Jedro

106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in 5. odst. citiranega člena sodišču nalaga, da pravico do stikov odvzame ali omeji, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki pa otroku niso v korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep. S sodbo je zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili razvezalo, mladoletnega sina A.E., rojenega 7.11.2002 v I., zaupalo v varstvo in vzgojo materi tožnici, tožencu pa naložilo, da kot oče plačuje za preživljanje mladoletnega sina mesečno preživnino v znesku 15.000,00 SIT od 23.12.2005 dalje do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec na TRR matere v znesku določenem s sodbo do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade Republike Slovenije in obvestil Centra za socialno delo I.. Pravico do osebnih stikov očeta s sinom je odvzelo in osebne stike med njima prepovedalo. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. S sklepom pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da sta kršena tudi 22. in 23. člen Ustave. Iz razlogov sodišča glede stikov izhaja, da iz dopisa CSD izhaja, da je smotrno, da se otrok dodeli materi, ker je bolj stabilna in izoblikovana ter je toženec osebnostno moten - specifična osebnostna značilnost s svojim doživljanjem. Med materjo in sinom pa je spletena osebnostna vez. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče odločilo, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo materi. Sodišče še navaja, da je tožnica povedala, da ni primerno ohraniti stike med očetom in sinom, saj je priča prerekanjem in bil prisoten pri pretepu in naj bi toženec tudi priznal, da uživa mamila, kar pa je toženec, ko je izpovedal, zanikal. Povedal je tudi, da si želi stike. Na obravnavi je jokal zaradi bolečine, ker ne vidi sina. Sodišče utemeljuje odvzem stikov z varstvom koristi otrok in da je treba otroka obvarovati pred poškodbami in zlorabami, pa čeprav gre za sum. Neutemeljene je označilo očitke toženca glede dela izvedencev in glede neprimernosti stikov v zaporu, oprlo odločitev na "izjavo doktrinarno" in ji dalo značaj splošno sprejetega ne glede na izvedenca, ki to tezo postavi. Teh odločitev ne more toženec sprejeti. Opozarja na nekaj temeljnih kršitev postopka. Sporno je, da ni bilo ugodeno dokaznemu predlogu za zaslišanje izvedenca na sami obravnavi. Ta dokazni predlog je toženec podal v pripravljalni vlogi dne 22.11.2005, pravočasno. Zaslišanje izvedenca je procesni pogoj sine qua non in o tem obstoja tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč npr. sklep II 342/2000 Vrhovnega sodišča. To je zapisalo, da kadar stranke pisno izvedensko mnenje grajajo in imajo nanj pripombe ter terjajo pojasnilo o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom o popolnosti ali pravilnosti mnenja, je dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Opustitev takega zaslišanja pa v takih primerih pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kršeno je načelo neposrednosti, ki ga uzakonja 4. in 260. člen ZPP in tudi načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Tudi judikat Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške VS 023589 npr. govori (prevod), da opustitev sodišča, da zasliši izvedenca na glavni obravnavi, lahko predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče zaključuje, da niti ena pripomba toženca ni bila umestna, a se toženec takim zaključkom protivi. Doktrinarno je po mnenju toženca sprejeto, da se pri opravljanju izvedenskih mnenj z otroci in starši vedno mnenja in testi opravljajo tako, da se razgovore z otroci izvede z obema staršema ločeno a izvedenec ni opravil testov med tožencem in sinom A. in je tako mnenje nedokončano (tako tudi v pravdni zadevi opr. št. P 819/04 Okrožnega sodišča v C.). Po oceni pritožnika zaposlitev tožnika nima zveze s pravico do stikov. Navedba izvedenca, da se stiki