Jedro

Toženec se je do doktrinarne trditve izvedenca, da stiki v zaporu niso primerni, torej opredelil. Z očitkom, da izvedenec ni upošteval tega, da so v zaporu posebni prostori za obiske in da je tam tudi posebna socialna služba, pa je odprl pot nadaljnji procesni obravnavi spornega vprašanja. V skladu z pravilom o tem, kdaj je treba izvedenca tudi zaslišati na obravnavi, bi torej sodišče prve stopnje moralo izvedenca povabiti na glavno obravnavo ter strankam omogočiti, da mu zastavljajo vprašanja in terjajo pojasnila. Ker tega ni storilo, je ravnalo v nasprotju z načelom neposrednosti (4. člen ZPP), ki ga ureja tudi 253. člen ZPP ter načelom kontradiktornosti (5. člen ZPP), ki je konkretizirano tudi v 289. členu ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o pravici do osebnih stikov med očetom A. S. in sinom Ad. S., razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zakonska zveza med pravdnima strankama razveže. Mladoletnega otroka je dodelilo v varstvo in vzgojo materi. Tožencu je naložilo plačevanje preživnine v višini 15.000 SIT mesečno. Tožencu je sodišče odvzelo pravico do osebnih stikov z mladoletnim sinom in stike med njima prepovedalo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Odločitev sodišča napada v delu, ki se nanaša na odvzem pravice do stikov med tožencem in sinom ter na prepoved le-teh. V reviziji uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni zaslišalo izvedenca dr. T. P., kljub temu, da je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi 22.12.2005 številne pripombe glede izvedenskega mnenja. Navedeno ravnanje glede na vsebino pripomb odstopa od sprejete sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Revident se sklicuje na sklep VS RS opr.št. II Ips 342/2000. Revident pritožbenemu sodišču očita bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS, št.43/2006; ZPP). Ta naj bi bila podana zaradi protispisne trditve pritožbenega sodišča, da v konkretnem primeru toženec ni terjal odgovora od pritožnika (mišljen je izvedenec - gre za očitno pisno pomoto; op.rev. sodišča) glede okoliščin, ki so pravno pomembne za rešitev spora. Ta navedba je namreč v nasprotju z navedbami tožene stranke v pripravljalni vlogi z 22.12.2005, kjer tožena stranka graja številne nepravilnosti in terja dodatna pojasnila glede mnenja. Ker je sodišče zaslišanje izvedenca zavrnilo, je podana bistvena kršitev postopka, podana pa je tudi kršitev pred pritožbenim sodiščem, ker pritožbeno sodišče svojo odločitev opira na to, da toženec ni podal pripomb na izvedensko mnenje.

Revident sodišču prve stopnje nadalje očita, da je sodbo oprlo na izvedensko mnenje dr. M. V., ki je bil postavljen v kazenskem postopku. To mnenje je namreč izdelano v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega postopka, saj se opira na dogodek, ki je predmet kazenskega postopka in še ni zaključen s pravnomočno sodbo. Analiziranje toženčeve osebnosti tako nasprotuje 2. točki 6. člena Konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Revident tudi sicer nasprotuje ravnanju sodišč, koliko se opirata na kazenski postopek v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru, opr.št. K 121/2005. Ta postopek namreč še ni pravnomočno končan. Meni, da je tudi napačno, da se izpodbijana sodba navezuje na obnašanje toženca v priporu in bolnišnici, saj gre za ravnanja toženca do tretjih oseb in ne do družinskih članov. Ta ravnanja bodo predmet posebnih postopkov, ni pa ustrezno, da ti dogodki škodljivo vplivajo na presojo glede pravice do stikov z mld. Am., saj ni podane vzročne zveze. Ti dogodki so tudi kasnejši od tistih, na katere se opira tožba, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kršitev materialnega prava je podana tudi zato, ker sodišče ni pravilno uporabilo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR), ki se nanaša na ukrep omejitve stikov (npr. za časa trajanja zaporne kazni ali možnost stikov v navzočnosti delavke CSD). Tega instituta sodišče ni uporabilo in je po mnenju toženca prestrogo uporabilo institut odvzema stikov na način, s katerim se doseže totalna odtujitev očeta od sina in sina od očeta. Odločitev sodišča ne bo nikoli v korist otroka na način, da se odvzame pravico do stikov, kljub temu, da je služba socialnega varstva zelo razvita in prožna ter je možno izvajanje stikov s strokovnim osebjem. Osebnost otroka bo bolj trdna in stabilna, če bo vedel, da ima očeta, ki ga ima rad.

