Jedro

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju s strani policije. Vendar je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik pa se sklicuje na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.

Članki, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, se nanašajo na domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki ilegalno prestopijo hrvaško mejo in še niso prosilci za mednarodno zaščito. Iz sodb sodišč posameznih članic EU (tožnik se izrecno sklicuje na nemško in nizozemsko sodbo) izhaja, da so ta sodišča v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v Bosno in Hercegovino, vendar pa v odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala o konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki bo vrnjen po Dublinski uredbi, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje ali da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oz. nečloveško ravnanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 7. 12. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC je tožena stranka pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 25. 11. 2022 kot prosilec v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 30. 12. 2022 je od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, kjer je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. Tožena stranka je s tožnikom opravila tudi osebni razgovor, na katerem je tožnik povedal, da se ne želi vrniti na Hrvaško. Tam so ga dvakrat ali trikrat zavrnili in pretepli. Prvič je skušal vstopiti v Republiko Hrvaško preko vode, drugič je bil pretepen in zavrnjen, tretjič pa mu je uspelo. Ko so ga zajeli, so ga odpeljali na policijsko postajo. Med vožnjo so prižgali klimo, da ga je zeblo. Na postaji so ga slikali, pri čemer je pod obrazom moral držati papir. Naslednji dan so mu vzeli prstne odtise in podpisati je moral različne papirje. Potem so ga odpeljali na vlak in mu dejali, naj gre. Ni vedel, da daje prstne odtise za azil. Na policijski postaji ni bilo tolmača, ničesar ni vedel. Na Hrvaškem ni nikoli izrecno zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje, kaj je doživel na Hrvaškem, je povedal, da je prvo noč prespal v zaprtem prostoru, naslednji dan pa so ga slikali. Podpisati je moral neke papirje, nato so ga posedli v avto in ga odpeljali na vlak. Na vprašanje, ali meni, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s sistemom mednarodne zaščite in pogoji sprejema prosilcev, je odgovoril, da tega ne more vedeti, vendar glede na svoje izkušnje ne verjame, da je na Hrvaškem v redu zanj ter da so ga tam maltretirali. Glede vrnitve na Hrvaško se boji, da jih tam ne marajo.

5. Tožena stranka ugotavlja, da izjave tožnika, da se ne želi vrniti na Hrvaško, ker so ga tam v policijskem postopku maltretirali, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bi šlo v tem primeru za azilni in ne policijski postopek. Tožnik ni podal kakšnih konkretnih izjav, da bi z njim kot prosilcem oz. vlagateljem namere v Republiki Hrvaški kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali. Tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj se azilni postopek zanj praktično niti še ni začel. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Sistemske pomanjkljivosti izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021. 6. Tožnik v tožbi navaja, da obstaja utemeljena domneva, da bo v Republiki Hrvaški izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ter da ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 613/16-16 z dne 28. 9. 2016 morajo pristojni organi in sodišče upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Ob upoštevanju sodne prakse ESČP predaja drugi državi članici ni dopustna, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju nevarnosti, da bo oseba izpostavljena mučenju oz. nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Iz tožnikovih navedb izhaja, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Tam so ga dvakrat ali trikrat zavrnili ali pretepli. Tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, zato je bila dolžnost tožene stranke, da preizkusi tožnikove trditve in preveri razpoložljiva poročila o stanju na Hrvaškem. To velja še toliko bolj, ker tožena stranka dobro pozna problematiko na Hrvaškem in je seznanjena s številnimi poročili in informacijami, ki jih je pridobila bodisi sama, bodisi od pooblaščencev prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik v sodni spis vlaga poročila o stanju na Hrvaškem, s katerimi je bila tožena stranka seznanjena v okviru obravnavanja drugih primerov. Ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem izpostavljen ravnanju, kot ga je opisal. Poročila, ki jih prilaga, in komentarji na informacije o dublinskih postopkih kažejo na resne pomanjkljivosti na Hrvaškem na področju dostopa tujcev do azilnega postopka. Ni pravilno, da tožena stranka strogo razlikuje med policijskim postopkom in azilnim postopkom. Ni razumljiva ugotovitev, da po eni strani ugotavlja, da je tožnik vnesen v bazo EURODAC kot prosilec, po drugi strani pa trdi, da se za tožnika azilni postopek sploh še ni začel. Tožnik s predloženimi poročili z zadostno stopnjo prepričljivosti izkazuje, da Republika Hrvaška že dalj časa sistematično krši pravice beguncev z uporabo metod mučenja in da ne spoštuje njihovih temeljnih pravic. Poročila izkazujejo, da je Republika Hrvaška prosilce nezakonito vračala in zlorabljala ljudi, ki so v državo vstopali ilegalno. Na Hrvaškem sporne prakse obstajajo že dalj časa in odgovorni niso bili sankcionirani niti storilci niso bili kaznovani. Tožnik se ne strinja s stališčem, da navedbe o ravnanju hrvaških policistov za presojo konkretnega primera niso relevantne. Policijski postopek, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policistom, je sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema. Ta ločnica, ki jo dela tožena stranka, ne more biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstva temeljnih pravic tožnika. Tožnik nima in ne more imeti kakšnih drugih dokazov o ravnanju hrvaških oblasti, pri čemer je treba upoštevati tudi to, da poročila o kršitvah običajno prihajajo z zamikom. Tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in je v danih okoliščinah na strani tožene stranke dokazno breme, da zagotovi, da je predaja tožnika v Republiko Hrvaško varna. Tožnik se sklicuje tudi na aktualne odločitve evropskih sodišč, iz katerih izhaja, da so bili transferji v Republiko Hrvaško zaustavljeni. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo nemškega sodišča „VG Braunschwig“, iz katere izhaja, da ni zanesljivih dokazov, da so bili povratniki po dublinskem postopku iz Nemčije deležni prednostne obravnave in da vrnitev na Hrvaško po redni poti ne nudi varnosti, da ne bodo predmet „push-backov“ in vrnjeni v Bosno in Hercegovino. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo nizozemskega sodišča, iz katere izhaja, da obstajajo resni namigi, da se „push-backi“ dogajajo tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je Hrvaška sprejela od drugih držav članic, in tistih osebah, ki se nahajajo na ozemlju Hrvaške v bližini meje.