odvzamejo, ni v domeni izvedenca, to lahko določi le sodišče. Pregled bi lahko izvedenec opravil ne glede na to ali je toženec v priporu ali ne. Sodišče se opira na dejansko stanje iz obtožnice kazenskega postopka K 121/05, a ne gre za pravnomočno sodbo in je s tem kršeno ustavnopravno načelo nedolžnosti. Domneva nedolžnosti pa spada v sklop pravice do poštenega sojenja, kar je navedlo tudi Evropsko sodišče Evropskih skupnosti v judikatu ALLENET DE RIBEMONT vs. Francija. S tem so pritožniku kršene ustavne pravice do poštenega sojenja saj se sodišče v razlogih v celoti sklicuje na okoliščine kot, da bi toženec res udaril in posilil tožnico in kot da je res vse kar je v obtožbi in iz večjih delov sodbe izhaja, da so ti razlogi tudi odločilni pri odvzemu stikov. Je pa sodišče tudi navedlo, da je sum zadosten. Tudi takim razlogom toženec nasprotuje. Sicer pa so stiki otroka s staršema potrebni, o tem obstoji veliko judikatov Vrhovnega sodišča RS, npr. VS10790 in VS11984, iz katerih izhaja, da je za zdrav psihofizični razvoj otroka neobhodno potrebna roditeljska skrb in ljubezen in če oba roditelja ne živita skupaj z otrokom, ni v interesu otroka, da se otrok odtujuje enemu roditelju, ne glede na zamere in neurejene medsebojne odnose roditeljev. Res so odnosi med strankami skrhani in se je toženec odselil od tožnice, ker se je odločil za drugo partnerko, kar je njegova legitimna pravica. Da bi kdaj koli tožnico udaril ali se fizično znesel nad njo pa je za enkrat še neznano in je to, ko je bil zaslišan v obeh postopkih zanikal in le tožnica trdi nasprotno. Sodišče ni v celoti raziskalo dejanskega stanja glede predlaganih stikov (oficialna maksima po ZPP) in ni povabilo ustreznih strokovnjakov, ki jih je toženec predlagal v pripravljalni vlogi in tožbi. Stiki v zaporu se vsak dan izvršujejo, saj je v zaporu ogromno mladih očkov in če se z drugimi izvajajo, ni jasno, zakaj se ne s tožencem. Neustrezna je tudi ocena dopisov zaporov K.. Pazniki so mu prizadejali težko telesno poškodbo, pretepli so ga s pendreki, medtem ko je bil zvezan z lisicami na rokah in nogah in o tem obstaja obširna medicinska dokumentacija in bo zato toženec sprožil tudi ustrezne postopke.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odst. 421. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v primeru, če senat zahtevku za razvezo zakonske zvezi ugodi, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o stikih med zakoncema in skupnimi otroki. Po določbi 1. odst. 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR) ima otrok pravico do stikov z obema staršema, kar pravilno poudarja tudi pritožnik, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom. Stiki se zagotavljajo predvsem za otrokove koristi. 5. odst. citiranega člena pa sodišču nalaga, da pravico do stikov odvzame ali omeji, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki pa otroku niso v korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Res je, da je namen stikov po eni strani v tem, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe, ter prek stikov sodeluje z otrokom, se seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem in razvojem, predvsem pa tudi, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti in povezanosti z roditeljem. Stiki naj bi torej preprečili odtujitev otroka in bi se ohranili odnosi v čim večji meri, torej taki odnosi, ki obstajajo sicer med starši in otroki, ki skupaj živijo. V 5. odst. 106. člena omenjeni poseg (odvzem pravice do stika) v razmerju med starši in otrokom ima temeljni namen, da se zavarujejo otrokove koristi. Pri vseh dejavnosti v zvezi z otrokom mora biti otrokova korist glavno vodilo (3. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah). Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbo tožnice, ki meni, da ni primerno ohraniti stike med tožencem in sinom, izpovedala je, kako je bil sin večkrat priča prerekanju pravnih strank ob tem jokal, saj je videl, da nekaj ni v redu in ga je morala vzeti v naročje, da ga je pomirila, bil je prisoten tudi, ko jo je toženec prvič pretepel oz. oklofutal, ko pa je toženca tožnica odrivala od sebe, je tudi otrok toženca brcal. Ko je bila s sinom že v varni hiši, je otrok nekega dne s palico zamahnil proti materi, da jo bo ubil in ponavljal očetove grožnje. Toženec je to zanikal, glede prepirov pred otrokom pa povedal, da je do tega prišlo le enkrat. Sodišče je pravni zaključek, da stiki otroku niso v korist, oprlo ne le na izpovedbo tožnice, pač pa tudi na ugotovitve izvedenca dr. P. in dejstvo, da je oče v priporu, saj je izvedenec pojasnil, da je v stroki oz. doktrini nesporno dejstvo, da v primeru, če je oče v priporu zaradi obdolžitve nasilništva, naj se ne omogočijo stiki očeta z otrokom posebej, če je šlo za nasilje v družini. Izvedenec je tudi poudaril, da predlaga, da se stiki v konkretnem primeru ne izvajajo zato, ker toženec zaradi osebnostne motnje ne more kontrolirati notranjih vzgibov in lahko ob nepomembni zunanji situaciji odreagira tako burno, da je možno poškodovanje drugih ali sebe, kar bi lahko pri otroku povzročilo hud strah in posledično čustveno travmo. Sodišče je mnenje sprejelo kot strokovno in objektivno, tudi v povezavi z ugotovitvami izvedencev, ki so mnenje podali v drugih postopkih (dr. V. - izvedenec psihiater in dr. Z. - izvedenec klinične psihologije) z dne 20.6.2005 in 17.6.2005 in so zaključki le teh podobni. Tako je dr. Z. menil, da je toženčev afekt brezobziren in neustrezen, negativnih čustev pa ne verbalizira, ampak jih potlači in jezo izraža v fizični obliki ter je nemiren, hiperaktiven in razdražljiv ter občasno okolje doživlja kot nestvarno in ima občutek, da izgublja pamet. Vedenje toženca je nepredvidljivo in neustrezno, je sumničav in nezaupljiv. Dr. V. pa je ugotovil, da je pri tožencu razvita t.im. borderline osebnostna motenost in toženec na strahove pred izgubo, ločitvijo ali izolacijo reagira z jezo ali na samouničujoče načine. Glede narave toženčevega vedenja in njegove agresivnosti se je sodišče prepričalo torej ne le na podlagi ugotovitev izvedenca, ki ga je določilo v tem postopku, pač pa tudi na podlagi ugotovitev in zaključkov izvedencev V. in Z., ocenilo je tudi dopis Zavoda za prestajanje kazni zapora K. z dne 28.10.2005 in zdravnice iz splošne ambulante v zaporu K. z dne 11.11.2005, kjer sta opisana dva dogodka, v prvem je toženec v zaporu razbijal sobni inventar, kričal, preklinjal in grozil s smrtjo vsem paznikom in drugim pripornikom ter poskušal paznike ob vstopu s palico z ostrim vrhom zabosti in enega močno brcnil v trebuh, v bolnišnici pa je poskušal izsiliti pomirjevala ter po vrnitvi v zapor nadaljeval z grožnjami in razbijanjem. V drugem dogodku, ko je bil toženec zaradi operacije hospitaliziran v bolnišnici, pa je bil izredno agresiven, saj je verbalno in fizično napadel medicinsko in pazniško osebje ter ves čas hospitalizacije kazal tak vzorec obnašanja z izsiljevanjem, žalitvami in fizično agresivnostjo ter je imelo osebje bolnišnice velike težave pri njegovem obvladovanju. Tudi toženec, ko je bil zaslišan pred preiskovalno sodnico, je izpovedal, da resnično ni psihično stabilen. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje pravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da stiki ne bi bili otroku v korist, zaradi navedenih ugotovitev, ki izhajajo iz vseh zbranih dokazov, in ki negirajo izpovedbo toženca o tem, da v prisotnosti otroka ni fizično agresiven in zato po oceni sodišča druge stopnje dopolnitev izvedenskega mnenja na te zaključke ne bi vplivala. Po eni strani je izvedenec pojasnil, v izvidu in mnenju in v pisnem odgovoru, na kak način je prišel do ugotovitev, tudi zaključka, da v danem obdobju stiki ne bi bili primerni, skliceval se je na stroko, doktrinarno stališče, pojasnil