V zaključku revizije toženec očita kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Sodišče se namreč ni opredelilo do judikata evropskega sodišča glede domneve nedolžnosti, prav tako pa tudi ne do številnih pritožbenih navedb glede poškodb, ki jih je toženec prejel od paznikov. V sodbi prav tako ni navedb glede pritožbenih navedb glede stikov v zaporih in ustreznosti stikov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila. Predlagala je njeno zavrženje, ker bi naj bi reviziji ne bilo priloženo novo pooblastilo za zastopanje v revizijskem postopku.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da se v spisu nahaja novo, posebno pooblastilo, s katerim je toženec pooblastil odvetnika P. K. za zastopanje v revizijskem postopku (priloga B3). Ta procesni zadržek za obravnavanje revizije zato ni podan.

Opustitev zaslišanja izvedenca sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar pa to lahko postane, če sta zaradi tega kršena kakšna strankina procesna pravica ali procesno načelo. V poštev prideta predvsem načeli neposrednosti (4. člen ZPP) in kontradiktornosti (5. člen ZPP). Od okoliščin konkretnega primera je nato odvisno, ali je bila s takšno procesno opustitvijo zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.1 V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je zaslišanje izvedenca potrebno, kadar imajo stranke na pisno izvedensko mnenje pripombe in terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, zaradi česar je podan dvom o popolnosti ali pravilnosti mnenja.2 V obravnavani zadevi revident zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka prav iz takšnih razlogov. Trdi, da je na pisno izvedensko mnenje podal številne pripombe v pripravljalni vlogi 22.12.2005 ter tudi zahteval zaslišanje izvedenca, sodišče pa temu predlogu ni ugodilo ter je odločilo brez dodatnega zaslišanja izvedenca ter svojo procesno odločitev v razlogih sodbe tudi obrazložilo (šesta stran sodbe). Pri tem je zavrnilo nekatere očitke tožene stranke proti izvedenskemu mnenju, v katere se revizija več ne spušča, opredelilo pa se je tudi do te, ki je v revizijskem postopku še vedno aktualna. Gre za izvedenčevo stališče, da stiki tožene stranke s sinom v času kazenskega postopka oz. morebitnega prestajanja zaporne kazni ne bi bili primerni. Toženčeve pripombe v tej smeri je zavrnilo z razlogom, češ da ne gre le za mnenje izvedenca ampak za doktrinarno stališče medicinske stroke, kar je izvedenec v mnenju izrecno omenil. S takšno zavrnitvijo predloga za zaslišanje izvedenca se toženec v pritožbi ni strinjal ter jo je napadel. Pritožbeno sodišče je toženčev pritožbeni napad zavrnilo tako, da se je oprlo na pravno pravilo, ki je navedeno v prejšnjem odstavku. Navedlo je še, da opustitev zaslišanja izvedenca preraste v bistveno kršitev pravil pravdnega postopka le v primeru, kadar stranka pisno izvedensko mnenje graja s pripombami, ki se nanašajo na pravno pomembne okoliščine za rešitev spora ter zahtevajo pojasnila glede teh okoliščin. Vendar pa je pritožbeno sodišče menilo, da v konkretnem primeru toženec od izvedenca ni terjal odgovora glede takšnih okoliščin. Takšno stališče toženec v reviziji napada ter mu očita, da je obremenjeno z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi ugotovitev, da toženec ni grajal pisnega mnenja, nasprotovala listini v spisu - pripravljalni vlogi z 22.12.2005. Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodbo mogoče preizkusiti. Res pa je, da po stališču revizijskega sodišča procesno dejstvo (tj. ali je toženec v konkretnem primeru terjal pojasnilo izvedenca glede relevantnih okoliščin), na katerega opira svojo odločitev pritožbeno sodišče, ni točno. Iz tega razloga je tudi odločitev pritožbenega sodišča o tem, ali je opustitev zaslišanja izvedenca prerasla v absolutno bistveno kršitev postopka, napačna.