7. Tožnik je na glavni obravnavi k tožbenim navedbam še dodal, da uveljavlja kršitev 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj meni, da niso podani pogoji, da v njegovi zadevi odloča sodnik posameznik, ker ne gre za enostavno dejansko in pravno stanje, to pa se kaže v tem, da obstajajo različne odločitve istega sodišča v zvezi s podobnimi primeri. Predlaga, naj sodišče vpogleda v vrnitveno odločbo iz spisa I U 333/2023 ter o tem, kako je bil obravnavan na Hrvaškem A. A., ki naj se ga zasliši kot pričo. Ta bo potrdila, da je v primerljivih okoliščinah prejela odločbo o vrnitvi.

8. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

9. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in bi mu nastala težko popravljiva škoda. Če bi bil predan Republiki Hrvaški še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, bi mu bila kršena tudi pravica do sodnega varstva, ker vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel, še posebej v luči informacij, da Hrvaška izvaja verižna vračanja v Bosno in Hercegovino. Če se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ločnica med policijskim postopkom in azilnim postopkom razvidna iz ločene ureditve v nacionalni zakonodaji in to tako v Republiki Sloveniji kot v zakonodaji Republike Hrvaške ter iz ureditve mednarodnega prava, izhaja pa tudi iz sodne prakse. Tožnikove trditve o nečloveškem in poniževalnem ravnanju na Hrvaškem se v veliki večini nanašajo na vedenje hrvaške policije do tožnika, preden je tožnik podal namero za mednarodno zaščito in je bil v Republiki Hrvaški tujec in ne prosilec za mednarodno zaščito. Po podani nameri po lastnih izjavah ni več imel kontakta in težav s hrvaško policijo. Izjave o vedenju hrvaške policije pa ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bi šlo v tem primeru za azilni in ne policijski postopek. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da je tožnik v upravnem postopku imel možnost pravne pomoči, ni pa naloga tožene stranke, da takšno pravno pomoč zagotovi. Imel je dostop do informacije o možnosti brezplačne pravne pomoči na enak način kot ostali prosilci, a se za njo ni odločil. Informacije, ki jih je k tožbi predložil tožnik, tožena stranka dojema kot tožbene novote, po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Kljub temu, da gre za tožbeno novoto, pa tožena stranka vseeno pojasnjuje, da se veliko teh informacij nanaša na ravnanja s tujci, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Študije in članki naslavljajo tematiko tako imenovanih „push-backov“ izključno iz stališča preprečevanja vstopa na ozemlje EU ter prisilnega vračanja na področje Bosne in Hercegovine v letu 2021 in ne odsevajo aktualnega stanja na področju obravnave oseb, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene v okviru dublinskih postopkov. Kot očitna tožbena novota je tudi navedba tožnika o s strani hrvaških policistov vročenem dokumentu, ki naj bi ga zavezoval k temu, da mora zapustiti ozemlje Republike Hrvaške. Tožnik ni ob podaji prošnje ne tekom razgovora navedel vsebine papirja, ki ga je prejel od hrvaške policije. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci tam enake pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Je polnopravna članica EU in spoštuje pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožeča stranka je prejela zagotovilo hrvaškega notranjega ministra, da bo tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite po predaji Republiki Hrvaški obravnavana v razumnem času, tožnik pa bo nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom EU. Na Hrvaškem bo imel možnost ponovno zaprositi za mednarodno zaščito in se bo to štelo kot prva prošnja in se bo o njej vsebinsko odločalo. Tožena stranka predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne, posledično pa naj se tudi ne ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