je tudi metodologijo svojega dela (opravil je klinično psihološki intervju ter klinično psihološki pregled matere in otroka s psihodiagnostiko, pregledal pa je tudi očeta, toženca v ambulanti ZPKZ K. ter podatke spisa). Tudi ni sodišče prve stopnje storilo bistvene postopkovne kršitve, sam pritožnik v pritožbi pravilno navaja, da je kršitev določbe 1. odst. 253. člena Zakona o pravdnem postopku (sodišče po tej določbi odloči ali naj izvedenec za svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj poda tudi pisno pred obravnavo) le relativna postopkovna kršitev, v bistveno preraste, če poda stranka pripombe glede odločilnih ugotovitev in zaključkov, pa nanje ne dobi odgovora. Opustitev zaslišanja izvedenca torej le v primeru, kadar stranka pisno izvedensko mnenje graja in ima nanj pripombe ter terja pojasnila glede posameznih okoliščin, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom v popolnost ali pravilnost mnenja, pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je kršeno načelo neposrednosti in kontradiktornosti, kot poudarja pritožnik, ni pa v konkretnem primeru terjal pritožnik v postopku odgovor od izvedenca glede takih okoliščin. Pritožnik graja predvsem mnenje izvedenca o neprimernosti stikov, ker naj bi ga izvedenec oprl le na doktrinarno stališče in meni, da bi pred tem moral izvedenec opraviti tudi razgovor z njim in otrokom, enako z materjo in otrokom, pri tem pa spregleda, da po eni strani ne gre pri stikih za vprašanje, kateri od staršev naj bo tisti, ki naj se mu otrok zaupa v varstvo in vzgojo, in tudi, da je izvedenec v mnenju poudaril, da so osebnostne lastnosti pritožnika samega tiste, zaradi katerih stike tudi v dani situaciji odsvetuje. Sodišče ni imelo razloga, da dvomi v mnenje izvedenca, ko je ocenilo tudi druge izvedene in zbrane dokaze ter je pojasnilo, zakaj šteje za dokazane ugotovitve, do katerih je prišel izvedenec in je sodišče prve stopnje tisto, ki je sprejelo pravni zaključek o neprimernosti stikov, ker bi bil sicer lahko ogrožen otrokov duševni in telesni razvoj in ne izvedenec, kot trdi pritožnik. Zgolj dejstvo, da izvedenec ni bil zaslišan tudi ustno, na obravnavi, ne predstavlja bistvene postopkovne kršitve, saj ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ob povedanem tudi ne drži, da bi dokazno oceno sodišče prve stopnje oprlo predvsem na dejstvo, da teče kazenski postopek, ki se tiče nasilja toženca v družini in zato tudi niso kršena ustavna načela- enakega varstva pravic iz 22. člena in tudi ne pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Upoštevano je tudi preiskovalno načelo (procesne določbe nalagajo sodišču, da v zakonskih sporih ukrene vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok -prvi odstavek 408. člena ZPP v ta namen lahko razpravljajoči senat celo ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbere podatke, potrebne za odločitev), saj je sodišče prve stopnje celovito raziskalo in ocenilo okoliščine, pomembne za presojo, ali je treba zaradi varovanja otrokove koristi pravico do stikov odvzeti, dodatnih dokazov, ki bi v takem primeru služili ugotavljanju dejstev, ki so že ugotovljena, pa ni bilo dolžno (po preiskovalnem načelu) izvajati. Pritožnikov očitek, da ni sodišče povabilo "ustreznih strokovnjakov", kar je toženec predlagal v (nasprotni) tožbi in pripravljalni vlogi, je nekonkretiziran, pritožnik ne pove, o čem bi izpovedali, kar bi lahko privedlo do drugačnih ugotovitev glede odločilnih okoliščin in kateri so ti strokovnjaki. Odločitev o odvzemu stikov je zato pravilna in pritožba neutemeljena. Pritožba konkretnih razlogov glede odločitve o razvezi, o tem, da se otrok zaupa materi v varstvo in vzgojo in glede preživnine ne poda, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 350. člena ZPP ni zasledilo ter je glede na dejanske ugotovitve tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).