Jedro

Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) in tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Tožba je bila vložena zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5802/2022/8 (121-11) z dne 16. 3. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno, naj izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka je Vrhovno sodišče obvestila, da je pritožnik 9. 5. 2023 samovoljno zapustil nastanitvene kapacitete Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov in se od takrat tja ni vrnil, niti ničesar sporočil. Ker zaradi tega ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, Vrhovnemu sodišču predlaga, naj tožbo (pravilno: pritožbo) zavrže. 4. Pritožnikova pooblaščenka v odgovoru na navedeno vlogo navaja, da nima podatka, kaj se je zgodilo s tožnikom in kje točno se nahaja, vendar pa nasprotuje stališču, da tožnik za odločanje o pritožbi ne izkazuje pravnega interesa. Toženka ni izkazala, da se tožnik več ne nahaja v Republiki Sloveniji, zatrjuje le, da je zapustil nastanitvene kapacitete toženke, to pa ne zadostuje za zaključek, da tožnik nima več pravnega interesa. Očitno se je tožnik, ker ni bil deležen učinkovitega sodnega varstva, skril in se poskušal zavarovati pred nedopustno deportacijo na Hrvaško, ki bi zanj lahko povzročila nepopravljive posledice.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.

7. Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.2 Navedeno stališče o učinku samovoljne zapustitve azilnega doma na obravnavanje prosilčeve pritožbe v upravnem sporu je Vrhovno sodišče uporabilo tudi v zadevi (primerljivi z obravnavano) zavrženja prošnje zaradi predaje Republiki Hrvaški. V sklepu I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022 je razložilo,3 da navedeno pomeni, da pritožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, saj tudi po pozivu sodišča ni opredelil (oziroma njegova pooblaščenka) drugega pravnega interesa, zaradi česar ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik 9. 5. 2023 (po vložitvi pritožbe), samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnil, niti o tem ni dal nobenega obvestila. S tem je kršil svojo dolžnost prosilca iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1, da mora biti vedno dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. Tovrstnih informacij kljub možnosti, da odgovori na navedbe toženke o prenehanju pravnega interesa, ni posredoval niti Vrhovnemu sodišču. Pritožnik tako ni konkretizirano nasprotoval predlogu toženke za procesno končanje postopka, s tem da bi pojasnil, v čem prepozna nadaljnji obstoj svojega pravnega interesa. Zaradi navedenega pa ni podlage za sklepanje, da njegov pravni interes obstaja v smislu objektivno izkazanega namena uveljavljati mednarodno zaščito v Sloveniji, zaradi česar ne bi bil izročen Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje.

9. Zgolj ugibanje pritožnikove pooblaščenke, da se je pritožnik očitno skril in se s tem poskušal sam zavarovati pred deportacijo na Hrvaško, pa ob vsem navedenem nadaljnjega obstoja njegovega pravnega interesa ne izkazuje. Pritožnikova samovoljna zapustitev azilnega doma z izogibanjem zakonitim ukrepom pred odločitvijo o njegovi pritožbi kot konkludentno dejanje pomeni, da pritožnik očitno nima namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite.4 Očitek pooblaščenke pritožnika, da slednji ni bil deležen učinkovitega sodnega varstva, pa je neutemeljen, saj je bilo to pritožniku zagotovljeno, vendar se mu je s svojo samovoljno zapustitvijo azilnega doma odrekel sam, saj bi sicer navedeno pravico do sodnega varstva lahko v celoti uresničeval še naprej.

10. Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe niso pravno relevantne, je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (352. člen v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020. 3 Ob sklicevanju na sklep Ustavnega sodišča Up-3936/07 dne 4. 7. 2008. 4 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 17/2023 z dne 25. 1. 2023.