O materialnopravno relevantnih okoliščinah se ima stranka pravico izjaviti v neposrednem in kontradiktornem postopku. Katere okoliščine so v konkretnem primeru pravno relevantne, je odvisno od materialnega prava. V obravnavanem primeru so to pravila družinskega prava. Ta določajo niz različnih pravnih položajev glede pravne ureditve odnosa med staršem in otrokom (dodelitev otroka enemu od staršev, dodelitev otroka obema staršema, pravica do stikov v različnem obsegu in ob posebnih pogojih, odvzem pravice do stikov in nazadnje tudi odvzem roditeljske pravice). Čeprav vse te različne pravne položaje prežema skrb za otrokovo korist, se navezujejo na različne sklope pravno relevantnih dejstev. Sklop konkretnih dejstev, zaradi katerih je eden izmed staršev manj primeren, da bi mu bil dodeljen otrok ali da celo sploh ni primeren, se sicer lahko prekriva s sklopom dejstev, v luči katerih se presoja, ali ni primerno niti to, da bi imel z otrokom stike, nikakor pa to prekrivanje ni nujno. Sodišče se je v obravnavani zadevi s pomočjo izvedencev ukvarjalo s toženčevo osebnostjo, predvsem pa z njegovo osebnostno motenostjo, kakor so jo opisovali izvedenci v tem in v kazenskem postopku in jo je nato ugotovilo sodišče. Ugotavljanje teh okoliščin nedvomno sodi v sklop dejstev, od katerih je odvisna odločitev, komu izmed staršev dodeliti otroka v vzgojo in varstvo. Določeno težo imajo ta dejstva gotovo tudi pri presoji, ali in v kakšni obliki naj ima toženec stike s svojim sinom, vendar pa je bilo osrednje dejstvo, na podlagi katerega je sodišče odločilo, da se stiki med njima prepovejo, drugo in sicer dejstvo, da je toženec v kazenskem postopku zaradi nasilnega obnašanja v družini ter da je v priporu, ob morebitni obsodbi pa utegne prestajati tudi zaporno kazen. Pomen tega dejstva v luči stikov med tožencem in mladoletnim otrokom je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca. Izvedenec je v pisnem mnenju odgovoril na vprašanje sodišča o prepovedi stikov ter tudi o poteku stikov med toženo stranko z otrokom pod nadzorstvom skrbstvenega organa. Kot odločilno (ne pa edino pomembno) je poudaril prav dejstvo, da je toženec v zaporu. Doktrinarno naj bi v tem času otrok v zaporu ne obiskoval očeta. Prostori za prestajanje kazni naj bi namreč ne bili primerno okolje za izvajanje stikov. Poudaril pa je tudi okoliščino, da je tožencu v kazenskem postopku očitano nasilje v družini. Ker so bila navedena dejstva materialnopravno odločilna za prepoved stikov, ima toženec pravico, da se o njih izjavi v neposrednem in kontradiktornem postopku, sodišče pa mu je dolžno omogočiti, da je njegova izjava ustrezno obravnavana.

Toženec je 22.12.2005 podal pripravljalno vlogo, v kateri se je opredelil do izvedenskega mnenja dr. P. in med drugim predlagal tudi njegovo zaslišanje. Opira se predvsem na dvoje. Prvič, da zaradi nasilja v družini ni bil obsojen, marveč teče le kazenski postopek in drugič, da izvedenec apriorno zavrača možnost stikov v zaporu, pri tem pa ne upošteva, da obstajajo v zaporih socialne službe in posebej urejeni prostori za obiske. Drugo vprašanje je strokovno vprašanje, na katerega v pisnem mnenju ni mogoče najti odgovora. Toženec se je do doktrinarne trditve izvedenca, da stiki v zaporu niso primerni, torej opredelil. Z očitkom, da izvedenec ni upošteval tega, da so v zaporu posebni prostori za obiske in da je tam tudi posebna socialna služba, pa je odprl pot nadaljnji procesni obravnavi spornega vprašanja. V skladu z uvodoma navedenim pravilom o tem, kdaj je treba izvedenca tudi zaslišati na obravnavi, bi torej sodišče prve stopnje moralo izvedenca povabiti na glavno obravnavo ter strankam omogočiti, da mu zastavljajo vprašanja in terjajo pojasnila. Ker tega ni storilo, je ravnalo v nasprotju z načelom neposrednosti (4. člen ZPP), ki ga ureja tudi 253. člen ZPP ter načelom kontradiktornosti (5. člen ZPP), ki je konkretizirano tudi v 289. členu ZPP.3 Ob vseh navedenih okoliščinah v konkretnem primeru je navedena kršitev postala bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožena stranka niti v pritožbenem postopku ni dobila ustreznega odgovora, marveč je sodišče njeno pritožbo zavrnilo z napačno oceno, da v postopku ni terjala izvedenčevega odgovora glede relevantnih okoliščin, je z enako kršitvijo obremenjena tudi odločba sodišča druge stopnje.

Revizijsko sodišče je iz teh razlogov odločitvi nižjih sodišč v delu, ki se nanaša na vprašanje stikov med tožencem in otrokom, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V njem bo moralo sodišče na glavno obravnavo povabiti izvedenca dr. P., da bo mogoč strokoven in argumentiran odgovor na pripombe, ki jih je podala tožena stranka. Šele tedaj bo mogoče odgovoriti na vprašanji, ali je toženčeva osebnost takšna, da njegova prisotnost že sama po sebi otroku škoduje in nadalje, kateri so tisti razlogi, zaradi katerih bi bili stiki v zaporu tudi ob prisotnosti tretje, strokovno usposobljene osebe, otroku škodljivi. Šele nato bo sodišče lahko dokazno ocenilo izvedensko mnenje in ostale dokaze in sicer v luči vseh materialnopravnih možnosti, ki jih daje peti odstavek 106. člena ZZZDR (stiki pod nadzorom tretje osebe ter stiki, izvrševani na drugačen način kot z osebnim srečevanjem in druženjem).

Op. št. 1: Prim. tudi J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 496 in nasl. Op. št. 2: Glej tudi prej nav. delo ter v njem citirane odločbe vrhovnega sodišča. Op. št. 3: Podobno tudi sklep VS RS II Ips 342/2000, na katerega opozarja revizija.