11. Sodišče je v obravnavani zadevi dne 11. 4. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da glede na to, kako so ga na Hrvaškem sprejeli, imajo po njegovem mnenju veliko pomanjkljivosti, če primerja s tem, kako so ga sprejeli v Sloveniji. Na Hrvaškem ni nič dobrega slišal od ljudi, v Sloveniji pa ljudje zelo hvalijo, kako sprejemajo begunce. Na vprašanje, zakaj ni predložil informacije o stanju na Hrvaškem že v upravnem postopku, je odgovoril, da so veliko spraševali njegovo sestro in ona jim je vse povedala. Papir, ki naj bi bila odločba o vrnitvi, je sestra slikala in ima sliko v telefonu, sam pa je papir v fizični obliki zavrgel, ko je vstopil v Slovenijo. Na Hrvaškem so jih strašili s psom, ko so prešli preko meje. Ko so tekli, so izgubili stvari. Niso razumeli papirje, ki so jih podpisovali. Tolmača niso imeli, ampak je bil nekdo, ki je znal malo angleško. Ne ve, kaj je pisalo v papirjih. Ko so dobili papirje, so jim rekli, naj odidejo in vzamejo papirje s seboj. Njegova ciljna država je bila Slovenija.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni podal kakšnih konkretnih izjav, da bi z njim kot prosilcem oz. vlagateljem namere v Republiki Hrvaški kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali ter da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Pravilno je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji ter da zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Sodišče tudi pritrjuje stališču, da izhajajo sistemske pomanjkljivosti zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

14. Sodišče tudi meni, da iz razloga, ker je bil tožnik na Hrvaškem zaveden v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, je to zadosten dokaz, da je bila tam vložena namera za vložitev prošnje. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je zavrnilo dokaz z zaslišanjem šele na glavni obravnavi predlagane priče A. A., ki naj bi potrdila, da je v primerljivih okoliščinah prejela odločbo o vrnitvi, zavrnilo pa je tudi predlog, naj se vpogleda v izročitveno odločbo iz spisa I U 333/2023. Predlog za zaslišanje te priče je tožbena novota, tožnik pa ni navedel, zakaj ni te priče predlagal že v upravnem postopku. Ne glede na to pa zaslišanje te priče po presoji sodišča ne bi bilo relevantno za obravnavano zadevo. Če je ta priča v primerljivih okoliščinah prejela odločbo o vrnitvi, to še ne pomeni, da je tudi tožnik prejel odločbo o vrnitvi. Vsako zadevo je potrebno obravnavati zase glede na okoliščine in posebnosti posameznega primera. Razen tega je tožnik že v postopku na policiji zatrjeval, da mu je bila na Hrvaškem izdana odločba o vrnitvi (uradni zaznamek o izjavi tujca z dne 16. 11. 2022). Torej ta priča ne bi potrdila ničesar takega, kar tožnik v upravnem postopku ni že zatrjeval. Vendar pa je bil po drugi strani tožnik zaveden v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec, ki take prošnje ni vložil. Ni logično, zakaj bi mu pristojni hrvaški organi izdali odločbo o vrnitvi, če pa je bil zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito, in zakaj bi potem Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje. Postavlja se vprašanje, zakaj bi to storili, če ne bi bila vložena namera za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, zakaj bi ga obravnavali kot prosilca za azil in ne kot tujca. Iz enakih razlogov sodišče tudi ni izvedlo dokaza z vpogledom v telefon tožnikove sestre.

15. Tožnik izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo biti torej sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oz. nečloveško ravnanje. Tožnik s tem v zvezi citira odločbo Ustavnega sodišča RS, iz katere izhaja, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji.

16. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju s strani policije. Vendar sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik pa se sklicuje na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.

17. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in da je zato bila dolžnost tožene stranke, da preizkusi njegove trditve in preveri razpoložljiva poročila o stanju na Hrvaškem. Sodišče meni, da toženi stranki tega ni bilo potrebno storiti, saj tožnik ni uspel izpodbiti domneve o tem, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Tožena stranka je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, da je polnopravna država članica EU in da na sistemske pomanjkljivosti ne kaže niti kakšna od sodb ESČP oz. na to ne kažejo poročila ali drugi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, kot pravilno navaja tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Poleg tega se sodišče tudi strinja z navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je v tožnikovem primeru tožena stranka iz hrvaškega notranjega ministrstva dne 30. 12. 2022 prejela zagotovilo, da bo tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite po predaji tožnika obravnavana v razumnem času, tožnik pa bo nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom EU. Navedeno zagotovilo se nahaja tudi v upravnem spisu. Glede na tako zagotovilo in vse ostale okoliščine tožena stranka ni mogla imeti razloga, da bi podvomila v ustreznost ravnanja hrvaških organov v primeru predaje tožnika Republiki Hrvaški.

18. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na nekatera poročila o stanju na Hrvaškem in na nekatere odločitve sodišč raznih držav članic EU. Tožena stranka tem dokazom nasprotuje, ker naj bi šlo za nedovoljene tožbene novote. Tožnik se pri tem sklicuje na to, da v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, da bi se lahko že takrat skliceval na te dokaze. Sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o osebnem razgovoru in zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da tožnik na razgovorih ni imel pooblaščenca, zato je pri presoji navedene zadeve upoštevalo tudi tožbene navedbe glede dokazil, na katere se v upravnem postopku ni skliceval, pri čemer je upoštevalo tudi to, da kot prava neuka stranka teh dokazov ni mogel poznati. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je zavrnilo dokaz z vpogledom v spisa Upravnega sodišča RS I U 333/2023 in I U 136/2022 iz razloga, ker naj bi se z njima dokazovalo, da je tožena stranka seznanjena z različnimi poročili o stanju na Hrvaškem, sodišče pa je ugotovilo, da je to, da je seznanjena, nesporno in je tak dokaz nepotreben.

19. Vendar pa tudi ob upoštevanju teh tožbenih navedb, ki so dovoljena tožbena novota, odločitev tožene stranke ne bi mogla biti drugačna. Članki, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, se nanašajo na domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki ilegalno prestopijo hrvaško mejo in še niso prosilci za mednarodno zaščito. Iz sodb sodišč posameznih članic EU (tožnik se izrecno sklicuje na nemško in nizozemsko sodbo) izhaja, da so ta sodišča v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v Bosno in Hercegovino, vendar pa v odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala o konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki bo vrnjen po Dublinski uredbi, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje ali da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oz. nečloveško ravnanje. Glede na naveden tožnikov opis ravnanja hrvaške policije v času, ko še ni imel statusa prosilca za azil, le ta sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU. Ob okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, zaradi česar ji ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da do kršitve pravic ne bo prišlo. Pri posameznih sodbah posamezne države članice EU je treba tudi upoštevati, da se vsaka od teh sodb nanaša na prav konkreten primer v povezavi z posebnostmi vsakega posameznega primera in da ni mogoče na podlagi posameznega primera sklepati na splošno, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti.

20. Sodišče pa se tudi ne strinja z navedbami tožeče stranke, da v zadevi ne bi smel odločati sodnik posameznik, ker naj ne bi šlo za enostavno dejansko in pravno stanje, to pa naj bi se kazalo v tem, da obstajajo različne odločitve istega sodišča v zvezi s podobnimi primeri. Če so odločitve istega sodišča različne, to še ne pomeni, da ne gre za enostavno dejansko in pravno stanje. Vsaka sodba se nanaša na točno določen življenjski primer in na okoliščine vsakega življenjskega primera, te pa so lahko različne. V obravnavani zadevi gre za enostavno dejansko stanje, saj sklep temelji na tem, da je bil tožnik že zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, kar izhaja iz podatkov evidence EURODAC. Presoja, ali gre v Republiki Hrvaški za sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, pa temelji na stališču Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 245/2022, kjer se sodišče sklicuje tudi na stališče Sodišča EU), po katerem izhajajo sistemske pomanjkljivosti zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Torej ne gre niti v dejanskem niti v pravnem smislu za zahtevno zadevo.

21. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

22. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

23. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oz. začasno uredi stanje.

24. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, in da če bi bil vrnjen Republiki Hrvaški, bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva, ker bi predaja imela za posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, tudi če bi v upravnem sporu uspel. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je vsebinsko gledano zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo. V zvezi z navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ker bi bil v primeru izvršitve sklepa že predan Republiki Hrvaški, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Iz navedenih razlogov ni podana bojazen, da tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški ne bi mogel priti več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva.

25. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.