ki poudarja zgolj ključne dele izpovedi in z njimi povezana odločilna dejstva, kot izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje. Do pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje A.A. in za vpogled v zapisnik o zaslišanju B.B. in C.C. Kot je pravilno razlogovalo, so bili ti dokazni predlogi tožene stranke iz pripravljalne vloge, predložene na drugem naroku za glavno obravnavo, podani prepozno glede na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP. Pri tem pa ni podana izjema iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, po katerem lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Ta pogoj nekrivde v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj so bili zgoraj navedeni dokazi predlagani v zvezi naravo in zaključkom posameznih projektov, navedbe o teh dejstvih pa je tožnica podala že v tožbi, zato bi tožena stranka lahko dokaze za dokazovanje nasprotnih dejstev podala na prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da predlagani dokazi ne bi mogli v ničemer zavleči postopka (ne gre npr. zgolj za listinske dokazne predloge, izvedbo katerih bi bilo lažje upravičiti z vidika ekonomičnosti postopka, kot pa izvedbo dokazov z zaslišanji).

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožba v konkretni zadevi vložena pravočasno in da se za presojo pravočasnosti upoštevajo določbe o notranjem varstvu iz 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.). V vseh primerih, razen glede denarnih terjatev iz delovnega razmerja, je namreč za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih javnega uslužbenca in za uveljavljanje sodnega varstva kot procesna predpostavka določeno predhodno pravno varstvo pri delodajalcu, kar je izrecno določeno v petem odstavku 24. člena ZJU, ki sodno varstvo dopušča le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ker gre za specialni predpis, ne pridejo v poštev, kot zmotno navaja pritožba, niti določbe prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) niti določbe o direktnem sodnem varstvu po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 za primer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo v tem sporu pravilno štelo za pravočasno.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena za obdobje od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, ni bila sklenjena zakonito, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 56. člena ZDR-1 ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 12. 2015 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (30. 9. 2016). Delovno razmerje je dopustno skleniti za določen čas le izjemoma, iz zakonsko predvidenih razlogov. Takšen razlog je priprava oziroma izvedba dela, ki je projektno organizirano (11. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1). Po četrtem odstavku 55. člena ZDR-1 se namreč lahko v primeru projektnega dela pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, le v primeru, da projekt traja več kot dve leti in da se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 11. 4. 2006, in sicer na podlagi več pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi izvedbe dela, ki je projektno organizirano (11. alineja 54. člena ZDR-1). Zaključek o nezakonitosti sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi je sprejelo na podlagi ugotovitve, da ta pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena za ves čas trajanja projekta, temveč za mesec dni manj, in na podlagi ugotovitve, da po vsebini ni šlo za projektno delo, ampak za finančni instrument oziroma način plačila, saj tožnica ni opravljala svojega dela v okviru projekta, ampak je šlo za opravljanje rednih delovnih nalog tožene stranke.

13. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je projekt, na katerem je delala tožnica, trajal do 31. 12. 2015, da se torej ni zaključil že 30. 11. 2015. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da se je projekt izvajal do 30. 11. 2015, le spremljal pa se je še nadaljnji mesec, saj je bilo to potrebno tudi zato, da so delavci prejeli plačilo za delo. Takšno stališče ni skladno z določili ZDR-1, poleg tega pa tudi iz dokazov, na katere se sklicuje pritožba, ne izhaja, da bi projekt trajal le do 30. 11. 2015. Iz sklepa z dne 10. 12. 2014 izhaja, da se obdobje upravičenih izdatkov tehnične pomoči podaljša na 30. 11. 2015, pri čemer obdobja upravičenih izdatkov ni mogoče enačiti z obdobjem trajanja projekta. Da bi projekt trajal le do 30. 11. 2015, ne izhaja niti iz drugih Sklepov Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, v katerih je naveden datum 31. 12. 2015 kot zaključek spremljanja projekta.

14. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, katera dejstva izhajajo iz izvedenih dokazov. Jasna je dokazna ocena v zvezi z vprašanjem, kakšne naloge je v spornem času opravljala tožnica, ali je šlo za projektno delo ali pa za opravljanje nalog, ki predstavljajo redne naloge tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi Informacije (A15) ter izpovedi tožnice in priče D.D. pravilno ugotovilo, da je tehnična pomoč samo projekt financiranja in da ne gre za strokovno delo, ki se organizira kot projekt z omejenim časom trajanja. Šlo je za vsebinsko istovrstne delovne naloge na področju tehnične pomoči v službi za finance v Uradu za izvajanje kohezijske politike. Ker je tožnica opravljala naloge, ki so pri toženi stranki stalne, ne pa vezane na trajanje določenega projekta, pomeni, da je vseskozi obstajala trajna potreba po tožničinem delu in da ni šlo le za časovno omejeno projektno delo.

15. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na stališča iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 104/2013 z dne 25. 11. 2013, četudi ne gre za meritorno odločitev. Je pa bila meritorna odločitev sprejeta v tej zadevi sprejeta v sodbi Pdp 11/2016 z dne 4. 2. 2016, na vsebino katere se je sodišče prve stopnje tudi ustrezno sklicevalo. Neutemeljeno pa v pritožbi tožena stranka izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012, saj ni bila izdana v primerljivi dejanski situaciji. Poleg tega, da v primeru spornega projekta ni šlo za projektno organizirano delo, ampak način financiranja, je šlo v navedenem judikatu za vprašanje avtomatičnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi podaljšanja projekta, kar pa ni vprašanje predmetnega spora. Ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi se Informacija (A15) nanašala le na programsko obdobje H., saj se nanaša tudi na obdobje G., kot pravilno navaja sodišče prve stopnje in pravilno povzema tudi zaključke iz navedene listine, tj., da gre v pretežnem delu dosedanjih zaposlitev dejansko za izvajanje ključnih nalog države v povezavi z izvajanjem politik ... skladov. Iz tega razloga je bil v Informaciji tudi dan predlog, da se pretežni del pogodb o zaposlitvi v obdobju H. sklene za nedoločen čas. To pa se je tudi realiziralo, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi D.D. in tožnice. Pritožba se sklicuje še na programska obdobja in na izpolnjevanje formalnih pogojev, vendar s tem ne more omajati ključnega zaključka za odločitev v tem sporu, da je šlo po vsebini za način financiranja.

16. Ker torej po pravilni presoji sodišča prve stopnje pogodba o zaposlitvi tožnici ni bila sklenjena za ves čas trajanja projekta in ker ni obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je podana podlaga za transformacijo delovnega razmerja tožnice iz določenega v nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

17. Ne drži, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo delovno razmerje za nedoločen čas na način, da bi ji priznalo za pet plačnih razredov višjo plačo, do katere naj bi bila upravičena po zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas. To sicer ne izhaja niti iz izreka sodbe niti iz njene obrazložitve, res pa velja, da se nezakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas transformira v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, skupaj z zakonsko veljavnimi pogoji.

18. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati odpravnino, ki jo je tožnica prejela zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka namreč terjatve na vračilo odpravnine v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izrecno uveljavljala (s pobotnim ugovorom ali nasprotno tožbo - četudi bi bilo oboje tudi preuranjeno uveljavljano), navedla je le tako, kot v pritožbi, da je tožnica prejela odpravnino v znesku 417,58 EUR, ki v primeru transformacije ni več upravičen prejemek. Zato sodišče prve stopnje o tej terjatvi pravilno ni odločalo.

19. Ne drži niti pritožbena navedba, da je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka neobrazložena in da je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere stroške je priznalo in navedlo tudi podlago za odmero. Navedlo je višino upoštevanih stroškov in se pri tem sklicevalo na stroškovnik. Taka obrazložitev odločitve o stroških je po stališču sodne prakse ustrezna in povsem omogoča preizkus.

K pritožbi tožnice:

20. Tožnica se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje kot razlog za navedeno odločitev upoštevalo le dejstvo, da tožena stranka delovnega mesta tožnice od februarja 2016 nima več sistemiziranega. Sodišče prve stopnje je namreč poleg tega dejstva kot ključno okoliščino za sprejem odločitve o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi upoštevalo tudi dejstvo, da se je tožnica s 1. 10. 2016 zaposlila drugje za nedoločen čas. Obe okoliščini skupaj pa predstavljata zadostno podlago za sprejem odločitve o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, zato je ta odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba tožnice pa neutemeljena.

21. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP; prvi odstavek 155. člena ZPP).